Družbeni nauk Cerkve je področje vedenja, ki ga je razvila Katoliška cerkev glede človekovega dostojanstva in skupnega dobrega v družbi. Zadeva teme, kot so socialna pravičnost, vloga države, družbeno organiziranje, blaginja in varstvo okolja.
Na splošno velja, da so bili temelji tega področja določeni z okrožnico Rerum Novarum papeža Leona XIII. leta 1891, ki je zagovarjala prerazporejanje bogastva (distributizem), obsodila pa tako kapitalizem kot socializem. Korenine cerkvene socialne pa so sicer v spisih katoliških mislecev, kot sta sveti Tomaž Akvinski in sveti Avguštin iz Hipona ter končno v vsebini Svetega pisma.
Krščansko socialno gibanje je na Slovenskem začel dr. Janez Evangelist Krek. Kasnejši izraz katoliške socialne misli je stranka Krščanski socialisti Slovenije.
Zgodovina Načela družbenega nauka Cerkve imajo korenine v Novi zavezi, v naukih cerkvenih očetov in seveda v Stari zavezi in hebrejskih spisih na splošno.Daniel Schwindt, Catholic Social Teaching: A New Synthesis (Rerum Novarum to Laudato Si), 2015, p. 4-12 Cerkev se je na zgodovinske razmere v srednjem in zgodnjem novem veku odzvala s filozofskimi in teološkimi nauki o družbeni pravičnosti, ki so upoštevali naravo človeka, družbe, gospodarstva in politike.
V dobi množične politike in industrializacije je moral katoliški družbeni nauk pojasniti tako imenovano »družbeno vprašanje«, ki pa je zajemalo kompleksne konflikte, nastale z modernizacijo, kot so gospodarsko nazadovanje in družbeno-politični prevrati.Behr, Thomas. "The 19th Century Historical and Intellectual Context of Catholic Social Teaching" in The Development of Catholic Social Teaching: A Volume of Scholarly Essays. G. Bradley; E. Brugger (eds.). (Cambridge: Cambridge University Press, 2019) Od začetka 19. stoletja so se številni katoliški misleci odzivali na revolucionarno valovanje, ki sta ga sprožili francoska revolucija in Napoleonova doba. Vatikan se je odzval v obliki nove filozofske sinteze, na katero so vplivali predvsem spisi svetega Tomaža Akvinskega, v kombinaciji z novimi političnimi znanostmi in gospodarstvom, a je trajalo še nekaj desetletij, preden se je ta sinteza v katoliškem družbenem nauku uveljavila. Papež Leon XIII. je nato proti koncu 19. stoletja v vrsti okrožnic v obdobju 20 let formaliziral sodobni pristop h katoliškemu družbenemu nauku, ki združuje evangeljski nauk o dolžnosti medsebojne ljubezni z naravnim moralnim zakonom in družboslovnimi argumenti o zahtevah človeškega razcveta.Behr, Thomas. Social Justice and Subsidiarity: Luigi Taparelli and the Origins of Modern Catholic Social Thought (Washington DC: Catholic University of American Press, December 2019) Ta temeljna načela so dosledno ponavljali tudi naslednji papeži vse do danes.The Development of Catholic Social Teaching: A Volume of Scholarly Essays. G. Bradley; E. Brugger (eds.). (Cambridge: Cambridge University Press, 2019)
Rerum novarum Z objavo okrožnice Rerum novarum (»Nove stvari«) Leona XIII. leta 1891 se je v Katoliški cerkvi začel razvoj prepoznavnega družbenega nauka. Predvsem obravnava pravice in odgovornosti kapitala ter delavstva, pri čemer spodbuja organiziranje v obliki sindikatov za dosego dostojnih plač in delovnih razmerij. Oseba, sistemi in strukture so z okrožnico postale tri koordinate sodobnega spodbujanja pravičnosti in miru, kar je sedaj sestavni del cerkvenega poslanstva. V letih so objavi okrožnice so bile predstavljene nove pobude o družbenih vprašanjih, v različnih delih sveta so se razvile različne oblike katoliškega delovanja, v šolah in semeniščih pa so začeli poučevati družbeno etiko. Ob 40. obletnici Rerum novarum je papež Pij XI. izdal okrožnico Quadragesimo anno (»Ob štiridesetletnici«), v kateri je nekatere teme razširil.
