Evropska vesoljska agencija (, , ), znana tudi pod angleško kratico ESA in slovensko EVA, je za evropski vesoljski program pristojna agencija s sedežem v Parizu. Ustanovljena je bila 30. maja 1975 s Konvencijo o ustanovitvi Evropske vesoljske agencije z namenom, da bi združili dva glavna evropska vesoljska programa – ELDO in ESRO – ter tako okrepili sodelovanje z ameriško agencijo NASA in drugimi vesoljskimi programi v svetu.The ESA Convention Združitvi je prisostvovalo 10 evropskih držav. Danes agencija združuje 23 članic ter 4 nepolnopravnih članic, med katerimi je bila tudi Slovenija (polnopravna članica je postala 1. januarja 2025). Glavni cilji agencije so poleti s človeško posadko, projekt mednarodne vesoljske postaje, raziskovanje Zemlje, Lune, Marsa in drugih astronomskih teles, številne raziskave na področju vesoljske znanosti ter komercialne izstrelitve telekomunikacijskih satelitov. Izstrelišče vesoljskih poletov je v Francoski Gvajani, raziskovalna središča pa so raztresena po vsej Evropi in drugod po svetu. Celotni evropski vesoljski program temelji na raketi tipa Ariane, ki je bila razvita konec sedemdesetih in v osemdesetih let dvajsetega stoletja. Agencija trenutno za vesoljske polete uporablja raketo Ariane 5.
Ustanovitev in zgodovina Razvoj vesoljske znanosti se je v zahodni Evropi začel sredi petdesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat je bil večinoma omejen z nacionalnimi mejami posameznih evropskih držav, zato so znanstveniki za večji napredek predlagali združitev evropskih vesoljskih raziskav. K združevanju jih je spodbudila tudi vse bolj zagrizena vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Pobudo za združitev raziskav sta dala Pierre Victor Auger in Edoardo Amaldi. V šestdesetih letih sta bili tako v Evropi ustanovljeni dve organizaciji: ELDO (European Launch Development Organization) in ESRO (European Space Resarch Organization). Prva organizacija se je ukvarjala z razvojem vesoljskega vozila, druga pa z vrsto vesoljskih raziskav, med katerimi so imele prednost raziskave na področju telekomunikacijskih satelitov. Ta organizacija je ves čas tesno sodelovala z Naso, ki je za potrebe ESRA v vesolje izstreljevala satelite. V začetku sedemdesetih let, ko se je vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo umirila, je v ospredje prišel evropski vesoljski program, ki je imel jasne znanstvene cilje. Da bi evropska vesoljska organizacija postala še učinkovitejša in se tako pripravila na nove izzive prihodnosti, sta se prej ločeni organizaciji ELDO in ESRO združili. Iz omenjenih organizacij je tako leta 1975 nastala sodobna ESA.
Članstvo in prihodki organizacije Članice
Polnopravne članiceLeto pridružitveDomači programPrispevki (mil. EUR) (%)Na prebivalca (EUR)Polnopravne članice 30. december 1986 FFG 51,2 1,05,37 3. oktober 1978 BELSPO 210,0 4,317,82 12. november 2008 CCMTSA 44,7 0,93,06 15. september 1977 DTU Space 33,8 0,75,47 4. februar 2015 ESO 3,7 0,11,97 1. januar 1995 TEM 27,4 0,63,52 30. oktober 1980 CNES 1.311,7 26,914,30 9. marec 2005 HSA 20,6 0,40,98 10. december 1980 EI 24,8 0,53,60 20. februar 1978 ASI 665,8 13,77,77 30. junij 2005 Luxinnovation 29,9 0,644,19 24. februar 2015 HSO 11,7 0,20,63 26. julij 1977 DLR 981,7 20,111,1 6. februar 1979 NSO 100,3 2,15,32 30. december 1986 NSA 86,3 1,812,09 19. november 2012 POLSA 38,4 0,80,91 14. november 2000 FCT 21,0 0,41,77 22. december 2011 ROSA 34,3 0,72,181. januar 2016SPACE-SI3,20,11,31 7. februar 1979 INTA 249,5 5,14,39 6. april 1976 SNSA 83,2 1,77,15 19. november 1976 SSO 167,0 3,417,61 28. marec 1978 UKSA 464,3 9,55,05Drugi181,33,7Pridružene članice 1. januar 1979 CSA 28,0 0,60,5330. junij 2020MoES21. maj 2021MoESSO%0Članice in sodelavke skupaj4.870,072,9 28. maj 2004 EUSP 1.683,3 93,02,56EUMETSAT54,33,0 Drugi prihodki 72,4 4,0 Skupaj 1.810,0 27,1 Skupni znesek 6.680,0 100,0
