Red tevtonskih vitezov bolnišnice svete Marije Jeruzalemske ( ali Deutscher Orden), znan še kot nemški viteški red, križniki, tevtonski vitezi je bil nekdaj katoliški viteški red, ki je bil ustanovljen v Sveti deželi med tretjo križarsko vojno, danes pa je zgolj katoliški verski red.
Med obleganjem Akona (1189–1191) je skupina nemških križarjev leta 1190 (ali 1191) ustanovila poljsko bolnišnico, v kateri so skrbeli za ranjene in bolne križarje. Ker se je obleganje zavleklo, je začasna bolnišnica postala stalna. Po osvojitvi Akona so redovniki dobili prostor, na katerem so zgradili bolnišnico, kapelo in bivalne prostore in kmalu zatem prevzeli tudi vojaške dolžnosti. 19. februarja 1199 jih je papež Inocenc III. z bulo Sacrosancta romana priznal kot samostojen verski red in posebej poudaril, da se morajo zgledovati po templjarjih in hospitalcih. Nosili so enaka bela oblačila kot templjarji, le da je bil na njih namesto rdečega črn križ.
Število redovnikov je bilo v primerjavi s templjarji in hospitalci vedno majhno, zato so svoje vojaške enote po potrebi dopolnjevali s prostovoljci in vojaškimi najemniki. Po porazu krščanskih sil na Bližnjem vzhodu so se leta 1211 umaknili v Transilvanijo, ki so jo dobili v fevd od ogrskega kralja Andreja II., da bi mu pomagali braniti Ogrsko pred Kumani. Leta 1225 so se kralju uprli in od papeža zahtevali, da jih sprejme pod svojo neposredno oblast, kralj pa jih je zaradi tega izgnal.
Marca 1226 je cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II. v Riminiju izdal zlato bulo, s katero je tevtonskim vitezom podelil oblast v Prusiji. Leta 1230 sta veliki mojster reda Hermann von Salza in vojvoda Konrad I. Mazovjecki krenila na križarski pohod za kristjanizacijo pribaltskih Prusov. Tevtonski viteški red je na osvojenem pruskem ozemlju ustanovil svojo neodvisno Meniško državo tevtonskih vitezov. Leta 1237 so se Tevtonskemu redu pridružili ostanki Livonskih bratov meča, ki so z novim imenom Livonski red postal avtonomen del Tevtonskega reda. Deloval je predvsem po današnji južni Estoniji in Latviji (zgodovinski Livoniji).
Po pokristjanjenju sosednje Litve (1387) so tevtonski vitezi izgubili svoje prvotno poslanstvo, zato so najprej utrdili svojo državo, potem pa so se začeli vojskovati s sosednjo Kraljevino Poljsko, Veliko vojvodino Litvo in rusko Novgorodsko republiko. Velika ekonomska moč jim je omogočala najemanje vojakov iz cele Evrope, postali pa so tudi velika pomorska sila na Baltiku. Leta 1410 jih je v bitki pri Tannenbergu odločilno porazila združena poljsko-litvanska vojska in njihova moč je začela upadati.
Leta 1515 je poljsko-litvanski kralj Sigismund I. na Dunaju sklenil zavezništvo s Svetim rimskim cesarstvom in cesarstvo je prenehalo podpirati tevtonski viteški red. Poljsko-tevtonske vojne so se končale leta 1525, ko je veliki mojster Albert Brandenburški prestopil v protestantsko vero, postal pruski vojvoda, sekulariziral red in priznal nadoblast poljskih kraljev. Moč reda je močno upadla, vendar je velik del svojih posestev v Nemčiji obdržal vse do leta 1809, ko je Napoleon red razpustil in ga razlastil. Red se je kljub temu obdržal.
Leta 1929 je po reformi in sprejetju novih pravil postal zgolj verski red.
Zgodovina center|thumb|700px|Grad Marienburg (sedaj grad Malbork, Poljska), sedež države tevtonskega viteškega reda (1309–1466).
Ustanovitev left|thumb|Tannhäuser v habitu tevtonskih vitezov (Codex Manesse)
Nemško govoreči križarji so verjetno že leta 1119 v Jeruzalemu ustanovili hospic in sezidali cerkev Svete Marije. Leta 1143 so na ukaz papeža Celestina II. upravljanje hospica prevzeli hospitalci, priorji in redovni bratje pa so tudi poslej lahko bili samo Nemci.Kurt Forstreuter. »Der Deutsche Orden am Mittelmeer«. Quellen und Studien zur Geschichte des Deutschen Ordens, Bd II. Bonn 1967, str. 12f.
