Howard William »Howie« Morenz, kanadski profesionalni hokejist, * 21. junij 1902, Mitchell, Ontario, Kanada, † 8. marec 1937, Montreal, Quebec, Kanada.
V ligi NHL je na položaju centra igral za moštva Montreal Canadiens, Chicago Black Hawks in New York Rangers. Preden mu je uspel preboj v ligo NHL, je blestel v mladinski ligi Ontario Hockey Association in osvojil pokal Memorial Cup, ki se podeljuje mladinskim prvakom Kanade. Ko je vstopil v ligo NHL, je postal eden najdominantnejših hokejistov v ligi in je postavil številne strelske rekorde.
Morenza se danes obravnava kot enega prvih zvezdnikov lige, v kateri je preživel 14 sezon. Trikrat je osvojil Stanleyjev pokal, vsakič z moštvom Montreal Canadiens. V 14 sezonah se je 10-krat uvrstil na lestvico 10 najboljših strelcev lige. 7 zaporednih sezon je bil vodilni strelec Canadiensov, tako po zadetkih kot po točkah. Trikrat so ga imenovali za najkoristnejšega igralca lige, enkrat je dosegel največ zadetkov v ligi, in še dvakrat največ točk v ligi. Trikrat je bil izbran v moštvo zvezd lige NHL. Umrl je zaradi zapletov pri zlomu noge, ki ga je utrpel med neko tekmo. Po smrti so v klubu upokojili njegov dres s številko 7, kar se je zgodilo prvič v zgodovini kluba. Ko so leta 1945 vzpostavili Hokejski hram slavnih lige NHL, je postal Morenz posmrtno eden od njegovih prvih 12 članov. Leta 1950 ga je kanadska tiskovna agencija Canadian Press imenovala za najboljšega hokejista prve polovice 20. stoletja.
Zgodnje življenje Rodil se je v Mitchellu, Ontario, očetu Williamu Morenzu. Imel je tri sestre in enega brata. Morenz je svoje prve korake v hokej na ledu napravil na reki Temzi med igranjem shinnyja, rekreativne različice hokejske igre, v kateri ni vratarjev. Pri osmih letih je odigral svojo prvo organizirano tekmo. Igral je vratarja in v svojo mrežo spustil 21 ploščkov. Po tekmi je trener Morenza prestavil na mesto roverja, branilsko igralno mesto. Potem ko je sezono 1916/17 začel kot vratar, je nato postal napadalec, saj je postajalo vse očitneje, da je njegova hitrost primerna za bolj napadalno vlogo. Tisto sezono je moštvo iz Mitchella povedel do zmage v mladinskem prvenstvu zahodnega Ontaria. left|thumb|150px|alt=Head and shoulders of unsmiling young man in a turtleneck sweater|Morenz kot mladinec Družina Morenz se je nato maja 1917 preselila v bližnji Stratford. Zatem se je Howie poskušal vpisati v kanadsko vojsko, a so ga skavti zavrnili, ker je bil tedaj star samo 15 let. Leta 1920 se je pridružil mladinski ekipi Stratford Midgets in zanjo tako uspešno nastopal, da je v rednem delu sezone lige Ontario Hockey Association postal vodilni igralec po podajah in točkah, medtem ko v končnici v zadetkih, podajah in točkah. Midgetsi so osvojili ligaški naslov in nato tekmovali za pokal Memorial Cup, ki se podeljuje mladinskim prvakom Kanade. V finalu Memorial Cupa 1921 so se pomerili z ekipo Winnipeg Falcons in kljub Morenzovemu hat tricku na obeh tekmah izgubili s skupno razliko v zadetkih 11-9. Njegove odlične igre so opazili v članskem amaterskem moštvu Stratford Indians in mu ponudili mesto v ekipi za naslednjo sezono. V sezoni 1921/22 je torej nastopal tako za mladinsko moštvo, kot za člansko amatersko moštvo. V končnici je v obeh ligah postal vodilni igralec v zadetkih, podajah in točkah, v amaterski ligi pa še v kazenskih minutah. V sezoni 1922/23 je igral izključno za člansko amatersko moštvo in po rednem delu sezone zasedel prvo mesto po podajah in po končnici še po zadetkih, točkah in kazenskih minutah.
Pri 18 letih je odšel za vajenca v stratfordsko tovarno kanadskega železničarskega podjetja Canadian National Railways. Ko ni igral hokeja na ledu, je redno vplačeval stave na konjskih dirkah in igral ukelele. Leta 1926 se je poročil z Mary Stewart, s katero sta imela tri otroke, dva sinova in hčerko. Howie mlajši se je rodil leta 1927, Donald leta 1933 in Marlene leta 1934. Leta 1952 se je Marlene poročila z Berniejem Geoffrionom, ki je, tako kot njegov tast, igral za Canadiense in Rangerse v ligi NHL. Tudi njun sin, torej Morenzov vnuk, Dan Geoffrion, je v 70. letih za kratek čas igral za Canadiense.
