Pljučni rak je bolezen, za katero je značilna nenadzorovana rast celic v tkivih pljuč. Če ga ne zdravimo, se lahko v procesu, ki se imenuje zasevanje, iz pljuč razširi v bližnje tkivo ali druge dele telesa. Večina primerov raka, ki se pojavijo na pljučih (t. i. primarni pljučni raki), so karcinomi, ki se razvijejo iz epitelijskih celic. Glavni vrsti pljučnega raka sta drobnocelični pljučni rak (angl. small-cell lung carcinoma oz. SCLC) in nedrobnocelični pljučni rak (angl. non-small-cell lung carcinoma oz. NSCLC). Najpogostejši simptomi so kašelj (vključno z izkašljevanjem krvi), hujšanje in zadihanost.
Najpogostejši vzrok pljučnega raka je dolgoročna izpostavljenost tobačnemu dimu, ki povzroči 80–90 % primerov pljučnega raka. Primerov pljučnega raka pri nekadilcih je 10–15 % in jih pogosto pripisujemo kombinaciji genetskih dejavnikov, radona, azbesta, in onesnaženosti zraka, vključno s pasivnim kajenjem. Pljučni rak se lahko vidi na rentgenskem posnetku prsnega koša in računalniški tomografiji (slikanje CT). Diagnoza se potrdi z biopsijo, ki je običajno vodena bronhoskopsko ali s CT-jem. Zdravljenje in dolgoročni rezultati so odvisni od vrste raka, razvojne stopnje bolezni in splošnega zdravja osebe.
Zdravljenje pogosto vključuje operacijo, kemoterapijo in radioterapijo. NSCLC se včasih zdravi z operacijo, SCLC pa se običajno bolje odziva na kemoterapijo in radioterapijo. Na splošno 15 % ljudi v ZDA z diagnozo pljučnega raka preživi pet let po diagnozi. Po vsem svetu je pljučni rak najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških in ženskah ter je po podatkih iz leta 2008 kriv za 1,38 milijona smrti na leto.
Znaki in simptomi Znaki in simptomi pljučnega raka so med drugim: respiratorni: kašelj, izkašljevanje krvi, piskajoče dihanje ali zadihanost; sistemski: hujšanje, vročina, betičasti prsti ali utrujenost; lokalni: bolečine v prsih, bolečine v kosteh, sindrom vene cave, motnje pri požiranju.
Če rak raste v dihalno pot, lahko ovira pretok zraka, kar povzroča oteženo dihanje. Zato se lahko za zaporo začnejo nabirati izločki, kar lahko vodi do pljučnice.
Glede na vrsto tumorja lahko na bolezen sprva opozorijo t. i. paraneoplastični sindromi. Pri pljučnem raku so ti pojavi lahko Eaton-Lambertov sindrom (mišična slabost zaradi avtoprotiteles), hiperkalciemija ali sindrom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona (SIADH). Tumorji v zgornjem delu pljuč oz. Pancoastovi tumorji lahko napadejo lokalni del simpatičnega živčnega sistema, zaradi česar se lahko pojavi Hornerjev sindrom (povešena očesna veka in ozka zenica na isti strani) in poškodbe brahialnega pleteža.
Številni simptomi pljučnega raka (slab apetit, hujšanje, vročina, utrujenost) niso specifični. Pri mnogih ljudeh se rak, preden prizadeti opazijo simptome in poiščejo zdravstveno pomoč, že razširi zunaj mesta, kjer je prvotno nastal. Pogosto se razširi v možgane, kosti, nadledvično žlezo, na drugo pljučno krilo, jetra, srčno mreno in ledvice. Okoli 10 % ljudi s pljučnim rakom ob diagnozi nima simptomov. Te oblike raka naključno odkrijejo ob rutinskem rentgenskem slikanju prsnega koša.
Vzroki Rak nastane zaradi genetske poškodbe DNK. Ta genetska poškodba vpliva na normalne funkcije celice, vključno s celično proliferacijo, programirano celično smrtjo (apoptoza) in popravljanjem DNK. Z vse večjim številom poškodb se tveganje za raka povečuje.
Kajenje |thumb|Graf prikazuje, kako je splošni porast prodaje tobačnih izdelkov v ZDA v prvih štirih desetletjih 20. stoletja (cigarete na osebo na dan) z dvajsetletnim zamikom pripeljal do ustrezno hitrega porasta pljučnega raka (število smrti zaradi pljučnega raka na 100.000 moških na leto) thumb|Prerez človeških pljuč: Beli predel v zgornjem režnju je rak, črni predeli so obarvani zaradi kajenja. thumb|right|Incidenca, smrtnost in preživetje zaradi pljučnega raka, Anglija 1971–2011 Kajenje, predvsem cigaret, je daleč najpogostejši dejavnik za nastanek pljučnega raka. Cigaretni dim vsebuje več kot 60 poznanih karcinogenov, med drugim nitrozamin, benzopiren in radioaktivne izotope, ki nastajajo pri razpadu radona. Poleg tega so raziskave pokazale, da nikotin zavira imunski odziv na rakaste tvorbe v obolelem tkivu. Leta 2000 je bilo v razvitem svetu 90 % smrti zaradi pljučnega raka pri moških (70 % pri ženskah) posledica kajenja. Kajenje je vzrok za nastanek 80–90 % primerov pljučnega raka.
