thumb|270px|Sedem čudes starega veka (z leve na desno, z vrha do dna): Keopsova piramida, Babilonski viseči vrtovi, Artemidini tempelj, Zevsov kip v Olimpiji, Mavzolova grobnica v Halikarnasu, Rodoški kolos, Aleksandrijski svetilnik Sedem čudes starega veka je sedem zgradb, ki simbolizirajo največje arhitekturne znamenitosti, ki jih je zgradil človek v starem veku.
Prvi se je s popisovanjem edinstvenih del ubadal Herodot, ki pa se je bolj posvečal grško-perzijskim vojnam kot krajevnim znamenitostim. Zato velja za idejnega avtorja Antipater (pesnik iz 2. stol. pr. n. št.). Njegov seznam je obsegal: Veliko piramido v Gizi, viseče babilonske vrtove, Ištarina vrata v Babilonu, kasneje zamenjana s Aleksandrijskim svetilnikom Artemidin tempelj v Efezu, Zevsov kip v Olimpiji, Mavzolova grobnica v Halikarnasu in Rodoški kolos.
Ta seznam je ohranjen tudi danes, le namesto babilonskega obzidja je sedaj Aleksandrijski svetilnik.
Med samim raziskovanjem antike je bilo odkritih veliko zgradb, ki so bile upravičene naziva čudo sveta. Tako so Rimljani že v srednjem veku dodali Kolosej, rimokatoliška cerkev svoje stolnice, Marko Polo je zagovarjal Kitajski zid, ki se najde tudi v sodobnih zgodovinskih učbenikih, Indijci Tadž Mahal in Angleži Stonehenge.
Med čudesa sveta se je poskušalo vriniti nič koliko modernih zgradb. Najbolj in verjetno edino upravičeno se v tem kontekstu uporablja proces nastajanja gromozanskih umetnih otokov v Dubaju (Palm Island in The World).
Seznam čudes sveta
Seznam čudes antičnega sveta je srednjeveškega izvora. Na njem je Antipatrov Babilon zamenjal Aleksandrijski svetilnik. Od najstarejšega do najmlajšega si sledijo:
Keopsova piramida - zgrajena okoli 2600 pr. n. št., v današnjem Egiptu. babilonski viseči vrtovi - zgrajeni na ukaz Nebukadnezarja II. v 8.-6. stoletju pr. n. št., v današnjem Iraku. Zevsov kip v Olimpiji - v Olimpiji, izklesal grški kipar Fidija okoli 430 pr. n. št., v današnji Grčiji. Artemidin tempelj - zgrajen 356 pr. n. št. v Efezu, današnja Turčija. Mavzolej v Halikarnasu - zgrajen med letoma 353 in 351 pr. n. št. za kneza Mavzola, v Bodrumu, današnja Turčija. Rodoški kolos - orjaški kip Heliosa, zgrajen med letoma 292 in 280 pr. n. št., v današnji Grčiji na otoku Rodos. Aleksandrijski svetilnik/Svetilnik na Farosu - zgrajen okoli leta 280 pr. n. št., v današnjem Egiptu.
Izvor seznama navadno pripisujejo Antipatru iz Sidona, ki jih je naštel v pesnitvi okoli leta 140 pr. n. št.: »Videl sem že zidove veličastnega Babilona, dovolj široke, da po njih teče cesta za vozove, in kip Zevsa pri Alfu, kot tudi viseče vrtove, Kolos Sonca, visoke piramide, katerih gradnja je zahtevala nepredstavljiv napor, ter orjaško grobnico Mavzolasa, a ko sem ugledal hišo Artemide, ki se je vzpenjala v oblake, je sijaj ostalih čudes zbledel, in porekel sem; Glej, razen Olimpa Sonce še ni ugledalo česa tako mogočnega.« (Antipater, Grška antologija, IX.58)
Od vseh čudes antičnega sveta je ohranjeno le najstarejše, piramide v Gizi, pri čemer nekateri postavljajo pod vprašaj, ali so viseči vrtovi v resnici kdaj obstajali. Najkrajšega veka je bil Rodoški Kolos, ki ga je uničil potres vsega 56 let po izgradnji.
Zgodovinar Herodot, učenjak Kalimah iz Kirene (okoli 305 pr. n. št-240 pr. n. št.) pri muzeju v Aleksandriji ter izumitelj Filon iz Bizanca so že pred njim sestavili svoje sezname čudes, od katerih pa se noben ni ohranil razen v navedkih. Grki so uporabili izraz theamata, kar bi primerneje kot s »čudesi« prevedli s »stvarmi, vrednimi ogleda«.
