Henry Harley Arnold, ameriški general in vojaški pilot, * 25. junij 1886, † 15. januar 1950.
Arnold, ki je imel čin tako generala armade kot generala vojnega letalstva, je bil ameriški pionir letalstva, načelnik Zračnega korpusa Kopenske vojske ZDA (1938–1941), poveljnik Zračnih sil Kopenske vojske ZDA med drugo svetovno vojno, edini general Vojnega letalstva ZDA, ki je dosegel petzvezdni čin in edini, ki je dosegel petzvezdni čin v dveh različnih vejah Oboroženih sil ZDA.
Uvodne letalsko učenje je prejel od bratov Wright, tako da je postal eden prvih vojaških pilotov na svetu in drugi licencirani pilot v zgodovini Vojnega letalstva ZDA. Na začetku je moral premagati strah pred letenjem zaradi slabe izkušnje s poletom, na koncu pa je nadzoroval širitev Zračne službe Kopenske vojske ZDA med prvo svetovno vojno; postal pa je tudi varovanec generala Billyja Mitchella.
Tik pred vstopom ZDA v drugo svetovno vojno je postal poveljnik Zračnih sil Kopenske vojske ZDA, nakar pa je usmerjal širitev v največje in najmočnejše vojno letalstvo na svetu. Kot zagovornik tehnoloških raziskav in razvoja je Arnold zagotovil razvoj medcelinskega bombnika, reaktivnega lovca, intenzivno uporabo radarja, globalni zračni transport in jedrsko oborožitev kot poglavitnih smernic sodobnega vojnega letalstva.
Njegov najbolj znani vzdevek, Hap, je bil okrajšava iz Happy (vesel), ki ga naj bi dobil od delovnih kolegov, ko je delal na črno kot kaskaderski pilot, oz. od svoje žene. V mladosti ga je družina klicala Harley in njegova mati ga je klicala Sunny; med študijem na Vojaški akademiji ZDA pa je bil znan kot Pewt ali Benny. Pozneje v vojaški karieri pa so ga njegovi najožji podrejeni in člani štaba klicali Šef (The Chief).
Življenjepis Zgodnje življenje in kariera Rojen je bil 25. junija 1886 v Gladwynu (Pensilvanija) v družini zdravnika Herberta A. Arnolda, člana vplivne politične in vojaške rodbine Arnold. Herbert je bil baptist z močnim menonitsko usmeritvijo, medtem ko njegova žena, Louise Arnold, ni bila stroga v verskem prepričanju.Coffey, Thomas M. (1982). Hap: The Story of the U.S. Air Force and the Man Who Built It General Henry H. 'Hap' Arnold. Viking Press, ISBN 0670360694, str. 12–13. Ko je bil Arnold star enajst let, se je njegov oče kot kirurg v sestavi Nacionalne garde Pensilvanije udeležil špansko-ameriške vojne; Herbert je v sestavi nacionalne garde ostal nadaljnih 24 let.
Obiskoval je Spodnjo merionsko srednjo šolo (Lower Merion High School) v Ardmoru (Ardmore), kjer je končal šolanje leta 1903. Po njem so na šoli poimenovali atletsko polje. Arnold ni imel namena iti na Vojaško akademijo ZDA (nameraval je študirati na Univerzi Bucknell in postali baptistični duhovnik), a je opravil sprejemne izpite, potem ko je njegov starejši brat Thomas zavrnil očeta, da bi jih sam opravljal; Arnold je bil uvrščen na drugo mesto čakalnega seznama. Potem, ko je prvi na čakalni listi priznal, da je poročen (kršitev pravil akademije, saj sprejmejo le neporočene študente), je bil Arnold sprejet z odlokom vpisa.
