sličica|Pri zdravljenju z zelišči gre v večini primerov za pripravke iz korenin, listov, stebel in semen Zelíščarstvo je uporaba rastlin in njihovih izvlečkov za zdravljenje in preprečevanje bolezni. V okviru zeliščarstva ločimo dve smeri, ki se v svojem izhodišču in načinu delovanja močno razlikujeta: klasično zeliščarstvo in moderno, znanstveno (racionalno) fitoterapijo. Medtem ko izhaja prva iz tisočletnih izkušenj naših prednikov, je znanstvena fitoterapija utemeljena na strogih znanstvenih merilih, saj temelji na znanstvenih dokazih učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih zdravil.
Zgodovina Že od nekdaj so se ljudje zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. Ker niso imeli lastnih izkušenj ali je bilo njihovo izročilo pomankljivo, so se zgledovali po živalih. Tako so opazili, da bolne živali nagonsko poiščejo tiste rastline, ki jim pomagajo ozdraveti. Na osnovi teh opazovanj in človeške intuicije se je razvilo zgodnje, šamansko zeliščarstvo. V tisočletjih so se izkušnje o učinkovanju rastlin in posebne oblike rastlinskih pripravkov prenašale iz roda v rod. Šele mnogo kasneje se je bogata zakladnica znanja in izkušenj zlila v medicinske sisteme različnih kultur. Babilonija Zgodovina zeliščarstva se začenja v deželi med Evfratom in Tigrisom, na ozemlju današnjega Iraka. S tega območja izvira tudi prvi zapis o uporabi zdravilnih rastlin. Približno 5000 let stari klinopisi na glinastih ploščicah opisujejo področja uporabe in načina priprave 250 različnih zdravil, med njimi cedrovega in cipresovega olja, mirte, volčje češnje, sene, konoplje, timijana, vrbe, sladkega korena, vrtnega maka in medu. Takrat so se z zdravilstvom ukvarjali v glavnem duhovniki, ki so poleg opravljanja verskih obredov tudi zbirali in uporabljali zdravilna zelišča po astroloških načelih. V skladu z načelom »kakor v velikem, tako v malem« so dodelili sedmero takrat znanih planetov sistemu človeških organov, dvanajst nebesnih znamenj pa različnim predelom telesa. To astrološko naravnano zeliščarstvo Babiloncev se je razširilo tako po orientalskem kakor tudi po zahodnem svetu. Vzporedno pa je tedaj obstajala že 7000 let stara indijska ajurveda, iz katere sta se razvili tudi zeliščarstvo tradicionalne tibetanske medicine in tradicionalne kitajske medicine. Egipt Skoraj sočasno z Babilonijo je nastalo staro-egipčansko zdravilstvo, katerega spoznanja so delno ohranjena na »Ebersovem papirusu« iz 16. stoletja pr. n. št. Tudi v starem Egiptu so bolnike zdravili predvsem duhovniki, tako da so z verskimi obredi prosili bogove za ozdravitev. Zdravilna zelišča so gojili v tempeljskih vrtovih, nato pa so iz njih v posebnem prostoru izdelovali prevretke, mazila in obkladke na osnovi piva, mleka, vina in medu. Po zaslugi Homerja, Herodota in Plinija Starejšega se je bogato izročilo staroegipčanskega znanja preneslo v medicinske veščine Hebrejcev, Arabcev, Perzijcev in Grkov. Uporaba morske čebulice, ricinusa, lanenega semena, sene, maka ali brina v modernem zeliščarstvu izvira iz tedanjega časa. Stara Grčija V Antični Grčiji je egipčansko zeliščarstvo dobilo nov zagon. Grški menihi so od 6. stoletja pr. n. št. uporabljali veliko egipčanskih zdravilnih rastlin pri svojih zdravilskih obredih, ki so jih posvečali bogu zdravilstva Asklepiju. Njegova s kačo ovita palica je še danes simbol zdravniškega poklica. Vzporedno z religioznim se je v stari Grčiji razvijalo tudi posvetno zdravilstvo, ki se je ravnalo po znanstvenih in filozofskih načelih. Najznamenitejši predstavnik te »moderne« grške medicine je bil Hipokrat. Skliceval se je na nauk o sokovih. Po tem nauku prihaja do bolezni telesa in duha zaradi neravnovesja med štirimi telesnimi sokovi (sluzjo, krvjo, rumenim in črnim žolčem). Ravnovesje je mogoče ponovno vzpostaviti s primernim načinom življenja, pa tudi z bljuvali, zdravo prehrano, rastlinskimi zdravili ali s puščanjem krvi. Temeljni diagnozi je sledilo zdravljenje z zdravilnimi zelišči. Slednjim so pripisovali različne kakovosti, na primer toplo, vlažno, hladno ali suho. Za zdravljenje hladnih in vlažnih bolezni so uporabljali grejoča in sušeča zelišča, na primer timijan in meliso. Bolezni, ki so jih označevali kot vlažne in tople, denimo drisko, pa so zdravili s hladečimi in sušečimi rastlinami, na primer z listi sene ali rabarbarinimi koreninami.
