Slovenski Judi so organizirani v Judovsko skupnost Slovenije, JSS, s sedežem v Ljubljani (leta 2003 so dobili tudi dvoranico, poimenovano sinagoga.Judovska spletna knjižnica (v angleščini)) Uradni podatki o številu njenih članov niso javno dostopni. Toda med letoma 1953 in 2002, ko je bilo v Sloveniji zadnje splošno ljudsko štetje, se je za judovsko narodno pripadnost opredelilo največ prebivalcev leta 1971, in sicer 72, najmanj pa leta 1981, ko jih je bilo 9. Za Jude po veroizpovedi se je leta 1991 izreklo 199 prebivalcev, leta 2002 pa 99.
Po ljudskem štetju leta 1939 se je v Dravski banovini (ta ni obsegala Primorske) za Jude po veroizpovedi izreklo 1533 prebivalcev, od tega 270 v Murski Soboti in 210 v Lendavi ter 288 v Mariboru z okolico, 273 v Ljubljani z okolico in 66 v Celju z okolico.RUDOLF, A. 1939. Splošni pregled Dravske banovine. 1939. Ljubljana: Kraljeva banska uprava Dravske banovine. Vojno jih je preživelo okoli 200.GOLDSTEIN, S. (1988) (Ed.). Židovi na tlu Jugoslavije. Katalog razstave 17. Zagreb: MTM: 191.
Zgodovina
Pozna antika Judovsko občasno prisotnost na območju kasnejšega slovenskega ozemlja kaže oljenka z menoro iz 4. do 6. stoletja, najdena v Škocjanu pri Divači, nekaj nagrobnikov s Koroške in nekaj drugih najdb s Štajerske.Jelinčič Boeta, K. 2009a. Judje v Sloveniji v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica: 169-175.
Srednji vek sličica|Mariborska sinagoga, središče srednjeveške judovske skupnosti v Mariboru. Po izgonu Judov, leta 1497, je pretvorjena v katoliško cerkev Od leta 950 do 1050 lahko na Slovenskem govorimo o nastajanju tako imenovanih judovskih vasi (Judendorf), se pravi različnih krajev, ki so spomin na njihovo prisotnost ohranili v imenu. Lahko je šlo za začasne ali stalne trgovske postojanke, ki so jih ustanovili, kjer stalnih trgovskih središč še ni bilo in jim tako dali ime, dalje kraji, ki označujejo judovsko pokopališče, saj so se Judje že naselili v obstoječem kraju (Judendorf pri Beljaku, Judendorf pri Brežah), kraji, ki so se kasneje razvili v prava mesta (Judenburg na Štajerskem, Velikovec, ki je prvič omenjen kot Judovski trg), in različne druge lokacije, ki so spomin nanje ohranile v imenu. Takih imen je na območju jugovzhodnih Alp več deset. Po letu 1100 ne nastajajo več, ker so se do takrat vsi Judje naselili v večjih mestih in trgih.
Po zamrtju judovske antične prisotnosti na tem prostoru se spet pojavijo v 9. in 10. stoletju, v neposredni zvezi s splošno trgovsko mrežo vzhodnoalpsko-panonskega prostora in vzhodne meje frankovske države, ko do leta 1100 poleg judovske naselitve v Beljaku, Brežah in morda na Ptuju nastanejo številni judovski kraji na Koroškem in Štajerskem, od katerih se dva, Velikovec in Judenburg, razvijeta tudi v trški naselbini, ki sta imeli številčno močno skupnost vse do izgona. Do leta 1300 lahko govorimo o njeni prisotnosti v Trstu, Beljaku, Brežah, Št. Vidu, Celovcu, Velikovcu, Mariboru, Ptuju in Ljubljani. V teku 14. stoletja, ki velja za višek, se razširijo še v druge kraje, kjer pa so Judje več kot nekaj desetletij ostali le v Radgoni, Slovenski Bistrici, Celju, Piranu, Izoli in Kopru. Proti koncu 14. stoletja začnejo manjše skupnosti zamirati zaradi združevanja z večjimi in izseljevanja, temu pa se od začetka 15. stoletja pridružijo še pogromi ter delni, začasni in dokončni izgoni v Brežah, Ptuju, Celju, Gradcu in Judenburgu, čeprav je bilo še za časa 15. stoletja judovsko življenje v nekaterih mestih v polnem razcvetu.
V sklopu bogate in raznolike preteklosti v obdobju okoli petsto let vidimo, da so Judi prebivali po vseh večjih in pomembnejših urbanih središčih tega prostora, da so bistveno prispevali najprej k razvoju bančništva in denarnega gospodarstva, zatem še k splošnemu gospodarskemu napredku, in da so te skupnosti razvile polno organizirano življenje s pravno in politično samoupravo, enako kot v drugih delih diaspore srednjeveške krščanske Evrope. Izmed teh skupnosti je še najbolj zablestela tista v Mariboru s svojimi običaji, od koder nam je poleg Israela Isserleina znanih še enajst drugih rabinov in katerega sodišče je bilo najpomembnejše na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.
