Miguel de Unamuno y Jugo, baskovsko-španski esejist, književnik in filozof, * 29. september 1864, Bilbao, Baskija, Španija, † 31. december 1936, Salamanka, Salamanka, Španija.
Življenje Šolanje Miguel de Unamuno se je rodil na ulici Ronda, v starem jedru mesta Bilbao, v zakonski zvezi Félixa de Unamuno Larraza in Salomé Jugo, ki je bila njegova nečakinja. V družino je prišel kot tretji otrok, za Marío Feliso in Marío Jesuso, in kot prvorojeni sin. Kasneje je dobil še brata Félixa ter sestri Susano in Marío Mercedes. thumb|right|250px|Zastave in rože v poklon Unamunu v Bilbau, v starem mestnem jedru na Unamunovem trgu, približno sto metrov od njegove rojstne hiše.
Po končanem primarnem šolanju v Colegio de San Nicolás in tik pred vstopom v srednjo šolo je bil priča obleganju svojega mesta, ki se je zgodilo med tretjo karliško vojno (1872-6), o katerem razmišlja v svojem prvem romanu z naslovom Paz en la guerra.
Umetniška nadarjenost ga je pripeljala tudi v atelje bilbainskega slikarja Antonia Lecuona, a tovrstni karieri se je odpovedal s priznanjem, da ne zna z barvami. Študiral je filozofijo in jezike na Univerzi v Madridu.
Leta 1884 je promoviral s tezo, ki se tiče baskovskega jezika: Crítica del problema sobre el origen y prehistoria de la raza vasca. V delu prikaže idejo o izvoru Baskov, ki je v nasprotju s kasnejšo idejo bratov Luis in Sabina Arane, začetnikoma baskovskega nacionalizma.
Zaposlitev Leta 1884 je začel delati kot profesor latinščine in psihologije. Objavil je članek z naslovom Del elemento alienígena en el idioma vasco ter kostumbristični članek Guernica, in tako je leta 1886 povečal sodelovanje s časnikom Noticiero de Bilbao.
Leta 1888 je prvič nastopil službo na katedri za psihologijo, logiko in etiko na Instituto de Bilbao skupaj s Sabinom Arano ter baskovskim rimokatoliškim duhovnikom Resurrecciónom Maríem de Azkuejem. Polemiziral je z Aranom, ki je pričenjal svojo nacionalistično aktivnost in obravnaval Unamuna kot nečistega »španskega« Baska, saj je Unamuno, ki je do takrat že napisal nekaj del v baskovščini, preudarjal da bo baskovščina izginila in da ne obstajajo možnosti za dvojezičnost: »Baskovščina in kastiljščina sta nezdružljiva jezika, pa naj porečejo kar hočejo, lahko da shajajo posamezniki, a dvojezična ljudstva nimajo nobene možnosti. Z dvojezičnostjo dobimo prehodno državo.«
Leta 1889 je s svojimi argumenti odpotoval v Švico, Italijo in Francijo, kjer se je takrat odvijala Svetovna razstava in otvoritev Eifflovega stolpa.
31. januarja 1891 se je poročil s Concho Lizárraga, v katero se je zaljubil že kot otrok.
Skozi zimske mesece SE je pripravljal za katedro grščine na Univezi v Salamanki z namenom, da bi navezal prijateljske stike z Ángelom Ganivetom. To prijateljstvo se je razvijalo in krepilo vse do Ganivetovega samomora leta 1898.
11. oktobra 1894 je vstopil v baskovsko socialistično stranko Agrupación Socialista de Bilbao in sodeloval na seminarju v Bilbau imenovanem Lucha de clases. Leta 1897 je zapustil stranko in trpel za hudo depresijo.
Vse od začetkov njegovega bivanja v Salamanki se je kulturno udejstvoval, še posebej na terasi kavarne Café literario Novelty na trgu Plaza Mayor salmantina, kjer so se zbirali pisatelji, umetniki in politiki, ki so imeli priviligiran mestni status. Ko so ga med druženjem na terasi povpraševali po bližnjem trgu, če gre za popolni kvadrat, jim je pritrjeval: »Je štirikotnik. Nepravilen, a presenetljivo ubran.« thumb|right|250px|Trg Plaza de Mayor v Salamanki in kavarna Café Novelty.
Navado vsakodnevnega druženja in večernih zabav v kavarni je ohranil do leta 1936.
