Polinézija je podregija Oceanije, ki jo sestavlja več kot 1000 otokov, raztresenih po osrednjem in južnem Tihem oceanu. Domače prebivalce, ki naseljujejo otoke Polinezije, imenujemo Polinezijci. Imajo veliko skupnega, vključno z jezikovnimi odnosi, kulturnimi praksami in tradicionalnimi verovanji.
Izraz Polinezija je leta 1756 prvič uporabil francoski pisatelj Charles de Brosses, ki ga je prvotno uporabil za vse pacifiške otoke. Leta 1831 je Jules Dumont d'Urville med predavanjem v pariškem Société de Géographie predlagal ožjo definicijo. Po tradiciji so otoke v južnem Pacifiku pogosto imenovali tudi otoki Južnega morja,Russell, Michael (1849). Polynesia: A History of the South Sea Islands, including New Zealand. njihovi prebivalci pa otočani Južnega morja. Havajski otoki so zaradi svoje relativne bližine južnim pacifiškim otokom pogosto veljali za del otokov Južnega morja, čeprav so v resnici v severnem Tihem oceanu. Drug izraz, ki se uporablja in se izogiba tej nedoslednosti, je polinezijski trikotnik (iz oblike, ki jo ustvarja razporeditev otokov v Tihem oceanu). Ta izraz jasno navaja, da skupina vključuje Havajske otoke, ki so na severnem oglišču omenjenega 'trikotnika'.
Geografija Geologija
Za Polinezijo je značilna majhna količina kopnega, ki se razprostira na zelo velikem delu srednjega in južnega Tihega oceana. Obsega približno 300.000 do 310.000 kvadratnih kilometrov kopnega, od tega več kot 270.000 km2 znotraj Nove Zelandije. Havajski arhipelag obsega približno polovico preostalega.
Večina polinezijskih otokov in otočij, vključno s Havajskimi otoki in Samoo, je sestavljena iz vulkanskih otokov, ki so jih zgradili vroča žarišča (vulkani). Druge kopenske mase v Polineziji – Nova Zelandija, otok Norfolk in Ouvéa, polinezijski osamelec blizu Nove Kaledonije – so nepotopljeni deli večinoma potopljene celine Zelandije.
Domneva se, da se je Zelandija večinoma pogreznila pod morsko gladino pred 23 milijoni let in se je pred kratkim delno ponovno pojavila zaradi spremembe gibanja Pacifiške plošče glede na Indo-avstralsko ploščo. Pacifiška plošča je bila prej subdukcijska pod Avstralsko ploščo. Ko se je to spremenilo, je dvignilo del celine, ki je današnja Nova Zelandija.
Konvergentna meja plošč, ki poteka proti severu od Severnega otoka Nove Zelandije, se imenuje subdukcijska cona Kermadec-Tonga. Ta subdukcijska cona je povezana z vulkanizmom, ki je povzročil nastanek Kermadecovih otokov in Tonge.
Čez Južni otok Nove Zelandije trenutno poteka transformni prelom, znan kot Alpski prelom.
Konintinentalna polica Zelandije ima skupno površino približno 3.600.000 km2.
Najstarejše kamnine v Polineziji najdemo na Novi Zelandiji in naj bi bile stare približno 510 milijonov let. Najstarejše polinezijske skale zunaj Zelandije sjo v havajskem Cesarskem podmorskem gorovju in so stare 80 milijonov let.
Geografsko območje Polinezija je na splošno opredeljena kot otoki znotraj polinezijskega trikotnika, čeprav so nekateri otoki, ki jih naseljujejo Polinezijci, zunaj tega območja. Geografsko je polinezijski trikotnik sestavljen iz povezav Havajev, Nove Zelandije in Velikonočnega otoka. Druge glavne otoške skupine znotraj polinezijskega trikotnika so Samoa, Tonga, Cookovi otoki, Tuvalu, Tokelav, Nijuve, Wallis in Futuna ter Francoska Polinezija.
Majhna polinezijska naselja so tudi v Papuanski Novi Gvineji, na Salomonovih otokih, Karolinških otokih in Vanuatuju. Otoška skupina z močnimi polinezijskimi kulturnimi značilnostmi zunaj tega velikega trikotnika je Rotuma, ki leži severno od Fidžija. Prebivalci Rotume imajo veliko skupnih polinezijskih značilnosti, vendar govorijo nepolinezijski jezik. Nekateri otoki Lau na jugovzhodu Fidžija imajo močne zgodovinske in kulturne vezi s Tongo. Vendar pa Polinezija v bistvu ostaja kulturni izraz, ki se nanaša na enega od treh delov Oceanije (ostali sta Melanezija in Mikronezija).
