Impossible Princess je šesti glasbeni album avstralske pevke Kylie Minogue. Na Japonskem je album založba BMG Records izdala 1. novembra 1997, 12. januarja 1998 je preko založbe Mushroom Records v Avstraliji, 23. marca 1998 pa preko založbe Deconstruction Records še v Evropi. Ob izidu je bil album s strani glasbenih kritikov deležen mešanih ocen. Album so producirali Dave Ball, Ingo Vauk, skupini Brothers in Rhythm in Manic Street Preachers ter Rob Dougan. Veliko kritikov je pohvalilo zrelost pesmi z albuma in osebne teme, nekateri pa so trdili, da album ni dovolj navdihujoč in verjeten. Album Impossible Princess je bil izredno uspešen v rodni državi Kylie Minogue, Avstraliji, kjer je na državni glasbeni lestvici januarja 1998 zasedel četrto mesto in za 70.000 prodanih izvodov tam nazadnje prejel platinasto certifikacijo. V Veliki Britaniji album ni požel pričakovanega komercialnega uspeha; leta 1998 je tam prodal le 44.000 izvodov, kar je veliko manj, kot prejšnji albumi Kylie Minogue.
Z albumom je Kylie Minogue predstavila svoj nov, drugačen, bolj radikalen glasbeni slog, saj je večina pesmi vključevala velik poudarek na bobnih in bas kitari, album pa so sestavljale indie rock, trip hop, folk in jazz glasbene zvrsti. Pesem Impossible Princess je bil prvi album Kylie Minogue, pri katerem je bila izredno aktivno vpletena tudi v nastanek vseh pesmi; napisala je besedila vseh pesmi z albuma.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. str. 107. Album so v Veliki Britaniji avgusta 1997 po smrti Diane, princese Walesa, preimenovali v Kylie Minogue.»The Complete Kylie«. Cleo. November 1997. Leta 2003 je založba Bertelsmann Music Group izdala preurejeno različico albuma Impossible Princess; kot B-strani singlov so izdali remixe pesmi. Leta 2003 je britanska revija Q album označila za enega izmed najboljših albumov vseh časov, saj naj bi bil »izgubljena pop mojstrovina«.
Ozadje Leta 1995 je Kylie Minogue posnela pesem »Where the Wild Roses Grow«, duet z avstralskim rock glasbenikom Nickom Caveom. Besedilo pesmi je predstavljalo perspektivi morilca (Nick Cave) in njegove žrtve (Kylie Minogue). Istega leta je na predlog Nicka Cavea na prireditvi »Poetry Jam« v Royal Albert Hall v Lonodnu recitirala besedilo svoje uspešnice »I Should Be So Lucky«. Kasneje je Kylie Minogue dejala, da ji je Nick Cave vlil samozavest, ki ji je omogočila, da se je pričela izražati preko glasbe: »Naučil me je, da ne smem ustvarjati nečesa, kar zelo odstopa od moje prave osebnosti, še vseeno pa lahko podrobneje raziščem stvari, ki me zanimajo, saj pri tem ne bom izgubila svojega jedra. Osebno se mi je najtežje zdelo najti svoje jedro in biti popolnoma iskrena v svoji glasbi.«Larry Flick. »Ocena albuma Impossible Princess«. Billboard.com. Marec 1998.
Naslednjega leta je Kylie Minogue pričela z razmerjem s francoskim fotografom Stéphaneom Sednaouijem.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. str. 108. Skupaj sta večkrat potovala po Združenih državah Amerike in po južni Kitajski v iskanju lastne identitete. Kylie Minogue je dejala, da se je tudi zaradi razmerja s Stéphaneom Sednaouijem počutila bolj svobodno pri lastnem izražanju svojega glasbenega sloga in talenta. Stéphane Sednaoui jo je seznanil tudi z glasbeniki kot so Björk, Shirley Manson in njena glasbena skupina Garbage, japonska pop glasbenica Towa Tei in glasbena skupina U2; vsi ti so vplivali na glasbene elemente z albuma Impossible Princess.
