Arthur Schopenhauer

Arthur Schopenhauer, nemški filozof, * 22. februar 1788, Gdansk, † 21. september 1860, Frankfurt na Majni, Nemčija.

Velja za enega najpomembnejših filozofov 19. stoletja, najbolj poznan po delu »Svet kot volja in predstava« (Die Welt als Wille und Vorstellung, 1818). Kljub temu, da je izhajal iz filozofskega izhodišča nemškega idealizma, je svojo filozofijo navezal tudi na indijske Upanišade, vedanto in budistično filozofijo. Schopenhauer je predstavnik filozofije življenja.

Schopenhauer je neprizanesljiv kritik postkantovskega nemškega idealizma in je mnenja, da je treba filozofijo vrniti na Kantova epistemološka in etična izhodišča. S svojim metafizičnim voluntarizmom, filozofskim pesimizmom in poudarjanjem iracionalnosti človekove duševnosti je vplival na širšo kulturo 19. stoletja, mdr. na ljudi, kot so Richard Wagner, Friedrich Nietzsche, Ludwig Wittgenstein, Erwin Schrödinger, Albert Einstein, Sigmund Freud, Otto Rank, Carl Jung, Joseph Campbell, Lev Tolstoj, Thomas Mann in Jorge Luis Borges.

Življenjepis Zgodnje življenje

Arthur Schopenhauer se je rodil 22. februarja leta 1788 v Gdansku (nem. Danzig), ki je bil tedaj živahno trgovsko pristanišče in je del Prusije postal leta 1793, zato se je Arthur Schopenhauer tedaj preselil v Hamburg. Danes je to mesto del Poljske. V otroštvu je tudi igral flavto. Njegov oče Henrich Floris Schopenhauer je bil trgovec, njegovi materi pa je bilo ime Johanna, ki je bila priznana novelistka in članica nemškega romantičnega literarnega gibanja. Družina se je preselila v Hamburg, ko je bil Arthur Schopenhauer star 5 let, saj je bil njegov oče privrženec razsvetljenskih idej, Gdansk pa ni bilo primerno mesto za takšne ideje, ko se je priključila Prusija. Njegov oče je zanj želel, da bi postal trgovec, kot je bil on, zato je v Schopenhauerjevi mladosti z njim veliko potoval. Omogočil mu je, da se je pri devetih letih preselil k francoski družini, kjer se je tekoče naučil govoriti francosko. Kljub željam očeta, da bi Arthur Schopenhauer postal trgovec, si je Arthur že od mladih let želel biti učenjak. Oče mu je zato ponudil dve možnosti, lahko bi se odpravil skupaj s starši na potovanje po Evropi in zatem postal pripravnik pri nekemu trgovcu, ali pa bi se vpisal na gimnazijo in se tako pripravil na obiskovanje univerze. Arthur Schopenhauer se je odločil za potovanje, izkušnje s tega potovanja, predvsem opazovanje trpljenja nižjega sloja, pa so pripomogle izoblikovati pesimističen pogled na svet v njegovi filozofiji.

Ko se je vrnil s potovanja, je Schopenhauer začel s pripravništvom za trgovca. Velika sprememba življenja pa se mu je zgodila pri 17-ih letih, ko mu je umrl oče, najverjetneje je storil samomor. Po očetovi smrti je tako Schopenhauer, skupaj s sestro Adele in njuno mati, podedoval zajetno dediščino. Dve leti po očetovi smrti se je Schopenhauer z materino podporo odločil, da ne bo nadaljeval poti trgovca, saj si je to želel le zaradi očetovih pričakovanj.

Šolanje Odločil se je za nadaljevanje študija in se vpisal na gimnazijo v Gothi. V gimnaziji je bil nadpovprečen. V času obiskovanja se je naučil tekoče govoriti grščino in latinščino, vendar pa je bil izključen zaradi pisanja satiričnih pesmi o učitelju.

Medtem ko je Schopenhauer obiskoval gimnazijo, je njegova mati izkoristila svoj status vdove in s tem pridobljene svobode od moževe oblasti ter se preselila v Weimar. Udejstvovala se je v socialnem in intelektualnem življenja mesta, in je bila zelo uspešna kot pisateljica ter kot hostesa v salonu. Med rednimi gosti njenega salona v tem času najdemo tako Johanna Wolfganga von Goetheja, brata Karla Friedricha Schlegla in Augusta Wilhelma Schlegla, predstavnika nemške romantike in nemškega pesnika Christopha Martina Wielanda. Uspeh salona pa je močno vplival tudi na Schopenhauerjevo prihodnost, saj ga je tam njegova mati predstavila Goetheju, to srečanje pa je kasneje vodilo k sodelovanju Schopenhauerja pri Goethejevi teoriji o barvah. Na enem izmed srečanj, ki ga je organizirala njegova mati, pa je Schopenhauer spoznal orientalista Friedericha Majerja, ki je v njem vzbudil zanimanje za vzhodnjaško filozofijo. Vendar pa se Schopenhauer in Johanna, njegova mati, v tem času nista dobro razumela. Johanna je namreč njega imela za preveč kritičnega in črnogledega, medtem ko je on sam menil, da je njegova mati zgolj nekdo, ki se želi na vsak način dvigniti po družbeni lestvici.

