Prevajanje je proces prenosa pomena iz izvirnega jezika v ciljni jezik. Pri tem gre za prenos jezikovne in kulturne značilnosti v drug jezik. Potrebno je, da se pri samem procesu prevajanja ne izgublja pomen besed, ki je v različnih kulturah drugače obarvan. Zavedanje kulturnih razlik med izvornim in ciljnim jezikom je ključno pri delu prevajalca, saj z upoštevanjem le-tega postane prevod razumljiv in ustrezen. Vedo, ki se s tem prenosom ukvarja, imenujemo prevodoslovje.
Izhodiščno besedilo je lahko v pisni ali v govorni obliki. Kadar imamo besedilo v pisni obliki gre za pisno prevajanje. V nasprotnem primeru, ko imamo besedilo v govorni obliki, pa govorimo o tolmačenju.
Ločimo tri vrste prevajanja po strukturalistu Romanu Jakobsonu: Intrajezikovni prevod (preubeseditev) je interpretacija določenega besedila znotraj istega jezika Interjezikovni prevod je interpretacija besedila iz enega v drug jezik (iz izvornega v ciljni jezik) Intersemiotičen prevod (transmutacija) je interpretacija besednih znakov s pomočjo nebesednih Kljub temu da je prevajanje obstajalo že v antičnih kulturah, se je kot poklic pojavilo šele v 20. stoletju. Prevajanje poleg obrtne dejavnosti uvrščamo tudi v umetnost - obrt je zato, ker se mora prevajalec držati določenih pravil in norm, umetnost pa zato, ker lahko v prevod posega tudi sam. Etimologija
Izraz "prevod" izvira posredno iz latinske besede (katere korena sta in , oziroma supin — ki v dani zvezi pomenita "nesti čez"). Sodobni Romanski jeziki uporabljajo inačice angleške besede "translation" z istim latinskim korenom oziroma iz besede ("voditi čez", "prepeljati"). Slovanski (slovenski "prevod") in germanski jeziki (nemški "übersetzen") sledijo tej shemi, z izjemo holandščine z "vertaling" - tj. "prejezičiti".Christopher Kasparek, "The Translator's Endless Toil", p. 83.
Antična grščina pozna (metaphrasis, "govoriti čez"), kar je izvor izraza "metafraza" za "dobesedni" prevod, — za razliko od "parafraze" ("rečeno z drugimi besedami", iz , paraphrasis). "Metafraza" po novejših terminologijah ustreza "formalni ekvivalenci", "parafraza" pa "dinamični ekvivalenci"."Kasparek, "The Translator's Endless Toil", p. 84.
Ikona za umetnost prevajanja je Kamen iz Rosette. Ta trojezična stela (hieroglifska egipčanščina, demotska egipčanščina, antična grščina) je ključ, ki je odklenil skrivnost egipčanskih hieroglifov (zaslužni za to Thomas Young, Jean-François Champollion, in drugi.The Columbia Encyclopedia, fifth edition, 1994, p. 2,361.)
Klasifikacija po načinih Pisno prevajanje Prevajanje na pogled (prima vista) Tolmačenje (konferenčno, dialoško, posredovanje v pogovor) Sodno tolmačenje npr. sinhronizacija filmov Podnaslavljanje Medijsko prevajanje Strojno prevajanje
Klasifikacija po vsebini Splošno prevajanje Strokovno, znanstveno prevajanje Pravno, poslovno prevajanje Književno prevajanje Pisno prevajanje lahko v grobem razdelimo na več podzvrsti, in sicer prevajanje splošnih besedil, prevajanje strokovnih besedil in književno prevajanje.
Prevajanje splošnih besedil Prevajanje nezahtevnih besedil za katere ni potrebno imeti posebnega tehničnega znanja in poznavanja strokovne terminologije. Prevajanje splošnih besedil je najlažja izmed zvrsti prevajanja.
Prevajanje strokovnih besedil Prevajanje besedil različnih strok (prava, računalništva, farmacije, strojništva, ekonomije, podjetništva, financ in ostalih) od prevajalcev zahteva določeno stopnjo specializacije. Prevajalci tovrstnih besedil so ustrezno usposobljeni in poznajo strokovno terminologijo področja. Strokovne prevode se običajno še dodatno lektorira neodvisno od prevajanja. V izogib napakam in nevšečnostim ustreznost terminologije pregleda strokovnjak.
