Milano (lokalno narečno-lombardsko, v več neitalijanskih jezikih in zastarelo oz. nestandardizirano slovensko: Milan), je drugo največje mesto v Italiji in glavno mesto italijanske dežele Lombardije.
Mesto (občina) ima okoli 1,3 milijona prebivalcev, medtem ko jih ima Metropolitansko mesto Milano 3.250.315, metropolitansko območje (peto največje v EU) pa približno 5 milijonov prebivalcev (nekdanja pokrajina Milano in Monza-Brianza, z več drugimi občinami v nekdanji pokrajini Varese), kar predstavlja največjo urbano zgostitev prebivalstva v Italiji.
Veliko primestnih območij, ki so sledila povojni širitvi 1950–60 se nahaja v policentričnem metropolitanskem območju, znanem kot Metropolitansko mesto Milano tudi Veliki Milano, z od 7 do 10 milijonov ljudi, ki se razteza preko mest Milano, Bergamo, Como, Lecco, Lodi, Monza in Brianza, Pavia, Varese in Novara. Milansko metropolitansko območje predstavlja južni del t. i. Blue Banana, območja Evrope z največjo gostoto poselitve in industrije. Glede na BDP ima Milano tretje največje gospodarstvo med mesti EU (za Londonom in Parizom) in največje med evropskimi ne-prestolnicami.
Prvo naselbino na območju današnjega velemesta je ustanovilo keltsko pleme Insubri. Rimljani so kasneje osvojili naselbino in zgradili novo, ki so jo poimenovali Mediolanum, ta je sčasoma postala ena od cesarskih rezidenc (v letih 286–402) zahodnega rimskega cesarstva. V srednjem veku je Milano cvetel kot trgovsko in bančno središče. V naslednjih stoletjih so mesto izmenično obvladovali Francija, habsburška Španija in Avstrija, do leta 1859, ko se je mesto pridružilo nastajajoči Kraljevini Italiji. V začetku 19. stoletja je Milano že bil vodilno industrijsko središče mladega naroda. Zaradi trpljenja pod nacistično okupacijo v času druge svetovne vojne, je mesto postalo glavno središče italijanskega odpora. V povojnih letih je mesto uživalo nadaljevanje gospodarskega razcveta, in pritegnilo veliko število delavcev iz južne Italije. V zadnjem času v Milanu registrirajo velik porast števila priseljencev iz celega sveta, po podatkih za leto 2021 je bila približno petina prebivalcev občine tujcev.
Milano je glavno industrijsko, poslovno in finančno središče Italije in vodilno italijansko globalno mesto. Njegova poslovna četrt obsega glavno milansko borzo (Borsa Italiana) v njej so sedeži največjih državnih bank in mednarodnih podjetij. Mesto je vodilno v svetu mode in oblikovanja. Milano ima številne muzeje, gledališča in znamenitosti, vključno z Milansko stolnico, peto največjo cerkvijo na svetu, cerkvijo Santa Maria delle Grazie, v kateri je freska Leonarda da Vincija Zadnja večerja, ki sta na Unescovem seznamu svetovne dediščine, kar pritegne v mesto več kot osem milijonov obiskovalcev letno.
Mesto gosti številne kulturne ustanove in univerze s skupaj 185.000 vpisanimi študenti v letu 2011 ali 11 odstotkov vseh v Italiji. Najpomembnejša milanska univerza je javna Università degli Studi di Milano, poleg nje še Univerza Milano-Bicocca, Libera università di lingue & comunicazione Iulm, Katoliška univerza Srca Jezusovega, Univerza Bocconi - Università Commerciale Luigi Bocconi, Università Vita-Salute San Raffaele in politehnika (Politecnico di Milano).
Milano je znan tudi po številnih mednarodnih prireditvah in sejmih, vključno z Milan Fashion Week in Milanskim pohištvenim sejmom, največjim te vrste na svetu, in je bil drugič gostitelj Svetovne razstave (Expo 1906 in Expo 2015). Milano je sedež istoimenske nadškofije in metropolije, največje po številčnosti v Evropi. Nazadnje, Milano je tudi dom dveh velikih nogometnih ekip na svetu, AC Milan in Inter Milan.