Študij Pred prekinitvijo stikov z materjo se je leta 1809 vpisal na študij medicine na Univerzi v Göttingenu. V tretjem semestru študija si je premislil in se raje usmeril v filozofijo, in sicer, odločil se je svoje življenje posvetiti prikazovanju tega, da je bilo življenje po njegovem mnenju neprijetna zadeva. Filozofijo je študiral pod okriljem Gottloba Ernsta Schulza, čigar najpomembnejše delo je bilo kritičen komentar Kantovega sistema transcendentalnega idealizma. Schopenhauer je svoj študij filozofije pričel z branjem del Kanta in Platona, v kar ga je usmeril Schultz, tako Kant kot Platon pa sta močno vplivala na razvoj njegove filozofije, kot je imelo močan vpliv tudi zgodnje študiranje del nemškega filozofa Friedricha Wilhelma Josepha von Schellinga, katerega je v svojih delih kasneje močno kritiziral.

Svoje šolanje je leta 1811 nadaljeval na Univerzi v Berlinu, kamor se je prepisal z namenom poslušanja predavanj Johanna Gottlieba Fichteja, ki je veljal za takrat najpomembnejšega nemškega filozofa, ter Friedricha Schleirmacherja, ki je veljal za dobrega prevajalca in komentatorja del Platona. Kmalu pa je postal razočaran nad mislecema, kot tudi nad intelektualnim življenjem univerze nasploh, katerega je dojemal kot brez potrebe težko razumljivega, odmaknjenega od pravih filozofskih problemov in prežetega s teološkimi agendami.

Napoleon je leta 1813 s svojo vojsko vkorakal v Berlin, kmalu zatem pa se je Schopenhauer preselil v Rudolstadt, majhno mesto blizu Weimarja, in se tako izognil političnim nemirom. Tam je napisal svojo doktorsko dezertacijo z naslovom »O štirikratnem izvoru principa zadostnega razloga«, v katerem je sistematično raziskal princip zadostnega razloga in ga je razumel kot kritični odgovor na dela Immanuela Kanta. Istega leta pa je tudi ubranil doktorsko dizertacijo »O načelu razloga«. Njegova mati je menila, da je knjiga nerazumljiva in da je po vsej verjetnosti nihče nikoli ne bo kupil. Ker je Schopenhauerjeva mati podcenjevala njegova filozofska prizadevanja in se imela za pomembno v literarnem oziru, se je z njo sprl.

Leta 1814 se je čutil intelektualno dovolj močnega, da je začel pisati delo »Svet kot volja in predstava«. S pisanjem je končal leta 1818, takrat je bilo njegovo delo tudi objavljeno, vendar ni bilo zanimanja zanj. V tem delu je trdil, da naš svet in naše bivanje vodi vedno nepotešena želja po zadovoljstvu. Kritiziral je logični optimizem Kanta in Hegla in ni verjel, da je morala posameznika določena z družbo. Verjel je, da so ljudje motivirani samo s svojimi lastnimi željami. Je ustanovitelj nekaterih znanih in pomembnih filozofskih smeri. V delu »Svet kot volja in predstava« je napisal enega najpomembnejših citatov: »Svet je moja predstava«. Volja je za Schopenhauerja to, kar je za Kanta stvar po sebi (nem. Ding an Sich). Ideja o volji je močno vplivala tudi na Nietzscheja, ki je to idejo razvijal v drugačni smeri.

Dela in poklici Leta 1815 se je ustalil v Dresdnu, kjer je upal, da mu bo tiha ruralna okolica z močnim intelektualnim zaledjem pomagala pri razvoju sistema filozofske misli. Hkrati je tudi pričel s preučevanjem Barucha Spinoze ter njegovo misel o ustvarajoči naravi (natura naturans). Spinoza je naravo karaktiziral kot samostojno aktivnost, ta pa je postala ključna pri Schopenhauerjevi misli o volji. Med svojim bivanjem v Dresdnu je napisal delo »O vizijah in barvah«, ki je bil rezultat njegovega sodelovanja z Goethejem. V delu je kot osnovo vzel Goethejevo teorijo z namenom nadomestitve slednje s svojo lastno, katera bi presegla mentorjevo, kar pa je privedlo do poslabšanja odnosov z Goethejem.

