Za mesto v severni Italiji glej Canosa
Canosa di Puglia, splošno znana preprosto kot Canosa (Canosino Canaus), je mesto in občina z okoli 30.000 prebivalci v pokrajini Barletta-Andria-Trani, deželi Apuliji v južni Italiji. Leži med Barijem in Foggio, na severozahodnem robu planote Murgia, ki dominira nad dolino reke Ofanto in obsežnimi ravnicami Tavoliere delle Puglie, ki segajo od gore Vulture pri Garganu do jadranske obale. Canosa, rimski Canusium, velja za glavno arheološko središče Apulije in je eno najstarejših stalno naseljenih mest v Italiji.Soprintendenza per i beni archeologici della Puglia, Marisa Corrente (a cura di) 1912 un ipogeo al confine: tomba Varrese: Canosa di Puglia, Palazzo Sinesi, 22 ottobre 2000, Canosa di Puglia, Serimed, 2001 Številne vaze in druge arheološke najdbe so v lokalnih muzejih in zasebnih zbirkah. Ni daleč od reke Ofanto, kjer so Rimljani našli zatočišče po porazu v bitki pri Kanah, in je grobišče Bohemunda I. Antiohijskega.
Ime Canosa je italijanski razvoj latinskega Canusium, ki izhaja iz grškega Kanýsion (Κανύσιον), katerega izvor je negotov. Po latinskem komentatorju Serviju je Canusium izhajal iz canis ("pes"), živali, povezane z lokalnim čaščenjem Afrodite. Druge izpeljanke vključujejo grško kháneon (χάνεον, "pletena košara"), iz obilnega vrbovega protja, ki raste ob Ofantu; hebrejsko chanuth ("taverna"); [dvoumno – razpravljati] in etruščansko ime Canzna.
Geografija
Canosa leži na desnem bregu reke Ofanto (starodavni Aufidus) in je skoraj 20 kilometrov oddaljena od Jadranskega morja. Mesto leži na planoti Murgia, med 105 in 140 metri nad morsko gladino. Mesto je zgrajeno na večinoma peščeni ali ilovnati površini, ki prekriva apnenčasto plast (calcareniti of Gravina), ki tvori tipičen belo-rumenkast tuf in je zlahka zložljiv. Ta morfološka značilnost je omogočila podzemno gradnjo umetnih jam (v 19. stoletju so se uporabljale kot kleti) in ustvarjanje hipogeja. Tuf, pridobljen iz izkopavanj, je šel za gradnjo objektov na površini. Obstaja nevarnost posedanja zaradi prisotnosti jam in podzemnih kanalov, značilnih za kraška okolja. Stavbe mesta Canosa veljajo za visoko tvegane za porušitev.INEA - Istituto Nazionale di Economia Agraria V zadnjih letih je bilo veliko gradbenih okvar in motenj na cestah. Območje se razteza proti jugu do pobočij Murgije in je večinoma ravninsko. Povodja rek Rendina in Locone prispevata k veliki površini 150 kvadratnih kilometrov.
Canosa ima značilno zmerno podnebje, blago pomlad in jesen ter mrzle zime in mila poletja. Na povprečno mesečno temperaturo od 7,7 °C januarja do 24,9 °C avgusta močno vpliva hribovje Murgiano . Povprečna letna količina padavin je 547 milimetrov padavin, porazdeljenih predvsem v obdobju od septembra do aprila.Pagina con le classificazioni climatiche dei vari comuni italiani Podnebna klasifikacija Canose je podnebno območje C.
Zgodovina Prazgodovina Stari Grki in Rimljani so ustanovitev Canusion ali Canusium pripisali homerskemu junaku Diomedu, vendar so arheologi ugotovili prisotnost ljudi na tem območju že v 7. tisočletju pred našim štetjem. Diomedejeva polja so bila v neolitiku (6. do 4. tisočletja pr. n. št.) eno glavnih središč Daunijev, severne veje Japigov. Toppicelli na ravnici Ofantina je razkril zgradbe in grobnice bogate aristokracije, ki se zdijo tudi sorodne tej skupini.
Izkopavanja so odkrila tudi kovinske in jantarne oblike, ki se zdijo etruščanske.