Potem ko je dopolnil 17 let, je z enomesečno zamudo vstopil v Vojaško akademijo ZDA, kjer se ni posebej odlikoval, saj je šolanje zaključil brez kadetskega čina. V času študija je pomagal ustanoviti t. i. Črno roko, tajno skupino kadetskih zabavljačev in jo vodil v času prvega letnika; prav tako je bil član nogometne ekipe, metalec krogle in igralec pola. Akademsko gledano se je uvrstil med sredino in spodnjim delom letnika, pri čemer je bil boljše ocene pri matematiki in znanosti. Sam si je želel postati konjeniški častnik, a zaradi velikega števila kršitev in akademskega položaja 66. študenta od 111 v letniku ni prejel želene specializacije, saj je bil 14. junija 1907 imenovan za drugega poročnika pehote. Sprva je protestiral temu (leta 1907 ni bilo vstopnih pogojev za posamezno specializacijo oz. rod kopenske vojske), a so ga prepričali, da je odšel v 29. pehotni polk, ki je bil takrat nastanjen na Filipinih. V Manilo je prispel 7. decembra 1907., p. 2
Arnold je sovražil pehotno zadolžitev in se je posledično prostovoljno javil, da je pomagal stotniku Arthurju C. Cowanu iz Signalnega korpusa, ki je imel nalogo narediti vojaško-kartografski pregled otoka Luzon. Cowan se je januarja 1909 vrnil v ZDA, saj je postal načelnik novoustanovljene Aeronavtične sekcije Signalnega korpusa; njegova prva naloga je bila dobiti dva mlada poročnika, ki bosta postala pilota. Tako se je obrnil na Arnolda, ki se je strinjal s premestitvijo v Signalni korpus, a potem ni dobil nobenega odgovora naslednji dve leti. Junija 1909 je bil 29. pehotni polk premeščen v Fort Jay (New York), pri čemer je Arnold na poti v novo garnizijo v Parizu videl polet Louisa Blériota v njegovem prvem letalu. Leta 1911 je Arnold zaprosil za premestitev v Oddelek za oskrbo s strelivom (Ordnance Department), saj je slednji omogočal takojšnje napredovanje v čin prvega poročnika. Medtem ko je čakal na rezultate obveznega tekmovalnega izpita, pa je izvedel, da njegovo zanimanje za aeronavtiko ni bilo prezrto.
Začetek letalske karier thumb|right|Mladi Henry Arnold na drugem pilotskem sedežu v letalu Wright Model B leta 1911. Arnold je takoj zaprosil za premestitev v Signalni korpus in 21. aprila 1911 je prejel Specialni ukaz 95 (Special Order 95), s katerim sta bila on in drugi poročnik Thomas DeWitt Milling (iz 15. konjeniškega polka takoj napotena v Dayton (Ohio), da se udeležita letalske šole bratov Wright v Simms Stationu (Ohio). 3. maja sta pričela šolanje in že 13. maja je Arnold opravil prvi samostojni polet po treh urah in 48 minutah letalskih inštrukcij (Milling je svoj prvi polet opravil že 8. maja po dveh urah inštrukcij); Arnolda je Arthur L. Welsh., medtem ko je Millinga učil Cliff Turpin. Milling je pritegnil pozornost Orvilla Wrighta, ki je avtoriziral Millingov zgodnji solo-polet. 14. maja sta oba (Arnold in Milling) zaključila šolanje. Arnold je 6. julija 1911 Fédération Aéronautique Internationale (FAI) pilotski certifik št. 29 in naslednje leto še certifikat vojaškega letalca št. 2. S splošnim ukazom leta 1913 je bil uvrščen med prvih 24 licenciranih vojaških letalcev, ki so lahko nosili novoustanovljeno oznako vojaškega letalca.Hennessy, Juliette A. (1958). USAF Historical Study No. 98: The United States Army Air Arm, April 1861 to April 1917, USAF Historical Division, str. 59, 229 in 236.
V Daytonu sta ostala še nekaj tednov, kjer sta samostojno letela, da sta si pridobila izkušnje, nato pa sta bila 14. junija istega leta poslana v Aeronavtično sekcijo Signalnega korpusa v College Park (Maryland), kjer sta postala prva letalska inštruktorja Kopenske vojske ZDA. Tu je Arnold 7. julija postal višinski rekord (990 m), ki pa ga je nato še trikrat izboljšal: 18. avgusta 1911 (1.270 m), 25. januarja 1912 (1.452 m) in 1. junija 1912 (1.990 m). Avgusta 1911 je doživel tudi svojo prvo letalsko nesrečo, potem ko je poskušal vzleteti iz polja, kjer je pristal, potem ko se je izgubil. Septembra istega leta pa je Arnold postal prvi ameriški pilot, ki je prevažal pošto z letalom, ko je z zavojem pisem preletel 8 km do Long Islanda (New York); prav tako pa velja za prvega pilota, ki je letel preko Kapitola ZDA in za prvega pilota, ki je kot potnika prevažal kongresnika.
