Bernard Law Montgomery, *17. november 1887, Kennington, Združeno kraljestvo, † 24. marec 1976, Alton.
Montgomery je bil maršal britanske kopenske vojske. Bil je poveljnik zavezniških sil v bitki pri El Alameinu. Njegova 8. armada je odigrala pomembno vlogo tako v bitki pri El Alameinu, kot pri predaji enot sil osi v Severni Afriki. Po zmagi v Severni Afriki je poveljeval v Italiji, nato pa v zavezniški operaciji Overlord (Dan D).
Življenje Mladost Montgomery se je rodil v londonskem predelu Kennington leta 1887 kot četrti otrok od devetih, očetu Henryju Hutchinsonu Montgomeryju, anglikanskemu duhovniku in mami Maud Montgomery. Montgomery je bil kot otrok velikokrat pretepen s strani njegove mame. Oče je bil odsoten, ker je bil škof na Tasmaniji. Njegova mati se ni zanimala za izobrazbo svojih otrok in je najemala učitelje, da bi otroke naučila nekaj osnovnih stvari. Leta 1897 je nadaljeval šolanje v kraljevi šoli v Canterburyu, leta 1901 pa se je vpisal na šolo sv. Pavla v Londonu, nato pa istega leta na kraljevo vojaško akademijo Sandhurst. Iz vojaške akademije bi bil kmalu izključen saj je podtaknil požar. Po končanem šolanju, leta 1908 je bil dodeljen kraljevemu Warwickshirskemu polku. Skupaj s polkom je bil poslan v Indijo, kjer je ostal do leta 1913.
Prva svetovna vojna Takoj po začetku prve svetovne vojne v avgustu, leta 1914, so Montgomeryja in njegov polk premestili v Francijo. Med umikom iz mesta Mons je bilo pol njegovega polka uničenega. Boj je nadaljeval 13. oktobra, v mestu Bailleul, v bližini belgijske meje kjer je potekala zavezniška ofenziva na nemške položaje. Med bojem je bil ustreljen v prsa ter koleno. Ranil ga je nemški ostrostrelec. Montgomeryju je na pomoč priskočil narednik voda, a je bil pri tem ubit.
Po okrevanju se je Bernard Montgomery spomladi leta 1915 vrnil kot brigadni major, zadolžen za urjenje kadetov ki so bili vpoklicani v vojsko med mobilizacijo. Spomladi, leta 1916 je bil premeščen na zahodno fronto kjer je sodeloval v bitki na Somi, v bitki za Arras in v tretji bitki za mesto Ypers. Medtem so ga premestili v 9. korpus ki je spadal pod poveljstvo generala Sira Herberta Plumerja, poveljnika 2. armade.
Do konca vojne je Montgomery sodeloval še v dveh bitkah: v četrti bitki za Ypers in v tretji bitki za Aisne. Vojno je končal kot začasni podpolkovnik 47. divizije.
Medvojna leta
Po končani prvi svetovni vojni je Montgomery postal poveljnik bataljona okupacijskih sil ki so ostale v Nemčiji po končani vojni. Novembra 1919 so mu odvzeli vojne čine, zaradi česar je spet postal stotnik. Napisal je vrsto vojaških priročnikov, ki so temeljili na njegovih osebnih vojaških izkušnjah. Leta 1920 je nato redno napredoval v brigadnega majorja in bil premeščen v 17. pehotno brigado, ki je bila v času trajanja irske vojne za neodvisnost nameščena v Irskem mestu Cork.
Leta 1923 je bil premščen v 49. teritorialno divizijo, dve leti kasneje pa v 1. Kraljevi Warwickshireski polk nato pa bil povišan v majorja in ponovno premeščen kot inštruktor v vojaško šolo Camberley. Leta 1927 je spoznal svojo ženo Elizabeth Carver in se še istega leta z njo tudi poročil. Naslednje leto se jima je rodil sin David.
Leta 1931 je Montgomery postal podpolkovnik 1. bataljona kraljevega Warwickshirskega polka in bil skupaj s polkom poslan v Palestino, Egipt in Indijo. Napredoval je in postal polkovnik ter hkrati postal vojaški inštruktor v indijski vojaški šoli v mestu Quetta.