Pridružene članice Država Datum pristopa Domači program 28. maj 2008 MVŠZT 23. julij 2009 MoES 28. april 2010 MoE 7. oktober 2010 MoE 8. april 2015 IKI-BAN
Države ki sodelujejo z ESO Država Datum pristopa Domači program 15. julij 2004 TÜBİTAK 25. januar 2008 SSAU 27. avgust 2009 MoCW 30. januar 2011 ISA 20. februar 2012 MCfST
Vesoljski projekti Človeški vesoljski program 200px|sličica|Ulf D. Merbold, prvi astronavt ESE v vesolju ESA je po ustanovitvi dajala prednost znanstvenim in komercialnim raziskavam, zato je bil človeški vesoljski program v organizaciji dolgo časa zapostavljen. Poleg tega se agencija v prvih letih ni posvečala razvoju vozila s človeško posadko, zato je program človeških poletov pretežno potekal v sodelovanju z NASO, ki je imela na tem področju bogate izkušnje. Prvi astronavt Ese v vesolju je bil Nemec Ulf Merbord, ki je tja poletel leta 1983 z Nasinim raketoplanom Columbia. Odprava je testirala vesoljski laboratorij, ki je bil delo evropskih znanstvenikov, in je bila pomenila začetek tesnega sodelovanja med ESO in NASO na področju človeških vesoljskih raziskav. Sodelovanje pa v drugi polovici osemdesetih let ni potekalo samo z NASO, ampak so se evropski astronavti udeleževali tudi sovjetskih vesoljskih odprav.
Program se je z leti razširil, zato je bilo leta 1990 v Kölnu v Nemčiji ustanovljeno središče za selekcijo in usposabljanje astronavtov. Center je odgovoren tudi za sodelovanje z drugimi vesoljskimi agencijami, kot sta NASA in Ruska vesoljska agencija. Trenutno t. i. evropski astronavtski korpus sestavlja štirinajst astronavtov iz osmih evropskih držav, tj. Francije, Italije, Nemčije, Belgije, Švedske, Danske, Združenega kraljestva in Nizozemske. ESA, ki nima lastnih raket za prevoz astronavtov, v ta namen uporablja ameriška in ruska vesoljska plovila. Po ukinitvi ameriškega programa Space Shuttle leta 2011 se agencija za prevoz astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo zanaša izključno na Rusko vesoljsko agencijo ter njena vesoljska plovila Sojuz. Program je tesno povezan tudi z Mednarodno vesoljsko postajo, saj je ESA vložila znanje ter prispevala astronavte za njeno izgradnjo, razvoj in vzdrževanje. Njen največji prispevek je vesoljski laboratorij Columbus, ki je bil Mednarodni vesoljski postaji dodan leta 2008. Istega leta je bilo dokončano in preizkušeno samodejno vesoljsko plovilo Jules Vern ATV za oskrbovanje vesoljske postaje, v naslednjih mesecih in letih pa sta se vozilu priključila še Johannes Kepler ATV in Edoardo Amaldi ATV.
Raziskovanje vesolja in Zemlje 280px|sličica|desno|Vesoljski teleskop Hubble 280px|sličica|desno|Vesoljsko plovilo Cassini-Huygens 280px|sličica|desno|Plovilo Mars Express
Plovilo Področje Leto Stanje odprave Cos-B astrofizika 1975 končana odprava IUE astrofizika 1978 končana odprava Exosat astrofizika 1983 končana odprava Giotto Osončje 1985 končana odprava Hipparcos astrofizika 1989 končana odprava Ulysses Sonce 1990 končana odprava Hubble astrofizika 1990 operativna odprava ISO astrofizika 1995 končana odprava SOHO Sonce 1995 operativna odprava Cassini-Huygens Osončje 1997 odprava operativna XMM-Newton astrofizika 1999 operativna odprava Cluster Osončje 2000 operativna odprava Integral astrofizika 2002 operativna odprava Mars Express Osončje 2003 operativna odprava Double Star Osončje 2003 operativna odprava SMART-1 Osončje 2003 končana odprava Rosetta Osončje 2004 operativna odprava Venus Express Osončje 2005 operativna odprava Proba-2 Sonce 2009 operativna odprava Planck astrofizika 2009 operativna odprava Herschel astrofizika 2009 operativna odprava Gaia astrofizika 2013 operativna odprava BepiColombo Osončje 2015 operativna odprava LISA Pathfinder astrofizika 2015 operativna odprava Solar Orbiter Sonce 2017 operativna odprava JWST astrofizika 2018 operativna odprava Euclid astrofizika 2020 operativna odprava SPICA, EChO, LOFT, MarcoPolo-R,PLATO, STE-QUEST, JUICE, CHEOPS 2015–2025 odprava v presoji
