thumb|Julij Cezar, po katerem je naslov dobil ime thumb|Gaj Avgust Oktavijan, prvi nosilec naslova cezar

Cezar (latinsko ) je bil naslov vladarjev Rimskega cesarstva.

Naslov izvira iz priimka Cezar, vzdevka, ki je bil v rimskem republikanskem obdobju podeljen veji pomembne rimske rodbine Julijcev. Prvi med njimi je bil Julij Cezar. V rimskem cesarskem obdobju se je naslov cezar uporabljal v glavnem za imenovanega cesarjevega naslednika, bil pa je tudi del naslova vladajočega cesarja.

Iz rimskega naslova cezar izhajata sodobna naslova cesar in car. Iz grške oblike naslova kaisar () izhaja nemški naslov kajzer.

Etimologija Pomen besede cezar ni znan, o njem pa obstaja več teorij. Julij Cezar sam je trdil, da izhaja iz punske besede, ki se nanaša na (verjetno severnoafriškega) slona. Druga teorija meni, da izhaja iz etruščanske besede kēsar (sorodne sanskrtskemu kēsari), ki se nanaša na leva.

Zgodnji rimski cesarji Cezarjev naslednik Oktavijan je zaradi političnih in osebnih razlogov želel poudariti svoje sorodstvo z Julijem Cezarjem in se naslavljal z »Imperator Cezar«. Rimski senat je leta 27 pr. n. št. k naslovu dodal časten naslov Avgust (latinsko Augustus), ki pomeni 'veličasten' ali "velespoštovan". V naslovu ni bilo nobenega elementa Oktavijanovega imena. Njegov nalednik na cesarskem položaju, posinovljenec Tiberij, je samoumevno prevzel tudi naslov svojega predhodnika. Rojen kot Tiberij Klavdij Neron je 26. junija 4 n. št. ime spremenil ime v Tiberij Julij Cezar. Presedan je bil postavljen: cesar je svojega naslednika določil tako, da ga je posvojil in mu dal ime »Cezar«.

Četrti cesar, Klavdij, je bil prvi, ki je ime Cezar dodal k svojemu imenu po prihodu na prestol, ne da bi ga pred tem posinovil njegov predhodnik. K temu je treba dodati, da je bil član Julijsko-Klavdijske dinastije in po materini strani Avgustov pranečak, Tiberijev nečak in Kaligulov stric. Klavdij sam je posinovil svojega pranečaka Lucija Domicija Ahenobarba in mu na tradicionalen način dal ime Cezar. Posinovljenec je kasneje vladal kot cesar Neron.

Prvi cesar, ki je istočasno prevzel položaj in ime, ki ga pravzaprev ni potreboval, je bil uzurpator Servij Sulpicij Galba, ki je zasedel cesarski prestol po smrti zadnjega julijsko-klavdijskega cesarja Nerona leta 68 n. št. pod imenom "Servij Galba Imperator Cezar". Galba je pomagal utrditi "Cezarja" kot naslov izbranega naslednika, tako da ga je dal svojemu posvojencu in nasledniku Luciju Kalpurniju Piso Frugiju Licinijanu. Slednji ni nikoli vladal kot cesar, ker je Galbo odstavil Mark Oton. Oton se sprva ni naslavljal s "Cezar" in je občasno uporabljal naslov "Neron", kasneje pa je privzel tudi naslov "Cezar". Otona je porazil in nasledil Aul Vitelij, ki se je naslevljal z "Aul Vitelij Germanik Imperator Avgust". Vitelij ni privzel imena Cezar in ga je nadomestil z imenom Germanik. Ime Germanik je isto leto podelil tudi svojemu sinu.

Ime Cezar je postal tako integralen del cesarskega imena, da ga je ponovno vzpostavil Tit Flavij Vespazijan, ko je leta 69 n. št. porazil Vitelija in končal obdobje nestabilnosti Rimskega cesarstva. Z njim se je začela Flavijska dinastija. Vespazijanov sin Tit Flavij Vespazijan je vladal kot "Tit Flavij Cezar Vespazijan".

Dinastični naslov Od takrat dalje je bil status cezarja reguliran in se je podeljeval ob imenovanju za bodočega cesarja, občasno tudi skupaj s častnim naslovom Princeps Iuventutis - princ mladosti. Nosilec je naslov obdržal tudi po prevzemu oblasti. Mark Ulpij Trajan, na primer, je kot izbrani naslednik Marka Kokceja Nerve oktobra 97 postal Cezar Nerva Trajan, po zasedbi prestola 28. januarja 98 pa Imperator Cezar Nerva Trajan Avgust. Naslavljanje prvih cesarjev ni bilo enotno, a se je kmaju poenotilo. Na kovancih so se sesarji običajno naslavljali z »Nobilissimus Caesar« – 'najplemenitejši cezar', okrajšano ipd., uporabljal pa se je tudi enostavnejši naslov Cezar, okrajšano CAES.

