Južni Vietnam, uradno Republika Vietnam ; Chữ Hán 越南共和; ), je bila država v Jugovzhodni Aziji, ki je obstajala od leta 1955 do 1975, v obdobju, ko je bil južni del Vietnama član zahodnega bloka med obdobjem hladne vojne po delitvi Vietnama leta 1954. Prvič je bil mednarodno priznan leta 1949 kot država Vietnam v okviru Francoske unije s prestolnico v Sajgonu (preimenovanem v Hošiminh leta 1976), preden je leta 1955 postal republika. Južni Vietnam je na severu mejil na Severni Vietnam, Laos na severozahodu, Kambodžo na jugozahodu in Tajsko čez Tajski zaliv na jugozahodu. Njeno suverenost so priznale ZDA in 87 drugih držav, čeprav ji zaradi veta Sovjetske zveze leta 1957 ni uspelo pridobiti vstopa v Združene narode. Leta 1975 jo je nasledila Republika Južni Vietnam.
Ob koncu druge svetovne vojne so protijaponske gverilske sile Việt Minh (koalicija za nacionalno neodvisnost), ki jih je vodil komunistični borec Ho Ši Minh, septembra 1945 v Hanoju razglasile ustanovitev Demokratične republike Vietnam. Leta 1949 so protikomunistični politiki v Sajgonu oblikovali konkurenčno vlado, ki jo je vodil nekdanji cesar Bảo Đại. Referendum leta 1955 o prihodnji obliki vlade države je bil zelo sporen in se je končal z odstavitvijo Bảo Đạija s strani premierja Ngô Đình Diệma, ki se je 26. oktobra 1955 razglasil za predsednika nove republike. Po ženevski konferenci leta 1954 je opustila svoje zahteve po severnem delu države in vzpostavila svojo suverenost nad južno polovico Vietnama, ki jo sestavljata Cochinchina (Nam Kỳ) – nekdanja francoska kolonija in deli Annama (Trung Kỳ) – nekdanji francoski protektorat. Diệm je bil ubit v vojaškem udaru, ki ga je vodil general Dương Văn Minh s pomočjo Cie leta 1963, sledila pa je vrsta kratkotrajnih vojaških vlad. General Nguyễn Văn Thiệu je nato vodil državo po civilnih predsedniških volitvah, ki so jih spodbujale ZDA od leta 1967 do 1975.
Vietnamska vojna se je začela leta 1955 z uporom novoorganizirane Nacionalne osvobodilne fronte za Južni Vietnam (Việt Cộng), oborožene in podprte s strani Severnega Vietnama, s podporo predvsem Kitajske in Sovjetske zveze. Večja eskalacija upora se je zgodila leta 1965 z ameriškim posredovanjem in uvedbo rednih sil marincev, ki so jim sledile enote vojske, ki so dopolnile kader vojaških svetovalcev, ki so vodili južne oborožene sile. Letala, bojne ladje in letalonosilke ameriške mornarice so na morju leta 1966 in 1967 izvajali redno bombardiranje nad Severnim Vietnamom, ki so se jim pridružile eskadrilje letalskih sil. Boji so dosegli vrhunec do te točke med ofenzivo Tet februarja 1968, ko je bilo udeleženih več kot milijon Južnovietnamskih vojakov in 500.000 ameriških vojakov v Južnem Vietnamu. Kar se je začelo kot gverilska vojna, se je sčasoma spremenilo v bolj običajen boj, ko se je razmerje moči izenačilo. Še večja oklepna invazija s severa se je začela med velikonočno ofenzivo po umiku ameriških kopenskih sil in je skoraj prevzela nekatera večja severna mesta, dokler je niso premagali.
Kljub sporazumu o premirju v okviru Pariškega mirovnega sporazuma, sklenjenega januarja 1973 po petih letih pogajanj, so se boji nadaljevali skoraj takoj zatem. Redna severnovietnamska vojska in pomožne enote Việt-Cộng so leta 1975 sprožile veliko drugo konvencionalno invazijo kombiniranega orožja. Komunistične sile so 30. aprila 1975 prevzele Sajgon, kar je pomenilo konec Republike Vietnam. 2. julija 1976 sta se začasna revolucionarna vlada Republike Južni Vietnam in Demokratična republika Vietnam (Severni Vietnam) pod nadzorom Severnega Vietnama združili v Socialistično republiko Vietnam.
Etimologija Uradno ime države Južni Vietnam je bilo "Republika Vietnam" (; ). Sever je bil znan kot »Demokratična republika Vietnam«.
