Québec ali Quebec ( / Ville de Québec) je glavno mesto kanadske province Quebec. Julija 2021 je imelo mesto 549.459 prebivalcev, metropolitansko območje po popisu prebivalstva (vključno z okoliškimi skupnostmi) pa 839.311 prebivalcev. Je dvanajsto največje mesto in sedmo največje metropolitansko območje v Kanadi. Je tudi drugo največje mesto v provinci, takoj za Montréalom. Ima vlažno celinsko podnebje s toplimi poletji ter hladnimi in snežnimi zimami.
Raziskovalec Samuel de Champlain je leta 1608 tukaj ustanovil francosko naselbino in prevzel ime Algonkin. Mesto Quebec je eno najstarejših evropskih naselij v Severni Ameriki. Obzidje, ki obdaja stari Quebec (), je edino utrjeno mestno obzidje, ki je ostalo v Ameriki severno od Mehike. To območje je UNESCO leta 1985 razglasil za območje svetovne dediščine kot zgodovinsko okrožje starega Quebeca."Historic District of Old Québec ". World Heritage; UNESCO. Retrieved 12 January 2009.
Ime in raba Običajna raba v angleškem jeziku loči mesto od province, tako da se prvo imenuje Quebec City.
Po navedbah vlade Kanade, vlade Quebeca in Kanadskega odbora za geografska imena imajo imena kanadskih mest in krajev samo eno uradno obliko. Tako se Québec uradno piše z naglašenim é v francoščini in kanadski angleščini. Vendar pa imajo lahko imena provinc v angleščini in francoščini različne oblike. Posledično v angleščini slog zvezne vlade loči mesto in provinco tako, da mesto piše z akutnim naglasom (Québec), provinco pa brez njega (Quebec). Vlada Quebeca črkuje obe imeni Québec, tudi ko piše v angleščini.
V francoščini se obe imeni razlikujeta po tem, da imena provinc, vključno s Quebecom, običajno uporabljajo določene člene, imena mest pa ne. Posledično je mesto Québec, provinca pa le Québec; »v mestu Quebec« je à Québec in »v provinci Quebec« je au[b] Québec; in tako naprej.
Algonkijsko ljudstvo je območje prvotno poimenovalo Kébec, beseda v algonkinskem jeziku, ki pomeni »kjer se reka zoži«, ker se reka sv. Lovrenca zoži ob rtu Quebec in njegovem rtu Diamant.
Zgodovina Francoski režim (1500–1763) Mesto Quebec je eno najstarejših evropskih naselij v Severni Ameriki in edino utrjeno mesto severno od Mehike, katerega obzidje še vedno obstaja. Medtem ko mnoga večja mesta v Latinski Ameriki izvirajo iz 16. stoletja, je bilo med mesti v Kanadi in Združenih državah le malo takih, ki so nastali pred mestom Quebec (St. John's, Harbour Grace, Port Royal, St. Augustine, Santa Fe, Jamestown in Tadoussac).
Tu je najstarejše znano francosko naselje v Severni Ameriki, Fort Charlesbourg-Royal, ki ga je leta 1541 ustanovil raziskovalec Jacques Cartier s približno 400 ljudmi, a ga je manj kot leto kasneje zapustil zaradi ostre zime in odpora domorodnih prebivalcev proti kolonialnemu vdoru na njihovo zemljo. Trdnjava je stala ob ustju reke Rivière du Cap Rouge, v predmestnem nekdanjem mestu Cap-Rouge (ki se je leta 2002 združilo s mestom Quebec).
Québec je 3. julija 1608 ustanovil francoski raziskovalec in diplomat Samuel de Champlain, na mestu dolgo zapuščenega irokeškega naselja St. Lawrence, imenovanega Stadacona. Champlain, ki so ga poimenovali Oče Nove Francije, je do konca svojega življenja služil kot njegov upravitelj.
Ime Kanada je bilo dano koloniji, ki se je razvila okoli naselja v Quebecu. Čeprav je bilo akadsko naselje v Port-Royalu ustanovljeno tri leta prej, je Quebec postal znan kot zibelka frankofonskega prebivalstva Severne Amerike. Lokacija se je zdela ugodna za ustanovitev stalne kolonije.
