Palatin je naslov za dvorjana; najodličnejši med njimi je bil comes palatinus, namestnik vladarja, dvorni sodnik ali predsednik sodišča, najvišji uradnik, varuh kraljevih interesov.
Pri Rimljanih je bil palatin upravnik cesarjevega dvora ( latinsko palatium, ki je bila na griču Palatinu v Rimu); naziv palatini se nanaša tudi na oddelke, ki so čuvali cesarjevo palačo in v času cesarja Konstantina I. tudi na oddelke, ki so cesarja spremljali na pohodu.
V Bizancu je bil palatin dvorjan, predvsem predstojnik cesarske zakladnice.
V Frankovski državi je bil palatinski grof najvišji uradnik pisarne za izdajo listin; skrbel je za protokol. Sprva je bil član kraljevega sodišča, obravnaval je primere na dvoru in skrbel za izvršitev sklepov. Med vladavino Karolingov je bil predsednik kraljevega sodišča s precejšnimi pooblastili. Zadolžen je bil tudi za gospodarjenje z vladarjevim imetjem.
Pri saških in salijskih nemških kraljih od Otona Velikega naprej so palatinski grofje varovali pravice kraljev in s tem postali protiutež dednim vodjem. Upravljali so s kraljevim premoženjem. S časom se je pokazala potreba po več (pod)palatinih po posameznih delih države, ki so nadzorovali plemenske vojvode in upravljali raztresena državna (kraljeva) posestva (npr. na Saškem, na Bavarskem in predvsem v Lotaringiji). S časom so mnoga njihova pooblastila prešla na vojvode in druge zemljiške gospode, v Italiji na škofe.
Lotarinški palatinski grof je edini, ki je od 11. stoletja naprej ohranil nekdanjo vlogo karolinškega palatinskega grofa. Deloval je ob kraljevem dvoru v Aachnu. Dobil je lastne posesti na področju Aachen-Köln. Iz teh se je kasneje razvila palatinska grofija ob Renu.
Renski palatinski grof, naslednik lotarinškega palatinskega grofa, je v času cesarja Friderika I. Barbarosse zelo pridobil na svojem vplivu. Kasneje je postal volilni knez, namestnik vladarja ob njegovi odsotnosti (skupaj s saškim vojvodo) in teoretično tudi sodnik nad kraljem. Imel je svojo posest, Renski palatinat ali na kratko Palatinat.
Naziv palatin je v 14. stoletju ponovno uporabil cesar Karel IV. Luksemburški za položaj na dvoru, ki mu je pripadala vloga prostovoljnega sodnika in nekaj častnih funkcij.
Na Ogrskem je bil palatin najvišji uradnik na dvoru ogrskega in od leta 1102 hrvaško-ogrskega kralja; bil je upravnik kraljevega dvora, kmalu je postal kraljev namestnik (predvsem v vlogi dvornega sodnika) in varuh njegovega pečata. - Od leta 1485 je bila s kraljevim dekretom palatinova oblast točneje določena: vlada v času interregnuma, je regent mladoletnega kralja, vrhovni sodnik in poveljnik vojske, v času bivanja kralja zunaj države je njegov namestnik (locumtenens). Dosmrtno ga volita kralj in sabor (državni zbor), je posrednik v sporih med kraljem in saborom. - Palatinova oblast ni segala na Hrvaško, kjer je bil kraljev namestnik (prorex) ban. - Od leta 1848 palatina niso več imenovali.
Viri
(1992) The new encyclopaedia Britannica in 32 volumes. Chicago [etc.]: Encyclopaedia Britannica. (1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden. Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut. (1964) Enciklopedija Leksikografskog zavoda. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod
Kategorija:Politični nazivi