Việt Nam () je bilo ime, ki ga je sprejel cesar Gia Long leta 1804. Je različica Nam Việt (南 越, južni Việt), imena, ki se je uporabljalo v starih časih. Leta 1839 je cesar Minh Mạng državo preimenoval v Đại Nam ('Veliki jug'). Leta 1945 je bilo uradno ime države spremenjeno nazaj v Vietnam. Izraz Južni Vietnam je postal običajna uporaba leta 1954, ko je ženevska konferenca začasno razdelila Vietnam na komunistični in kapitalistični del.
Druga imena te države so se pogosto uporabljala med njenim obstojem, kot sta Svobodni Vietnam in Vietnamska vlada (GVN).
Zgodovina Ustanovitev Južnega Vietnama
Pred drugo svetovno vojno je bila južna tretjina Vietnama koncesija (nhượng địa) Kočinčina, ki je bila pod upravo Francoske Indokine. Francoski generalni guverner (toàn quyền) v Hanoju je upravljal vseh pet delov Indokine (Tonkin, Anam, Kočinčina, Laos in Kambodža), medtem ko je bila Kočinčina (Nam Kỳ) pod francoskim guvernerjem (thống đốc), vendar so bili razlika od drugih delov z večino avtohtone inteligence in bogataši naturalizirani Francozi (Tourane zdaj Đà Nẵng v osrednji tretjini Vietnama je prav tako užival ta privilegij, ker je bilo tudi to mesto koncesija). Severna tretjina Vietnama (takrat kolonija (thuộc địa) Tonkin (Bắc Kỳ) je bila pod francoskim rezidenčnim generalom (thống sứ). Med Tonkinom na severu in Kočinčino na jugu je bil protektorat (xứ bảo hộ) Anam (Trung Kỳ), pod francoskim stalnim nadrejenim (khâm sứ). Vietnamski cesar Bảo Đại, ki je prebival v Huếju, je bil nominalni vladar Anama in Tonkina, ki sta imela vzporeden francoski in vietnamski sistem uprave, vendar je bil njegov vpliv manjši v Tonkinu kot v Anamu. Kočinčina je bila leta 1862 priključena Franciji in je bila celo izvoljena za poslanca v francoski nacionalni skupščini. Bila je bolj 'razvita' in francoski interesi so bili močnejši kot v drugih delih Indokine. Zlasti v obliki francoskih plantaž kavčuka v lasti med drugo svetovno vojno je bila Indokina pod upravo vichyjevske Francije, septembra 1940 pa jo je okupirala Japonska. Japonske čete so 9. marca 1945 strmoglavile vichyjsko upravo, cesar Bảo Đại je razglasil neodvisnost Vietnama. Ko so se Japonci 16. avgusta 1945 predali, cesar Bảo Đại je abdiciral, voditelj Việt Minha Ho Ši Minh pa je v Hanoju razglasil Demokratično republiko Vietnam (DRV) in DRV je nadzorovala skoraj celotno državo Vietnam. Junija 1946 je Francija Kočinčino razglasila za republiko, ločeno od severnega in osrednjega dela. Kitajska vojska Kuomintanga je prispela, da bi zasedla sever Vietnama od 16. severnega vzporednika, medtem ko so sile pod britanskim vodstvom septembra zasedle jug. Sile pod britanskim vodstvom so olajšale vrnitev francoskih sil, ki so se borile proti Viet Minhu za nadzor nad mesti in kraji na jugu. Francoska indokitajska vojna se je začela 19. decembra 1946, ko so Francozi ponovno prevzeli nadzor nad Hanojem in številnimi drugimi mesti.
Država Vietnam je bila ustanovljena s sodelovanjem med protikomunističnimi Vietnamci in francosko vlado 14. junija 1949. Nekdanji cesar Bảo Đại je sprejel položaj šefa države (quốc trưởng). To je bilo znano kot »rešitev Bảo Đại«. Kolonialni boj v Vietnamu je postal del svetovne hladne vojne. Leta 1950 so Kitajska, Sovjetska zveza in druge komunistične države priznale DRV, medtem ko so Združene države in druge nekomunistične države priznale vlado Bảo Đạija.
Julija 1954 sta se Francija in Việt Minh na ženevski konferenci dogovorila, da bo Vietnam začasno razdeljen na severnem 17. vzporedniku in da bo država Vietnam vladala ozemlju južno od 17. vzporednika, do združitve na podlagi nadzorovanih volitev leta 1956. V času konference se je pričakovalo, da bo jug še naprej francosko odvisen. Vendar je južnovietnamski premier Ngô Đình Diệm, ki je imel raje ameriško sponzorstvo kot francosko, zavrnil sporazum. Ko je bil Vietnam razdeljen, je 800.000 do 1 milijon Severnih Vietnamcev, predvsem (vendar ne izključno) rimokatoličanov, zaradi strahu pred verskim preganjanjem na severu odplulo proti jugu kot del operacije Prehod v svobodo. Približno 90.000 prebivalcev Việt Minha je bilo evakuiranih na sever, medtem ko jih je 5000 do 10.000 ostalo na jugu, večina z ukazom, naj se osredotočijo na politično dejavnost in agitacijo. Mirovni odbor Saigon-Čolon, prva fronta Việt Kộnga, je bil ustanovljen leta 1954, da bi zagotovil vodstvo tej skupini.