Leta 1816 je napisal delo »O vidu in barvah«, ki se navezuje na Goethejeve znanstvene teorije.

Schopenhauer pa je v Dresdnu tudi dokončal svoj sistem filozofske misli, ki je bila kombinacija Kantovega idealizma ter Schopenhauerjevega originalnega pogleda na voljo kot samostojen objekt. Delo, kjer je opisal svoj sistem, je naslovil »Svet kot volja in predstava« in ga izdal decembra 1818, vendar pa delo ni naredilo vtisa na publiko, kar je močno ujezilo Schopenhauerja.

Leta 1820 je bilo Schopenhauerju podeljeno dovoljenje za poučevanje na Univerzi v Berlinu. Načrtno je imel svoja predavanja istočasno kot Georg Hegel, ki je bil takrat najbolj eminenten član oddelka za filozofijo, katerega je v tistem času tudi vodil. Tekmo za pozornost je izgubil, njegova predavanja je namreč obiskovala zgolj peščica študentov, medtem ko jih je bilo na Heglovih preko 200. Kljub temu, da je vrsto let predaval na univerzi, se je njegovih predavanj vedno udeleževala zgolj peščica, kar je zgolj poglobilo njegov prezir za akademsko filozofijo.

V letu 1821, se je zaljubil v 19. letno operno pevko Caroline Richter in bil nekaj let z njo v zvezi. V letih 1833-1860 je živel sam z dvema pudljema Atmanom in Butzem, v tistem času pa je naredil tudi nekaj zapiskov, ki so bili objavljeni posmrtno pod psevdonimom Senilia.

Pozna leta življenja in smrt 20. leta 19. stoletja so bila tako verjetno najbolj temačna in najmanj produktivna za Schopenhauerja. Poleg tega, da nihče ni posvečal prevelike pozornosti njegovi filozofski misli, je tudi bolehal za vrsto različnih bolezni. Poskusil je ustvariti kariero kot prevajalec francoske in angleške proze, vendar pa tudi ti poskusi niso dobili veliko pozornosti. Njegovo finančno stanje pa se je še poslabšalo, ko je leta 1826 izgubil 5 let trajajočo tožbo proti Karolini Luizi Marguet, ki ga je obtožila, da jo je pretepel in zbrcal, ko ni hotela zapustiti preddverja njegovega stanovanja. Kot kazen ji je moral letno plačevati 60 talerjev do konca njenega življenja.

Leta 1831 je v Berlinu izbruhnila epidemija kolere (ki je bila med drugim kriva tudi za smrt Hegla), Schopenhauer pa je pred njo pobegnil in se leta 1831 preselil v Frankfurt na Majni, kjer je ostal do konca svojega življenja. Tam je postal zopet produktiven, izdal je namreč vrsto del in razširil svoj filozofski sistem. Leta 1836 je tako objavil »O volji in naravi«, kjer je razložil, kako razvoj znanosti v fiziki služi kot potrdilo njegove teorije o volji. Leta 1839 je dobil prvo priznanje javnosti za njegovo delo, Norveška akademija mu je namreč podelila nagrado za njegov esej »O svobodi človeške volje«. Leto kasneje pa mu Danska akademija ni želela podeliti nagrade za esej »O osnovi moralnosti«, čeprav je le to delo kandidiralo za nagrado. Leta 1841 je oba eseja izdal skupaj pod naslovom »Osnovni problem moralnosti« in jima dodal uvod, kjer je Dansko akademijo obtožil nezmožnosti prepoznavanja prave vrednosti njegove misli.

Leta 1843 je ponovno izdal »O štirikratnem izvoru principa zadostnega razloga«. Delo se je v drugi izdaji več kot podvojilo v obsegu, vendar pa ni zanj dobil Schopenhauer nič več priznanja kot za prvo izdajo. Široko priznanje in slavo je dosegel šele leta 1851, ko je izdal zbirko filozofskih esejev in aforizmov pod naslovom »Parerga in Paralipomena« (Sekundarna dela in pozna opazovanja). Vendar pa prvotno priznanje dela ni prišlo iz Nemčije, ampak iz Anglije, kjer je angleški učenjak John Oxenford napisal recenzijo, delo z naslovom »Ikonklazem in nemška filozofija«, katera pa je bila kasneje prevedena v nemščino. Recenzija je vzbudila zanimanje med bralci v Nemčiji in Schopenhauer je postal slaven praktično čez noč. Preostanek svojega življenja je tako preživel v uživanju svoje pozno pridobljene slave, dokler ni 21. septembra 1860 umrl doma v Frankfurtu, najverjetneje zaradi srčnega napada.

Filozofija