Kar iz celotne zelo bogate slike še najbolj izstopa, je predvsem relativno široka judovska prisotnost v 11. in 12. stoletju ter razmeroma majhno število pogromov do konca 14. stoletja, kar v določeni meri drži še celo za 15. stoletje vse do izgona, saj je v vsem tem času omenjen le en primer pravega pokola. Poleg tega na obravnavanem območju v tem času niso nikoli živeli izključno znotraj judovskih ulic, ki tudi niso bile izključno judovske. Prebivalci tega zemljepisno-kulturnega prostora, ki so vsaj deloma govorili tudi takratno slovenščino in celo nosili slovanska imena, niso bili samo lastniki hiš, v katerih so živeli, temveč so imeli tudi zemljo, vinograde, polja in travnike pa celo cela gospostva, vasi in gradove. Prav tako tisti, ki so ob različnih priložnostih nosili tudi orožje, niso bili poslovno dejavni samo v trgovini in denarnih poslih, temveč tudi v kmetijstvu, poleg tega so se preživljali še kot fizični delavci in različni obrtniki. Obravnavana podoba njihovega življenja prikazuje izjemno raznolikost gospodarskih poslov, stikov z nejudovskimi sosedi in, do izgona, čisto znosno sobivanje.Jelinčič Boeta, K. 2009b. Judje v Sloveniji. Celovec: Mohorjeva: 15-57.
Izgon Judov Uspeh nekaterih Judov je povzročil zamere med plemstvom in meščani, pri čemer mnogi niso hoteli poplačati judovskih posojilodajalcev, lokalni trgovci pa so Jude imeli za konkurente. Antisemitizem katoliške cerkve je imel tudi pomembno vlogo pri vzbujanju sovraštva do Judov. Cerkev je trdila, da so Judje zakrivili deicid, da so ubili utelešenega boga ' - Jezusa Kristusa. V ozračju judofobizma, ki je imel tak “teološki” temelj, je lahko uspela tudi najbolj absurdna obsodba - da Judje pijejo kri krščanskih otrok, da namerno širijo kugo...
Leta 1404 je salzburški nadškof Eberhard III. najprej zaprl vse ptujske Jude in jih potem iz mesta izgnal, vendar so se nekateri Judje v mestu ponovno pojavili do 1446. Nato sta štajerska in koroška zbora leta 1494-1495 ponudila avstrijskemu cesarju Maksimilijanu nagrado za izgon vseh Judov. Maksimilijan je ugodil njihovi prošnji in kot razlog za izgon navedel "judovsko onesnaženje krščanskega zakramenta", "obredne poboje krščanskih otrok" in "goljufanje dolžnikov". Judje so bili izgnani iz Maribora leta 1496, nakar so mariborsko sinagogo spremenili v katoliško cerkev. Po izgonu so se mariborski Judje izselili na različne strani: v Trst, na Dunaj in južno Ogrsko, kasneje še v Italijo, Dalmacijo, na Poljsko in Češko. Veliko teh izgnancev je prevzelo priimek Marpurger, Marburger ali Morpurgo, kar pomeni "iz Maribora."
V Ljubljani je mesto na svojo roko, ne da bi deželni glavar in cesarjev komisar kaj vedela, izgnalo ali zaprlo Jude in jim prepovedalo uporabo cest ter obisk tedenskih sejmov, na katerih si je mestno prebivalstvo kupovalo življenjske potrebščine. Cesar je tedaj vzel Jude v zaščito. Z ukazom 1. junija 1510 je naročil deželnemu glavarju in mestnemu svetu v Ljubljani, naj jim pustijo dotedanje pravice, mesto naj jim znova odpre ceste in tedenske sejme, zaprte Jude pa naj izpustijo. 2. januarja 1516 cesar Maksimiljan je dovolil ljubljanskim Judom da odidejo v malo dolnjeavstrijsko mesto Eggenburg in se tam naselijo. Edino območje na Slovenskem, kjer je Judom potem bilo dovoljeno prebivati, je bila severna beneška Istra, Trst in Goriška.