sličica|levo|Starogrški zdravnik Dioskurid pripoveduje učencu o zdravilni rastlini mandragori Rimsko cesarstvo Za razcvet zeliščarstva v rimskem imperiju so zaslužni grški zdravniki, zlasti Pedanij Dioskurid in Galen. Pred tem so Rimljani v zdravilne namene najpogosteje uporabljali zelje, solato, zeleno, blitvo, čebulo in česen. Dioskurid, vojaški zdravnik, je leta 70 spisal prvi priročnik o zeliščih na Zahodu. Delo opisuje 600 zdravilnih rastlin pa tudi njihovo praktično uporabo, čas nabiranja in pripravo. S tem pomembnim delom je zaznamoval zahodno medicino vse do zgodnjega srednjega veka.
V 2. stoletju je grški zdravnik Klavdij Galen nadaljeval z razvojem legendarne teorije o sokovih in ustvaril način zdravljenja s kompleksnimi zdravilnimi recepti. Zdravnik naj bi natančno poznal lastnosti zdravil, da bi jih lahko uporabljal v zdravilne namene. Enako kot Hipokrat je tudi Galen poudarjal individualen in kostitucijski pristop pri zdravljenju bolnikov z izpiljenimi zeliščnimi recepti; vsebovali so tudi do 200 sestavin. Srednjeveška samostanska medicina Po propadu rimske države se je izgubil velik del tedanjega medicinskega znanja. Da izročilo antičnega zeliščarstva ni povsem izginilo, so med drugim zaslužni srednjeveški samostani. V Evropi so menihi zdravili svoje bolnike v samostanskih bolnišnicah. Pri tem so uporabljali zelišča lastne pridelave. Samostansko zdravilstvo, ki se je razvijalo od 8. stoletja, je združevalo izkušnje germanskega ljudskega zdravilstva z osnovami grško-rimske medicinske šole. Zaradi močnega vpliva Cerkve je smela božjo zdravilno moč rastlin uporabljati le duhovščina. Kmetom je bilo pridelovanje zdravilnih zelišč strogo prepovedano. Po odloku Karla Velikega je bil sestavljen kanon – seznam 89 rastlin, ki naj bi jih gojili v vseh kraljevih vrtovih in samostanih. Na vrhu seznama najdemo poleg vrtnice, pegastega badlja, rožmarina in šentjanževke, tudi mnoge sredozemske rastline, kot so žajbelj, komarček in sivka. Z romarji in trgovci so se v zahodno zeliščarstvo stekali še nauki iz arabskega, indijskega, perzijskega in kitajskega zeliščarstva, kar pa je ostalo skrito za samostanskimi zidovi. Mnoge znamenite samostanske esence, likerji, žganja in tinkture izvirajo iz starih arabskih receptov. Zdravilstvo modrih žena Vzporedno s samostanskim zdravilstvom je v Evropi obstajalo tudi pogansko »zdravilstvo modrih žena«, babic in ravnalcev kosti. Njihove izkušnje so temeljile na ustnem izročilu šamanskega znanja germanskih in keltskih zdravilcev. Zdravilsko znanje teh žena je obsegalo tudi afrodiziake in halucinogena zelišča, zato je veljalo za delo hudiča. Ženske, ki so zdravile s takšnimi zelišči in nekrščanskimi obredi, so bile izobčene, v poznem srednjem veku pa preganjane kot čarovnice in sežgane na grmadi. Zaradi preganjanja modrih žena se je izgubil večji del njihovega izročila in znanja o delovanju zelišč. Arabski svet Medtem ko je bilo v Evropi zeliščarstvo podvrženo nadzoru cerkvene oblasti, so Arabci ustvarjali nov način zdravljenja. Prilagodili in izpopolnili so zeliščarsko znanje, pridobljeno med osvajalskimi pohodi v Egiptu, severni Afriki, srednji Aziji in južni Evropi. V 8. in 9. stoletju so v Bagdadu in Damasku nastale prve lekarne, v katerih so prodajali rastlinska zdravila iz vzhodne Azije. Arabci so izpopolnili destilacijski postopek in izdelovali razne pripravke, na primer sirupe, eliksirje, smole in esence.