Književno prevajanje Književno ali literarno prevajanje je področje prevajanja, ki se ukvarja s prevajanjem besedil na področju literature, torej literarnih del, kot so novele, kratke zgodbe, romani, gledališke igre, pesmi ipd. Je ena najbolj zapletenih oblik medkulturnega sporočanja, ki omogoča prenos književnosti v druge jezike in kulture. Predvsem zahtevno pa je prevajanje pogovornega jezika in dialekta.Landers, C. E. 2001. Literary Translation: A Practical Guide. Clevedon: Cromwell Press Ltd. Prevajalci književnih del so pogosto tudi sami avtorji poezije ali proze.
Ker je literatura odvisna tudi od kulture, se lahko literarni prevod nekega dela precej razlikuje od besedila v izhodiščnem jeziku. Gre za eno izmed najbolj prepoznavnih in zapletenih vrst prevajanja, čeprav je zanimanje zanjo med prevajalci precej majhno. Prevajalci literarnih besedil zaslužijo veliko manj kot ostali prevajalci, zato se za literarno prevajanje odločijo le tisti, ki se zanimajo za literaturo, nek določen jezik in kulturo in ki si lahko privoščijo literarno prevajati (občiajno vzpordeno z drugim prevajanjem in/ali drugo službo).
Literarni prevodi so pomembni pri medkulturni izmenjavi, sliki druge kulture v določeni jezikovni skupnosti in pri razvoju nacionalne kulture in identitete. Če govorimo o prevajanju literarnih besedil (romanov, povesti, iger, poezije, itd.), govorimo praktično o umetnosti. V večjezičnih deželah, kot je Kanada, se prevod pogosto obravnava kot samostojen literarni dosežek, pravno pa je prevajalec prav tako lastnik pravic svojega prevoda (če ni s pogodbo določeno drugače).
Po mnenju poznavalcev je najteže prevajati poezijo, saj sta težavna tako prenos oblike kot vsebine v ciljni jezik. V svojem vplivnem članku On Linguistic Aspects of Translation iz leta 1959 je ruski jezikoslovec Roman Jakobson izjavil, da je »poezija po definiciji neprevedljiva«. Leta 1974 je ameriški pesnik James Merrill napisal pesem Lost in Translation, ki delno obravnava to vprašanje. To obravnava tudi knjiga Douglasa Hofstadterja iz leta 1997, Le Ton beau de Marot. S prevajanjem poezije je povezano tudi prevajanje pétih besedil (péto prevajanje), saj je večina vokalne glasbe, vsaj v zahodni tradiciji, zasnovana v urejenih vzorcih, še posebej v verzih in z rimo. Značilen primer prevajanja poezije za petje so cerkvene himne (npr. nemški korali, ki jih je v angleščino prevedla Catherine Winkworth).Apel, F., Kopetzki A. Literarische Überesetzung. Zweite Auflage. J. B. Metzler. 2003.
Prevajanje pétih besedil ima več omejitev kot prevajanje poezije, kajti pri prvem je v izbiri med prevajanjem v verzih in prevajanjem, ki odpravlja ustroj v verzih, na voljo le malo ali praktično nič svobode. Človek lahko v pétem prevodu spremeni ali izpusti rimo, vendar pa predstavlja dodeljevanje zlogov določenim notam v izvirni glasbeni postavitvi izjemen izziv za prevajalca. Drugi problemi pri pisanju pétega prevoda vključujejo ponavljanje besed in fraz, postavitev premorov in poudarkov, značilnosti samoglasnikov, zapetih pri visokih notah, in ritmične značilnosti vokalne linije, ki je lahko bolj naravna v izvornem kot pa v ciljnem jeziku. Ker je petje prevedenih besedil uveljavljeno že stoletja, se poslušalcu običajno ponudi zapisan prevod (npr. kot del koncertnega programa ali pa kot projicirani napisi v koncertni dvorani ali v vizualnem mediju - podnapisi ali nadnapisi).
Klasifikacija po jezikovnih smereh Jezik A (dobro poznavanje maternega jezika) Jezik B (brezhibno aktivno znanje tujega jezika) Jezik C (brezhibno pasivno znanje tujega jezika)
Prevodni postopek Prevodni postopek je postopek prenosa izvirnega besedila (besedila v izvirnem jeziku) v ciljno besedilo (besedilo v ciljnem jeziku). Pri tem ne gre le za dobesedni prevod posameznih besed, ampak za prenos pomena in sporočila besedila ter posameznih kulturno specifičnih elementov iz enega jezikovnega okolja v drugega.