Vlada Ngo Dinh Diema: 1955–1963 Julija 1955 je Diệm v oddaji objavil, da Južni Vietnam ne bo sodeloval na volitvah, določenih v ženevskih sporazumih. Ker delegacija Sajgona ni podpisala ženevskega sporazuma, je ta ni zavezoval – kljub temu, da je bila del Francoske unije, ki jo je sporazum zavezoval. Trdil je tudi, da je komunistična vlada na severu ustvarila pogoje, ki so onemogočili poštene volitve v tej regiji. Dennis J. Duncanson je opisal o okoliščinah, ki so prevladovale v letih 1955 in 1956, kot so »anarhija med sektami in upokojitveni Việt Minh na jugu, kampanja terorja leta 1956 zaradi zemljiške reforme v Hanoju in posledičnega kmečkega upora okoli Vinha na severu«.Duncanson, Dennis J. Government and Revolution in Vietnam. New York: Oxford University Press, 1968. tr 223: "In the circumstances prevailing in 1955 and 1956 – anarchy of the Sects and of the retiring Việt Minh in the South, terror campaign of the land reform and resultant peasant uprising round Vinh in the North – it was only to be expected that voters would vote, out of fear of reprisals, in favour of the authorities under whom they found themselves; that the ICC had no hope of ensuring a truly free election at that time has been admitted since by the chief sponsor of the Final Declaration, Lord Avon."
Diệm je 23. oktobra 1955 izvedel referendum, da bi določil prihodnost države. Volivce je prosil, naj potrdijo republiko in tako odstranijo Bảo Đạija kot vodjo države. Anketo je nadzoroval njegov mlajši brat Ngô Đình Nhu. Diệmu so pripisali 98 odstotkov glasov. V mnogih okrožjih je bilo več glasov za odstranitev Bảo Đạija, kot je bilo registriranih volivcev (npr. v Sajgonu je 133 % registriranega prebivalstva menda glasovalo za odstranitev Bảo Đạija). Njegovi ameriški svetovalci so predlagali skromnejšo zmagovalno razliko od »60 do 70 odstotkov«. Diệm pa je na volitve gledal kot na preizkus avtoritete. 26. oktobra 1955 se je Diệm razglasil za predsednika novo razglašene republike Vietnam. Francozi, ki so potrebovali vojake za bojevanje v Alžiriji in so jih Združene države vse bolj postavljale na stran, so se do aprila 1956 povsem umaknili iz Vietnama.
Ženevski sporazumi so leta 1956 obljubljali volitve za določitev nacionalne vlade za združeni Vietnam. Leta 1957 so neodvisni opazovalci iz Indije, Poljske in Kanade, ki so predstavljali Mednarodno nadzorno komisijo (ICC), izjavili, da poštene, nepristranske volitve niso bile mogoče, in poročali, da niti Južni niti Severni Vietnam nista spoštovala sporazuma o premirju: »Volitve so bile Južni Vietnam, ki ni podpisal Ženevskega sporazuma, ni verjel, da bodo komunisti v Severnem Vietnamu omogočili poštene volitve. Januarja 1957 se je ICC strinjal s tem mnenjem in poročal, da ne Južni ne Severni Vietnam nista spoštovala premirja Ko so Francozi odšli, se je znova začela vrnitev k tradicionalnemu boju za oblast med severom in jugom.«
Oktobra 1956 je Diệm na spodbudo ZDA sprožil program zemljiške reforme, ki je omejil velikost riževih kmetij na največ 247 hektarjev na posestnika, odvečno zemljo pa je bilo prodano kmetom brez zemlje. Več kot 1,8 milijona hektarjev kmetijskih zemljišč bi bilo na voljo za nakup, ZDA bi plačale lastnikom zemljišč in prejele plačilo od kupcev v obdobju 6 let. ZDA so zemljiško reformo obravnavale kot ključni korak za vzpostavitev podpore nastajajoči južnovietnamski vladi in spodkopavanje komunistične propagande.
Komunistična partija Severnega Vietnama je na zasedanju januarja 1959 odobrila »ljudsko vojno« na jugu, to odločitev pa je marca potrdil politbiro. Maja 1959 je bila ustanovljena skupina 559 za vzdrževanje in nadgradnjo poti Ho Chi Minh Trail, v tem času šestmesečnega gorskega pohoda po Laosu. Približno 500 regroupeejev iz leta 1954 je bilo v prvem letu delovanja poslanih na jug na pot.