Carigrad (), v zgodovini poznan tudi kot Bizanc in Konstantinopel oziroma Novi Rim, je največje mesto v Republiki Turčiji in pomembno kulturno, gospodarsko ter finančno središče.
Carigrajska mestna občina je imela decembra 2010 13,26 milijona prebivalcev, kar je pomenilo 18 % celotnega turškega prebivalstva. Mesto v administrativnih mejah je imelo po štetju leta 2000 8,8 milijona prebivalcev.Turkey: Census Population. Pokriva 39 okrožij Istanbulske pokrajine.Istanbul Metropolitan Municipality: Districts of Istanbul . Pridobljeno 28. maja 2009. Arhivirano 13. aprila 2020. Če se k mestu prišteje tudi njegov azijski del, je največja mestna občina v Evropi in edina svetovna metropola, ki leži na dveh kontinentih.
Leži ob Bosporski ožini in ga obdaja naravno pristanišče Zlati rog. V svoji dolgi zgodovini je bil prestolnica Rimskega cesarstva (330–395), Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega cesarstva (395–1204 in 1261–1453), Latinskega cesarstva (1204-1261) in Osmanskega cesarstva (1453–1922). Po razglasitvi Turške republike 29. oktobra 1923 je prestolnica države postala Ankara, v kateri je bil med turško vojno za neodvisnost sedež turškega nacionalnega gibanja.
Carigrad je bil leto 2010 evropska prestolnica kulture, leta 2012 pa svetovna prestolnica športa. Zgodovinsko središče mesta je leta 1985 postalo del Unescove svetovne dediščine.
Toponomija desno|sličica|zgorajdesno|Konstantin I. Veliki
Prvo znano naselje na ozemlju sedanjega Carigrada se je imenovalo Bizanc (grško Βυζάντιον, [Bizántion]). Ustanovili so ga dorski priseljenci iz Megare okoli leta 660 pr. n. št. in ga imenovali po svojem kralju Bizasu.Evans 2000, str. 16.
Ko je Konstantin I. Veliki leta 330 mesto razglasil za novo prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva, je mesto postalo znano kot Konstantinopel (grško Κωνσταντινούπολις-Kōnstantinoúpolis), se pravi Konstantinovo mesto,Room 2006, str. 177. čeprav se je uradno imenovalo Nea Roma (Novi Rim), vendar se to ime nikoli ni prijelo.Gregory 2010, str. 62–63- Mesto je to ime obdržalo skozi celo bizantinsko obdobje in se je na Zahodu uporabljalo vse do ustanovitve Republike Turčije.
Do 19. stoletja je imelo mesto več imen, ki so jih uporabljali tujci ali Turki. EvropejciGautier & 1851 passim.De Amicis & 1881 passim. so z imenom Konstantinopel označevali mesto kot celoto, obzidani polotok med Zlatim rogom in Marmarskim morjem pa, tako kot Turki, Stambol ali Stambul. Področje med Zlatim rogom in Bosporjem so imenovali Pera, medtem ko so ga Turki imenovali Beyoğlu, kot ga imenujejo še danes.Wheatcroft 1995, str. 138–139.
Ko je Republika Turčija 28. marca 1930 sprejela zakon o poštni službi, so turške oblasti od tujcev uradno zahtevale, da v svojih jezikih privzamejo enotno ime İstanbul,Robinson, Richard D. (1965), The First Turkish Republic: A Case Study in National Development, Cambridge, Cambridge University Press. ki je nastalo že v 10. stoletju.Lewis 1963, str. ix.
Etimološko je ime İstanbul nastalo iz srednjeveške grške fraze εἰς τὴν Πόλιν [is tim 'bolin] ali, v egejskem narečju, εἰς τὰν Πόλιν [is tam 'bolin] (grško εις την πολιν, sodobno grško στην Πόλη [stim 'boli]), ki pomeni v mestu ali v mesto.Browning 1969, str. 33–34. V sodobni turščini se ime piše z začetnico İ s piko, da se razlikuje od polglasnika I. Carigrad se, tako kot Rim, imenuje tudi Mesto na sedmih gričih, ker naj bi bil tako zgrajen najstarejši del mesta. Na vseh gričih so bile zgrajene mošeje.Dwight 1915, str. 4.
