Duncan Edwards, angleški nogometaš, * 1. oktober 1936, Dudley, Worcestershire, Anglija, Združeno kraljestvo, † 21. februar 1958, München, Zahodna Nemčija.

Edwards je igral za Manchester United in angleško reprezentanco. Bil je eden od Busbyjevih mladcev, mlade Unitedove ekipe, ki jo je sredi 50. let sestavil trener Matt Busby. Njegovo življenje se je končalo tragično, saj je bil ena od 23 smrtnih žrtev münchenske letalske nesreče. Ob smrti je bil star 21 let.

Pogodbo z Manchester Unitedom je podpisal že kot najstnik. Postal je najmlajši igralec z nastopom v angleškem državnem prvenstvu Football League First Division in najmlajši angleški reprezentant po drugi svetovni vojni. V profesionalni karieri, ki je trajala manj kot pet let, je z Unitedom dvakrat osvojil državno prvenstvo in se enkrat uvrstil v polfinale Evropskega pokala. Februarja 1958 se je z Unitedovim klubskim letalom vračal nazaj domov po gostovanju pri Crveni zvezdi v Beogradu. Letalo je za namene dolivanja goriva napravilo postanek na münchenskem letališču Riem in pri vzletanju s 44 potniki na krovu strmoglavilo. Edwardsa so prepeljali v bolnišnico, kjer je 15 dni pozneje tudi umrl.

Življenje Zgodnja leta Duncan Edwards se je rodil 1. oktobra 1936 v okrožju Woodside mesta DudleyMcCartney, str. 1., ki je tedaj spadalo pod grofijo Worcestershire. Bil je prvi otrok Gladstona in Sarah Anne Edwards. Imel je le sestro Carol Anne, ki pa je leta 1947 umrla v starosti 14 tednov, tako da je bil na nek način edinec. Družina se je kmalu preselila na drug konec Dudleyja, v stanovanjski okraj Priory Estate. Mladi Duncan je od 1941 do 1948 obiskoval osnovno šolo Priory Primary School. Šolanje je nadaljeval na srednji šoli Wolverhampton Street Secondary School, ki jo je obiskoval med letoma 1948 in 1952. Že v otroštvu je igral nogomet, tako za šolsko ekipo kot tudi za lokalne worcestershirske ekipe. Barve svoje šole je zastopal tudi na tekmovanjih v folklornem plesu. Izbrali so ga za nastop na državnem festivalu v folklornem plesu, istočasno pa so mu ponudili tudi preizkušnjo za mesto v ekipi do 14 let Nogometnega združenja angleških šol. Plesni festival in nogometna preizkušnja sta neugodno padla na isti dan in Edwards se je moral odločiti, česa se bo udeležil - izbral je nogomet.McCartney, str. 5.

Na preizkušnji je Edwards navdušil nabornike, ki so mu tako ponudili mesto v reprezentanci angleških šol. Debitiral je na stadionu Wembley 1. aprila 1950, ko je njegovo moštvo igralo proti vrstnikom iz Walesa, reprezentanci valižanskih šol. Kmalu je postal kapetan ekipe, kapetanski trak je nosil dve sezoni. Edwards je do tedaj že pritegnil pozornost večjih klubov. Skavt Manchester Uniteda Jack O'Brien je bil nad njim tako navdušen, da je trenerju članske ekipe Uniteda Mattu Busbyju leta 1948 poročal: »Danes sem videl 12-letnega šolarja, ki bi ga bilo vredno natančneje opazovati. Ime mu je Duncan Edwards, iz Dudleyja je.«

Podobnega mnenja kot O'Brien je bil glede Edwardsovih sposobnosti tudi trener reprezentance angleških šol Joe Mercer, ki je Busbyja celo prigovarjal k temu, da naj pri Unitedu podpišejo pogodbo z njim. Edwards je do tedaj zbudil zanimanje še dveh prvoligašev, Wolverhampton Wanderersov in Aston Ville. Na koncu se je odločil za United, s katerim je 2. junija 1952 podpisal amatersko pogodbo.McCartney, str. 12. Kdaj je podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo, ni povsem jasno. Nekateri viri navajajo, da se je to zgodilo oktobra 1953 za njegov 17. rojstni danMcCartney, str. 25., medtem ko drugi viri ta datum postavljajo še v leto 1952. Viri, ki podpis profesionalne pogodbe postavljajo v leto 1952, večinoma trdijo, da je kmalu po polnoči družino Edwards obiskal Unitedov klubski funkcionar, bodisi sam Busby bodisi njegov pomočnik Bert Whalley, da bi si čim prej zagotovil pravice za obetavnega mladca. Drugi viri, ki podpis poklicne pogodbe datirajo v oktober 1953, zagovarjajo, da se je to zgodilo, ko je Edwards z Unitedom podpisal amatersko in ne profesionalno pogodbo.McCartney, str. 13. Kakor koli, trener Wolverhamptona Stan Cullis je bil nad izgubo zelo nadarjenega lokalnega mladeniča ogorčen in je Unitedove funkcionarje celo obtožil, da so Edwardsu ali njegovi družini neprimerno ponudili finančne ugodnosti. Njegove obtožbe je ovrgel kar sam Edwards, ko je zatrdil, da si je vedno želel zaigrati za klub iz Manchestra.Meek, str. 100. Ker je upošteval možnost, da njegova nogometna pot ne bo tako uspešna, je Edwards pričel tudi s pripravništvom za tesarja.McCartney, str. 16.