Papež Janez XXIII. Nadaljnji razvoj je sledil v obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je pozornost usmerila na probleme družbenega in gospodarskega razvoja ter mednarodne odnose. 1961 je papež Janez XXIII. izdal okrožnico Mater et magistra (»Mati in učiteljica«) s podnaslovom Krščanstvo in družbeni napredek. Ta okrožnica je razširila družbeni nauk Cerkve na odnose med razvitimi in revnimi narodi. Določila je obveznosti bogatih držav, da pomagajo manj razvitim državam in pri tem spoštujejo njihove posebne kulture. Obravnava tudi nevarnosti, ki jih za svetovni mir predstavljajo svetovna gospodarska neravnovesja.
Tematiko je papež razširil v Pacem in terris (»Mir na zemlji«), prvi okrožnici, namenjeni tako katoličanom kot nekatoličanom. V njej je vzpostavitev svetovnega miru povezal s postavitvijo temeljev, ki jih sestavljajo ustrezne pravice in odgovornosti med posamezniki, družbenimi skupinami in državami na lokalni ter mednarodni ravni. Katoličane je spodbudil, da bi družbeni nauk razumeli in ga živeli. Dokument, izdan na vrhuncu hladne vojne, je vseboval tudi obsodbo tekme v jedrskem oboroževanju in poziv h krepitvi Organizacije združenih narodov.
Drugi vatikanski koncil Eden pomembnejših dokumentov drugega vatikanskega koncila glede družbenega nauka Cerkve je pastoralna konstitucija Gaudium et spes (»Veselje in upanje«), ki velja za enega glavnih dosežkov koncila. Dokument v svojem jedru potrjuje temeljno dostojanstvo vsakega človeškega bitja in izraža solidarnost Cerkve tako s tistimi, ki trpijo, kot tudi s tistimi, ki želijo trpeče tolažiti.
Drugi koncilski dokumenti, kot je Dignitatis humanae (»O človeškem dostojanstvu«), ki ga je večinoma pripravil ameriški jezuit John Courtney Murray, ima pomembno vlogo v družbenem nauku Cerkve glede verske svobode.
Papež Pavel VI. Kot njegov predhodnik je tudi papež Pavel VI. leta 1967 v okrožnici Populorum progressio (»O delu za razvoj narodov«) opozoril na razlike v bogastvu in razvoju med industrializiranim zahodom in tretjim svetom. Trdi, da zgolj prosta mednarodna trgovina ne zadostuje za odpravo teh razlik, in podpira vlogo mednarodnih organizacij pri reševanju tega problema. Papež je bogate narode pozval, naj izpolnijo svojo moralno obveznost do revnih narodov, in opozoril na povezavo med razvojem in mirom. Namen Cerkve ni, da bi se postavila na eno ali drugo stran, temveč da bi bila zagovornica osnovnega človeškega dostojanstva.Populorum progressio, § 22.
Cerkev, izkušena v človeških zadevah, si prizadeva za en sam cilj, ki je nadaljevati delo Kristusa pod vodstvom Svetega Duha. Ker pa Cerkev živi v zgodovini, natančno preučuje znamenja časa in jih razlaga v luči evangelija. Po besedah papeža obenem deli najplemenitejše težnje moških in žensk ter trpi, ko vidi, da niso zadovoljni. Želi jim pomagati, da dosežejo svoj polni razmah, zato vsem ljudem ponuja to, kar more: celostni pogled na človeka in človeški rod.Populorum progressio, § 13.