Leta 1901 je bil prvič imenovan za rektorja Univerze v Salamanki, kateri naslov je nosil še tri naslednje mandate. Leta 1914 ga je Ministerio Instruccion Publica iz političnih razlogov odstavilo s položaja in iz njega naredilo mučenika liberalne opozicije. Obsodili so ga na šestnajst let zapora zaradi razžalitve kralja, a obsodba se ni izvršila. Leta 1920 so ga prijatelji izvolili za dekana Filozofske fakultete. Leta 1921 so ga imenovali za prorektorja. A Unamunovi stalni napadi na kralja in diktatorja Prima de Rivera so ga spet pripeljali do odstavitve, poleg tega pa so ga februarja 1924 izgnali na Kanarske otoke, natančneje na Fuerteventuro. Čeprav so ga 9. julija oprostili, se je prostovoljno odselil v Francijo – naprej v Pariz za kratek čas, potem pa v Hendayo v baskovski regiji País Vasco francés – kjer je ostal do leta 1930, ko je padel režim Prima de Rivere. Zatem se je vrnil v Salamanko, kjer so ga častitiljivo sprejeli. thumb|right|250px|Univerza v Salamanki.
Miguel de Unamuno je kandidiral za svetnika republikansko-socialistične zveze in bil izvoljen na volitvah 12. aprila 1931. Posledično je 14. aprila proglasil Republiko v Salamanki. Z občinskega balkona je razglasil, da se je začela: »… nova doba in končala dinastija, ki nas je osiromašila, ponižala in poneumila.« Republika mu je zopet povrnila naziv rektorja Univerze. Izvolili so ga tudi kot neodvisnega poslanca za v parlament.
Pisatelj in intelektualec – ki je leta 1931 izjavil, da je s svojim peresom, nasprotovanjem kralju in diktatorju ter z izgnanstvom naredil več kot kateri koli drug španec – je bil razočaran nad prihajajočo Republiko. Tako se leta 1933 ni več prikazal na volitvah.
Upokojitev Naslednje leto se je upokojil, opustil svojo učiteljsko dejavnost, in prejel častni naziv dosmrtnega rektorja Univerze v Salamanki, ki je ustvarila katedro z njegovim imenom. Leta 1935 je bil imenovan za častnega meščana Republike, poleg tega pa je njegovo razočaranje obrodilo sadove – javno je začel kritizirati agrarno reformo, religijozno politiko, politični razred, vlado, Azaña.
Državljanska vojna Podpora frankistom Ob začetku španske državljanske vojne je podprl upornike. Unamuno je v vstalih vojakih hotel videti skupnost preroditeljev. Ko je bil 19. julija odstavljen in zamenjan praktično ves občinski svet Salamanke, je Unamuno od novega župana, komandanta Del Valleja, sprejel mesto svetnika. Poleti 1936 je pozval evropske intelektualce naj podprejo vstajnike in zatrjeval, da le-ti predstavljajo obrambo zahodne civilizacije in krščanske tradicije, kar je po mnenju zgodovinarja Fernanda Garcíe de Cortázarja povzročilo žalost in zgroženost v svetu. Azaña ga je odstavil, a vlada Burgosa mu je funkcijo vrnila. Kljub temu se je njegovo navdušenje nad vstajo kmalu sprevrglo v razočaranje, še posebej zaradi vtisa, da zatira Salamanko. V žepih so se mu kar kopičila pisma žen prijateljev, znancev in neznancev, ki so ga prosili, naj pomaga njihovim zaprtim in mučenim možem. Konec julija sta bila ubita njegova prijatelja – Prieto Carrasco, republikanski župan Salamanke, in José Andrés y Manso, poslanec socialistov – prav tako kot je bil napovedal njegov najljubši učenec in rektor Univerze v Granadi, Salvador Vila Hernández. V zaporu sta se znašla njegova intimna prijatelja doktor Filiberto Villalobos in novinar José Sánchez Gómez, ki je čakal na odstrel. Prijatelj Atilano Coco, pastor aglikanske cerkve, je bil v smrtni nevarnosti in naposled ustreljen decembra 1936. V začetku oktobra je Unamuno obiskal Franka v škofovski palači, da bi prosil za pomilostitev svojih prijateljev, a dosegel ni nič.
Javno kesanje Na slovesnosti ob začetku akademskega šolskega leta, ki je sovpadal s praznovanjem dneva rase, Fiesta de la Raza, 12. oktobra 1936, se je v avli Univerze (Paraninfo de Universidad) javno pokesal, da je podprl vstajo. Številni govorniki so načeli temo o »anti-Španiji«.
Po zapisih v delu La guerra civil espanola, angleškega hispanista Hugha Thomasa, se je zgodilo sledeče: profesor Francisco Maldonado je po začetnih formalnostih in strastnem govoru José Maríe Pemána, izrekel besede, ki so bile agresivno naperjene proti Kataloniji in Baskiji. Ti regiji je namreč označil kot: »rakasto tkivo narodnega telesa. Fašizem, ki je senator Španije, bo vedel kako jih iztrebiti, zarezujoč v živo meso, kot odločen kirurg brez slepega sentimentalizma.«
Potem je nekdo zavpil dobro znano geslo: "Naj živi smrt!«
Millán-Astray pa je nadaljeval z vzkliki, ki so po navadi vznemirili ljudstvo: »Španija ...«; in odgovorili so mu: »… ena!« »Španija ...«, je ponovil Millán-Astray; »… velika!« mu je odgovorila publika. »Španija ...«, je zaključil general; »... svobodna!« so se odzvali člani kongregacije.