Nogometna kariera Za United je pričel nastopati že kot član mladinske ekipe, leta 1953 je pripomogel tudi k prvi zmagi Uniteda v mladinskem pokalu FA Youth Cup v zgodovini.Horne s sod., str. 225. Na žalost ni smel nastopiti v finalu pokala, saj je do tedaj že debitiral v Unitedovi članski ekipi. 4. aprila 1953 je namreč odigral svojo krstno tekmo za United v državnem prvenstvu Football League First Division. V času tekme proti Cardiff Cityju, ki jo je njegovo moštvo izgubilo z 1-4, je bil star 16 let in 185 dni, s čimer je postal najmlajši igralec z nastopom v angleškem državnem prvenstvu vseh časov. Ker je jedro Unitedove ekipe predstavljala gruča tedaj že relativno starih igralcev, trenerju Busbyju ni preostalo drugega, kot da vpelje nove mlade igralce iz mladinskih selekcij. Eden teh je bil Edwards. Ta skupina igralcev, ki se je več ali manj predstavila že leta 1953, je kasneje postala znana pod nazivom Busbyjevi mladci. V časniku Manchester Guardian so Edwardsov debi v Unitedovem dresu ocenili z naslednjimi besedami: »Prikazal je obljubo odličnega podajanja in streljanja, a v prihodnosti se bo moral kot defenzivni vezist gibati hitreje.« McCartney, str. 22.

Edwards se je v sezoni 1953/54 uveljavil kot standardni član Unitedove enajsterice. Po navdušujoči predstavi na prijateljski tekmi proti škotskem Kilmarnocku se ga je trener Busby odločil postaviti kar v začetno enajsterico moštva, namesto poškodovanega Henryja Cockburna. Po gostovanju pri Huddersfield Townu 31. oktobra 1952McCartney, str. 25–26. je tako Edwards v celotni sezoni nastopil še na 24 ligaških tekmah. Na igrišču je bil tudi ob Unitedovem porazu v pokalnem tekmovanju FA Cup proti Burnleyju. Še vedno pa je bil aktiven v mladinski selekciji in je nastopal za moštvo, ki je še drugo leto zapored osvojilo mladinsko tekmovanje FA Youth Cup. Krstni nastop v državni reprezentanci do 23 let je zabeležil 20. januarja 1954 v ItalijiMcCartney, str. 30. in odtlej so ga mnogi postavljali tudi v angleško člansko reprezentanco, vendar je 27. marca na tekmi proti Arsenalu razočaral in prikazal slabo predstavo. Selekcijski komite, ki je prišel v živo gledat njegovo igro, ga tako ni vpoklical v reprezentanco.McCartney, str. 34–36.

Naslednjo sezono je vknjižil 36 nastopov v državnem prvenstvu in se v članski konkurenci prvič vpisal med strelce, sezono je zaključil s šestimi zadetki. Njegove dobre igre so obudile klice, da naj ga vključijo v člansko reprezentanco, in 18. septembra 1954 ga je na tekmo proti Huddersfield Townu prišel gledat član selekcijskega komiteja, a se ni na kratki rok znova nič izcimilo.McCartney, str. 4. Edwardsa so resda vpoklicali v moštvo Football League XI, ki je odigralo ekshibicijsko tekmo proti klubu iz Škotske ligeMcCartney, str. 52., a se je šele marca pojavil v dresu angleške članske B reprezentance. Tedaj je Anglija B igrala proti primerljivi B reprezentanci iz Nemčije in Edwardsa so, čeprav je v medijih poslušal številne kritike na račun svoje skromne predstaveMcCartney, str. 52–53., teden pozneje res vpoklicali v člansko A reprezentanco. V reprezentančnem dresu je tako debitiral 2. aprila 1955, Anglija je tedaj nastopila proti Škotski v sklopu tekmovanja British Home Championship. Edwardsova starost ob reprezentančnem krstu (18 let in 183 dni) je podrla vse dotedanje mejnike, njegov rekord je vzdržal celo do leta 1998, ko je za Anglijo prvič zaigral Michael Owen. Tri tedne za tem so se pri Unitedu okoristili na račun njegove mladosti in ga uvrstili v ekipo za tretji klubski finale v mladinskem tekmovanju FA Youth Cup. To odločitev, postaviti igralca z nastopom za člansko reprezentanco v mladinsko ekipo, so z vseh strani močno napadali. Matt Busby je moral izbor Edwardsa v mladinsko selekcijo celo braniti v pisni obrazložitvi nekemu časniku. Ta poteza se je ne glede na vse kritike obrestovala, saj je Edwards odigral ključno vlogo pri tretjem zaporednem slavju Manchester Uniteda v tem mladinskem tekmovanju.McCartney, str. 56–57.

