U-37 je bila nemška vojaška podmornica Kriegsmarine, ki je bila dejavna med drugo svetovno vojno.

Bila je prva iz skupine večjih podmornic razreda IX, ki so bile namenjene za daljše oceanske plovbe. Izdelana je bila v severnonemškem pristanišču Bremen, v ladjedelnici A.G. Wesser, njena proizvodna serijska številka je bila werk 942. Naročilo za njeno izdelavo je bilo podpisano 29. julija 1936, graditi so jo začeli 15. marca 1937, splovili so jo 14. maja 1938 in dokončno izgotovili ter sprejeli v uporabo pa 4. avgusta 1938. Njen prvi poveljnik je bil Kapitanleutnent Heinrich Schuch, njemu so sledili poveljniki, ki so se izkazali v prvem vojnem obdobju, v letih 1939-41. To so bili Werner Hartmann, Victor Oehrn in Asmus Nicolai Clausen. Spomladi 1941 je bila prestavljena v šolsko flotiljo z namenom izobraževanja novih posadk na njej. To je bilo potem, ko je opravila 11 vojnih patrulj z 280 operativnimi dnevi, v katerih je bilo potopljenih 53 trgovskih ladij s skupno tonažo 200.000 BRT, plus še dve vojni ladji. Na lestvici najuspešnejših nemških podmornic vojne je zasedla visoko šesto mesto, kljub temu da je v operacijah sodelovala zgolj eno leto in pol.

Zgodovina 1938-39: Heinrich Schuch Pred izbruhom vojne je U-37 sodila v šesto podmorniško flotiljo (6. Unterseebootsflottille), ki je bila nameščena v severnonemškem vojnem pristanišču Wilhelmshaven.

Prva patrulja Prva vojno patruljo je opravil njen prvi poveljnik Heinrich Schuch. Izplul je še pred začetkom sovražnosti, 19. avgusta 1939 in preko Severnega morja obplul Veliko Britanijo in se namestil na položaj na Atlantiku. 3. septembra je prejel sporočilo, da je Nemčija v vojni z Britanijo in Francijo, kar je pomenilo da lahko začne lov na njihove ladje. Pri tem pa se Heinrich Schuch ni izkazal. Brez da bi karkoli dosegel se je 15. septembra vrnil domov po 28 dneh plovbe. Na podlagi te patrulje je bil zamenjan, za podmornico U-37 pa je bil to neznaten začetek, ki ni dal slutiti, da gre za bodoče zelo uspešno plovilo.

1939-40: Werner Hartmann Zgolj deset dni po vrnitvi iz prve patrulje je podmornico prevzel novi poveljnik. To je bil Kapitan korvete (Korvettenkapitän) Werner Hartmann, ki je bil obenem tudi poveljnik druge podmorniške flotilje. Šlo je za enega najizkušenejših podmorničarjev kar jih je imel vrhovni poveljnik nemških podmornic Karl Dönitz, ki je postavil Hartmanna v pričakovanju večjega uspeha kot je bilo to v primeru prve patrulje. Prvi častnik je ostal isti, to je bil Nadporočnik (Oberleutnant) Ernst Bauer, ki se je kasneje tudi zapisal v zgodovino kot uspešen poveljnik.

Druga patrulja U-37 je drugič krenila v vojno dne 5. oktobra in le tri dni kasneje vpisala svojo prvo žrtev. To je bila majhna, komaj 1.000 tonska švedska Vistula, ki je plula v britansko pristanišče s tja namenjenim tovorom in je bila po pravilih vojne kljub švedski nevtralnosti upravičena za potop. U-37 je nanjo naletela visoko na severu, v bližini šetlandskih otokov, jo ustavila in izvedla tako imenovano kontraband kontrolo. Po ugotovitvi, da nosi tovor za Britanijo so jo potopili s streli iz palubnega topa kalibra 105 mm. Pri tem je bilo ubitih devet članov posadke. Ostali so se izkrcali v dva rešilna čolna in pri tem so jim člani podmornice pomagali s tem, da so jih oskrbeli s hrano in jih usmerili do bližnjega otočja.