Potem so falangisti, nališpani v modre fašistične srajce, s fašističnim pozdravom, z dvignjeno desno roko, salutirali Frankovemu portretu na steni. To je bilo storjeno z namenom, da bi dogodek zasijal v lepši luči – da bi soglašal s prizadevanji za bratstvo in moralo, ki so se porazubila tekom priložnosti.
Miguel de Unamuno, predsedujoč za mizo, je vstal in rekel:»Čakate na moje besede. Dobro me poznate in veste, da ne znam molčati. Včasih molčati pomeni lagati, saj si tišino lahko razlagamo kot soglasje. Rad bi komentiral diskurz – nekako ga moram poimenovati – profesorja Maldonada, ki je tukaj z nami. Ob strani bom pustil osebno zamero na katero namiguje njegov nenadni izbruh, naprejen proti Baskom in Kataloncem. Jaz, kot veste, sem rojen v Bilbau. Škof, Unamuno pokaže na škofa Salamanke, katerega brezglavi vzklik »Naj živi smrt!« sem pravkar slišal, je, hoče ali noče, Katalonec, rojen v Barceloni; in jaz, ki že celo življenje ustvarjam paradokse, ki jezijo tiste, ki jih ne razumejo, vam kot pravi strokovnjak na tem področju, moram povedati, da sem mi škofov zdi prav odvraten. General Millán-Astray je nesposobnež. Ni dovolj jasno, če povemo to potihoma. Je nesposobnež v vojni. Tako kot Cervantes. A na žalost, je danes v Španiji preveč pohabljencev. In če nam Bog ne bo pomagal, jih bo kmalu še več. Boli me ob misli na to, da bi general Millán-Astray lahko diktiral norme psihologije množic. Pohabljenec s pomanjkanjem Cervantesove duševne veličine ob pogledu na pomnoževanje števila pohabljencev v bližini po vsej verjetnosti občuti grozovito olajšanje.«
V tistem trenutku je razburjeni Millán-Astray vzkliknil:»Smrt izdajalski intelektualnosti, naj živi smrt!
Ker se vzklik zaradi nemira ni dobro slišal, razločili so ga le njemu najbližji, so ga razumeli kot: »Smrt inteligentnosti! Naj živi smrt!«
Pisatelj José María Pemán, ki je poskušal pomiriti duhove, je dodal: »Ne! Živela inteligentnost! Smrt slabim intelektualcem!«
Miguel de Unamuno je brez strahu nadaljejeval:»Tale je tempelj inteligence in jaz sem njegov najvišji svečenik. Vi svetišču jemljete svetost. Zmagali boste, saj ste dovolj brutalni. A ne bodite prepričani. Za prepričanje je treba prepričati in za prepričevanje potrebujete nekaj, česar ne posedujete: razum in pravico bojevanja. Zdi se mi odveč, da vas prosim, da pomislite na Španijo. Sem rekel.«
V nadaljevanju, ko je razjarjena publika psovala Unamuna in so nekateri oficirji že poprijeli za orožje, se je Francova žena, Carmen Polo de Franco, oprijela Unamunove roke ter ga pospremila do doma, in tako preprečila tragedijo.
Drugi izgon Še istega dne se je sestala občinska korporacija in na skrivaj izgnala Unamuna. Predlagatelj, svétnik Rubio Polo, je terjal njegov izgon:»… ker je Španija, navsezadnje, izdajalsko razklana zaradi psevdo-intelektualnosti liberalnega prostozidarja, katerega življenje in mišljenje […] se je trdno ohranilo le v volji do maščevanja, v vsem ostalem pa se je obračal po vetru, bil je nestanoviten in nihajoč, brez merila za presojo, le poln strasti; ni postavljal trditev temveč zgolj razjedene dvome; hotel je spraviti ne-spravljivo, Krščanstvo in Reformo; in bil je, to dodam jaz, zastrupljevalec, zvodnik inteligentnosti in nedolžnih namer številnih šolajočih se generacij na Akademiji, Združenjih in Univerzi.«
Hišni zapor 22. oktobra je Franco podpisal dekret Unamunove odstavitve z mesta rektorja. Zadnje dni svojega življenja (od oktobra do decembra 1936) je preživel zaprt v svoji hiši, v stanju, ki je po besedah Fernanda Garcíe de Cortázarja, stanje vdanosti v žalost, ubup in samoto.