right|thumb|250px|Camargue

Camargue (; ) je ozemlje v jugovzhodni francoski pokrajini Provansi, obdano z dvema rokavoma delte Rone, vzhodno Veliko in zahodno Malo Rono, ter Sredozemskim morjem.

Upravno leži znotraj departmaja Bouches-du-Rhône in obsega dele občin Arles, Saintes-Maries-de-la-Mer ter Port-Saint-Louis-du-Rhône. Razprostira se tudi v močvirnato nižavje zahodno od Male Rone, Petit Camnargue, v departmaju Gard. Po njem je imenovana vojaška operacija med prvo indokitajsko vojno.

Območje Camargue je bilo 1. decembra 1986 razglašeno za ramsarsko območje oziroma »mokrišče mednarodnega pomena«. Območje Petite Camargue je ta status pridobilo 8. januarja 1996.

Geografija right|thumb|Plamenci v Camargueju

Ozemlje s površino 930 km² je največja rečna delta v zahodni Evropi. Zavzema obširno nižavje velikih slanih lagun - étangs, od morja odrezanih s peščenimi plitvinami in obdanimi z močvirskim trstjem.

Približno tretjina površine Camargueja ustvarjajo jezera ali močvirja. Osrednji prostor okoli obale Étang de Vaccarès je od leta 1927 zaščiten kot regijski park, od 2008 priključen Naravnemu regijskemu parku Camargue vzdolž obale Sredozemskega morja, ustanovljenemu leta 1970 na površini 820 km². Slednji je bil pod UNESCOm prepoznan kot biosferni rezervatBiosphere reserve information in svetovna dediščina ter predstavlja eno najbolj divjih in zaščitenih ozemelj v celotni Evropi.

Meje Camargueja se stalno spreminjajo ob nalaganju ogromnih količin rečnega blata, ki ga prinaša s seboj reka Rona. Nekatere lagune so tako dejansko ostanki starih rečnih rokavov. Obalno območje se tako širi navzven proti jugu. Nekdaj morsko pristanišče Aigues Mortes je danes približno 5 km v notranjosti. Hitrost spreminjanja se je v zadnjih letih upočasnila z umetnimi pregradami na reki Roni in morskimi nasipi.

Flora in favna thumb|right|Kamarški konji

Camargue daje zavetje več kot 400 vrstam ptic, organizacija BirdLife International pa ga je uvrstila med pomembna območja za ptice (IBA).

Njegovi slani ribniki predstavljajo enega redkih evropskih habitatov za velikega plamenca (Phoenicopterus roseus). Močvirja so tudi domovanje številnim vrstam mrčesa. Po obsežnih močvirnatih predelih se prosto gibljejo konji in govedo pasme camargue.

Avtohtono rastlinstvo območja Camargue se je prilagodilo slanim razmeram; tu uspevajo Limonium in osočnik (Salicornia) ter tamariša in trsje.

Regionalni naravni park Camargue Regionalni naravni park Camargue (Parc naturel régional de Camargue), ki je bil uradno ustanovljen leta 1970 kot regionalni park in naravni rezervat, obsega 820 km². To območje sodi med najbolj ohranjene in najbolje zavarovane predele v vsej Evropi. Muzej ob cesti ponuja informacije o tamkajšnjem rastlinstvu in živalstvu ter zgodovini tega območja.

Človekov vpliv

Ljudje na območju Camarguea živijo že tisočletja in so ga močno preoblikovali z izsuševalnimi deli, nasipi, riževimi polji in solinami. Velik del zunanjega območja Camarguea je bil izsušen za kmetijske namene.

Camargue je dal ime tudi tamkajšnji pasmi konj – belim konjem pasme camarguais. Na teh konjih jahajo gardiani (pastirji), ki redijo lokalno govedo (namenjeno bikoborbam v regiji in izvozu v Španijo) ter ovce. Mnoge od teh živali gojijo v poldivjih razmerah; prosto se gibljejo po pokrajini v čredah, imenovanih manade. Občasno jih zberejo zaradi selekcije, veterinarske oskrbe ali drugih dogodkov.

V Camargueu se je razvilo le malo večjih naselij. Za »prestolnico« velja Arles, ki leži na skrajnem severu delte, kjer se Rona razcepi na dva glavna kraka. Druga pomembnejša naselja ležijo ob obali ali v njeni bližini; med njimi je Saintes-Maries-de-la-Mer – ki prav tako velja za »prestolnico« –, oddaljen približno 45 km jugozahodno. Srednjeveško utrjeno mesto Aigues-Mortes leži na skrajnem zahodnem robu, na območju Petite Camargue. Saintes-Maries-de-la-Mer je cilj vsakoletnega romarskega shoda Romov, namenjenega čaščenju svete Sare.

V srednjem veku so območje Camarguea izkoriščali cistercijanski in benediktinski menihi. V 16. in 17. stoletju so bogati posestniki iz Arlesa ustanovili velika posestva, lokalno znana kot mas. Konec 18. stoletja so dali ob reki Roni zgraditi nasipe, da bi mesto in svoja posestva zaščitili pred poplavami. Leta 1858 je gradnja morskega nasipa (digue à la mer) zagotovila začasno zaščito delte pred erozijo, vendar gre za spreminjajočo se pokrajino, na katero nenehno vplivajo vode in vremenske razmere.

Severni del Camarguea je kmetijsko območje. Glavne kulture so žita, grozdje in riž. V bližini morske obale so že v prazgodovini začeli pridobivati ​​sol; ta dejavnost se ohranja še danes. V srednjem veku je bila sol vir bogastva za cistercijanske »solne opatije«, kot so bile Ulmet, Franquevaux in Psalmody. Industrijsko pridobivanje soli se je začelo v 19. stoletju, velika kemijska podjetja, denimo Pechiney in Solvay, pa so ustanovila »rudarsko« naselje Salin-de-Giraud.

Meje Camarguea se nenehno spreminjajo zaradi reke Rone, ki v spodnji tok prinaša ogromne količine naplavin – kar do 20 milijonov kubičnih metrov letno. Nekatere lagune (étangs) so ostanki nekdanjih rečnih rokavov. Na splošno se obala pomika navzven, saj se v delti pri izlivu reke kopiči nov material. Mesto Aigues-Mortes, ki je bilo prvotno zgrajeno kot pristanišče na obali, je danes od nje oddaljeno približno 5 km. V zadnjih letih so tempo sprememb upočasnile človeške posege, kot so jezovi na Roni in morski nasipi, vendar poplave na tem območju ostajajo težava.

Glej tudi Provansa

Sklici

Zunanje povezave

Nacioun Gardians (Kulturna zveza, Camargue, Francija) Camargue na armchairfrance.com Naravni park Camargue Turizem, Saintes-Maries de la Mer Turizem, Arles Camargue fotogalerija

Kategorija:Provansa - Alpe - Azurna obala Kategorija:Biosferni rezervati Francije Kategorija:Narodni parki Francije Kategorija:Rečne delte Kategorija:Ramsarska mokrišča v Franciji Kategorija:Arles