Zatem je podmornica nadaljevala plovbo in vplula v vode Atlantika, kjer se je nadejala novih žrtev. Do konca meseca oktobra je preplula vode okoli Irske in na jug vse do Gibraltarske ožine. Pri tem je bila zelo uspešna, potopila je sedem ladij, štiri britanske, dve grške in eno francosko. Njena največja žrtev je bila potopljena 17. oktobra, ko je končala pot britanski potniški ladji Yorkshire, ki je imela preko 10.000 BRT izpodriva. Yorkshire je bila zadeta z dvema torpedoma in pri tem je bilo 58 človeških žrtev, med njimi tudi poveljnik in 33 potnikov.

Potem ko je potopila osem ladij s skupno tonažo preko 35.000 BRT se je podmornica odpravila nazaj domov in tja prispela 8. novembra po 35 dneh plovbe. To je bila res uspešna patrulja saj je povprečno vsak dan potopila za dobrih 1.000 BRT. Pri tem je bila le enkrat napadena, 24. oktobra jo je v bližini Gibraltarja napadlo letalo in nato še britanske vojne ladje. Ob vsem tem se je dokaj srečno izvlekla brez resnejših posledic.

sličica|desno|260 px|U-37 v pristaniškem doku, 1. januar 1940 Od 1. januarja 1940 je podmornica sodila po novem v drugo podmorniško flotiljo (2. Unterseebootsflottille), katere poveljnik je bil njen prvi mož Werner Hartmann, ki mu je Dönitz za še nekaj časa namenil dvojno vlogo. Pred naslednjo patruljo je prišlo do zamenjave na mestu prvega oficirja, Ernesta Baurja je zamenjal nadporočnik Asmus Nicolai Clausen. Tako kot Bauer se je tudi Nico Clausen kasneje predstavil kot uspešen poveljnik podmornice, še pred tem pa si je prve vojne in poveljniške izkušnje moral nabrati pod izkušenim poveljnikom Wernerjem Hartmannom, ki je še naprej vodil posadko te podmornice.

Tretja patrulja Na naslednjo vojno plovbo je krenila 28. januarja. Tokrat je imela na krovu poleg rednih članov posadke še enega posebnega potnika. To je bil tajni agent, Ernst Weber-Drohl, ki ga je morala skrivoma prepeljati na Irsko. To je tudi uspelo, 8. februarja ga je brez težav izkrcala v zalivu Donegal Bay in potem nadaljevala svojo pot. Agent je ob izkrcanju izgubil radijsko opremo in ni mogel komunicirati s pristaši organizacije IRA kot je bilo namenjeno. Kasneje v aprilu so ga aretirali in postal je dvojni agent v službi angleške MI5.

U-37 je potem preplula vode zahodno od Irske, nadaljevala na jug preko Biskajskega zaliva in po mesecu dni prispela v vode severozahodne Španije. Plovba je bila uspešna tudi v smislu lova na nasprotnikove ladje, v mesecu februarju je potopila osem ladij s skoraj 25.000 BRT. Njena največja žrtev je padla 17. februarja, ko je ujela britansko tovornjačo Pyrrhus (7.418 BRT) vsega 80 milj od španskega rta Finisterre in jo potopila s torpedom. Zadetek je ladjo preklal na dvoje in jo na hitro potopil, pri tem je bilo ubitih osem članov posadke. Naslednjega dne, 18. februarja je U-37 prvič v svoji karieri uspela potopiti dve ladji v enem dnevu. Njen prvi ulov ji je uspel malo pred prvo uro tega dne, ko je potopila 4.900 tonsko grško tovorno ladjo Ellin, ki je prevažala angleški premog v svojo domovino. Za potopitev je podmornica porabila dva torpeda, vsi člani posadke pa so se pri tem uspeli rešiti, saj jih je pobrala španska ribiška barka. Druga žrtev tega dne je bila iz Francije, 3.750 tonska trgovska ladja P.L.M. 15, ki jo je U-37 potopila z enim torpedom, potem ko je le ta izostala iz svojega konvoja in osamljena plula naprej, dokler ni postala osmi, zadnji plen podmornice v tej patrulji. Pri tem je bilo ubitih vseh 42 članov posadke, ni bilo nobenih preživelih. Podmornica se je po teh uspehih odpravila domov kamor je prišla 27. februarja po 31 dneh plovbe v kateri je potopila osem ladij s skupno tonažo 24.500 BRT.

