thumb|250px|right|Langobardske posesti v Italiji: Lamgobardsko kraljestvo (Nevstrija, Avstrija in Tuskija) in langobardski vojvodini Spoleto in Benevento
Langobardi (, ) ali Lombardi so bili germansko ljudstvo iz severne Evrope, ki je od leta 568 do 774 vladalo v večjem delu Apeninskega polotoka. V severni Italiji so ustanovili Italsko kraljestvo, ki so ga leta 774 osvojili Franki.
Langobardski zgodovinar Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardorum) piše, da so bili potomci majhnega plemena ViniliPriester, 16. Iz pragermanskega winna-, kar pomeni bojevati se, zmagati. iz južne SkandinavijeHarrison, D.; Svensson, K. (2007). Vikingaliv. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74. (Scadanan), od koder so se izselili zaradi iskanja novih ozemelj. V 1. stoletju so bili del Svebov v severozahodni Germaniji. Do konca 5. stoletja so se preselili približno na ozemlje sedanje Avstrije severno od Donave, kjer so podjarmili Herule, kasneje pa so se pogosto vojskovali z Gepidi. Njihov kralj Audoin je leta 551 ali 552 porazil gepidskega poglavarja Turisinda. Njegov naslednik Alboin je uničil Gepide v bitki pri Ansfeldu leta 567.
Po zmagi se je odločil, da bo svoje ljudstvo odpeljal v Italijo, kie je bila po gotskih vojnah med Bizantinskim cesarstvom in Ostrogoti (535-554) zelo opustošena in razseljena. Langobardom so se pridružili številni Sasi, Heruli, Gepidi, Bolgari, Turingi in Ostrogoti, zato se njihovi invaziji v Italijo ni bilo moč upreti. Do konca leta 569 so osvojili celo severno Italijo in velika mesta severno od reke Pad, razen Pavie, ki je padla leta 572. Zasedli so tudi dele srednje in južne Italije. V severni in srednji Italiji so ustanovili Langobardsko kraljestvo, ki se je kasneje preimenovalo v Italsko kraljestvo (Regnum Italicum). Kraljestvo je doseglo svoj višek v 8. stoletju pod kraljem Liutprandom. Leta 774 so kraljestvo podjarmili Franki kralja Karla Velikega in ga vključili v svoje cesarstvo. V južnih delih Apeninskega polotoka so še v 11. stoletju vladali langobardski plemiči, dokler jih niso premagali Normani in njihovo ozemlje priključili h grofiji Siciliji. V obdobju, ko je bila južna Italija pod langobardsko oblastjo, je bila znana kot Langbarðaland – dežela Langobardov.2. Runriket - Täby Kyrka, an online article at Stockholm County Museum. Pridobljeno 1. julija 2007. Njihovo ime se je ohranilo v imenu severnoitalijanske pokrajine Lombardije.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Legendarni izvor in ime
Najbolj popoln vir podatkov o izvoru, zgodovini in običajih Langobardov je Zgodovina Langobardov, ki jo je v 8. stoletju napisal benediktinec Pavel Diakon. Pavlov glavni vir podatkov o njihovem poreklu je bila knjiga Origo Gentis Langobardorum (Izvor langobardskega ljudstva) iz 7. stoletja.
Origo Gentis Langobardorum pripoveduje zgodbo o majhnem plemenu Vinili iz južne Skandinavije (Skadanan). Codex Gothanus trdi, da so Vinili živeli najprej ob reki Vindilicus na skrajni meji Galije.CG, II. Razdeljeni so bili v tri skupine. Ena od njih je zapustila svojo domovino in odšla iskat plodnejšo zemljo. Eden od razlogov za selitev je bila verjetno prenaseljenost.Menghin, str. 13. Izseljenci pod vodstvom bratov Iborja in Aja in njune matere GambarePriester, str. 16. Grimm, Deutsche Mythologie, I, str. 336. je prišla v deželo Skoringa, ki bi lahko bila na obali BaltikaPriester, str. 16. ali Bardengau ob reki Labi.Hammerstein-Loxton, str 56. V Skoringi so vladali Vandali. Njihova poglavarja, brata Ambri in Asi, sta Vinilom ponudila dve možnosti: vojno ali podložništvo in plačevanje davka.