Leta 1937 je postal poveljnik 9. pehotne brigade s činom brigadirja. Istega leta mu je umrla žena. Za Montgomeryja je bila to huda izguba. Takoj po pogrebu je začel z organizacijo vaje amfibijskega desanta. Z njo je Montgomery navdušil generala Wavella in tako napredoval v generalmajorja ter prevzel poveljstvo nad 8. pehotno divizijo ki je bila stacionirana v Palestini. Leta 1939 je hitro zatrl arabski upor. Po zadušitvi upora je bil poklican domov, da bi prevzel 3. pehotno divizijo (imenovana tudi Iron Division). Na poti domov je resno zbolel zato je moral za dva meseca preložiti začetek poveljevanja.
Druga svetovna vojna
Po britanski vojni napovedi Nemčiji, 3. septembra 1939 je bila 3. pehotna divizija premeščena v Belgijo kot del Britanskih ekspedicijskih sil (British Expeditionary Force). Montgomery je predvidel, da proti nemški vojski nimajo možnosti, zato je svojo divizijo uril tako, da bi v primeru umika imela čim manjše izgube. To se mu je pozneje obrestovalo. Ko je nemška vojska 10. maja 1940 sprožila napad na Belgijo se je njegova 3. divizija umaknila brez večjih izgub. Med operacijo Dinamo (evakuacijo 330.000 britanskih in francoskih vojakov v Veliko Britanijo), je prevzel poveljstvo nad 2. korpusom. Po vrnitvi v domovino je napredoval v generalporočnika, prevzel poveljstvo nad 5. korpusom in se zapletel v dolgotrajni spor s poveljnikom južnega poveljstva Claudom Auchinleckom. Aprila 1941 je prevzel poveljstvo nad 12. korpusom, v mesecu decembru istega leta pa je postal poveljnik jugovzhodne armade, da bi jim poveljstvo dviginilo moralo. V času Montgomeryjevega poveljevanja armadi je razvil nekaj novih taktik in jih s pomočjo vaj preizkusil v praksi.
Boji v Severni Afriki in Italiji
Leta 1942 se je pokazala potreba po novem poveljniku kopenskih sil. Auchinleck je bil hkrati poveljnik 8. armade in poveljnik sil na Bližnjem vzhodu. Ko je Winston Churchill obiskal Bližnji vzhod, je bil odločen, da bo to spremenil in tako je za poveljnika 8. armade postavil Williama Gotta. Gott na tem mestu ni bil dolgo, saj je njegovo letalo strmoglavilo med letom v Kairo. Tako je bil Churchill prisiljen za poveljnika postaviti Montgomeryja, ki je bil ravno imenovan za poveljnika vseh britanskih kopenskih sil v zavezniški operaciji Bakla.
Poveljstvo je prevzel 13. avgusta 1942 in takoj ukazal ustanovitev Britanskega oklepnega korpusa (po vzoru nemškega tankovskega korpusa). S tem korpusom je okrepil 48 km dolg odsek obrambne črte pri El Alameinu. Nato je zaprosil generala Alexandra naj mu pošlje dve sveži britanski diviziji. Montgomery je zaprosil za 51. in 44. divizijo, ki ju je tudi dobil in ju namestil za obrambo Nilove delte v primeru, da bi bilo to potrebno. Naslednji ukrep je bil premestitev njegovega kopenskega poveljstva v bližino poveljstva zračnih sil, saj je menil, da morata letalstvo in kopenska vojska sodelovati ter koordinirati svoje akcije. Ukazal je okrepiti višavje Alam el Halfa, ki se je nahajalo za njegovimi prvimi bojnimi črtami. Predvideval je, da bo Rommel najprej napadel tam in kot se je kasneje izkazalo, je imel Montgomery prav.
Montgomery se je zelo posvetil dvigovanju morale svojih mož in se tako večkrat pojavil med njimi, jim delil cigarete in se pogovarjal z njimi. Takrat je tudi dobil svojo črno baretko, po kateri je bil tako znan med svojimi možmi. Ko sta 19. avgusta na pregled mož prišla poveljnik Brooke in general Alexander, sta bila navdušena nad razpoloženjem, ki je takrat vladalo v 8. armadi.