Pasivno kajenje, vdihavanje dima drugega kadilca, je vzrok za pljučnega raka pri nekadilcih. Pasivni kadilec je oseba, ki živi ali dela s kadilcem. Študije iz ZDA,* Evrope, Združenega kraljestva, in Avstralije nenehno kažejo bistveno povečano tveganje med tistimi, ki so izpostavljeni pasivnemu kajenju. Tisti, ki živijo z nekom, ki kadi, so za 20–30 % bolj izpostavljeni tveganju, tisti, ki delajo v okolju, v katerem so izpostavljeni neprostovoljnemu kajenju, pa za 16–19 %. Raziskave »stranskega dima«, ki se dviga neposredno iz cigarete, torej ni izdihan dim, kažejo, da je nevarnejši od izdihanega. Pasivno kajenje v ZDA vsako leto povzroči približno 3.400 smrti zaradi pljučnega raka.
Plin radon Radon je plin brez barve in vonja, ki nastaja ob razpadu radioaktivnega radija, razpadnega produkta urana. Najdemo ga v zemeljski skorji. Razpadni produkti ionizirajo genetski material, zaradi česar pride do mutacij, ki včasih postanejo rakaste. Radon je drugi najpogostejši vzrok pljučnega raka v ZDA, takoj za kajenjem. Tveganje se poveča za 8–16 % pri vsakem povečanju koncentracije radona za 100 Bq/m³. Ravni radona se razlikujejo glede na lokacijo in sestavo spodaj ležeče zemlje in skal. V predelih, kot je Cornwall v Združenem kraljestvu (kjer je osnova granit), radon predstavlja veliko težavo, zgradbe pa je treba prezračevati z ventilatorji, ki zmanjšujejo koncentracije radona. Ameriška agencija za zaščito okolja (EPA) ocenjuje, da so v enem od 15 domov v ZDA ravni radona nad priporočeno smernico, ki znaša 4 pikokirije na liter (pCi/l) (148 Bq/m³).
Azbest Azbest lahko povzroči vrsto pljučnih bolezni, vključno s pljučnim rakom. Kajenje tobaka in azbest imata sinergijski učinek na nastanek pljučnega raka. Azbest lahko povzroča tudi raka plevre, imenovanega mezoteliom (ki se razlikuje od pljučnega raka).
Onesnaženost zraka Onesnaženost zunanjega zraka v manjši meri vpliva na povečanje tveganja za pljučnega raka. Drobni delci (PM2,5) in sulfatni aerosoli, ki se lahko sproščajo v avtomobilskih izpušnih plinih, so nekoliko povezani s povečanim tveganjem. Za dušikov oksid velja, da se z vsakih 10 delcev na milijardo tveganje za pljučnega raka poveča za 14 %. Ocene kažejo, da je onesnaženost zunanjega zraka vzrok za nastanek 1–2 % primerov pljučnega raka.
Nepotrjeni dokazi kažejo povečano tveganje za pljučnega raka zaradi onesnaževanja zraka v zaprtih prostorih v povezavi s kurjenjem lesa, oglja, iztrebkov ali ostankov pridelka za kuhanje in ogrevanje. Ženske, ki so izpostavljene dimu premoga v zaprtih prostorih, so izpostavljene približno dvakrat večjemu tveganju, za številne stranske produkte kurjenja biomase pa je znano ali se domneva, da so karcinogeni. To tveganje prizadene približno 2,4 milijarde ljudi po svetu in domnevno predstavlja vzrok za 1,5 % smrti zaradi pljučnega raka.
Genetika Po ocenah od 8 do 14 % pljučnega raka nastane zaradi dednih dejavnikov. Pri sorodnikih oseb s pljučnim rakom je tveganje 2,4-krat večje. Razlog za to je verjetno kombinacija večjega števila genov.