Vinili, mladi in hrabri, so plačevanje davka zavrnili rekoč: »Bolje je, da branimo svojo svobodo z orožjem, kot da jo omadežujemo s plačevanjem davka«.PD, VII. Vandali so se začeli pripravljati na vojno in za nasvet vprašali boga Godana (Odin). Godan jim je odgovoril, da bo dal zmago tistemu, katerega bo prvega zagledal ob sončnem vzhodu.PD, VIII. Vinili so bili manj številčni, zato je Gambara prosila za pomoč Godinovo ženo, boginjo Frigg. Boginja ji je svetovala, naj ženske svoje lase počešejo čez obraz in jih zvežejo, da bodo videti kot brada, in korakajo v vrsti skupaj s svojimi možmi. Ob sončnem vzhodu je Frea obrnila moževo posteljo proti vzhodu in ga zbudila. Godan je zato najprej zagledal Vinile in vprašal ženo: »Kdo so ti dolgobradci?«. Frigg mu je odgovorila: »Gospod moj, če si jim dal ime, jim daj tudi zmago«.OGL, priloga 11. Od takrat so bili Vinili znani kot Dolgobradci – Langobardi (ali Lombardi).
Ko je Pavel Diakon pisal Zgodovino Langobardov (787-796), je bil katoliški menih in navdušen kristjan, zato je menil, da so poganske zgodbe o poreklu njegovega ljudstva neprimerne in smešne.Priester, str. 17. Za ime Langobardi je trdil, da je povezano z njihovimi dolgimi bradami.PD, I, 9. Sodobna teorija domneva, da njihovo ime izhaja iz besede Langbarðr – enega od imen boga Odina.Pohl in Erhart. Nedoma, str. 449–445. Priester trdi, da so Vinili ob spremembi imena hkrati zamenjali tudi svoj stari kult plodnosti s kultom Odina.Priester, str. 17. Fröhlich Priesterjev potek dogodkov obrača in trdi, da so Langobardi začeli puščati dolge brade šele po sprejetju Odinovega kulta, kar naj bi se odrazilo v njihovem novem imenu.Fröhlich, str. 19. Bruckner poudarja, da je njihovo ime tesno povezano s čaščenjem boga Odina, katerega ime je pogosto vključevalo tudi naslova Dolgobradi in Sivobradi, in da langobardsko osebno ime Ansegranus – tisti z brado bogov, kaže, da so imeli Odina za svoje vrhovno božanstvo. Isti staronordijski koren barth ali barði, ki pomeni brada, je povezan tudi z legendarnimi skandinavskimi Heaftobeardani, katere včasih istovetijo s Heruli, ki so bili okoli leta 500 smrtni sovražniki Dancev. Wilson Chambers, Raymond (2010). Widsith: A Study in Old English Heroic Legend. Cambridge University Press. str. 205.
Po drugi strani nekateri etimološki viri kažejo na starovisokonemški koren barta, ki pomeni sekira in je povezan z besedo helebarda, medtem ko Edward Gibbon trdi, da ime Langobardov izhaja iz besede Börde (ali Börd), ki še vedno pomeni plodno ravnino na obeh bregovih reke. Lange Börde, na primer, se imenuje okrožje pri Magdeburgu. Po njegovi razlagi so bili Langobardi »prebivalci dolge plodne ravnine ob reki«. Domneva se, da se sledovi njihovega imena skrivajo tudi v krajevnih imenih, na primer Bardengau in Bardewick ob reki Labi.Smith’s Dict. of Greek and Roman Geogr., vol. ii., str. 119 —.
Pavel Diakon ni bil edini pisec langobardske zgodovine. Galecijski krščanski duhovnik, zgodovinar in teolog Pavel Orosij piše, da so Vinili/Langobardi živeli prvotno v Vinoilotu/Vinovilitu, severno od Uppsale na Švedskem. Skoringa naj bi bila v bližini sedanje švedske province Uppland malo severno od Östergötlanda. Zgodovinar razlaga tudi etimologijo imena Skoringa:
Obale Upplanda in Östergötlanda so bile pokrite z majhnimi skalami in skalnatimi otoki, ki so se po nemško imenovali Schæren, po švedsko pa Skiaeren, zato bi se pokrajina lahko imenovala Skorung or Skiærunga. Orosius (417). London: W. Bowyer in J. Nichols. Pridobljeno 28. marca 2016.
Znanstveniki so odkrili mnogo podobnosti med langobardskimi in gotskim migracijskim izročilom. Stare legende kažejo, da je prišlo do velikih selitev plemen nekje med 1. in 2. stoletjem. V tem času so svoje domove v Skandinaviji morda zapustili tudi Tevtoni in Kimbri, se selili preko Germanije in nazadnje vdrli v rimsko Italijo.
Arheologija in selitve right|250px|thumb| Širitev germanskih plemen od 750 pr. n. št. do 1 n. št. (Penguin Atlas of World History 1988): thumb|250px|Langobardska grobišča ob spodnji Labi (po W. Wegewitzu)
Langobarde je prvi omenil rimski dvorni zgodovinar Mark Velej Paterkul leta 9 do 16 n. št., ko se je kot prefekt konjeniceMenghin, str. 15. udeležil rimskega pohoda na sever. Paterkul pravi, da je bila pod Tiberijem »zlomljena moč Langobardov, ki so bili še bolj divji kot Germani«.Velej. Hist. Rom. II, 106. Schmidt, str. 5.