Po padcu Jeruzalema leta 1187 je nekaj trgovcev iz Lübecka in Bremena med obleganjem Akona (1189–1191) leta 1190 ustanovilo poljsko bolnišnico, ki je postala jedro novega reda. Novi red je leta 1192 papež Celestin tudi uradno priznal in jim predpisal redovniška pravila avguštincev. Leta 1198 se je laični red po zgledu vitezov templjarjev preoblikoval v vojaški red pod poveljstvom velikega mojstra (magister hospitalis) in od papeža dobil ukaz, da zavzame Jeruzalem in brani Sveto deželo pred Saraceni. Med vladanjem velikega mojstra Hermanna von Salza (1209–1239) se je dotlej skrbniški red pretvoril v povsem vojaški red.
Prvotni sedež reda je bil v Akonu, leta 1229 pa so ga preselili v grad Monfort (Starkenberg) severovzhodno od Akona, ki je branil cesto med Jeruzalemom in Sredozemskim morjem. Grad so leta 1271 osvojili muslimani in tevtonski vitezi so se morali vrniti v Akon. Red je imel svoj grad tudi v bližini Tarza v južni Mali Aziji, obsežne posesti na območju današnje Nemčije in Italije, ki jih je dobil od Svetega rimskega cesarstva, ter posesti v Grčiji in Palestini.
Cesar Friderik II. je svojega dobrega prijatelja Hermanna von Salza povzdignil v Reichsfürsta – državnega kneza in velike mojstre izenačil z najvišjim plemstvom v cesarstvu. Med Friderikovim kronanjem za jeruzalemskega kralja leta 1225 so njegovo spremstvo sestavljali prav tevtonski vitezi, čeprav v Sveti deželi nikoli niso imeli tako velikega vpliva kot templjarji ali hospitalci.
Leta 1211 je tevtonske viteze sprejel v službo ogrski kralj Andrej II. in jim podelil pokrajino Burzenland (Ţara Bârsei) v jugovzhodni Transilvaniji. Nemški vitezi so branili Ogrsko pred vdori sosednjih Kumanov in začeli na svoje ozemlje naseljevati koloniste, znane kot transilvanske Sase. Leta 1224 so zaprosili papeža Honorija III., naj jih vzame pod svojo neposredno oblast. Njihova prošnja in vedno večja moč reda sta povzročili, da jih je ogrski kralj leta 1225 izgnal iz države, kolonistom pa je dovolil ostati.
Osvajanje Prusije right|thumb|Hermann von Salza, četrti veliki mojster tevtonskega viteškega reda (1209–1239)
Leta 1226 je mazovijski vojvoda Konrad I. pozval tevtonske viteze, naj mu pomagajo obraniti meje svoje vojvodine in pokoriti poganske baltske Pruse. Za protiuslugo jim je dal v fevd pokrajino Kulmerland (Chelminsko), ki je postala izhodišče njihovih križarskih vojnih pohodov proti severu in vzhodu. Cesar Friderik II. jim je z riminijsko zlato bulo podelil posebne privilegije in potrdil njihovo oblast nad osvojenimi ozemlji v Prusiji, papež pa jih je leta 1234 z zlato bulo sprejel pod svojo neposredno oblast. Naslednje leto so tevtonski vitezi svojemu redu priključili dobrinski viteški red, ki ga je ustanovil Konrad I.
Osvajanje Prusije je bilo zelo krvavo in je trajalo celih petdeset let. Pruse, ki niso sprejeli krščanstva, so zasužnjili, pobili ali izgnali, Prusi pa so nasilje z enako mero vračali. Redovni kronisti so na primer zapisali, da so "ujete brate pred svetišči svojih bogov žive pekli kar v njihovih oklepih, kot bi pekli kostanj".Seward, str. 104 Lokalno plemstvo, ki se je pokristjanilo in sprejelo križarsko nadoblast, je s pogodbo, ki so jo podpisali 2. februarja 1249 v Kristburgu (Dzierzgon), dobilo nekaj privilegijev in se postopoma asimiliralo,Christiansen, str. 208–09 verska vojna pa se je nadaljevala. Po pruski vstaji (1260–1283) se je večina svobodnega pruskega plemstva preselila ali emigrirala. Krščanstvo ob zahodni meji je prevzelo nekaj pruskih verskih običajev, čemur so se škofje odločno upirali, plemstvo pa je to toleriralo, ker je laže vladalo brezpravnim polpoganom kot upornikom.Christiansen, str. 211
Tevtonski vitezi so v Prusiji vladali skladno z listinami, ki sta jih izdala papež in cesar Svetega rimskega cesarstva. Njihova suverena meniška država je bila podobna državi malteških vitezov na Rodosu in kasneje na Malti.