Novi vek sličica|levo|V starih priročnikih najdemo odlične barvne risbe rastlin V začetku novega veka je samostansko zdravilstvo doživelo odločilen preobrat – napočil je čas akademske medicine. Samostanska bolnišnica v Salernu je postala stičišče srečanj med arabskimi učenjaki ter mladimi zdravniki in menihi, ki so izmenjevali svoje izkušnje in preučevali stare vire. Tako je salernska šola postala prva medicinska univerza, v kateri duhovščina ni imela več vodilne vloge, saj so v njej delovali predvsem laiki.
Pomemben mejnik za nadaljnji razvoj medicine je bila epidemija kuge v 14. stoletju, med katero je umrla skoraj tretjina evropskega prebivalstva. Takratni zdravstveni sistem ni bil sposoben obvladovati te epidemije, kar je spodbudilo ponovno okrepitev ljudskega zdravilstva. Vzporedno z akademskim zdravniškim poklicem se je izoblikoval poklic ranocelnika, ki mu je pripadal tudi znameniti Paracelzij. Temeljito je vplival na medicino 16. stoletja, pri čemer se je zgledoval tako po ljudskem zeliščarstvu kakor tudi po znanju iz antičnih virov.
Paracelzij je širil svoje znanje v jeziku preprostega ljudstva (ne v latinščini), kar je bilo za tedanji čas skoraj revolucionarno. Poleg zdravilnih rastlin je uporabljal tudi spojine z žveplom, svincem, antimonom in živim srebrom. Iz vsega tega je po spagirični ekstrakcijski metodi izdeloval učinkovite eliksirje po arabsko-egipčanskem zgledu. Rastlinske esence je pridobival z alkoholom, kisom, vodo in sladkorjem ob kuhanju, destilaciji, dušenju, drobljenju ali fermentiranju. Spagirika temelji na predpostavki, da izhajajo vse obstoječe snovi iz ene same prasnovi, to pa sestavljajo štirje elementi. Po tem nauku je vsaka rastlina nečista mešanica, ki jo je šele ob pomoči spagirike mogoče privzdigniti v univerzalno zdravilo.
Po iznajdbi tiska so med 15. in 17. stoletjem začeli izhajati obsežni zeliščarski priročniki, v katerih je bilo zbrano znanje tako iz antike kakor tudi iz ljudskega zdravilstva. Zeliščarske knjige so bile velikokrat napisane v ljudskem jeziku, ne v latinščini, opremljene pa so bile z odličnimi grafikami in risbami. S kolonizacijo Amerike so prišle v Evropo še zdravilne rastline iz indijanskega ljudskega zdravilstva, kot so skorja kininovca, kaček, srčna moč in ameriško majsko jabolko. Te rastline se še danes uporabljajo v homeopatiji.
Moderna doba V začetka 19. stoletja se je uveljavljala znanstveno usmerjena medicina, ki je uporabljala izvlečke rastlinskih snovi in ne več celih rastlin. Te rastlinske snovi so ohranjale svojo kakovost in jih je bilo lažje odmerjati. Odkritje učinkovin, na primer skupine alkaloidov, je omogočilo pripravo morfija, strihnina in kinina kar je v medicini pomenilo pravo revolucijo. Aspirin je bil prvo sintetično zdravilo, patentirano leta 1899. Približno 40 let kasneje so prišli na trg prvi antibiotiki. Zeliščarstvo je dobilo s tem močno konkurenco. V tistem času so se naravni zdravilci in reformisti v medicini zavzemali za ohranitev zeliščnega zdravljenja; med najbolj znanimi sta bila Sebastian Kneipp, ki je uporabljal zdravilne rastline pretežno za kopeli in povitke, in Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofske medicine. Znanstvenik Gerhard Madaus je ustanovil eno prvih ustanov za preučevanje fitokemije in farmakologije.
Samostansko zdravilstvo na Slovenskem sličica|levo|Tudi slovenski samostani imajo dolgo tradicijo zeliščnega zdravljenja Vsi samostani, ki so nastali na naših tleh, so imeli v svojih pravilih dolžnost skrbeti za zdravje samostanske skupnosti. Redovnik, ki je bil pristojen za to področje, je imel naziv infirmarij. S samostanskim zdravilstvom so se ukvarjali že kartuzijani v Žičah in Pleterjah, cistercijani v Stični ter Pavlinci v Olimju - gotovo pa še mnogi drugi, o katerih ne vemo dovolj. Od omenjenih je še posebej pomembna lekarna v Olimju (1670), ki je imela lepo urejen, poslikan prostor. Baročna lekarna je znana po freskah Antona Jožefa Lerchingerja s svetopisemskimi prizori, povezanimi z boleznimi, zdravilnimi zelišči in starodavnimi zdravitelji (1780). To je bila hkrati prva samostanska lekarna, kjer so lahko zdravila dobili tudi okoliški prebivalci.