Keopsova piramida v Gizi
thumb|200px|Keopsova piramida pri Gizi
Egipt je nastal približno 3100 let pr. n. št. z združitvijo takratnih plemen. Prvi kralj se je imenoval Menes, in je bil prvi od faraonov tridesetih dinastij, ki so vladale Egiptu s krajšimi prekinitvami do leta 332 pr. n. št. Takrat je Aleksander Veliki Egipt zavzel in ga priključil grškemu imperiju za skoraj 300 let. Poslednja faraonka je bila preslavna Kleopatra, ki pa je morala leta 31 pr. n. št. prestol prepustiti Rimljanom. Ker so bili kralji oz. faraoni v Egiptu čaščeni kot bogovi, so potrebovali tudi grobnice, ki bi jih kar najhitreje pripeljale do bogov. Tako se je 2100 let pr. n. št. faraon Džoser odločil, da potrebuje boljšo grobnico, kot njegovi predniki. Tako mu je njegov arhitekt Imotep postavil 60 metrov visoko stopničasto piramido in ga postavil za začetnika te tradicije. Poleg njegove pa je kmalu zraslo tudi nekaj manjših, za njihove žene. Ker so se glavna mesta Egipta spreminjala, so se spreminjale tudi lokacije piramid. Tako jih je danes raztresenih več kot 90 po vsem zahodnem bregu Nila. Verjeli so namreč, da je prebivališče mrtvih na strani, kjer sonce zahaja.
Največji in najbolj poznane piramide so od vladarjev četrte dinastije, in njihov prvak je bil Kufu ali po grško Keops. Le ta je vladal od leta 2551 do 2528 pr. n. št. Njegova piramida je res čudo sveta še danes, pa vendar je to le senca nekdanje veličastnosti, s katero se je vzpenjala nad deželo faraonov. 230 metrov dolge stranice so omejevale stavbo, ki se vzpenjala 145 metrov v višino. Celotna piramida je bila oblečena v snežno bel marmor, ki jo je na vrhu zaključevala štirimetrska konica iz čistega zlata. To je bil pogled, ki se je 3500 let nazaj res vtisnil v spomin. Piramida je danes malo manjša, saj je erozija in prebivalci Kaira piramido oropalo celotnega kritja in precej kamenja, ki so ga nekaj stoletij nazaj uporabili pri gradnji mesta. Za Kufujem sta si piramido v bližini zgradila tudi njegova potomca Kefren in Mikerin.
Viseči babilonski vrtovi
thumb|200px|Viseči babilonski vrtovi
Na Bližnjem vzhodu, na območju današnjega Iraka, tečeta dve reki, Evfrat in Tigris. Zaradi ugodnega podnebja in dobre namočenosti je med njima posebej rodoviten okoliš. Zato ni naključje, da je ravno v tem medrečju vzniknila prva visoka civilizacija. Že v petem tisočletju pred našim štetjem se je tam pojavil kup mest, med njimi iz Tore in Biblije poznani Ur. V Mezopotamiji, kot so deželo poimenovali Grki (meso - med, potamos - reka), so se rodili kolo, pisava, denar in zakonik, zato ji upravičeno pravimo zibelka civilizacije. Prvo državo so ustanovili Sumerci - njihovega najbolj znanega kralja Gilgameša na ducatu glinenih tablic opeva sloviti istoimenski ep - vendar se je zaradi privlačnosti in dostopnosti pokrajine tu zvrstila cela vrsta narodov ter plemen. Mesta so rasla iz peska in se v burnih stoletjih nazaj v pesek vrnila. Tako se je zgodilo legendarnemu Babilonu.
Po mnogih letih vojn, prepirov in menjave oblasti je leta 605 pr. n. št. krono prevzel Nebukadnezar II. Takrat je bil Babilon z 1000 hektarji površine daleč največje mesto na zemlji. Temu primeren je bil tudi njegov videz, saj se je okoli njega širilo mogočno obzidje z osmimi vrati. Žal pa se kljub mogočnosti ni ohranilo prav nič o samih vrtovih. Nobene neposredne sledi. So pa opisani v mnogih zgodovinskih knjigah, med drugim tudi po pripovedovanju vojakov Aleksandra Makedonskega. Vsi viri omenjajo s potkami in slapovi prepredene, dih-jemajoče parke, ki naj bi se raztezali v petih, morda sedmih terasah na poldrugem hektarju. Nebukadnezar II. je botanični vrt postavil zaradi žene Amitis, ki se ji je tožilo po zelenju njene rodne dežele. Bujni vrtovi so nudili hladno zavetje pred žgočim puščavskim soncem, zato so jih ljudje radi obiskovali, namakali pa so jih z vodo iz reke Evfrat, s pomočjo naprave podobne gondoli na smučiščih. Imela je dvoje koles, med katerimi je bila pritrjena vrv z vedri. Ta so prenašala vodo iz nižjega bazena na vrh. Med vladavino Nebukadnezarja II. je veljal Babilon s svojimi visečimi vrtovi in okoli 1179 svetišči za največje mesto na svetu. Dolgo časa so mislili, da je bil to le mit, vendar je leta 1899 n.š. nemški arheolog Robert Koldewey naletel na obokano stavbo z globokim vodnjakom, ki se je popolnoma ujemala s starimi zapisi.