Papeževo apostolsko pismo Octogesima adveniens (»Ob osemdesetletnici«) iz maja 1971 je obravnavalo izziv urbanizacije in revščine v mestih ter poudarilo osebno odgovornost kristjanov, da se odzovejo na nepravičnost. Za deseto obletnico drugega vatikanskega koncila (26. oktobra 1975) je Pavel izdal spodubdo Evangelii nuntiandi (»O evangelizaciji današnjega sveta«). V njej je zapisal, da je boj proti nepravičnosti bistveni del evangelizacije sodobnih ljudi.
Papež Janez Pavel II. Janez Pavel II. je nadaljeval delo svojih predhodnikov pri oblikovanju katoliškega družbenega nauka. Posebnega pomena sta bili njegovi okrožnici Laborem exercens (»O človeškem delu) iz leta 1981 in Centesimus annus (»Ob stoletnici«) iz leta 1991.
Prva uvršča zasebno lastnino v odnos do skupne uporabe dobrin celotnega stvarstva, do katerih so kot božji otroci upravičeni vsi ljudje. Pravica do zasebne lastnine je tako podrejena pravici do skupne uporabe oz. dejstvu, da so dobrine namenjene vsem. Mnogi od teh konceptov so ponovno poudarjeni v dokumentu Centesimus annus, izdanem ob 100. obletnici Rerum novarum, ki zajema kritiko tako socializma kot neomejenega kapitalizma.
Štiri leta kasneje v Evangelium vitae (»Evangelij življenja«) piše, kako imamo po eni strani vse večjo moralno občutljivost, ki nas opozarja na vrednost vsakega posameznika kot človeškega bitja ne glede na raso, narodnost, vero, politično prepričanje ali družbeni razred. Po drugi strani pa vsakdanja praksa kaže na ravno nasprotno. Papež se sprašuje, kako je mogoče te slovesne trditve uskladiti z vsesplošnimi napadi na človeško življenje in zavračanjem sprejemanja šibkih, pomoči potrebnih, ostarelih ali ravnokar spočetih ljudi. Ti napadi so neposredno v nasprotju s spoštovanjem življenja; ogrožajo sam pomen demokratičnega sobivanja, naša mesta pa tvegajo, da bodo namesto skupnosti ljudi, ki živijo skupaj, postala družba zavrženih, marginaliziranih, izkoreninjenih in zatiranih.Evangelium vitae, § 18.
Cerkev sicer ne podpira nobene posebne politične agende, vendar meni, da ta nauk velja tudi na javnem (političnem) področju, ne le na zasebnem.
Drug pomemben mejnik v času papeževanja Janeza Pavla II. se je zgodil leta 2005 z objavo Kompendija družbenega nauka Cerkve, dela, ki je bilo zaupano Papeškemu svetu za pravičnost in mir.
Papež Benedikt XVI. Benedikt XVI. je leta 2009 z okrožnico Caritas in veritate (»Ljubezen v resnici«) v tradicijo družbenega nauka vnesel številne dodatne vidike, med drugim zlasti odnos med pojmoma ljubezen in resnica. Predstavil je idejo o potrebi po močni »svetovni politični oblasti«, ki bi se ukvarjala z najbolj perečimi izzivi in problemi človeštva.Caritas in veritate, § 67. Koncept je bil nadalje razvit v noti, ki jo je leta 2011 izdal Papeški svet za pravičnost in mir z naslovom K reformi mednarodnega finančnega in monetarnega sistema v okviru svetovne politične oblasti.
V okrožnici je Benedikt XVI. povzdignil socialno okrožnico Pavla VI. Populorum progressio in jo postavil za novo referenčno točko katoliške družbene misli v 21. stoletju. Thomas D. Williams je zapisal, da naj bi bil razlog za to pomemben konceptualni premik v katoliškem družbenem razmišljanju, saj se je papež od delavskega vprašanja (s spremljajočimi vprašanji pravičnih plač, zasebne lastnine, delovnega okolja in delavskih združenj) premaknil k širšemu in bogatejšemu družbenemu merilu celostnega človeškega razvoja.Thomas D. Williams, The World as it Could Be: Catholic Social Thought for a New Generation (New York: Crossroad, 2011):173-74
Papež Frančišek