Maja 1955 je Edwards z angleško reprezentanco potoval na celino, kjer je tri reprezentančne tekme (proti Franciji, Portugalski in Španiji) začel kar v prvi postavi. Po vrnitvi s te turneje je pričel služiti dvoletni vojaški rok, ki je bil v tistem času obvezen za vse moške njegove starosti.McCartney, str. 59. Skupaj s soigralcem Bobbyjem Charltonom je bil nastanjen v Nesscliffu blizu Shrewsburyja, vendar je imel dovoljenje, da zapusti bazo za Unitedove tekme. Udeleževal se je tudi vojaških nogometnih tekem, in v eni sezoni je odigral skupaj skoraj 100 tekem.Meek, str. 102. V sezoni 1955/56, v kateri je izgubil dva meseca igranja na račun hude gripeMcCartney, str. 60–61., je Edwards zbral 33 ligaških nastopov. United je suvereno osvojil prvenstvo, z zaostankom 11 točk je drugo mesto zasedel Blackpool. Naslaednjo sezono je vknjižil 34 nastopov, s čimer je svojo uradno ligaško statistiko potisnil preko mejnika 100 tekem. United je slavil še drugo sezono zapored. V igri je bil celo dvojček, ki pa so ga Busbyjevi varovanci izpustili iz rok, Aston Villa jih je porazila z 2-1. Edwards je ob tem zbral še sedem nastopov v Evropskem pokalu in je sodeloval pri zmagi nad Anderlechtom z 10-0, kar še danes ostaja najvišja zmaga v zgodovini kluba. Edwards je bil dotlej že redni član izbrane vrste in je igral na vseh štirih kvalifikacijskih dvobojih Anglije za nastop na Svetovnem prvenstvu 1958 na Švedskem. Še posebej se je izkazal na tekmi proti danski izbrani vrsti 2. decembra 1956, saj je ob zmagi s 5-2 prispeval 2 zadetka. Mnogi so pričakovali, da bo ključni igralec Anglije na prihajajočem Svetovnem prvenstvu. Omenjali so ga tudi kot verjetnega naslednika veterana Billyja Wrighta na položaju kapetana izbrane vrste.

Edwards je sezono 1957/58 začel v dobri formi, širile pa so se tudi govorice o njegovem prestopu v katerega od vodilnih italijanskih klubov.McCartney, str. 105. Svojo zadnjo tekmo na angleških tleh je odigral 1. februarja 1958, tedaj je Unitedu s prvim zadetkom na tekmi pomagal do zmage s 5-4 proti Arsenalu. Do njegove igre so bili sicer v medijih zelo kritični. Dopisnik Sunday Pictoriala je zapisal, da dvomi »da je [Edwardsova] predstava v tem razburljivem dvoboju prepričala angleškega selektorja Walterja Winterbottoma, ki je tekmo spremljal s tribune. Edwards je napravil očitno napako pri Arsenalovem četrtem zadetku, ko je namesto da bi odbil žogo stran, z njo pohajkoval naokoli.« McCartney, str. 113. Pet dni kasneje je Edwards sredi Beograda odigral zadnjo tekmo svojega življenja. Šlo je za povratno tekmo Evropskega pokala, na kateri je United proti Crveni zvezdi iztržil remi 3-3, kar je bilo po domači zmagi z 2-1 na prvi tekmi dovolj za napredovanje v polfinale s skupnim izidom 5-4. United je nato izpadel v polfinalu, z izidoma 2-1 in 0-4 se je preboja v finale veselil Milan.

Smrt

sličica|desno|zgorajdesno|alt=A gravestone almost entirely covered in floral tributes|Edwards je pokopan na dudleyskem pokopališču. Njegov grob še vedno privablja mnoge privržence, ki nosijo cvetje in druge darove.