Pozno cesarstvo Kriza tretjega stoletja

Priljubljenost naslova Cezar za imenovanje naslednikov vladajočih cesarjev se je v 3. stoletju povečala. Številni vojaški cesarji so med krizo tretjega stoletja skušali okrepiti svojo legitimnost z imenovanjem naslednikov. Med njimi so bili tudi Maksimin Tračan (235-238), Filip Arabec (244-249), Decij (249–251), Trebonijan Gal (251–253) in Galien (236–268). Nekatere od njih, na primer Filipa II. (247–249), so v avgusta povišali že njihovi očetje.

Isti naslov se je uporabljal tudi v Galskem cesarstvu, ki je od leta 260 do 274 delovalo neodvisno od preostalega Rimskega cesarstva. Zadnji galski cesar Tetrik I. je za svojega naslednika in konzularnega kolega za leto 274 imenoval svojega sina Tetrika II. Cezarja.

Zdi se, da trud cesarjev pri podeljevanju naslova tega kaotičnega obdobja ni naredil nič bolj stabilnega. Skoraj vsi Cezarji bi bili pobiti pred očetom ali skupaj z njim ali pa so v najboljšem primeru preživeli samo nekaj mesecev, kot na primer Hostilijan. Edini Cezar, ki je uspešno pridobil naslov avgusta in nekaj časa samostojno vladal, je bil Gordijan III. (238–244), pa tudi on je bil pod stalnim nadzorom svojega dvora.

Tetrarhija

1. marca 293 je Dioklecijan vzpostavil tetrarhijo, sistem, v katerem sta vladala dva starejše cesarja (avgusta) in dva mlajša, njima podrejena cesarja (cezarja). Oba enakopravna starejša cesarja sta se naslavljala enako kot prejšnji cesarji z Imperator Cezar NN. Elagabal (vladal 218–222) je naslovu dodal "Pius Felix" - "pobožen in blagoslovljen", medtem ko je Maksimin Tračan (vladal 235-238) uvedel izraz »Invictus« – 'nepremagljiv'. Mlajša cesarja sta po prihodu na seniorski položaj obdržala naziv Cezar.

Tetrarhijo kot sistem vladanja so kmalu opustili (leta 313), delitev cesarstva na štiri dele pa je preživela v obliki cesarskih prefektur. V zahodnem, latinsko govorečem Rimskem, in v vzhodnem, grško govorečem Bizantinskem cesarstvu, je bil uveden prejšnji sistem dveh enakopravnih cesarjev in njunih izbranih naslednikov cezarjev.

Obdobje po tetrarhiji Naslov cezar je ostal v rabi v celotnem konstantinskem obdobju (293–363), tako da sta ga za označevanje svojih dedičev uporabila Konstantin I. in njegov socesar in tekmec Licinij. Konstantin je imel do smrti štiri cezarje: Konstancija II., Konstantina II., Konstansa in njegovega nečaka Dalmacija, njegov najstarejši sin Krisp pa je bil v skrivnostnih okoliščinah usmrčen že v času njegove vladavine. Konstantina bi torej lahko nasledili samo trije njegovi sinovi in nečak Dalmacij, ki je v podobno skrivnostnih okoliščinah umrl poleti 337.

Konstancij II. je v 350. letih za cezarja imenoval svoja bratranca Konstancija Gala in Julijana. Prvega je ukazal usmrtiti, potem pa je bil sam ubit v vojni z Julijanom. Po julijanovem uporu leta 361 je naslov cezar za nekaj časa odšel iz cesarske mode. Cesarji so svoje sinove preprosto povzdignili na položaj avgusta, kot je to storil na primer Gracijan. Naslov so obudili šele čez skoraj tri četrt stoletja, ko je Teodozij II. za cezarja imenoval svojega nečaka Valentinijana III. V Vzhodnem rimskem cesarstvu je imel naslov omejeno rabo. Cesar Leon I. Tračan (vladal 457–474) je v zadnjih mesecih svojega življenja za cezarja imenoval svojega vnuka Leona II. (vladal 474).