Prevodni postopek poteka v 4 korakih: razčlemba (prvo branje besedila),Prim. Newmark, Peter, 2000: Učbenik prevajanja. Ljubljana: Krtina (Knjiđna zbirka Temeljna dela). Zlasti 30-40. ugotavljanje namena besedila (komu je namenjeno, kakšen je besedilni slog, register, čemu služi), izbira prevodne strategije, ubeseditev v ciljnem jeziku.
Po Katherini Reiẞ gre pri prevodnem postopku za ustvarjanje ekvivalence med izvirnim in ciljnim besedilom. Pri tem ne gre za dobesedni prevod, temveč za ustrezen prevod, ki ima v obeh jezikih isti komunikacijski učinek in podobno učinkuje na bralca v obeh jezikih.
Udeleženci v prevodnem postopku
Udeležence v prevodnem postopku delimo na primarne in sekundarne.
Primarni: avtor besedila, naročnik prevoda, naslovnik (bralec prevoda), prevajalec, Sekundarni: so tisti, ki pri nastajanju prevoda pomagajo - lektorji, strokovni svetovalci, korektorji, včasih tudi avtor izvirnega besedila, če pri prevajanju sodeluje kot svetovalec.
Prevodne strategije
Prevajalec prevodno strategijo izbere glede na tip besedila, glede na to, kje bo besedilo objavljeno in kdo je ciljni bralec. Poznamo več prevodnih strategijGlej npr. Darbelnet, J. in Vinay, J.P. (1958): Stylistique Comparée du Français et de l'Anglais. Methode de traduction. Paris, Montreal: Didier-Harrap. (Angleški prevod je izšel leta 1995 pri John Benjamins Publishing).: prenos (transferenca/transkripcija): gre za prenos določene besede ali besedne zveze iz enega jezika v drugega, ne da bi to besedo ali besedno zvezo prevedli, saj v ciljnem jeziku ni ustreznice (primer: dolce vita), kulturna ustreznica: določene kulturne realije, ki jih je težko prevesti, v ciljnem jeziku povemo na drugačen način, z opisom, ki bralcu omogoči, da razume, kaj ta kulturna realija pomeni (primer: Baccalaureat - francoska matura), funkcijska ustreznica: za prevod izberemo opis, ki nam pove, kakšno vlogo ima nek kulturni element v izvirni kulturi (primer: Sejm - poljski parlament), opisna ustreznica: pomen določene besede moramo opisati, saj ne obstaja jezikovna ustreznica v ciljnem jeziku, tudi kulturni element, ki ga ta beseda poimenuje, pa je ciljnim bralcem neznan (primer: mačeta v pravljici, kjer je pomen lahko neznan otroku), direktni/dobesedni prevod ali kalkiranje: gre za prenos vsakodnevnih kolokacij in kratic, imen organizacij, kjer v ciljnem jeziku ni ustreznic (primer: UNESCO), približni prevod: gre za prevod, kjer se zabriše lokalno obarvanje nekega kulturnega elementa, zato da je ciljnemu bralcu besedilo lažje razumeti (primer: sombrero - klobuk), sobesedilni prevod: razlago nekega kulturnega elementa dodamo v opombo pod črto.
Strojno prevajanje
Pri strojnem prevajanju, ki temelji na pravilih (ang. rule-based machine translation, RBMT), se izhodiščno besedilo najprej analizira na oblikoslovni in slovnični ravni, da se pridobi slovnična predstavitev. Strojni prevajalnik, ki upošteva jezikovna pravila, zato za svoje delovanje potrebuje obsežne leksikone z morfološkimi, sintaktičnimi in semantičnimi podatki ter obsežno bazo jezikovnih pravil.
Način zapisa pravil se razlikuje od sistema do sistema, vse pa veže dejstvo, da je postavitev takšnega sistema dolgotrajno opravilo. V to skupino spada večina današnjih komercialnih prevajalnih sistemov, čeprav se pri gradnji poslužujejo nekaterih manj standardnih prijemov. Sistemi te paradigme izvorno besedilo najprej morfološko ter skladenjsko analizirajo ter izdelajo predstavitev vhodnega besedila, po navadi v obliki drevesa skladenjske razčlembe (ang. parse tree). Ta predstavitev se še dodatno abstrahira s poudarkom na zahtevah strojnega prevajanja. Abstraktna predstavitev vhodnega besedila v izvirnem jeziku se s prenosom prevede v podobno predstavitev v ciljnem jeziku, to predstavitev pa sistem uporabi kot osnovo za tvorjenje besedila v ciljnem jeziku; pravzaprav uporabi enake metode kot pri analizi besedila, le da pri tvorjenju postopek poteka v nasprotni smeri.<br /
Kulturna specifičnost pri prevajanju
Kultura