Novembra 1911 je bila vojaška letalska šola preseljena na zakupljeno kmetijo blizu Auguste (Georgia), saj so želeli opravljati polete tudi preko zime. Šolanje pa je bilo oteženo zaradi dežja in poplav, tako da se je letalska šola maja 1912 vrnila v Maryland. Arnold je sprejel tudi nalogo, da opravi letalski transport prvega traktorskega letala Kopenske vojske ZDA (tj. letala s spredaj nameščenim propelorjem in motorjem), a je med vzletom strmoglavil v zaliv pri Plymouthu (Massachusetts). Posledično je Arnold pričel kazati znake strahu pred letenjem, ki pa so se še okrepili po smrtni nesreči Ala Welsha 12. junija v College Parku in Lewisa Rockwella 18. septembra; slednji je bil Arnoldov sošolec na Vojaški akademiji ZDA.
Oktobra istega leta pa sta Arnold in Milling dobila ukaz, da se udeležita tekmovanja za prvi Pokal Mackay (MacKay Trophy) za najbolj izjemen vojaški polet leta. Pokal je osvojil Arnold potem, ko je med poletom odkril konjeniško četo in se vrnil v bazo kljub močni turbalenci. Arnold in Milling sta bila nato poslana v Fort Riley (Kansas), da bi eksperimentirala letalsko opazovanje tarč za potrebe poljske artilerije. 5. novembra istega leta je njegovemu letalu med poletom odpovedal motor, zaradi česar je moral zasilno pristati, pri čemer se je skoraj ubil. Takoj je prenehal z letenjem in zaprosil za dopust. Ker je bilo letenje v tistem času zelo nevarno, ni bilo nobene družbene stigme glede takih prošenj, tako da je bila njegova prošnja ugodno rešena; leta 1913 je tako pet od 14 letalcev Kopenske vojske ZDA nehalo leteti. V času dopusta je ponovno vzpostavil stike z Eleanor Bee Pool, hčerko pacienta njegovega očeta. Kljub temu da je bil 10. aprila 1913 povišan v prvega poročnika, je bil Arnold nezadovoljen in je zaprosil za premestitev na Filipine. Medtem ko je čakal na odgovor, je bil 10. julija dodeljen 9. pehotnemu polku. Avgusta istega leta je pričal pred Hišnim komitejem za oborožene sile ZDA proti predlogu zakona, da bi bilo letalstvo preoblikovano v polavtonomni Zračni korpus (Air Corps). 1. septembra je bil dodeljen četi v Fort Thomasu (Kentucky), kjer je ostal vse do 1. novembra, ko je bil premeščen v 13. pehotni polk.
Poroka in vrnitev k letalstvu 10. septembra 1913 se je poročil z Bee , pri čemer je bil Milling njegova poročna priča. Januarja 1914 je bil poslan na Filipine, kjer je bil nameščen blizu prvega poročnika Georga C. Marshalla, ki je postal njegov mentor, prijatelj in zavetnik. Kmalu po njunem prihodu na Filipine je Bee doživela spontani splav, a je nato 17. januarja 1915 rodila njunega prvega otroka, hčerko Lois Elizabeth Arnold, v Fort McKinleyju (Manila). Po osmih mesecih službe je Arnold postal bataljonski adjutant. Januarja 1916 je končal dvomesečno turo dolžnosti pri 13. pehotnemu polku, tako da je bil premeščen v 3. pehotni polk in bil poslan nazaj v ZDA. Na poti v Vojašnico Madison (Madison Barracks) (New York) je izmenjal nekaj telegramov s majorjem Williamom L. Mitchellom, takratnim izvršnim častnikom Letalske sekcije Signalnega korpusa; slednji ga je namreč obvestil, da bo bil ponovno dodeljen Signalnemu korpusu kot prvi poročnik, če bo izbral neletalski status. V primeru, če bi se prostovoljno rekvalificiral v status mlajšega vojaškega letalca (Junior Military Aviator; JMA), pa bi bil po zakonu povišan v začasnega stotnika. Tako je 20. maja 1916 pričel delo na Rockwell Fieldu (Kalifornija) z letalskim statusom, a na položaju oskrbovalnega častnika Letalske šole Signalnega korpusa (Signal Corps Aviation School). Zakon iz leta 1914, s katerim je bila ustanovljena Letalska sekcija, pa je znižala statusov vseh častnikov na JMA, saj je bila v zakonu določba, da morajo letalci tri leta leteti kot JMA, preden so upravičeni do statusa vojaškega letalca (Militay Aviator; MA). Posledično ni bil Arnold edini, ki je padel v nižji status. 23. septembra istega leta pa je bil povišan v stalni čin stotnika pehote.