Toponim Izvor imena Milano (lokalno narečno/milansko in v drugih jezikih: Milan, ) je negotov. Jasno je, da izhaja iz rimskega imena Mediolanum, verjetno iz latinske besede medio (na sredini) in planus (raven). Vendar pa nekateri strokovnjaki verjamejo, da ima lanum keltski koren lan, kar pomeni, ovoj ali razmejeno območje (vir welška beseda llan, kar pomeni svetišče ali cerkev), ki ga je keltska skupnosti uporabljala za gradnjo svetišča. Zato Mediolanum lahko pomeni osrednje mesto ali svetišče keltskega plemena. Dejansko ime Mediolanum nosi okoli šestdeset Galsko-rimskih mest v Franciji, na primer Saintes (Mediolanum Santonum) in Évreux (Mediolanum Aulercorum). Poleg tega druga teorija povezuje ime z merjaščevo svinjo (scrofa semilanuta), starodavnim simbolom mesta, ki ga je Andrea Alciato domišljisko razložil v delu Emblemata (1584), v lesorezu prvega nastajajočega mestnega obzidja, kjer se vidi dvigovanje svinje med izkopavanjem in jo etimologija Mediolanum navaja kot »pol volno«medius + lanum; Alciato's "etymology" is intentionally far-fetched. z obrazložilom v latinščini in francoščini.
Za ustanovitev Milana naj bi bili po legendi zaslužni dve keltski plemeni Biturigov in Edujev, ki imata za svoja simbola ovna in merjasca,Bituricis vervex, Heduis dat sucula signum. zato se Alciatova razlaga Ambroževe razlage glasi, da je »simbol mesta volna, ki jo nosi merjasec, žival z dvojno obliko, tukaj z ostrimi ščetinami, tam z elegantno volno.«Laniger huic signum sus est, animálque biforme, Acribus hinc setis, lanitio inde levi.
Zgodovina Antika Okoli leta 400 pred našim štetjem so keltski Insubri naselili Milano in okoliško regijo. Leta 222 pred našim štetjem so naselje osvojili Rimljani in ga preimenovali Mediolanum. Milano je bil na koncu proglašen za glavno mesto Zahodnega rimskega cesarstva. Dioklecijan se je odločil, da ostane v vzhodnem rimskem cesarstvu (glavno mesto Nicomedia), njegov socesar Maksimijan pa v zahodnem. Takoj je Maksimijan zgradil več spomenikov, med drugim velik cirkus 470 m × 85 m, terme Thermae Herculeae, velik kompleks cesarske palače in več drugih objektov.
Z Milanskim ediktom leta 313 je cesar Konstantin I. zagotovil svobodo veroizpovedi za kristjane. Potem ko so v letu 402 mesto zasedli Vizigoti, so je cesarsko rezidenco preselili na tedaj bolj strateško pomembno lokacijo, v mesto Raveno. Leta 452 so mesto osvojili Huni. Leta 539 so ga zavzeli Ostrogoti in uničili Milano med Gotsko vojno proti bizantinskemu cesarju Justinijanu I. Poleti leta 569 so Langobardi (od tod izhaja ime italijanske dežele Lombardija), osvojili Milano, potem, ko so porazili majhno bizantinsko vojsko. Nekatere rimske strukture so ostale v uporabi tudi pod langobardsko oblastjo.See the Versum de Mediolano civitate. Milano so leta 774 zavzeli Franki, ko si je Karel Veliki dal naziv kralj Langobardov (pred tem so se germanska kraljestva pogosto spopadala med seboj, vendar ni nobeno sprejelo naslov kralja drugih ljudstev). Železna krona Langobardov izvira iz tega obdobja. Kasneje je Milano postal del Svetega rimskega cesarstva.
Srednji vek
V srednjem veku je bil Milano, zaradi svoje lege, središče cvetoče trgovine. Vojna osvajanja Friderika I. Barbarosse so prinesla uničenje velikemu delu Milana leta 1162. Milano je prevzel vodilno vlogo pri oblikovanju Lombardske lige, ki je bila ustanovljena leta 1167. Vojna med nemškim cesarjem in italijanskimi občinami, ki je trajala neprekinjeno več let, se je končala z italijansko zmago v bitki pri Legnanu. Zaradi neodvisnosti Lombardskih mest, pridobljene z mirom v Konstanci leta 1183, je Milano postal vojvodina. Leta 1208 je postal podesta mesta Rambertino Bolelli, leta 1242 Luca Grimaldi in 1282 Luchetto Gattilusio. Položaj je bil enkrat nevaren: leta 1252 so milanski heretiki umorili cerkvenega inkvizitorja, pozneje znanega kot svetega Petra mučenca, na plitvini v bližini contado; morilci so podkupili svojo pot do svobode, ki so mu sledili izgredi, so podesto skoraj linčali. Leta 1256 so bili nadškof in vodilni plemiči izgnani iz mesta. Leta 1259 je bil Martino della Torre izvoljen kot Capitano del Popolos strani članov cehov; mesto je prevzel s silo, izgnal svoje sovražnike in vladal kot diktator, vendar je dal tudi tlakovatu ulice, kopati kanale in je obdavčil podeželje. Skoraj uničile je tudi milansko zakladnico; uporabljal jo je za pogosto nepremišljeno plačevanje najemnih vojaškihenot, in dodatno razburil prebivalstvo, z dajanjem večje podpore Della Torresovim tradicionalnim sovražnikom, Viscontijem. Najpomembnejše gospodarske panoge v tem obdobju so bile oborožitev in proizvodnja volne, celoten katalog aktivnosti in trgovanje pa je naveden v Bonvesin della Rivovem de Magnalibus Urbis Mediolani.
