Konstancij II. (latinsko: Flavius Julius Constantius Augustus), cesar Rimskega cesarstva od leta 337 do 361, * 7. avgust 317, Sirmium (Sremska Mitrovica), Panonija, Rimsko cesarstvo, † 3. november 361, Mopsuestia, Kilikija, Rimsko cesarstvo.
Konstancij je bil drugi sin cesarja Konstantina I. in njegove žene Fauste. Po očetovi smrti je skupaj z bratoma Konstantinom II. in Konstansom nasledil rimski prestol. Leta 340 sta se njegova brata sprla za zahodnje province cesarstva. Konstantina II. so še istega leta pri Ogleju ubili iz zasede in Konstans je postal vladar zahodnega dela Rimskega cesarstva, dokler ga ni leta 350 ubil uzurpator Magnencij. Ker Konstancij ni hotel sprejeti položaja Magnencijevega socesarja, ga je napadel in v bitkah pri Mursi in Mons Seleucu v Galiji porazil. Magnencij je po porazu naredil samomor in Konstancij je postal edini vladar celega Rimskega cesarstva.
PO vojni z Magnencijem se je odpravil na uspešen vojni pohod proti germanskim. leta 354 je porazil Alemane in leta 357 udaril preko Donave na Kvade in Sarmate. Dve desetletji trajajoča vojna na vzhodu s Sasanidi se je medtem nadaljevala z mešanimi uspehi.
Zaradi težav pri vladanju tako velikemu cesarstvu, je Konstancij dva svoja bratranca povišal v položaj cezarja. Konstancija Gala, najstarejšega preživelega sina polstrica Julija Konstancija, je povišal leta 351 in ga tri leta kasneje usmrtil zaradi domnevno nasilnega in podkupljivega obnašanja. Po njegovi smrti je leta 355 v cezarja povišal njegovega mlajšega polbrata Julijana, ki je bil njegov zadnji živeči brartanec in njegov naslednik.
Julijan je leta 360 od Konstancija zahteval, da ga poviša na položaj avgusta, kar je sprožilo vojno med njima. Ker je Konstancij zbolel in konec leta 361 umrl, se je vojna končala brez bitke. Na smrtni postelji je Julijana imenoval za svojega zakonitega naslednika.
Življenjepis Mladost thumb|left|Delitev Rimskega cesarstva med cezarje, ki jih je imenoval Konstantin I.: od leve proti desni si sledijo ozemlja Konstantina II., Konstansa, Dalmacija in Konstancija II.. Po smrti Konstantina I. maja 337 je delitev veljala do Dalmacijevega uboja, potem pa sta si njegovo ozemlje razdelila Konstans in Konstancij.
Rojen je bill leta 317 v Sirmiumu (Sremska Mitrovica, Srbija) v Spodnji Panoniji kot tretji otrok Konstantina Velikega in njegove druge žene Fauste, hčerke cesarja Maksimijana (vladal 286-305). 13. novembra 324 ga je oče razglasil za cezarja.M. DiMaio ml., R. Frakes, Constantius II. v De Imperatoribus Romanis
Leta 336 so se v Armeniji začeli verski nemiri in napeti odnosi med Konstantinom in kraljem Šapurjem II. so sprožili vojno med Rimom in sasanidsko Perzijo.Dodgeon, M.H. in Lieu, N.C., The Roman Eastern Frontier and the Persian Wars, AD 226-363, str. 152-153. Konstantin je med pripravami na vojno zbolel, zato je na vzhod poslal Konstancija, da bi prevzel poveljstvo vzhodne fronte.Julian, Orationes, I, 13B.Dodgeon, M.H. in Lieu, N.C., The Roman Eastern Frontier and the Persian Wars, AD 226-363, str. 152-153. Perzijski general Narses je pred Konstancijevim prihodom opustošil Mezopotamijo in zasedel Amido. Konstancij je Narsesa napadel in ga v bitki pri Narasari porazil in ubil. Osvobodil je Amido in začel utrjevati mesto z obzidjem in visokimi obrambnimi stolpi in v zaledju mesta zgradil novo trdnjavo Antinopolis.Ammianus Marcellinus XVIII, 9, 1.