Novejša doba V času Napoleonovega kraljestva Ilirije Jud Abraham Heimann z Bavarske in dvoje sorodnikov so se pod zaščito francoskega guvernerja naselil v Ljubljani in odprli uradno menjalnico. Ko je Ljubljana leta 1814 pripadla Avstriji, je cesar potrdil Heimannu pravico do prebivanja, vendar se je moral z občinskimi oblastmi boriti do revolucije 1848. Po Avstrijski emancipaciji Judov leta 1867 so se ponovno v manjših številih naselili v Ljubljani. Do leta 1910 jih je bilo 116, vendar brez organizirane skupnosti. Judje so se bolj naseljevali v Prekmurju, predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Prišli so z Madžarske. Popisi kažejo, da je 1793 v Prekmurju bilo 60 Judov, leta 1831 207, največ v Murski Soboti, in to 85. Do leta 1853 se je število skoraj podvojilo: povečalo se je na 373 Judov, od tega jih je bilo v Murski Soboti 180 in v Dolnji Lendavi 120. Največ Judov je bilo popisano v Prekmurju leta 1880, ko je njihovo število doseglo 1.082.
Večina Judov v Prekmurju je živela od trgovine: trgovali so z medom, tobakom, usnjem, perjem, grobim suknom in z volno. Vse to so zbirali in odkupovali po vaseh. V habsburški monarhiji niso smeli biti člani državnih in političnih organov, ampak so bili potisnjeni v ozadje, saj so jih še vedno omejevali srednjeveški katoliški predpisi. Izključeni so bili z nekaterih gospodarskih področij: iz poljedelstva, iz nekaterih vej industrije ter iz šol in s fakultet. Nalagali so jim tudi plačilo posebnih davkov. Ponekod so morali Judje prevzeti nemška imena, spodbujali so jih k rabi nemškega jezika. Položaj Judov se je poboljšal z reformami Franca Jožefa I., posebej iz leta 1867, ki so bile korak k enakosti veroizpovedi v državi in k enakosti državljanskih pravic za pripadnike posamezne veroizpovedi.
Kljub majhnem številu judovskih priseljencev na Slovenskem, pojavil se je antisemitizem, ki je izhajal iz propagande visokih predstavnikov Rimskokatoliške cerkve, ter populističnega sovraštva do Judov; oba podkrepljena z nekritičnim zagovarjanjem predsodkov drugih delov monarhije, predvsem na Dunaju, vključno z županom K. Lueggerjem. Najbolj znana cerkvena dostojanstvenika z odprtimi antisemitskimi pogledi sta bila škof Anton Mahnič in Janez Evangelist Krek. Prvi je pozival k vojni proti judovstvu, drugi pa je skušal vernike prepričati, da so Judje prenašalci najbolj škodljivih vplivov, v prvi vrsti »individualizma«, »liberalizma« in "socializma". Jude je prikazal kot lene, arogantne in vulgarne, ter je trdil da, kjer Judje pridejo na oblast, so krščanska ljudstva obsojena na smrt.
Medvojno obdobje sličica|V medvojnem obdobju je pomembno vlogo pri judovski skupnosti v Prekmurju odigrala sinagoga v Murski Soboti, narejena po madžarskem stilu. Sinagoga je bila med vojno znotraj uničena in porušena po vojni. Po priključitvi Prekmurja k Sloveniji je v obdobju med svetovnima vojnama število prekmurskih Judov je močno upadlo: iz 978 na zadnjem avstro-ogrskem popisu iz leta 1910 na samo 366 Judov leta 1941. Kot drugod v Evropi je antisemitizem naraščal tudi v Sloveniji. Novembra 1918 so izbruhnili neredi zoper Jude in Madžare v številnih krajih Prekmurja - v Dolnji Lendavi, Beltincih, Črenšovcih, Gomilici, na Hotizi, v Turnišču in Polani. Posamezniki, ki so se vrnili s fronte, in skupine lokalnih prebivalcev so se namenili izropati Judovske in madžarske trgovine. 4. novembra 1918, v Beltincih, domačini so izropali judovska stanovanja in trgovine, mučili Jude, ter požgali sinagogo. Po pogromu je čez noč izginila nekoč močna beltinska skupnost ortodoksnih Judov, ki je sredi 19. stoletja štela skoraj 150 pripadnikov. Sinagogo v Beltincih so lokalne oblasti do konca porušile leta 1937, ker ni bilo več židovske skupnosti, ki bi skrbela zanjo.
Posredno odgovornost za pogrom v Beltincih je znašalo tudi protijudovsko hujskanje prekmurskega duhovnika, politika, založnika in urednika, Jožefa Klekla. Klekl je v svojem vplivnem prekmurskem katoliškem časopisu, Novine, desetletja redno pisal o »Judih« kot »nesreči za našo krajino«, »Judih« kot »goljufih« in »izdajalcih Kristusa«. Drugi katoliški časopisi so tudi širili antisemitično propagando pred 2. svetovno vojno, kot npr. glavni slovenski katoliški dnevnik, Slovenec, ki je sporočil Judom da je njihova »pot iz Jugoslavije ... prosta« oz. da iz slovenskih krajev »tako blago [torej Jude op. p.] izvažamo brez kompenzacij«.