Število prebivalcev naselja je desetletja ostalo majhno. Leta 1629 so ga med anglo-francosko vojno zavzeli angleški zasebniki pod vodstvom Davida Kirkeja."KIRKE, SIR DAVID, adventurer, trader, colonizer, leader of the expedition that captured Quebec in 1629, and later governor of Newfoundland" , Dictionary of Canadian Biography Online Samuel de Champlain je trdil, da je angleška zasedba francoskih zemljišč nezakonita, saj se je vojna že končala, in si je prizadeval za njihovo vrnitev Franciji. V okviru pogajanj po koncu anglo-francoske vojne se je angleški kralj Karel I. leta 1632 strinjal z vrnitvijo zavzetih zemljišč v zameno za plačilo dote njegove žene s strani Ludvika XIII. Ti pogoji so bili podpisani s pogodbo iz Saint-Germain-en-Laye. Koloniji Kanada in Akadija sta bili vrnjeni francoski družbi stotih pridruženih članov.
Leta 1665 je v mestu živelo 550 ljudi v 70 hišah. Četrtina prebivalstva je bila članov verskih redov: posvetnih duhovnikov, jezuitov, uršulink in reda, ki je vodil lokalno bolnišnico Hôtel-Dieu.
Quebec je bil med francosko-indijansko vojno sedež številnih napadov na Novo Anglijo. Leta 1690 so mesto napadli Angleži, a so ga uspešno branili. V zadnjem spopadu, francosko-indijanski vojni (sedemletna vojna), so Britanci leta 1759 zavzeli Quebec in ga držali do konca vojne leta 1763. V tem času se je zgodilo veliko bitk in obleganj: bitka pri Beauportu, francoska zmaga (31. julij 1759); bitka na Abrahamskih ravnicah, v kateri so britanske čete pod poveljstvom generala Jamesa Wolfa 13. septembra 1759 premagale francoskega generala Louisa-Josepha de Montcalma in kmalu zatem po kratkem obleganju zavzele mesto. Francoski protinapad je prinesel francosko zmago v bitki pri Sainte-Foyu (28. aprila 1760), vendar je drugo obleganje Quebeca naslednji mesec prineslo dokončno britansko zmago.
Francija je leta 1763, ko se je francosko-indijanska vojna uradno končala, Novo Francijo, vključno z mestom, prepustila Veliki Britaniji.
Ob koncu francoske vladavine je bil Quebec mesto z 8000 prebivalci, obdano z gozdovi, vasmi, polji in pašniki. Mesto se je odlikovalo po monumentalni arhitekturi, utrdbah in bogatih zidanih hišah ter barakah v predmestjih Saint-Jean in Saint-Roch. Kljub urbanosti in statusu prestolnice je Quebec ostal majhno mesto s tesnimi vezmi s podeželskim okoljem. Bližnji prebivalci so na obeh mestnih tržnicah menjali svoje kmetijske presežke in drva za uvoženo blago iz Francije.
Britanska in kanadska vladavina (1763–danes) Med ameriško revolucijo so revolucionarne čete iz južnih kolonij napadle britansko garnizijo v mestu v upanju, da se bodo prebivalci Quebeca dvignili in pridružili ameriški revoluciji, tako da se bo Kanada pridružila celinskemu kongresu skupaj z drugimi britanskimi kolonijami celinske Severne Amerike. Ameriška invazija pa je propadla in vojna je povzročila trajno razdelitev britanske Severne Amerike na dva dela: novo neodvisne Združene države Amerike in tiste kolonije (vključno s Quebecom), ki so ostale pod britanskim nadzorom in so kasneje postale država Kanada.
Mesto samo ni bilo napadeno med vojno leta 1812, ko so Združene države ponovno poskušale priključiti kanadska ozemlja. Zaradi strahu pred ponovnim ameriškim napadom na mesto Quebec se je leta 1820 začela gradnja quebeške citadele. Američani po vojni leta 1812 niso napadli Kanade, vendar je bila v citadeli še naprej velika britanska garnizija do leta 1871. Še vedno jo uporablja vojska in je tudi turistična atrakcija.
Do konca 18. stoletja je bil Quebec najbolj naseljeno mesto v današnji Kanadi. Po popisu prebivalstva leta 1790 ga je Montreal presegel z 18.000 prebivalci, vendar je Quebec, ki je imel takrat približno 14.000 prebivalcev, ostal upravno središče nekdanje Nove Francije. Nato je bil z ustavnim zakonom iz leta 1791 imenovan za glavno mesto Spodnje Kanade. Od leta 1841 do 1867 je bilo glavno mesto province Kanade izmenično med Kingstonom, Montrealom, Torontom, Ottawo in Quebec Cityjem (od 1851 do 1855 in od 1859 do 1865).