sličica|260 px|desno|U-37: Wilhelmshaven, 18. april 1940

Četrta patrulja Sledila je četrta plovba, zadnja pod Hartmannovim poveljstvom. Iz Wilhelmshavna se je odpravila 30. marca in krenila na sever ter obkrožila Islandijo. 4. aprila se je ob tem v severnem Atlantiku srečala z nemško pomožno križarko Atlantis in pri tem je od nje dobila nekaj zalog, predvsem goriva. Po srečanju sta se ladji odpravili vsaka na svoje, Atlantis je nadaljevala na jug, podmornica pa proti Severnemu morju. Tam je 10. aprila prišla do prvih žrtev, do tedaj namreč ni imela sreče z ulovom. Tega dne pa ji je uspelo potopiti dve ladji. Prva žrtev je bil 9.000 tonski švedski tanker Sveaborg, ki ga je ujela severno od otočja Fair, na slabi polovici poti med Islandijo in Norveško. Švedski tanker, ki je prevažal 13.000 ton predelanega goriva, je bil zadet z enim torpedom, potem ko je pred tem U-37 nanj v noči izstrelila tri torpede in vsakokrat zgrešila. Četrti torpedo pa je zadel in pri tem se je tanker vžgal in s seboj v globino popeljal še pet članov nesrečne posadke. Ob tem velja omeniti, da je bila švedska ladja zares nesrečna, saj je prišlo na podmornici do zmede pri identifikaciji, pri čemer so neoboroženo in nevtralno ladjo videli kot oboroženo in brez vidnih oznak ter jo na tej podlagi imeli za utemeljeno žrtev. Kar pa ni bilo pravilno, morali bi zadevo dodatno preveriti in ladji pustiti nadaljevati plovbo. Kakorkoli, za U-37 je bil to prvi ulov tega dne. Drugi se ji je posrečil vsega dve uri zatem, potem ko je 5.000 tonska norveška tovorna ladja Tosca poskušala pomagati posadki gorečega tankerja in pri tem še sama postala ulov istega lovca. Pri tem sta življenje izgubila dva člana posadke. Dva dni kasneje je podmornica potopila tretjo, zadnjo ladjo na tej patrulji. Tokrat je bila žrtev iz Britanije, 4.500 tonska tovorna ladja Stancliffe, ki je plula iz Narvika v Anglijo napolnjena s švedsko železovo rudo. 50 milj severovzhodno od šetlandskega otočja je bila zadeta s torpedom in pri tem na hitro potonila ter seboj odnesla 22 človeških življenj, med njimi je bil tudi ladijski kapitan. Zatem se je U-37 odpravila proti domu, kamor je prispela 18. aprila po dvajsetih dneh plovbe in treh potopljenih ladjah s tonažo dobrih 18.000 BRT.

Pod poveljstvom Wernerja Hartmanna je podmornica med oktobrom 1939 in aprilom 1940 opravila tri patrulje in v 86 operativnih dneh potopila 19 ladij s skupno tonažo 78.000 BRT. Pred njo pa so bili še večji uspehi. Nemški položaj v vojni se je sredi leta 1940 po zmagi v bitki za Francijo močno izboljšal in za nemške podmorničarje se je z novimi oporišči v zasedeni Franciji odprlo novo poglavje v bitki za Atlantik. Drugo polovico leta 1940 so kasneje podmorničarji zaradi velikih uspehov poimenovali kar srečni časi in med tistimi, ki so jih doživljali je bila tudi U-37.

1940: Victor Oehrn 6. maja 1940 je poveljstvo prevzel Kapitänleutnant Victor Oehrn. Ta je bil eden bližnjih Dönitzovih sodelavcev, med njegovimi podmorničarji je bil vse od začetkov v letu 1936, ob začetku vojne pa je bil v njegovem štabu kot admiralski štabni oficir (Admiralstabsoffizier). Poveljstvo podmornice je prevzel v času hude krize med nemškimi podmornicami, ki so ob zavzetju Danske in Norveške spomladi 1940 se našli v boju z okvarjenimi torpedi, kar je močno omajalo vzdušje med Dönitzovimi vojaki in Oehrnov prihod je bil eden od prvih ukrepov s katerimi je poveljnik poskušal povrniti zaupanje v njihovo sposobnost uspešnega nadaljevanja vojne.

Peta patrulja