Avgust na vzhodu 250px|thumb|right|Konstancijev spominski kovanec, izdan ob petnajsti obletnici njegovega vladanja
Na začetku leta 337 je Konstancij izvedel, da bo oče kmalu umrl, zato se je takoj vrnil v Konstantinopel.Chronicon Paschale, str. 533, 5-17. Po Konstantinovi smrti in slavnostnem pogrebu v cerkvi Svetih apostolovJulian, or. I, 18D-19A (14.16-22, str. 31-32., Bidez). je Konstancij verjetno ukazal pokol svojih sorodnikov iz drugega zakona svojega starega očeta po očetovi strani Konstancija Klora, katerega okoliščine niso povsem jasne.X. Lucien-Brun, Constance II et le massacre des princes, Bulletin de l'Association Guillaume Budé, 4 (1973), str. 585–602.Joe W. Leedom, Constantius II: Three Revisions, Byzantion, 48 (1978), str. 132–145.Michael DiMaio in Duane Arnold, Per Vim, Per Caedem, Per Bellum: A Study of Murder and Ecclesiastical Politics in the Year 337 A.D, Byzantion, 62 (1992), str. 158.Zosimus, New History, II.57-8. Zgodovinar Evtropij, ki je pisal od leta 350 do 370, pravi, da je Konstancij "dejanje dovolil, ne pa tudi ukazal".Eutropius, Historiae Romanae Breviarium, X.9. V pokolu sta bila ubita dva Konstancijeva strica in šest bratrancev,Julian, Epistula ad Athenienses 270C, 3.5-8, str. 215. med njimi tudi Hanibalijan in Dalmacij, vladarja Ponta in Mezije. Preživeli so Konstancijev starejši brat Konstantin II., mlajši brat Konstans in bratranci Gal, Julijan in Nepotijan.
Bratje so se kmalu po pokolu srečali v Sirmiumu in formalizirali delitev Rimskega cesarstva. Konstancij je dobil vzhodne province, vključno z Egiptom, Sirijo, Trakijo in Malo Azijo, Konstantin II. Britanijo, Galijo, Hispanijo (Iberski polotok) in Mavretanijo (Libija), Konstans, ki je na začetku vladal pod Konstantinovim pokroviteljstvom, pa Italijo, Afriko, Ilirik, Panonijo, Makedonijo in Ahajo.Zosimus, New History, II.57.
Konstancij je zatem odšel v Antiohijo, da bi nadaljeval vojno s Perzijo.Theodoret, Historia Ecclesiastica, II, 30, 1-14, GCS. Kralj Šapur je med njegovov odsotnostjo na začetku leta 337 zbral veliko vojsko, v kateri so bili tudi bojni sloni, napadel MezopotamijoJerome,Chronicon, 338, str. 234, 17-18. in začel oblegati Nisibis.Theodoret, Historia religiosa, I, 11-12, Canivet and Leroy-Molinghen, str. 184-188. Po začetnih uspehih je obleganje prekinil in zamudil priložnost, da bi preko porušenega obzidja osvojil mesto. Ko je Konstancij izvedel za Šapurjev umik z rimskih ozemelj, je svojo vojsko pripravil za protinapad. Večino svojega časa je porabil za obrambo vzhodne meje cesarstva proti agresivnemu Šapurju II.. Spopadi so bili zato omejeni samo na perzijska obleganja večjih rimskih utrdb, med njimi Nisibisa (Nusaybin), Singare in Amide (Diyarbakir). Čeprav so Perzijci v večini spopadov zmagali, so bili njihovi vojaški dosežki v resnici zelo skromni.Festus, Brevarium, XXVII.Dignas, B. in Winter, E., Rome and Persia in Late Antiquity, 2007, str. 89. Rimljani so dosegli prepričljivo zmago v bitki pri Narasari, v kateri su ubili generala Narsesa,Teofan Spovednik, Kronika, A.M. 5815. in Shapur se je moral umakniti, ne da bi v vojni kaj pridobil.
Brat Konstantin je medtem poskušal dobiti oblast nad Konstansovim delom cesarstva, kar je povzročilo vojno. Ko so Konstantina leta 340 pri Ogleju ubili iz zasede, je Konstans je prevzel oblast nad bratovim kraljestvom in postal edini vladar zahodnih dveh tretjin cesarstva. Takšna delitev je trajala do leta 350, ko so Konstansa ubili pristaši uzurpatorja Magnencija.Zosimus, New History, II.58-9.
Vojna z Magnencijem 120px|thumb|Bronast kovanec Konstancija II., najden v Kargaliku na Kitajskem Takšna delitev cesarstva za Konstancija, ki je ostal edini živi sin Konstantina Velikega, ni bila nesprejemljiva, je zahteval, da položaj imperatorja pripade njemu.Zosimus, New History, II.60. Odločil se je, da bo napadel Magnencija, oblast na vzhodu pa je zaradi varnosti prepustil bratrancu Konstanciju Galu, katerega je povišal v cezarja vzhodnih provinc. Da bi si zagotovil Galovo lojalnost, je z njim poročil svojo starejšo sestro Konstantino.