Kuga in delno iztrebljenje lokalnega prebivalstva sta povzročila, da je red začel vzpodbujati priseljevanje kolonistov iz celega Svetega rimskega cesarstva, predvsem iz Nemčije, Flamske, Nizozemske in Mazovije (Poljska). Med kolonisti so bili plemiči, meščani in kmetje, stari Prusi pa so se z germanizacijo postopoma asimilirali in izginili. Priseljenci so ustanovili mnogo mest in vasi, red pa je zase zgradil več gradov (Ordengorgen), iz katerih je zatiral pruske vstaje in celotno 15. in 16. stoletje napadal Veliko vojvodino Litvo in Kraljevino Poljsko. Največje mesto je bil Königsberg, ki so ga ustanovili leta 1255 na čast češkemu kralju Otakarju II., Allenstein (Olsztyn), Elbing (Elblag) in Melel (Klaipėda).
Vojna proti Rusiji
Tevtonski vitezi so leta 1237 v svoj red vključili viteški red Livonska bratovščina meča (Fratres miliciae Christi de Livonia). Njihovo ozemlje je zdaj obsegalo Prusijo, Livonijo, Semigalijo in Estonijo. Njihov naslednji cilj je bil spreobrnitev pravoslavnih Rusov v katoliško vero. Leta 1242 jih je ruski knez Aleksander Nevski v bitki pri jezeru Peipus na meji med današnjo Estonijo in Rusko federacijo tako porazil, da so načrte za vedno opustili.
Vojne proti Litvi Tevtonski vitezi so začeli vojaški pritisk proti Litvi stopnjevati po padcu Jeruzalemskega kraljestva v Akonu leta 1291, ko so morali svoj sedež preselili v Benetke.Christiansen, str. 150
Litva je ostala poganska vse do konca 14. stoletja, mnogo dlje kot ostala vzhodna Evropa, zato se je tevtonskim vitezom v vojnah proti Veliki vojvodini Litvi pridružilo mnogo vitezov iz zahodne Evrope, predvsem iz Anglije in Francije. Nekateri so prišli zaradi odpustitve grehov, drugi pa zato, da bi si pridobili vojaške izkušnje.
Tudi vojne z Litvo so bile izjemno brutalne in nekrščanski ujetniki, tudi ženske in otroci, so postali sužnji brez vseh pravic. Vojn so se udeleževali tudi pokristjanjeni Prusi, ki so za udeležbo v vojni zahtevali zemljo ali plačilo, namesto tega pa so dobivali ujete poganske Litvance.Sainty, Guy Stair: The Teutonic Order of Holy Mary in Jerusalem. http://www.chivalricorders.org/vatican/teutonic.htm
Vojne proti Poljski
Spori zaradi nasledstva vojvodine Pomerelije (Pomeranije) so na začetku 14. stoletja sprožili novo vojaško vmešavanje tevtonskih vitezov. Mejna grofija Brandenburg je po smrti češko-ogrskega kralja Vaclava III. leta 1306 zahtevala vojvodino zase, poljski vojvoda Vladislav I. pa je trdil, da je vojvodina njegova zakonita dediščina. Pomeranski plemiči so se temu uprli in prosili za pomoč Brandenburžane, ki so leta 1308 zasedli celo Pomerelijo, razen citadele v Gdansku. Ker Vladislav sam ni bil sposoben braniti Gdanska, je na pomoč poklical tevtonske viteze.
Septembra 1308 so tevtonski vitezi pod poveljstvom Heinricha von Plötzkeja pregnali Brandenburžane in Vladislavu izstavili račun za 10.000 srebrnih mark. Ker je bil poljski vojvoda za usluge pripravljen plačati samo 300 mark, so okupirali Gdansk, kar je še povečalo nezadovoljstvo v mestu. Mesto se je uprlo, vendar so vitezi upor kmalu zatrli. Upor je zahteval veliko nedolžnih žrtev, predvsem med nemškimi trgovci. 13. septembra 1309 so v Soldinu (Myślibórz) podpisali mirovno pogodbo, s katero so tevtonski vitezi od Brandenburžanov za 10.000 mark kupili gradove Gdansk, Schwetz (Świecie) in Dirschau (Tczew).
Z zasedbo Pomerelije so se meje tevtonske meniške države naslonile na meje Svetega rimskega cesarstva, kar je zelo poenostavilo oskrbovanje z vojaki in življenjskimi potrebščinami in preprečilo Poljski dostop do Baltika. Poljska, ki je bila v vojnah proti poganom zaveznik reda, je z zasedbo Pomerelije postala njegov nasprotnik.