S kombiniranjem pričevanj Strabona (20 n. št.) in Tacita (117 n. št.) je moč ugotoviti, da so Langobardi kmalu po začetku krščanskega obdobja prebivali ob Havkih blizu ustja Labe. Strabon trdi, da so prebivali na obeh bregovih Labe, in jih ima za vejo Svebov.Strabon, VII, 1, 3.
Svetonij piše, da je rimski general Neron Druz porazil veliko vojsko Germanov in jih potisnil »na drug breg reke Albis (Laba)«. Poraženci so bili verjetno Langobardi in Hermundurji, ki jih kmalu zatem omenja Strabon.Svetonij. The Twelve Caesars, poglavji II. in III.
Nemški arheolog Willi Wegewitz je več železnodobnih gobišč ob spodnji Labi prepoznal za langobardska.Wegewitz. Das langobardische Brandgräberfeld von Putensen. Kreis Harburg (1972), str. 1–29. Problemi della civilita e dell'economia Longobarda, Milano (1964), str. 19ff. Grobišča so žgalna in večinoma iz obdobja od 6. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št., zato je opustitev naselij malo verjetna.Menghin, str. 17. Ozemlje ob spodnji Labi je spadalo v območje jastorfske kulture in postalo labsko-germansko in se je razlikovalo od ozemlja med Renom, Weserjem in Severnim morjem.Menghin, str. 18. Arheološke najdbe kažejo, da so bili Langobardi poljedelci.Priester, str. 18.
Langobarde omenja tudi Tacit kot oddaljeno in agresivno svebsko pleme, eno od tistih, ki so častila boginjo Nerto – Mater zemlje, in podložno markomanskemu kralju Marobodu.Tacitus, Annales II, 45. Marobod je z Rimljani sklenil mir, zato Langobardi niso bili del germanske plemenske zveze, ki je leta 9 pod Arminijem v bitki v Tevtoburškem gozdu uničila tri rimske legije. Leta 17 je med Arminijem in Marobodom izbruhnila vojna, o kateri Tacit piše:
Orožja niso dvignili samo Heruski in njihovi konfederati, ampak tudi Semnoni in Langobardi, oboji svebskega porekla, in se uprli Marobodovi nadoblasti. Heruski in Langobardi so se borili za svojo nekdanjo čast in nedavno pridobljeno neodvisnost.
Leta 47 je med Heruski izbruhnil upor, v katerem so izgnali svojega novega poglavarja, Arminijevega nečaka. Na prizorišču so se pojavili Langobardi z dovolj veliko vojsko, da je premagala Heruske in vrnila na oblast izgnanega poglavarja.Tacitus, Annales, XI, 16, 17.
Kasij Dion je poročal, da je tik pred markomanskimi vojnami 6.000 Langobardov in Obijcev, za katere so včasih mislili, da so Ubijci, prešlo Donavo in napadlo Panonijo.Kasij Dion, 71, 3, 1. Menghin, str. 16. Obe plemeni sta bili poraženi in njihovi napadi so prenehali. K takratnemu guvernerju Panonije Eliju Basu so kot odposlanca poslali markomanskega kralja Balomarja, ki je sklenil mir in napadalci so se vrnili v domovino, Langobardi ob spodnjo Labo.Priester, str. 21. Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str. 35–36. Približno takrat je Tacit v svoji Germaniji zanje zapisal, da so
... maloštevilčni, a so kljub temu, da jih obkrožajo močnejša plemena, varni. Ne zato, ker so se uklonili, ampak zato, ker so v vojni nevarnosti kljubovalni in predrzni.Tacitu. Germania, str. 38-40.
V 2. stoletju so se v obdobju Principata začela številna germanska plemena, med njimi Franki, Alemani, Bavarci in Sasi, združevati v večje plemenske zveze.Priester, 14. Menghin, str. 16. Langobardi sprva niso bili omenjeni, morda zato, ker takrat še niso prišli do meje Rimskega cesarstva, ali zato, so bili podložni večjim plemenskim skupnostim, morda Sasom. Zelo mogoče je, da je znaten del Langobardov med selitvijo zaostal za njihovo glavnino in so jih na področju Labe absorbirala saška plemena, emigranti sami pa so obdržali ime Langobardi.Hartmann, II, pt I, str. 5. Codex Gothanus po drugi strani pravi, da so Langobarde okrog leta 300 podjarmili Sasi, potem pa so se pod svojim prvim kraljem Agelmundom, ki je vladal trideset let, uprli.Menghin, str. 17, 19. Codex Gothanus, II. V drugi polovici 4. stoletja so Langobardi zapustili svoje domove, verjetno zaradi slabe letine, in se odpravili proti jugu.Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str.35–36. Priester, str. 21–22. HGL, X.
thumb|250px|Selitev Langobardov