Na hokejskem turnirju, ki ga je decembra 1922 priredila kanadska železniška družba, je Morenz za svoj Stratford na eni tekmi zabil 9 golov. Tekmo je sodil prijatelj Lea Danduranda, lastnika NHL kluba Montreal Canadiens, in mu kasneje izdal, kako dobro je Morenz igral. Januarja 1923 je tako Dandurand prišel v Stratford, da bi videl Morenza igrati, in se po videnem odločil pripeljati ga v svoj klub. Aprila se je tako sestal z Williamom Morenzom, Howiejevim očetom, saj je bil Howie uradno še vedno mladinec (mlajši od 20 let) in je zato potreboval privoljenje starša za prestop v profesionalni klub. William je Dandurandu povedal, da želi, da Howie najprej dokonča vajenstvo pri železnicah, kar bi trajalo nadaljnji dve leti. Julija je nato Dandurandu prišlo na ušesa, da je bil Morenz in njegov oče v stikih s predstavniki konkurenčnega NHL kluba Toronto St. Patricks. Ker se je ustrašil, da bi Morenz prestopil v Toronto, je Dandurand poslal svojega prijatelja Cecila Harta v Stratford z navodilom, da za vsako ceno podpiše pogodbo z Morenzom. 7. julija 1923 je Morenz res podpisal triletno pogodbo s Canadiensi. Pogodba mu je navrgla 3.500 dolarjev letne plače in podpisni dodatek 1.000 dolarjev, kar je bila precejšnja vsota denarja za novinca v profesionalnih vrstah.
Takoj po podpisu je začel Morenz premišljevati o odločitvi, saj so ga prebivalci Stratforda, kot tudi njegovi soigralci v članski amaterski ekipi, prepričevali, naj ostane v mestu. Morenz je pod pritiskom popustil in avgusta Dandurandu napisal pismo, v katerem mu je razložil, da ne more zapustiti Stratforda, in priložil ček za 1.000 dolarjev, ki ga je prejel ob podpisu pogodbe. Ko je Dandurand pismo prejel, je poklical Morenza po telefonu in mu predlagal, naj pride v Montreal na pogovor. V Montrealu je Morenz začel razlagati o svojih vzrokih za spremembo odločitve, a je vtem padel v jok. Dandurand mu je na drugi strani zagrozil, da bo, če se ne pridruži Canadiensom, njegova profesionalna kariera šla po zlu. Ko je to slišal Morenz, se je omehčal, se naposled znova premislil in se kasneje tisto leto le pridružil pripravljalnemu kampu Canadiensov.
Kariera Montreal Canadiens (1923–34) Morenz je prispel v pripravljalni kamp Canadiensov 3. decembra 1923 in je kmalu po prihodu z igro navdušil svoje nove soigralce. V ligi NHL je debitiral 26. decembra 1923 proti moštvu Ottawa Hockey Club in že na svoji premierni tekmi dosegel zadetek. Sezono 1923/24 je končal s 13 zadetki in 3 podajami na 24 tekmah. Z moštvom se je uvrstil na tretje mesto na lestvici, s čimer se je klub prvič v petih letih uvrstil v končnico, kjer se je pomeril z Ottawo za ligaški naslov. Canadiensi so premagali Ottawo in Morenz je zadel edini zadetek na prvi tekmi, ter dodal še enega na drugo tekmi. Canadiensi so zatem igrali proti dvema ekipama z zahoda Kanade za Stanleyjev pokal in najprej v dveh tekmah odpravili PCHA moštvo Vancouver Maroons, kar jim je prineslo mesto v finalu Stanleyjevega pokala 1924. V finalu jih je čakal prvak lige Western Canada Hockey League (WCHL), moštvo Calgary Tigers. Na prvi tekmi je Morenz zabil hat trick in se veselil zmage svojega moštva s 6-1. Na drugi tekmi je bil uspešen enkrat, Canadiensi pa so z zmago 3-0 osvojili svoj drugi in Morenzov prvi Stanleyjev pokal. right|thumb|200px|alt=The ice hockey player stands, looking younger but wearing similar equipment and uniform.|Morenz po osvojitvi Stanleyjevega pokala leta 1930 Naslednjo sezono, sezono 1924/25, je Morenz v svojo statistiko dodal 28 golov in 11 podaj, s čimer je bil drugi najuspešnejši igralec Canadiensov in četrti na ligaški lestvici strelcev. Dosežku je dodal še 7 zadetkov in 8 podaj na šestih tekmah končnice, v kateri je Canadiense šele v finalu Stanleyjevega pokala porazilo moštvo lige WCHL Victoria Cougars. V sezoni 1925/26 se je Morenz na lestvici strelcev moštva izenačil z Aurelom Joliatjem pri 26 točkah, kar je oba uvrstilo na 5. mesto lestvice strelcev lige NHL. Sezona 1926/27 je bila zanj najuspešnejša dotlej, saj je osvojil tretje mesto lestvice strelcev, s 25 zadetki in 32 točkami pa je bil znova najuspešnejši v svojem moštvu. Edini zadetek, ki ga je dosegel v končnici, je bil tisti, ki je Canadiense popeljal v polfinale, saj so s skupnim izidom 2-1 premagali moštvo Montreal Maroons. V polfinalu je z njimi suvereno opravila Ottawa in slavila z rezultatom 5-1.