Zgodovina Prve naselbine 200px|levo|sličica|Ostanki bizantinskega stebra, ki so ga našli v bizantinski akropoli na območju sedanje palače Topkapı Med gradnjo predora Marmaray, ki se je začela leta 2004, so pod Yenikapı na polotoku odkrili neolitsko naselje iz 7. tisočletja pr. n. št., ko Bospor sploh še ni nastal. Odkritja so pokazala, da je bil polotok naseljen mnogo prej, kot so sprva predvidevali.Rainsford, Sarah, Istanbul's ancient past unearthed, BBC, 10. januar 2009, pridobljeno dne 21. aprila 2010. Tračanska plemena so med 13. in 11. stoletjem pr. n. št. v bližini palače Topkapı ustanovila dve naselji – Ligos in Semistra. Na azijski strani Bosporja so v Fikirtepeju (sedanji Kadıköy) odkrili ostanke iz bakrene dobe.Alkım in Metzger 1969, str. 78. Na isti lokaciji sta bila tudi feničanska trgovska postaja z začetka 1. tisočletja pr. n. št. in mesto Halkedon, ki so ga ustanovili grški priseljenci iz Megare leta 685 pr. n. št..Lister 1979, str. 35.
Zgodovina Carigrada se po sprejeti razlagi začne okoli leta 660 pr. n. št., ko so priseljenci iz Megare pod vodstvom kralja Bizasa na evropski strani Bosporja ustanovili Bizantion – Bizanc in do konca stoletja na področju Ligosa in SemistreRoom 2006, str. 177. zgradili akropolo. Mesto je za nekaj časa prišlo pod perzijsko oblast, v 5. stoletju pa so ga v grško-perzijskih vojnah ponovno osvojili Grki.De Souza 2003, str. 88. Bizanc se je nato vključil v Atiško-delsko pomorsko zvezo, dokler ni leta 355 pr. n. št. postal samostojen.Smith 1897, str. 287. Mesto je dolgo časa uživalo zaščito Rimske republike in leta 73 postalo del Rimskega cesarstva.
Odločitev Bizantincev, da stopijo na stran uzurpatorja Prescenija Nigra proti rimskemu cesarju Septimiju Severu, je mesto drago stala: ko se je mesto po dveletnem obleganju konec leta 195 vdalo, je bilo popolnoma opustošeno.Grant 1996, str. 8–10. Pet let kasneje je Sever začel mesto obnavljati tako, da je po nekaterih poročilih, preseglo svoj prejšnji sijaj.Limberis 1994, str. 11–12.
Vzpon in propad Konstantinopla levo|sličica|upright=0.9|Najstarejša ohranjena karta Konstantinopla, ki jo je izdelal firenški kartograf Cristoforo Buondelmonti v 1420-ih-1430-ih
Ko je Konstantin I. septembra 324 v bitki pri Hrizopolisu porazil cesarja Licinija, je postal cesar celega Rimskega cesarstva.Barnes 1981, str. 77. Samo dva meseca kasneje je razkril načrte, da bo na območju Bizanca zgradil novo, krščansko mesto, ki bo zamenjalo staro vzhodno prestolnico Nikomedijo. Mesto je uradno imenoval Nea Roma (Novi Rim), neuradno pa so ga imenovali kar Konstantinopel – Konstantinovo mesto. Ime se je ohranilo vse do leta 1930, ko so ga uradno preimenovali v Istanbul (slovensko Carigrad).Barnes 1981, str. 212. Šest let kasneje, 11. maja 330, so Konstantinopel razglasili za prestolnico cesarstva, ki je kasneje postalo znano kot Bizantinsko ali Vzhodno rimsko cesarstvo.Barnes, str. 222.
Ustanovitev Konstantinopla je bil eden od največjih Konstantinovih dosežkov, ki je prestavil središče rimske moči proti vzhodu. Mesto je postalo središče grške kulture in krščanstva,Gregory 2010, str. 63. v katerem so zgradili številne javne stavbe in cerkve, med njimi tudi Hagio Sofio (Sveta modrost), ki je bila tisoč let največja stolnica na svetu.Evans 2000, str. 217. V mestu se je razvil Ekumenski konstantinopelski patriarhat, katerega vodja je še vedno ena od najvplivnejših osebnosti Grške pravoslavne cerkve. Konstantinopel je s svojim strateškim položajem in mogočnim obzidjem dolga stoletja branil Evropo pred osvajalci z vzhoda in prodorom islama. V skoraj celem srednjem veku in delu bizantinskega obdobja je bil največje in najbogatejše mesto na evropski celini, v nekaj vmesnih obdobjih pa tudi na celem svetu.Haldon 2002, str. 9.
Po četrti križarski vojni leta 1204 so ga oplenili in opustošiliGregory 2010, str. 324–329. in njegova moč je začela upadati. Mesto je postalo prestolnica Latinskega cesarstva, ki so ga ustanovili katoliški križarji kot zameno za prejšnje pravoslavno Bizantinsko cesarstvo. Cesarstvo je bilo razdrobljeno na več majhnih državicGregory 2010, str. 330–333. in je že leta 1261 propadlo ter se vrnilo pod oslabljeno bizantinsko oblast.Gregory 2010, str. 340. Cerkve, obrambni sistem in osnovne mestne službe so razpadli.Gregory 2010, str. 341–342. Število prebivalcev se je s skoraj pol milijona v 9. stoletju zmanjšalo na komaj 40.000.Madden 2004, str. 113.Chandler & Fox 1974, str. 374.