Prvi boji v Severni Afriki
31. avgusta 1942 je Rommel sprožil prvi napad na položaje 8. armade. Rommel je hotel obkoliti položaje 8. armade, stacionirane na višavju Alam el Halfa. Napad je izvedla nemško-italijanska pehota, ki je bila zaustavljena po dolgi bitki. Rommlove enote so se morale umakniti, sicer bi tvegale obkolitev svojih položajev. Montgomery je bil deležen ostrih kritik na račun tega, da ni sprožil protinapada na umikajoče se Rommlove enote. Ponovno zavzetje Severne Afrike je bilo ključnega pomena za oskrbovanje Malte, ki je bila pomembna strateška točka za preskrbo in uspeh operacije Bakla. Montgomery je vztrajno zavračal zahteve Churchilla in Britanskega vojnega kabineta za takojšen pričetek ofenzive z glavnim ciljem ponovnega zavzetja Severne Afrike. Montgomery se je odločil za skrbne priprave nove ofenzive. Odločil se je, da ofenzive ne bo začel, dokler ne bo imel dovolj mož in potrebnega materiala za prepričljivo zmago nad Rommlovimi enotami. Priprave na ofenzivo so trajale dva meseca. V tem času je uril svoje enote predvsem v nočnem bojevanju, zbiral potreben vojaški material (dobil je 300 novih ameriških tankov M4 Sherman in 90 ameriških havbic M7 Priest) in dvigoval moralo svojim vojakom. Osebno je obiskal vse enote, ki so sodelovale v ofenzivi, in se tako prepričal, da je vse tako kot mora biti. Proti koncu oktobra je imel na razpolago 200.000 vojakov iz različnih držav (ZDA, Združeno kraljestvo, Indija...) in dovolj materiala, da je lahko začel z ofenzivo.
Bitka pri El Alameinu Bitka pri El Alameinu se je začela 23. oktobra 1942 in končala 12 dni kasneje. To je bila prva večja zmaga zaveznikov na kopnem. Montgomery je pravilno napovedal trajanje bitke in žrtve na zavezniški strani (ubitih je bilo 13.500 zavezniških vojakov). Takoj po prebitju nemških in italijanskih linij se je začelo zasledovanje bežečih enot. Zasledovanje so preprečili močni nalivi, ki so puščavski pesek spremenili v blato, zato ga je moral Montgomery preklicati. Kljub temu je bila bitka velik uspeh. V ujetništvo je padlo 30.000 vojakov, nemški general von Thoma, ki je poveljeval enotam (Rommel je bil takrat odsoten), in še osem drugih generalov.
Boji v Tuniziji
Montgomery je napredoval v generala, njegova 8. armada pa je zasledoval Nemce, ki so se umaknili v svoja oporišča v Tuniziji. Med umikanjem so se izogibali nepotrebnim napadom, saj so zavedali britanske bojne moči in logistične podpore. To je bil jasen znak zaveznikom, da se vojna v Severni Afriki obrača v njihovo korist. Montgomery je obdržal pobudo in prisilil Rommla, da se je umikal iz svojih obrambnih položajev, ker preprosto ni imel časa za reorganizacijo. 6. marca 1943 je Rommel sprožil napad na 8. armado pri mestu Medenine (operacija Capri) z največ razpoložljivimi nemškimi silami katerim je kdajkoli poveljeval v Severni Afriki. Napad je bil uspešno odbit in Rommel se je bil prisiljen umakniti.
Z Rommlom se je spet srečal 20. marca v bitki za Marethovo linijo. V njej je Montgomery zamenjal svojo taktiko in namesto frontalnega napada namenil glavnino sil napadanju nemških položajev po bokih in tako počasi okoli njih stiskal klešče. Napade je podkrepil še z nizkoletečimi lovskimi bombniki RAF. V tej ofenzivi se je pokazalo odlično sodelovanje med vsemi rodovi vojske (letalske sile, logistična podpora in sodelovanje s posebnimi silami). Po tej bitki je bil odlikovan z redom legije za zasluge, ki ga podeljuje ameriška vlada in hkrati napredoval v poveljnika vseh sil.
Boj za Sicilijo
Bitka za Sicilijo (Zavezniška invazija na Sicilijo) se je začela 9. julija in končala 17. avgusta 1943. V pripravah na ofenzivo so se začele napetosti med Montgomeryjem in ostalimi ameriškimi generali. Jabolko spora je bil Montgomeryjev načrt, da bi se Pattonova 7. armada izkrcala v zalivu Gela (tako bi postala levo krilo Montgomeryjevi 8. armadi, ki naj bi se izkrcala v okolici Sirakuz na jugovzhodu Sicilije), Patton pa je želel, da se 8. armada izkrca v Palermu na zahodu Sicilije. Napetost med Montgomeryjem in generalom Pattnom ter generalom Bradleyjem je bila na vrhuncu. Razrešila sta ga sodelovanja pri pripravi načrtov za ofenzivo, obdržala pa sta ga kot generala 8. armade.
Italija