Otoške skupine Naslednji otoki in otoške skupine so bodisi države bodisi čezmorska ozemlja nekdanjih kolonialnih sil. Prebivalci so avtohtoni Polinezijci ali pa obstajajo arheološki dokazi, ki kažejo na polinezijsko naselitev v preteklosti. Nekateri otoki polinezijskega izvora so zunaj splošnega trikotnika, ki geografsko opredeljuje regijo.
Polinezijsko območje Država / Odvisno ozemlje Opomba Nevključeno in neorganizirano ozemlje Združenih držav Amerike; samoupravno pod nadzorom Urada za otoške zadeve Država v prosti zvezi z Novo Zelandijo Provinca in posebno ozemlje Čila Čezmorska država Francija 25px|Havaji Havaji 50. država ZDA Suverena država Država v prosti zvezi z Novo Zelandijo 25px|otok Norfolk otok Norfolk Zunanje ozemlje Avstralije Britansko čezmorsko ozemlje Rotuma Fidžijska odvisnost Suverena država Nesamoupravno ozemlje Nove Zelandije Suverena država Suverena država Čezmorska skupnost Francije Linijski in Feniksovi otoki, ki so večinoma del Kiribatija, niso imeli stalnih naselij do evropske kolonizacije, vendar se pogosto štejejo za dele Polinezijskega trikotnika.
Polinezijci so v predkolonialnih časih naseljevali Aucklandske otoke, Kermadecove otoke in otok Norfolk, vendar so bili ti otoki do prihoda evropskih raziskovalcev nenaseljeni.
Oceanski otoki vzhodno od Velikonočnega otoka, kot so Clippertonov otok, Galapaški otoki in otočje Juan Fernández, so bili v preteklosti le redko uvrščeni med del Polinezije. Niso našli nobenih dokazov o prazgodovinskih stikih s Polinezijci ali avtohtonimi ljudstvi obeh Amerik.
Izjeme Mikronezija Kapingamarangi (v Federativnih državah Mikronezije) Nukuoro (v Federativnih državah Mikronezije) Otok Wake (del Manjših oddaljenih otokov Združenih držav Amerike)
Subantarktični otoki Aucklandski otoki (najjužnejši znani dokaz polinezijske naselitve)Anderson, Atholl and O'Regan, Gerard R. (2000) "To the Final Shore: Prehistoric Colonisation of the Subantarctic Islands in South Polynesia", pp. 440–454 in Australian Archaeologist: Collected Papers in Honour of Jim Allen Canberra: Australian National University.Anderson, Atholl and O'Regan, Gerard R. (1999) "The Polynesian Archaeology of the Subantarctic Islands: An Initial Report on Enderby Island". Southern Margins Project Report. Dunedin: Ngai Tahu Development Report
Melanezija Anuta (v Salomonovih otokih) Bellona Island (v Salomonovih otokih) Emae (v Vanuatuju) Fidži (brez Rotume in otokov Lau) Mele (v Vanuatuju) Nuguria (v Papuanski Novi Gvineji]]) Nukumanu Islands (v Papuanski Novi Gvineji) Ontong Java Atoll (v Salomonovih otokih) Pileni (v Salomonovih otokih) Rennell Island (v Salomonovih otokih) Sikaiana (v Salomonovih otokih) Takuu Atoll (v Papuanski Novi Gvineji) Tikopia (v Salomonovih otokih)
Zgodovina Izvor in širitev
Polinezijski ljudje veljajo na podlagi jezikoslovnih, arheoloških in človeških genetskih dokazov za podmnožico avstronezijskih ljudstev, ki so se selila po morju. Sledenje polinezijskim jezikom postavlja njihov prazgodovinski izvor na otoško Melanezijo, pomorsko jugovzhodno Azijo in na koncu na Tajvan.
Med približno 3000 in 1000 pr. n. št. so se govorci avstronezijskih jezikov razširili iz Tajvana v pomorsko jugovzhodno Azijo.