Mesto je v 19. stoletju doživelo zlato dobo gospodarstva zaradi svoje ugodne lege ob reki sv. Lovrenca, ki je omogočila razvoj industrije izdelave lesenih jadrnic, izvoza hlodov v Evropo in povezanih podjetij, kot so žage. Vendar pa je mesto Québec do 1870-ih vstopilo v obdobje gospodarskega upada. Med dejavniki, ki so prispevali k temu, so bili porast parnikov z jeklenim trupom, širitev železnic na račun vodnih poti za celinsko trgovino; izčrpavanje gozdnih virov v bližini večjih rek gorvodno od mesta Québec in na zahodu province, ki so jih v quebeško pristanišče prevažali kot splave; gradnja zapornic na morski poti sv. Lovrenca, ki je odprla trgovske poti iz Montreala v ZDA; in nezmožnost mesta, da bi zadržalo priseljensko prebivalstvo. Ta neugodna situacija, skupaj z odhodom britanske vojske iz mestne citadele leta 1871, je prispevala k odhodu angleško govorečega prebivalstva, kot je bila lokalna buržoazija škotskega porekla ali delavci irskega porekla, v Montreal v drugi polovici 19. stoletja. Anglofoni so leta 1861 predstavljali približno 40 % mestnega prebivalstva, leta 1901 pa 16 %.
Preden je bil leta 1876 ustanovljen Kraljevi vojaški kolidž Kanade, je bila edina francosko govoreča šola za usposabljanje častnikov Mestna šola za vojaško poučevanje v Quebecu, ustanovljena leta 1864. Šola je bila leta 1867 obdržana v Konfederaciji. Leta 1868 je bila v Montrealu ustanovljena Šola za artilerijo.
Quebeška konferenca o kanadski konfederaciji je bila v mestu leta 1864. Leta 1867 je kraljica Viktorija Britanska izbrala Ottawo za dokončno prestolnico Dominiona Kanade, medtem ko je bilo mesto Quebec potrjeno za prestolnico novo ustanovljene province Quebec.
Med drugo svetovno vojno sta bili v mestu Quebec organizirani dve konferenci. Prva quebeška konferenca je bila leta 1943, na njej so bili Franklin D. Roosevelt (predsednik Združenih držav Amerike), Winston Churchill (premier Združenega kraljestva), William Lyon Mackenzie King (premier Kanade) in T. V. Soong (minister za zunanje zadeve Kitajske). Druga quebeška konferenca je bila leta 1944, udeležila pa sta se je Churchill in Roosevelt. Potekala je v stavbah Citadelle in na bližnjem gradu Château Frontenac. Velik del načrtov za izkrcanje na dan D je bil izdelan na teh srečanjih.
Do leta 2002 je bil Quebec večinoma urbanizirano mesto, njegovo ozemlje pa se je mejilo na današnje okrožje La Cité-Limoilou. Vlada Quebeca je nato odredila občinsko reorganizacijo v provinci, številna predmestja na severni obali reke sv. Lovrenca pa so bila združena v mesto Quebec, ki je prevzelo obliko okrožij in tako predstavljalo mejo današnjega mesta Quebec. Leta 2008 je mesto praznovalo 400. obletnico in prejelo sredstva za slovesnosti in gradbene projekte s strani pokrajinskih in zveznih vlad, pa tudi za javna umetniška dela s strani različnih subjektov, vključno s tujimi državami.
Geografija Mesto Quebec je bilo zgrajeno na severnem bregu reke sv. Lovrenca, kjer se zoži in sreča z ustjem reke Saint-Charles. Stari Quebec je na vrhu in ob vznožju Cap-Diamanta, ki je na vzhodnem robu planote, imenovane rt Quebec (Quebeški hrib). Zaradi te topografske značilnosti lahko najstarejše in najbolj urbanizirano okrožje La Cité-Limoilou razdelimo na zgornje in spodnje mesto. Severno od hriba je nižavje sv. Lovrenca ravno in ima bogato, obdelovalno zemljo. Za to dolino ležijo Laurentinske gore severno od mesta, vendar so njihova vznožja znotraj občinskih meja.
Abrahamove ravnice so na jugovzhodnem koncu planote, kjer so bili v kolonialnih časih zgrajeni visoki kamniti zidovi. Na severnem vznožju rta sta spodnji mestni soseski Saint-Roch in Saint-Sauveur, tradicionalno delavski, ločeni od mestnih sosesk Saint-Jean-Baptiste in Saint-Sacrement z gozdnatim območjem, potrjenim kot Coteau Sainte-Geneviève.
Območje je leta 1925 prizadel potres Charlevoix-Kamouraska.
Upravna regija, v kateri leži, se uradno imenuje Capitale-Nationale,Décret concernant la révision des limites des régions administratives du Québec, R.Q. c. D-11, r.2, made pursuant to the Territorial Division Act, R.S.Q. c. D-11 izraz nacionalna prestolnica pa se na pokrajinski ravni uporablja za samo mesto Quebec.
Podnebje Quebec City ima hemiborealno vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Dfb, Trewartha Dcbc).