Snemanje in produkcija House duet Brothers in Rhythm, ki ga sestavljata Steve Anderson in Dave Seaman, je bil izbran za opravljanje glavne produkcije albuma. Leta 1995 je Kylie Minogue z duetom Brothers in Rhythm pričela snemati demo posnetke v studijih Real World v Bathu, Anglija. Demo posnetke so večinoma sestavljala besedila, ki jih je napisala Kylie Minogue, z različnimi melodijami v ozadju. Kasneje so jih preuredili in dodali oziroma zamenjali nekaj inštrumentov ter tako oblikovali prve pesmi, kasneje vključene na album.Neil Rees. »Spoznajte velikega brata!« . Kylie.co.uk (LiMBO Kylie Minogue Online). 19. marec 1999. Ostale učinke sta Steve Anderson in Gavyn Wright opravila v studiu Sarm West v Londonu,Impossible Princess (opombe s CD-ja). Deconstruction Records. Marec 1998. sredi leta 1996 pa je Alan Bremner v studiu Real World posnel še večino remixov za pesmi. Album Impossible Princess so snemali skoraj dve leti, s čimer je postal drugi projekt Kylie Minogue, na katerem je delala najdlje, takoj za avstralsko telenovelo Sosedje. Steve Anderson je kasneje razložil, da so album snemali tako dolgo, ker so želeli, da bi prikazal »čisti perfekcionizem vseh kreativno vpletenih v njegov nastanek.«
Pisanje in sestava Kylie Minogue je besedila za pesmi z albuma Impossible Princess pričela pisati okoli leta 1996 med svojimi potovanji po Združenih državah Amerike in Kitajskem s Stéphaneom Sednaouijem. Ko se je vrnila v Avstralijo, je pričela zapisovati besede in raziskovati, kakšen je njihov pomen v stavkih.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. str. 111. Že prej je sodelovala pri pisanju nekaterih svojih pesmi, a sama jih je označila za »varne, nevpadljive kombinacije besed z ritmom, in to je bilo vse.«John Walsh. »Sreča v sreči«. Vogue. November 1997. Za pisanje pesmi z albuma Impossible Princess sta jo navdihnila Stéphane Sednaoui in njena lastna izkušnja življenja pod drobnogledom javnosti. Na začetku je težko sprejela svojo preteklost, saj je, ko se je ozirala nazaj, spoznala, da je mnogo njenih izkušenj povezano z bolečino in zmedeno osramočenostjo.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. str. 112. Ko se je spopadla s preteklostjo, si je povrnila samozavest; dejala je, da se je počutila »kot da bi preplezala Mount Everest ali skočila z letala. Toliko rečem sem se tako dolgo izogibala, pa sploh niso bile tako zapletene. To mi je ves čas pravil Nick [Cave]. 'Bilo bi čudovito. Soočila bi se z vso svojo preteklostjo in nazadnje bi se počutila veliko bolje.' In ni se motil.«»Kylie premaga svoje strahove«. The Australian. September 1997.
Leta 1996 je Kylie Minogue sodelovala s člani alternativne glasbene skupine Manic Street Preachers. Na njegovem domu se je srečala z njihovim glavnim pevcem, Jamesom Deanom Bradfieldom, ki ji je kasneje poslal demo posnetek pesmi »I Don't Need Anyone«. Kylie Minogue je bila pesem zelo všeč, saj naj bi bilo »tako čudovito slišati nekaj tako drugačnega od tistega, kar sem ustvarjala prej. Nekaj svežega je prišlo do mene v času, ko sem to najbolj potrebovala, prevzeli so nekaj kreativnega nadzora in jaz sem si lahko privoščila nekaj premora.«»To je nemogoča princesa!!«. Rolling Stone. Januar 1998. Kylie Minogue je Jamesu Deanu Bradfieldu predstavila še dve svoji besedili. Obe besedili je združil in tako ustvaril glavni singl z albuma, pesem »Some Kind of Bliss«.
Album je na začetku vključeval le pesmi, ki jih je napisala Kylie Minogue. Kylie Minogue je na klavirju ustvarila glasbo za pesem »Too Far«, kasneje pa so med produkcijo pesmi dodali še druge inštrumente. Kylie Minogue je v dveh letih nastajanja albuma z raznimi producenti napisala še več ducatov pesmi, a veliko jih ni nikoli izšlo. Potem, ko so dokončali s pisanjem besedila pesmi, je Kylie Minogue posnela demo posnetek, da so lahko ocenili vrednost pesmi.