Pred soočenjem z Magnencijem se je nameraval pogovoriti z lojalnim generalom Vetranionom, ki se je po Konstansovi smrti na željo njegove sestre Konstantine in s podporo vojske razglasil za cesarja. Vetranion je Konstanciju pisno zagotovil svojo lojalnost, Konstancij pa jo je sprejel, morda zato, da ne bi Magnencij dobil še večje podpore. Te dogodke je morda vzpodbudila tudi Konstantina, ki je odpotovala na vzhod, da bi se poročila s Konstancijem Galom. Konstancij je Vetranionu poslal cesarski diadem in generala povišal v avgusta. Pri prvem srečanju s Konstancijem je Vetranion prostovoljno odstopil s tega položaja in sprejel njegovo ponudbo za udobno upokojitev v Bitiniji.Zosimus, New History II.59
250px|thumb|left|Mo Magnencijevem porazu je Konstancij II.. postal edini vladar Rimskega cesarstva
Naslednje leto se je Konstancij v Panoniji z veliko vojsko spopadel z Magnencijem v bitki pri Mursi, ki je bila ena največjih in najbolj krvavih bitk med rimskimi vojskami v rimski zgodovini.Joannes Zonaras, Extracts of History, XIII.8.5–13.Julian Apostat, The Caesars, XLII.9–10.Zosimus, New History, II.46.2.Evtropij, Roman History, X.12. Zmagal je Konstancij, vendar je zmago plačal visoko ceno. Magnenciju je uspelo preživeti in se umakniti v severno Italijo. Konstancij ga ni zasledoval, ampak je s svojo vojsko raje zavaroval severno mejo cesarstva na Donavi. Na začetku leta 352 je bil nekaj mesecev na vojnem pohodu proti Sarmatom ob srednji Donavi, ko je dosegel svoj cilj pa se je končno odpravil proti Magnenciju v Italiji. Njegova akcija je vzpodbudila italijanska mesta, da so prešla na njegovo stran in izgnala Magnencijeve garnizije. Magnencij se je pred njim umaknil v južno Galijo.Potter, D.S., The Roman Empire at Bay: AD 180–395, 2004, str. 474.
Leta 353 sta se nasprornika še zadnjič spopadla v južni Galiji v bitki pri Mons Selevku, v kateri je Konstancij ponovno zmagal. Magnencij je spoznal brezupnost svojega položaja in je 10. avgusta 353 naredil samomor.Evtropij, Historiae Romanae Breviarium, X.12.
Edini vladar cesarstva 250px|thumb|right|Solidus Konstancija Gala
Konstancij je večino leta 353 in začetek leta 354 preživel na vojnem pohodu proti Alemanom na donavski meji cesarstva. Pohod proti njim je bil uspešen in vdori Alemanov so za nekaj časa prenehali. Na pohodu je dobil nekaj nekaj vznemirljivih poročil o dejanjih nečaka Konstancija GalaAmmianus Marcellinus, Res Gestae 14.1.10. in morda prav zaradi tega sklenil z Alemani premirje in odpotoval v Mediolanum (Milano).Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.10.16.
V Mediolanu je iz neznanega vzroka k sebi najprej poklical Galovega magistra equitum Ursicina,Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.3–5. za njim pa še samega Gala in njegovo ženo Konstantino.Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.6. Oba sta se z ukazom najprej strinjala, ko je Konstantina na poti v Mediolanum v Bitiniji umrla, pa je Gal začel omahovati. Po krajšem prepričevanju Konstancijevih agentovAmmianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.11–12. je Gal nadaljeval potovanje na zahod in skozi Konstantinopel in Trakijo dopotoval do Poetovia (Ptuj).Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.19.Banchich, T.M., De Imperatoribus Romanis: Gallus .
V Poetoviu so ga Konstancijevi vojaki aretiraliAmmianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.20. in oodpeljali v Polo (Pulj), kjer so ga zaslišali. Gal je na zaslišanju trdil, da je vse težave povzročila pokojna Konstantina, ko je bil on v vzhodnih provincah.Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.22. Njegove izjave so tako razjezile Konstancija, da je takoj zahteval njegovo usmrtitev.Ammianus Marcellinus, Res Gestae, XIV.11.23. Kmalu zatem se je premislil in svoj ukaz preklical. Na Galovo nesrečo je eden od Konstancijevih evnuhov Evzebij njegov preklic zadržal in Gala so usmrtili.
Več uzurpatorjev in Julijan Odpadnik