Gospodarski in vojaški ukrepi cesarja Andronika II., na primer zmanjšanje obsega vseh oboroženih sil, so cesarstvo oslabili in ga naredili ranljivega za napade od zunaj.Reinert 2002, str. 258–260. Sredi 14. stoletja je začelo Osmansko cesarstvo na Balkanskem polotoku postopoma osvajati manjša mesta in naselja ter Konstantinopel sčasoma odrezalo od zaledja.Baynes 1949, str. 47. 29. maja 1453 je mesto po osmih tednih oblaganja zavzel osmanski sultan Mehmed II. Osvajalec. Cesar Konstantin XI. je bil med obleganjem ubit, Mehmed pa je Konstantinopel razglasil za novo prestolnico Osmanskega cesarstva.Gregory 2010, str. 394–399.Haldon 2003, str. 89. Nekaj ur kasneje je baziliko Hagijo Sofijo razglasil za cesarsko mošejo.Lewis 1963, str. 6
Osmansko in turško obdobje sličica|200px|desno|Padec Konstantinopla leta 1453 je pomenil konec Bizantinskega cesarstva
Po padcu Konstantinopla je Mehmed II. takoj začel oživljati mesto. Najprej je iz njega izselil vse krščansko prebivalstvo in v mestu pustil samo Jude iz njihovo četrt Balat,Mamboury 1953, str. 98. potem pa je začel vanj vabiti in nasilno priseljevati muslimane, Jude in kristjane iz Anatolije ter Rumelije.Mamboury 1953, str. 99. V mestu je tako nastala svetovljanska družba, ki se je obdržala večino osmanskega obdobja.Holt, Lambton in Lewis 1977, str. 306–307 Do konca 15. stoletja se je število prebivalcev povečalo na dvesto tisoč in tako postalo drugo največje mesto v Evropi.Chandler in Fox 1974, str. 376. Mehmed II. je obnovil tudi mestno infrastrukturo in začel graditi Veliki bazar ter palačo Topkapı, ki je naslednjih štiristo let služila kot rezidenca osmanskih sultanov.Holt, Lambton in Lewis 1977, str. 307.
Osmani so Konstantinopel hitro pretvorili iz trdnjave krščanstva v simbol islamske kulture. Iz verskih skladov so začeli graditi cesarske mošeje, katerim so bile pogosto priključene šole, bolnišnice in javna kopališča. Posebno velike umetniške in arhitekturne dosežke so ustvarili v obdobju Sulejmana Veličastnega (1520-1566). Njegov glavni arhitekt Mimar Sinan je zgradil mošejo Sulejmanijo in druge velike mestne stavbe. Cvetela je tudi osmanska umetnost oblikovanja keramike, kaligrafija in miniaturno slikarstvo.Atıl 1987. Do konca 18. stoletja je število prebivalcev naraslo na 570.000.Chandler in Fox 1974, str. 377.
Obdobje uporov na začetku 19. stoletja je pripeljalo na prestol naprednega sultana Mahmuda II. in se končalo s tanzimatskim obdobjem, v katerem so cesarstvo reformirali po zahodnoevropskih standardih.Boyar in Fleet 2010, str. 97.Shaw in Shaw 1977, str. 55. Zgradili so mostove čez Zlati rogÇelik 1993, str. 87–89. in v 1880-ih mesto povezali z evropskim železniškim omrežjem.Harter 2005, str. 251. Leta 1875 so odprli Tünel, eno od najstarejših podzemnih železnic na svetuÇelik 1993, str. 96–98. in druge sodobne objekte. V naslednjih desetletjih so zgradili tudi vodovodno, električno, telefonsko in tramvajsko omrežje in z nekaj zamude Carigrad pretvorili v evropsko mesto.Shaw in Shaw 1977, str. 230, 287, 306.
sličica|200px|desno|Zadnji osmanski sultan Mehmed VI. zapušča palačo Dolmabahçe leto dni pred razglasitvijo Republike Turčije Veliki napori za modernizacijo države niso mogli preprečiti propadanja osmanskega režima. Na začetku 20. stoletja je država doživela mladoturško revolucijo, ki je odstavila sultana Abdula Hamida II., njej pa je sledil niz vojn, ki so prizadele tudi prestolnico.Çelik 1993, str. 31. Zadnja med njimi je bila prva svetovna vojna, po kateri so Britanci, Francozi in Italijani okupirali mesto. Zadnjega osmanskega sultana Mehmeda VI. so novembra 1922 izgnali. Naslednje leto se je okupacija končala s podpisom Lozanske mirovne pogodbe in priznanjem Republike Turčije. Republiko je razglasil Mustafa Kemal Atatürk 29. oktobra 1923.Landau 1984, str. 50.