Drugi vzroki S pljučnim rakom povezujejo tudi številne druge snovi, vrste zaposlitve in izpostavljenost drugim okoljskim dejavnikom. Po podatkih Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) obstajajo »zadostni dokazi«, da spodaj našteto povzroča pljučnega raka: nekatere kovine (proizvodnja aluminija, kadmij in kadmijeve spojine, kromove (VI) spojine, berilij in berilijeve spojine, ulivanje železa in jekla, nikljeve spojine, arzen in anorganske arzenove spojine, rudarsko pridobivanje hematita), nekateri produkti zgorevanja (nepopolno zgorevanje, premog (notranje emisije zaradi sežiganja premoga za gospodinjske namene), uplinjevanje premoga, premogova katranska smola, proizvodnja koksa, saje, izpuhi dizelskih motorjev) ionizirajoče sevanje (rentgensko sevanje, radon222 in njegovi razpadni produkti, sevanje gama, plutonij), nekateri toksični plini (metileter, bis-(klorometil)eter, gorčični plin, MOPP (mešanica kemikalij za kemoterapijo), hlapi pri pleskanju), silicijev dioksid kot kristaliničen prah, na primer v proizvodnji pnevmatik.
Patogeneza Podobno kot pri ostalih rakih se pljučni rak sproži z aktiviranjem onkogenov ali deaktiviranjem tumor-supresorskih genov. Zaradi onkogenov naj bi bili ljudje bolj dovzetni za razvoj raka. Protoonkogeni se spremenijo v onkogene, kadar so izpostavljeni določenim karcinogenom. Mutacije v protoonkogenu K-ras so vzrok za nastanek 10–30 % pljučnih adenokarcinomov. Receptor za epidermalni rastni faktor (EGFR) uravnava celično proliferacijo, apoptozo, angiogenezo in tumorsko invazijo. Mutacije in amplifikacija EGFR so pogoste pri drobnoceličnem pljučnem raku ter so osnova za zdravljenje z zaviralci EGFR. Mutacije gena Her2/neu so manj pogoste. Kromosomske poškodbe lahko vodijo do izgube heterozigotnosti. To lahko povzroči inaktivacijo tumor-supresorskih genov. Kromosomske poškodbe na delih 3p, 5q, 13q in 17p so pogoste predvsem pri drobnoceličem pljučnem karcinomu. Tumor-supresorski gen p53, ki je na kromosomu 17p, je prizadet v 60-75 % primerov. Ostali geni, ki so pogosto mutirani ali se amplificirajo, so c-MET, NKX2-1,LKB1, PIK3CA in BRAF.
Diagnoza |thumb|CT-slika rakavega tumorja v levem pljučnem krilu. Radiogram prsnega koša je eden od prvih korakov pri preiskavi osebe s simptomi, ki kažejo na pljučnega raka. Ta lahko pokaže očitno tvorbo, razširitev mediastinuma (kar kaže na razširitev na bezgavke), atelektazo (kolaps), konsolidacijo (pljučnica) ali plevralni izliv. Računalniška tomografija (CT) se običajno uporablja za pridobivanje več informacij o tipu in razširjenosti bolezni. Bronhoskopija ali s CT vodena biopsija se pogosto uporablja za vzorčenje tumorja za histopatologijo.
Pljučni rak je na radiogramu prsnega koša podoben posledicam nekaterih drugih bolezni, kot so tuberkuloza, glivične okužbe, metastatski rak ali nekatere oblike pljučnice. Manj pogosti vzroki za nastanek osamljenih pljučnih vozličev, ki jih pogosto opazimo pri pljučnem raku, so med drugim hamartomi, bronhogena cista, adenomi, arteriovenska malformacija, pulmonalna sekvestracija, revmatoidni vozliči, Wegenerjeva granulomatoza ali limfom. Pljučni rak občasno odkrijejo tudi po naključju kot osamljen pljučni vozlič iz kakega drugega razloga opravljenem radiogramu ali CT-sliki prsnega koša. Dokončna diagnoza pljučnega raka temelji na histolopatološkem pregledu klinično ali radiološko sumljivega tkiva.
Klasifikacija Incidenca pljučnega raka glede na histološko vrsto, prilagojena glede na starost Histološka vrsta Incidenca na 100.000 ljudi na leto Vse vrste 66,9 Adenokarcinom 22,1 Ploščatocelični karcinom 14,4 Drobnocelični karcinom 9,8
Pljučni raki so razvrščeni glede na histološko vrsto. Ta klasifikacija je pomembna za določanje zdravljenja in predvidevanje rezultatov zdravljenja bolezni. Veliko večino pljučnih rakov predstavljajo karcinomi – maligne tvorbe, ki nastanejo iz epitelijskih celic. Karcinomi pljuč se razvrščajo po velikosti in videzu malignih celic, ki jih pod mikroskopom pregleda histopatolog. Dva velika razreda sta nedrobnocelični pljučni karcinom (NSCLC) in drobnocelični pljučni karcinom (SCLC).
Nedrobnocelični pljučni karcinom (NSCLC) thumb|left|Mikrogram kontrastno obarvanega ploščatoceličnega karcinoma, vrste nedrobnoceličnega karcinoma.
Tri glavne podvrste NSCLC so adenokarcinom, ploščatocelični karcinom in pljučni karcinom velikih celic.