Artemidin tempelj v Efezu
thumb|200px|Artemidin tempelj
Jonska Grčija se je imenovala zahodna obala Male Azije oziroma Anatolije. Tja so se naselili grški priseljenci okoli leta 1000 pr. n. št., najbrž tudi zaradi zmage nad tamkajšnjimi Trojanci. Ustanovili so dvanajst mest, eno od njih je bilo Efez. Okoliška zemlja je bila rodovitna in bogata s srebrom ter zlatom, zato so nekatere kraljevine postale bajno bogate. Med njimi je izstopala Lidija, katere znameniti kralj Krez (550 pr. n. št.) se je odločil širokogrudno sponzorirati nov tempelj v čast boginji lova, narave in rodovitnosti, Artemidi. Glede na premožnost je Krez zahteval največji in najbogatejši objekt. Arhitekt Kersifron mu je rade volje ustregel. 141 metrov dolgo in 73 metrov široko streho je na višini 18 metrov podpiralo 127 jonskih stebrov, s čimer je objekt takoj postal največja stavba daleč naokoli (atenski Partenon ima pol manjše mere). Toda Artemidin tempelj si slave ni prislužil le zaradi monumentalnosti, marveč je bila izdelava tista, ki je iz sidonskega Antipatra izvabila citat: "Ob Artemidini hiši vsa ostala čudesa izgubijo sijaj, zakaj razen vrha Olimpa ni Sonce še nikoli uzrlo česa tako imenitnega." Najprej so kamnoseki uporabili najsijajneši marmor in bel apnenec, nakar so umetelno izklesali kapitele (vrhove stebrov), medtem ko so friz in timpanon (strešno pročelje) ter vznožja stebrov okrasili z barvitimi mitološkimi podobami. V glavni dvorani se je pod strop bočil petnajstmetrski zlat kip. Čeprav ga niso nikoli odkrili, je znano, kakšen je bil videti. Tempelj namreč ni bil samo versko središče, marveč tudi turistična znamenitost in podjetni Efezani so na stojnicah v okolici prodajali pomanjšane različice kipa.
Obdobje sijaja se je zaključilo ponoči, 21. julija leta 356 pr. n. št., ko je tempelj iz ljubega miru požgal neki Herostrat. Menil je, da se bo s tem dejanjem vpisal v zgodovino. Toda popravili so ga in vzdrževali kult Artemide še pol tisočletja. Okoli leta 50 je Efez kar dvakrat obiskal apostol Pavel, ki je širil krščanstvo po Sredozemlju, vendar niso hoteli tamkajšnji prebivalci o njegovih naukih ničesar slišati. Artemidina tradicija je bila tako zakoreninjena, da so tempelj obnovili še v drugo, kajti leta 262 so ga razdejali Goti. Zadnje poglavje nekdaj veličastnega jonskega spomenika je prišlo leta 401, ko je škof Janez Kristusom dokončno porušil pogansko zbirališče. Efez se iz antičnega glavnega mesta z 200.000 prebivalci skrčil v malce večjo vas, ki je v srednjem veku dokončno izginila z zemljevida. Izkopavanja tam potekajo že od konca devetnajstega stoletja, a razen par dvignjenih stebrov je podoba nekdaj bleščečega kraja klavrna.
Zevsov kip v Olimpiji
thumb|200px|Zevsov kip
Čeravno helenistični ostanki segajo precej pred leto 1500 pred našim štetjem, velja, da je šele mikenska doba (do okoli 1100 pr. n. št.) prinesla prave Grke in njihov jezik. Leta 776 pr. n. št. so se upredelile prve olimpijske igre. Zaradi spleta političnih okoliščin so bile slednje najbolj uspešne. Igre so redno organizirali na vsako olimpiado - izraz pomeni štiri leta. Ta način štetja let je bil dolga stoletja edini poenoten, saj so imele mestne državice vsaka svoj koledar. Kraj dogajanja je bil brez izjeme Olimpija na Peloponezu. Tam so bili hipodrom (hippos - konj, dromos - pista), štadion (dobesedno stojišče), vadišče oziroma gimnazija (prihaja iz grške besede gymnos, ki pomeni gol - torej prostor za nagce), palestra (antična šola ruvanja) in seveda vrsta templjev, med katerimi je izstopal Zevsov. Olimpijske igre so bile namreč v prvi vrsti posvečene glavi grških bogov, ki je domoval na Olimpu, gori kakih petsto kilometrov severneje. Grki so verjeli v disciplino telesa in duha ter so imeli športne preizkuse za sveta dejanja. Zato ni čudno, da so bili v času iger pozabljeni vsi spori med polisi in Atenci so radostno nazdravljali s Špartanci. Pravilo, da se tedaj ustavijo vsi oboroženi spopadi, naj bi veljalo še dandanašnji.