Obstajajo tri teorije o širjenju ljudi čez Tihi ocean v Polinezijo. Te so dobro opisali Kayser in sod. (2000) in so naslednji:
Model ekspresnega vlaka: nedavna (ok. 3000–1000 pr. n. št.) širitev iz Tajvana, preko Filipinov in vzhodne Indonezije ter s severozahoda (Polotok Bird's Head) Nove Gvineje, na otok Melanezijo okoli leta 1400 pr. n. št., ki je dosegla zahodne polinezijske otoke okoli leta 900 pr. n. št., čemur je sledil približno 1000-letni 'premor' pred nadaljnjo naselitvijo v osrednji in vzhodni Polineziji. To teorijo podpira večina trenutnih genetskih, jezikovnih in arheoloških podatkov. Model prepletenih brežin: poudarja dolgo zgodovino kulturnih in genetskih interakcij govorcev avstronezijskega jezika z avtohtonimi otoškimi jugovzhodnimi Azijci in Melanezijci na poti do tega, da so postali prvi Polinezijci. Model počasnega čolna: podoben modelu ekspresnega vlaka, vendar z daljšim premorom v Melaneziji, skupaj s primesjo – genetsko, kulturno in jezikovno – z lokalnim prebivalstvom. To podpirajo podatki o kromosomu Y Kayserja in sodelavcev. (2000), ki kaže, da je mogoče vse tri haplotipe polinezijskih Y kromosomov izslediti nazaj do Melanezije.
V arheoloških najdbah so dobro opredeljene sledi te širitve, ki omogočajo, da se pot, ki jo je prehodila, sledi in datira z nekaj gotovosti. Domneva se, da so se okoli leta 1400 pr. n. št. Quoted in Kayser, M.; et al. (2006). na Bismarckovem arhipelagu v severozahodni Melaneziji pojavila ljudstva Lapita, tako poimenovana po svoji lončarski tradiciji. Za to kulturo velja, da se je od svojega nastanka »iz Tajvana« prilagajala in razvijala skozi čas in prostor. Opustili so na primer pridelavo riža, ki je zahtevala riževo poljedelstvo, neprimerno za majhne otoke. Vendar so še vedno gojili druge predniške avstronezijske osnovne kulture, kot sta Dioscorea jam in taro (slednji se še vedno gojijo z manjšo tehnologijo riževih polj), ter sprejeli nove, kot sta navadni kruhovec (Artocarpus altilis) in sladki krompir.
Rezultati raziskav na najdišču Teouma Lapita (otok Efate, Vanuatu) in najdišču Talasiu Lapita (blizu Nuku'alofe, Tonga), objavljeni leta 2016, podpirajo model ekspresnega vlaka; čeprav s pridržkom, da je migracija zaobšla Novo Gvinejo in otok Melanezijo. Zaključek raziskave, objavljene leta 2016, je, da je začetno prebivalstvo teh dveh najdišč očitno prišlo neposredno iz Tajvana ali severnih Filipinov in se ni mešalo z Avstralo-Papuanci iz Nove Gvineje in Salomonovih otokov. Predhodna analiza lobanj, najdenih na najdiščih Teouma in Talasiu Lapita, kaže, da nimajo avstralskih ali papuanskih afinitet, temveč imajo afinitete s celinskimi azijskimi populacijami.
Analiza DNK sodobnih Polinezijcev iz leta 2017 kaže, da je prišlo do mešanih porok, kar je povzročilo mešano avstronezijsko-papuansko poreklo Polinezijcev (kot pri drugih sodobnih Avstronezijcih, z izjemo tajvanskih aboriginov). Raziskave na najdiščih Teouma in Talasiu Lapita nakazujejo, da so se migracije in mešane poroke, ki so povzročile mešane avstronezijske in papuanske prednike Polinezijcev, zgodile po prvi začetni migraciji na Vanuatu in Tongo.
Popolna primerjava mtDNK in SNP celotnega genoma (Pugach et al., 2021) ostankov zgodnjih naseljencev Marianskih otokov in zgodnjih posameznikov Lapita z Vanuatuja in Tonge prav tako kaže, da sta obe migraciji izvirali neposredno iz iste starodavne avstronezijske izvorne populacije s Filipinov. Popolna odsotnost "papuanske" primesi v zgodnjih vzorcih kaže, da so ta zgodnja potovanja zaobšla vzhodno Indonezijo in preostanek Nove Gvineje. Avtorji so tudi predlagali možnost, da so bili zgodnji Avstronezijski Lapiti neposredni potomci zgodnjih kolonistov Marianskih otokov (ki so jim sledili približno 150 let), kar podpirajo tudi dokazi iz keramike.
Najbolj vzhodno najdišče arheoloških ostankov Lapita, odkritih doslej, je Mulifanua na Upoluju. Najdišče Mulifanua, kjer so našli in preučevali 4288 drobcev keramike, ima na podlagi radiokarbonskega datiranja 'pravo' starost približno 1000 let pr. n. št. in je najstarejše najdišče, odkrito v Polineziji. To potrjuje tudi študija iz leta 2010, ki je začetek človeških arheoloških zaporedij Polinezije v Tongi prav tako postavila v leto 900 pr. n. št.