Bizantinsko cesarstvo

thumb|right||Rimski cesar Konstantin I., mozaik v Hagiji Sofiji v Konstantinoplu

V Bizantinskem cesarstvu je bil cezar ali kaisar (grško Καῖσαρ) visok dvorni naslov. Prvotno se je, tako kot v poznem Rimskem cesarstvu, uporabljal za podrejenega socesarja ali navideznega dediča in je bil najvišji med "nagradnimi" dostojanstvi. Od Teodozija I. (vladal 379-395) se je večina cesarjev odločila utrditi nasledstvo tako, da je svoje sinove preprosto povzdignila na položaj socesarja. Naslov cezar so zato pogosteje podeljevali drugorojenim in tretjerojenim sinovom ali bližnjim in vplivnim cesarjevim sorodnikom. Aleksej Mosel, na primer, je bil zet cesarja Teofila (vladal 829-842), Bardas pa stric in glavni minister Mihaela III. (vladal 842–867), medtem ko je Nikifor II. Fokas (vladal 963–969) z naslovom cezar nagradil svojega očeta Bardasa Fokasa.Bury 1911, str. 36.ODB, "Caesar". A. Kazhdan, str. 363. Izjemen primer je bila podelitev dostojanstva bolgarskemu kanu Tervelu s strani Justinijana II. (vladal 685–695, 705–711), ker mu je kan leta 705 pomagal vrniti se na prestol. Naslov so leta 1081 podelili Juriju II. Gruzijskemu, bratu cesarice Marije Alanske.

Položaj je užival obsežne privilegije in imel velik ugled in moč. Ko je Aleksej I. Komnen (vladal 1081–1118) ustvaril naslov sebastokrator, je kaisar postal tretji, ko je Manuel I. Komnen (vladal 1143–1180) ustvaril naslov despot pa četrtri najvišji položaj v državni hierarhiji. Takšno stanje je ostalo nespremenjeno do konca cesarstva. Ženska oblika je naslova bila kaisarisa. Naslov kaisar se je običajno podeljeval cesarjevim sorodnikom, visoklim in uglednim državnim uradnikom in le redko tujcem.

Po Filotejevem Kletorologiju iz leta 899 so bile insignije bizantinskega cezarja krona brez križa in slovesnost Cezarjevega stvarjenja, opisana v De ceremoniis I.43.Bury 1911, str. 20, 36. V obdobju Paleologov so naslov cezarja podeljevali uglednim plemičem, kot je bil Aleksej Strategopul, od 14. stoletja pa večinoma balkanskim vladarjem, kot so bili knezi Vlaške, Srbije in Tesalije.

thumb|300px|Pečat cezarja Mihaela Angela

V pozni bizantinski hierarhiji, ki je dokumentirana v Knjigi dostojanstev (latinsko De Officiis, grško Τακτικόν περί των οφφικίων του Παλατίου Kωνσταντινουπόλεως και των οφφικίων της Μεγάλης, O dostojanstvih v cesarski palači in Veliki cerkvi) Jurija Kodina, je bil cezar po rangu pod sebastokratorjem. Kodin omenja tudi to, da je bil cezar enak panhipersebastu, ki ga je tudi ustvaril Aleksej I., cesar Mihael VIII. Paleolog (vladal 1259–1282) pa je svojega nečaka Mihaela Tarhanejota povzdignil na položaj protovestiarija s pripombo, da spada po rangu pod cezarja. Pod Andronikom II. Paleologom (vladal 1282-1328) je po rangu njemu enak postal megas domestikos (veliki domestik), ko je bil na ta položaj imenovan bodoči cesar Ivan VI. Kantakuzen (vladal 1347–1354).Verpeaux 1966, str. 134–136. Po Juriju Kodinu je med cezarjeve insignije pod Paleologi spadal rdeč in zlat klobuk skiadion, izvezen z zlato nitjo in tančico z nosilčevim imenom in priveski, enakimi priveskom despota in sebastokratorja. Nosil je rdečo tuniko, podobno cesarjevi, vendar brez določenih okraskov. Nogavice in čevlji so bili modre barve. Enake barve je bila tudi konjska oprava. Vse to je bilo enako opravi sebastokratorja, vendar brez izvezenih orlov. Kodin piše, da posebnega kupolastega klobuka skaranikon in plašča tamparion cezarji niso nosili.Verpeaux 1966, str. 147–149.

Osmansko cesarstvo thumb|right||Sultan Mehmed II. in ekumenski patriarh Konstantinopla Genadij Sholastik