22. julija 1262 je Ottone Visconti postal nadškof Milana, ki ga je imenoval papež Urban IV., protikandidat je bil Raimondo della Torre, škof Coma. Ta je začel v javnosti obtoževati Viscontije, da so blizu katarskim heretikom in je Ottoneta obdolžil veleizdaje: Viscontije, ki so obtožili Della Torreje istih kaznivih dejanj, so nato izgnali iz Milana in njihovo lastnino zaplenili. Sledila je državljanska vojna, ki je povzročila večjo škodo prebivalstvu in gospodarstvu Milana in je trajala več kot desetletje. Ottone Visconti je leta 1263 neuspešno vodil skupino izgnancev proti mestu, vendar je po letih stopnjevanja nasilja na vseh straneh, na koncu, po zmagi v bitki pri Desiu (1277), z rodbino spet zavladal mestu. Viscontijem je uspelo izriniti della Torreje za vedno in vladati mestu in njegovim posestim do 15. stoletja.
Precejšen del zgodovine Milana preveva zgodba o boju med dvema političnimi frakcijama: Gvelfi in Gibelini. Večino časa so bili v mestu Milanu uspešni Gvelfi. Vendar pa je bila družina Visconti sposobna prevzeti oblast (signoria) v Milanu, ki je temeljila na njihovem prijateljstvu "Gibelinov" z nemškimi cesarji.Henry S. Lucas, The Renaissance and the Reformation (Harper & Bros.: New York, 1960) p. 37. Leta 1395 je bil eden od teh cesarjev, Venčeslav (1378–1400) povišal Milano v dostojanstvo vojvodine. Tudi leta 1395, je Gian Galeazzo Visconti postal vojvoda v Milanu. Družina Gibeline Visconti je ohranila oblast v Milanu stoletje in pol, od zgodnjega 14. stoletja do sredine 15. stoletja.Robert S. Hoyt & Stanley Chodorow Europe in the Middle Ages (Harcourt, Brace & Jovanovich: New York, 1976) p. 614.
Leta 1447 je Filippo Maria Visconti, vojvoda Milana, umrl brez moškega naslednika. Po koncu linije Visconti je bila ustanovljena Zlata Ambrozijanska republika (italijansko Aurea Repubblica Ambrosiana). Ime je dobila po po sv. Ambroziju, priljubljenem zavetniku mesta Milano. Obe frakciji, Gvelfi in Gibelini, sta delali skupaj in skrbeli za Ambrozijansko republike v Milanu. Republika je razpadla, ko leta 1450 Milano osvojil Francesco I. Sforza iz rodbine Sforza. Milano je postal med vodilnimi mesti italijanske renesanse.
Zgodnje moderno obdobje
Zadnji neodvisni vladar Milana, Lodovico il Moro, ki je poklical francoskega kralja Karla VIII. v Italiji, v pričakovanju, da bi lahko bila Francija zaveznik v notranjih italijanskih vojnah. Bodoči kralj Francije, Ludvik Orleanski, je sodeloval pri odpravi in spoznal, da je bila Italija praktično brez obrambe. To ga je spodbudilo, da se je vrnil nekaj let kasneje in zahtevall vojvodino Milano zase, saj je bila njegova babica članica vladajoče družine Visconti. V tistem času so Milano branili tudi švicarski plačanci. Po zmagi Ludvikovega naslednika Franca I. nad Švicarji v bitki pri Marignanu, je bila vojvodina obljubljena francoskemu kralju Francu I. Ko je španski Habsburžan Karel V. leta 1525 porazil Franca I. v bitki pri Pavii, je bila severna Italija, vključno z Milanom, prenesena habsburški Španiji.John Lothrop Motley, The Rise of the Dutch Republic Vol. II (Harper Bros.: New York, 1855) p. 2.
Leta 1556 je Karel V. abdiciral v korist svojega sina Filipa II., in je njegov brat Ferdinand I. Karlove italijanske posesti, vključno z Milanom, prenesel na Filipa II., je vse ostali španski liniji Habsburžanov, medtem ko se je avstrijska linija s Ferdinandom Avstrijskim iz linije Habsburžanov odločila za Sveto rimsko cesarstvo.