Kylie Minogue je z albumom Impossible Princess prevzela toliko kreativnega nadzora, kot si je želela že vso svojo kariero. Založba Deconstruction Records zaradi slabega zdravstvenega stanja njihovega vodje, Petea Hadfielda, ni nadziralo nastajanja albuma.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. Str. 113–114. Zato je imela Kylie Minogue več besede pri sprejemanju pomembnih odločitev povezanim z le-tem. Na začetku je verjela, da bo album vključeval preveč glasenih slogov, a si je kasneje premislila: »Nisem želela ustvariti neke lažnive podobe same sebe. To je resnica, saj bi lagala, če bi cel album zvenel kot pesem 'Some Kind of Bliss' ali kot pesem 'Too Far'. Sem namreč vsestranska oseba.«
Ime albuma in naslovnica Ime albuma izvira iz naslova zbirke pesmi, ki jih je napisal Billy Childish, Poems to Break the Hearts of Impossible Princesses. Knjigo je Kylie Minogue podaril Nick Cave in dejala je, da je veliko pesmi opisovalo njeno takratno situacijo.Frances Whiting. »Princesa Kylie spet na sceni«. Sunday Mail. 26. april 1998. V Veliki Britaniji in drugod po Evropi so album avgusta 1997 po smrti Diane, princese Walesa, preimenovali v Kylie Minogue. Kylie Minogue je spremembo imena razložila:
Kylie Minogue in Stéphane Sednaoui sta želela ustvariti tridimenizonalno naslovnico albuma Impossible Princess, saj sta želela predstaviti njeno tridimenizonalno osebnost. Fotografiranje je trajalo cel teden in Kylie Minogue studija nekajkrat ni zapustila do treh ali štirih zjutraj. Da bi posneli 3-D fotografijo, so potrebovali najrazličnejše posebne tehnične pripomočke, Kylie Minogue pa je morala pozirati v istih pozah zelo dolgo časa, kar jo je pričelo dolgočasiti.Baker in Minogue, Hodder in Stoughton, 2002. str. 114. Da bi se v ozadju prikazala vrteča se svetloba, jo je Stéphane Sednaoui od glave do peta oblekel v črno in okoli nje postavil najrazličnejše kuhinjske luči, pokrite s plastičnimi vrečkami. Na snemanju so posneli ogromno fotografij, a večine niso nikoli izdali. Na nekaterih neizdanih fotografijah je Kylie Minogue pozirala pred gradom in mestom, ki naj bi predstavljali mnoga kraljestva »nemogoče princese«. Oktobra 1997 so na Japonskem izdali 3-D različico naslovnice, hkrati pa so v omejeni izdaji izdali še štiri fotografije.»Diskografija 1994 – 1998«. MixKylie.co.uk. Pridobljeno dne 6. avgust 2007.
Sprejem kritikov
Album je s strani glasbenih kritikov ob izidu prejel mešane ocene. V večini držav je bil album deležen pozitivnega sprejema, z izjemo Velike Britanije, kjer so kritiki albumu dodeljevali v glavnem negativne kritike. Največ hvale je albumu dodelila revija Billboard, ki ga je opisala kot »čudovitega« in v zaključku napisala: »To je zlata komercialna priložnost za večjo [glasbeno založbo] z vizijo in energijo [za uspeh v Združenih državah Amerike]. Ostro uho bo zaslišalo podobnost albuma Impossible Princess z Madonninim izredno uspešnim albumom Ray of Light.«Sledimo plesnim delom: »Kylie Minogue se s pomočjo založbe Deconstruction predstavi v veliko zrelejši luči« . 4. april 1998. Pridobljeno dne 6. junij 2009. Najbolj kritičen je bil do albuma Ben Willmott, ki je v oceni albuma za revijo NME napisal, da je nov glasbeni slog Kylie Minogue »čista goljufija«, album sam pa »neprepričljiv«. Posebej je kritiziral pesmi, ki jih je napisala v sodelovanju z Jamesom Deanom Bradfieldom; pesem »Some Kind of Bliss« je, na primer, označil za »presenetljivo nadležno«. Nazadnje je albumu dodelil štiri od desetih zvezdic.
Novinar revije Slant je album vključil na svoj seznam »Ključno za pop: 50 najpomembnejših pop albumov«, objavljen junija 2003. Sal Cinquemani je v svoji oceni albuma zapisal, da je album »prenatrpan z raznimi trance pesmimi«, kot so »popolno napisana pesem 'Say Hey'«, »v tehno rock slogu glasbene skupine Chemical Brothers napisana pesem 'Limbo'«, »omamna pesem 'I Don't Need Anyone'«, »Björkini pesmi 'Venus As A Boy', podobna pesem 'Through the Years'« in »zadnja iz serije, 'Dreams'«, ki »vodijo mešanico stilov, ki pa po šestih letih še vedno deluje sveže in strnjeno.« Poleg tega je dejal, da je album čudovito sestavljen iz »močno osebnih, a enotno strnjenih pesmi«, s katerimi »Kylie Minogue neustrašno oznani svojo neodvisnost, a še vseeno ohrani svojo izvirno ranljivost.« Poleg tega je napisal, da je z albumom »razširila svoja obzorja preko vsega, kar je ustvarila do takrat (in potem)« in da »je album delo, zaradi katerega je umetnik pripravljen tvegati, pa čeprav pop kraljica na kocko morda postavi svojo vladavino.« Albumu je dodelil štiri od petih zvezdic.