Projekt Galileo 200px|sličica|Delovanje sistema Galileo Projekt je bil zasnovan sredi devetdesetih let 20. stoletja z namenom, da bi si evropske države zagotovile natančen sistem za določanje položaja na Zemlji, deloval pa naj bi neodvisno od ameriškega sistema GPS, ruskega sistema GLONASS in kitajskega sistema Compass. Prvi koncept njegovega delovanja je bil predstavljen leta 1999, dejanski razvoj pa se je začel maja 2003 s podpisom sodelovanja med Evropsko unijo in ESO. Za razliko od ameriškega sistema GPS, ki je pod nadzorom oboroženih sil, projekt Galileo daje prednost civilnim uporabnikom in ga je mogoče izklopiti samo v izrednih okoliščinah. Prav zato je že na samem začetku postal predmet spora z ZDA, ki so se bale, da bi ga lahko uporabili njeni nasprotniki. Poleg ostrega nasprotovanja ZDA so projekt sprva pestile finančne težave in se je zdelo, da bo propadel zaradi nezadostnih sredstev. S finančnim posredovanjem Evropske unije in tujih vlagateljev je znova zaživel in leta 2005 so v Zemljino orbito izstrelili prvi testni satelit GIOVE-A, temu pa je leta 2008 sledil še GIOVE-B. Prva dva operativna satelita od skupno tridesetih so v orbito izstrelili 21. oktobra 2011, naslednja dva pa 12. oktobra 2012. Namen teh satelitov je bil testirati delovanje sistema, celotni sistem pa je postal operativen decembra 2016. Danes ga nominalno sestavlja 30 satelitov (24 operativnih, 6 rezervnih) in omogoča natančnost lociranja na 20 cm.
Rakete Evropska vesoljska agencija je bila ustanovljena z namenom, da bi evropskim državam omogočila samostojen dostop do vesolja, zato je bil njen glavni cilj razvoj nosilne rakete. Razvoj se je začel leta 1974, raketo pa so poimenovali Ariane po Ariadni, grški boginji, ki je Tezeju pomagala premagati Minotavra. Prva evropska raketa Ariane je v vesolje poletela 24. decembra 1979. Od takrat do danes se je zvrstila že cela serija raket. ESA trenutno uporablja tri tipe raket: Ariane 5, Sojuz-2 in Vega.
Dvostopenjska raketa Ariane 5 je zadnja iz serije raket Ariane. Uporabljati so jo začeli leta 1997, ko so prenehali uporabljati raketo tipa Ariane 4. Je najmočnejša raketa ESE, saj lahko v vesolje ponese od 6 do 21 ton tovora (količina tovora je odvisna od orbite, v kateri bo satelit). V sredini leta 2024 je načrtovana izstrelitev rakete Ariane 6, ki bo imela močnejše motorje in bo še zmogljivejša od svojih predhodnic.
Sojuz-2 je dvo- do tristopenjska raketa za srednje tovore z maso do 7,8 tone. Je produkt skupnega evropsko-ruskega sodelovanja, katerega glavni namen je bil znižati stroške poleta in povečati zanesljivost delovanja rakete (raketa Sojuz ima štiridesetletno zgodovino izredno zanesljivega delovanja). Raketo izdelujejo v Rusiji ter nato njene dele pošljejo na izstrelišče v Francoski Gvajani, kjer jo sestavijo in pripravijo za izstrelitev. Prvič je poletela 21. oktobra 2011, ko je v vesolje ponesla prva dva satelita navigacijskega sistema Galileo.
Vega je štiristopenjska raketa, namenjena za izstreljevanje lažjih tovorov z maso do 2,5 tone. Raketa je produkt sodelovanja med Italijansko vesoljsko agencijo in ESO. Njen razvoj se je začel leta 1998, prva uspešna izstrelitev pa je bila izvedena 13. februarja 2012 v Francoski Gvajani. ESA uporablja to raketo za izstreljevanje raziskovalnih satelitov v nizko Zemljino orbito.
Sklici
Glej tudi NASA Ruska vesoljska agencija Izstrelišče Kourou
Zunanje povezave
A European strategy for space
Kategorija:Vesoljske agencije Kategorija:Znanost in tehnika v Evropi
Kategorija:Ustanovitve leta 1975