Sezona 1927/28 je bila za Morenza nedvomno ena najboljših v ligi NHL. 24. marca 1928 je na zadnji tekmi rednega dela sezone prispeval dve podaji in tako izenačil rekord lige z 18 podajami v sezoni, postal je tudi prvi hokejist v zgodovini lige NHL, ki je vknjižil več kot 50 točk v rednem delu sezone, končal je pri 51 točkah. Kot vodilni igralec po zadetkih (med strelce se je vpisal 33-krat), podajah in točkah je prejel pokal Hart Trophy za najkoristnejšega igralca lige. Čeprav strelsko sezona 1928/29 zanj ni bila najuspešnejša, je s 17 goli in 27 podajami še vedno zasedel mesto najučinkovitejšega igralca Canadiensov. Prav tako se je izenačil na tretjem mestu lestvice strelcev za tisto sezono.
Med sezono 1929/30 je liga NHL spremenila pravila in s tem omogočila več zadetkov. Morenz je tako zasedel šele sedmo mesto lestvice strelcev lige, čeprav je dosegel največ zadetkov v eni sezoni v svoji karieri (mrežo je zatresel 40-krat) in temu dodal še 10 podaj. 18. marca 1930 je blestel na tekmi proti moštvu New York Americans, saj je zadel pet zadetkov. V končnici je dodal še tri gole, od tega je prispeval še svoj drugi odločilni zadetek v finalu Stanleyjevega pokala 1930, v katerem so Canadiensi porazili ekipo Boston Bruins. V naslednji sezoni, sezoni 1930/31, je v mrežo poslal 28 ploščkov in ponovil rekord svoje kariere z 51 točkami. Osvojil je svoj drugi naslov najučinkovitejšega igralca lige (danes se za ta dosežek podeljuje pokal Art Ross Trophy) in prejel še drugič v karieri pokal Hart Trophy za najkoristnejšega igralca lige. Izbran je bil tudi v novonastalo prvo moštvo zvezd lige NHL, v katerem je igral na položaju centra. V končnici se je s soigralci še drugo leto zapored prebil v finale Stanleyjevega pokala in tam igral proti ekipi Chicago Black Hawks. Čeprav je skozi celotno končnico (10 tekem) igral s poškodovano ramo, je vseeno uspel doseči zadetek in s soigralci drugo sezono zapored osvojil Stanleyjev pokal.
Sezona 1931/32 je bila za Morenza še ena zelo uspešna sezona. Na lestvici strelcev lige je pristal na tretjem mestu z 49 točkami in postal prvi igralec v zgodovini lige NHL, ki je pokal Hart Trophy osvojil trikrat. Znova so ga imenovali tudi v prvo moštvo zvezd. Na tekmi proti New York Americansom je 17. marca 1932 s podajo za gol Cyja Dennenyja vknjižil svojo 334. točko kariere in s tem dosegel rekord lige po doseženih točkah v celotni karieri. Zaradi manjših težav s poškodbami je njegov točkovni izkupiček v sezoni 1932/33 padel na 10. mesto ligaške lestvice in na 2. mesto klubske lestvice strelcev, na kateri ga je po sedmih letih zamenjal Aurel Joliat. V končnici je prispeval tri podaje na dveh tekmah. Njegove strelske sposobnosti so padle tudi v sezoni 1933/34, ko je dosegel 8 golov za skupno 21 točk. Kljub manjši učinkovitosti je še enkrat več presegel mejnik lige NHL z 249. golom, ki ga je dosegel 23. decembra 1933 proti ekipi Detroit Red Wings. Z golom je prehitel Cyja Dennenyja na lestvici igralcev lige NHL po zadetkih v karieri. 2. januarja 1934 si je med tekmo v New Yorku zvil gleženj, potolkel kost in strgal vezi. To je bila njegova prva resnejša poškodba, od ledenih ploskev ga je oddaljila za en mesec. Po povratku ni bil več sposoben igrati na tako visokem nivoju kot včasih, kar so opazili tudi navijači, ki so mu začeli žvižgati.