Antika
Canusion je postal pomembno trgovsko središče za obrtnike, zlasti za keramiko in lončarstvo. Verjetno so ga naselili Pelazgi, in je postal grški polis v času razvoja Magna Graecia. To helenistično mesto na mestu sedanjega mestnega jedra, se v zgodovinskih zapisih prvič pojavi kot zaveznik Samnitov v njihovih vojnah proti Rimu, vendar je bilo leta 318 pr. n. št. bodisi podrejeno ali prostovoljno zamenjalo stran, nato pa je služilo kot rimski zaveznik. Po Hannibalovi zmagi leta 216 pred našim štetjem nad konzuloma Paulom in Varonom v bližnjih Kanah je Canosa zaščitila bežeče ostanke rimske vojske znotraj svojih zidov. V drugem letu socialne vojne se je pridružila upornikom in se uspešno uprla rimskemu obleganju. Med tem spopadom ali državljanskimi vojnami, ki so sledile se zdi, da je močno trpela in se je močno zmanjšala, čeprav je svoj status izboljšala v samoupravno občino (municipium) leta 88 pr. n. št. in ščitila te privilegije med spopadi. Seznam lokalnih senatorjev je bil odkrit iz ruševin.
Mesto je bilo središče kmetijske proizvodnje in trgovine, zlasti z apulijsko volno. Horacijeve Satire se pritožujejo nad peščenim kruhom in slabo vodo, vendar ugotavljajo, da so ljudje še vedno tekoče govorili latinsko in grško. Kovanci so imeli skozi rimsko obdobje grške napise. Via Traiana je prišla do mesta leta 109 n. št. in ruševine velikih vrat še vedno častijo tega cesarja. Mesto se je ponašalo tudi z zelo velikim amfiteatrom. Postalo je rimska kolonija (colonia) pod Markom Avrelijem. Herod Atik je nadzoroval proces in zgradil akvadukt, dokončan leta 141. Antonin Pij ga je določil glavno mesto province Apulija in Kalabrija (Latinsko Apulia et Calabria). Proti koncu 3. stoletja je postalo glavno mesto Apulije in Kalabrije II Royal.
Srednji vek
Mesto je cvetelo v zgodnjem srednjem veku, ko je postalo znano kot "mesto škofov". Nekateri njegovi škofje so znani iz 4. stoletja. Škof Stercorius je sodeloval na koncilu v Sardiki leta 343, škof Probus pa je odločno posredoval proti španskemu škofu, ki je želel imenovati svojega naslednika na koncilu, ki ga je v Rimu sklical papež Hilarij leta 465. Škofija je dosegla svoj vrhunec pod svetim Sabinom (514–566), ki je bil pozneje počaščen kot mestni zavetnik.
Območje je močno trpelo zaradi Langobardov med invazijo, ki je ustanovila vojvodino Benevento in muslimanskimi invazijami, ki so sledile. V začetku 9. stoletja so muslimani mesto v celoti uničili in leta 844 je škof Angelarij prepeljal relikvije sv. Rufina, Memorusa in Sabina v Bari. Kmalu zatem ga je papež Sergij II. potrdil za škofa v Bariju in Canosi, združeni naslov, ki so ga nosili nadškofje Barija do leta 1986. (Ostaja naslovni sedež).
Leta 963 je bila Canosa obnovljena na mestu pod nekdanjim rimskim mestom. Do normanskega osvajanja je ostal langobardski gastaldat (uradnik), ki je ustanovilo Kraljevino Sicilija. Pod Bohemondom I. Antiohijskim (umrl 1111), sinom Roberta Guiscarda, je ponovno pridobil svoj prejšnji pomen. Stolnica sv. Sabina s petimi kupolami je bila dokončana leta 1101. Bohemondova grobnica je tik na jugu. Po izumrtju Staufovcev pa je mesto spet nazadovalo.
Sodobnost
Ruševine in naselje Canosa so bili večkrat poškodovani zaradi potresov, zlasti tistih v letih 1361, 1456, 1627, 1659, 1694 in 1851. Mesto je bilo tudi večkrat oplenjeno, predvsem od Tarantinija leta 1451 in Napoleona leta 1803. Kot fevd so ga nadzirali Casati, Orsini iz Balza, Grimaldi iz Monaka, družina Gemmis. Castelfoce, Affaitati iz Barlette in Capece Minutolo iz Neaplja.Questi ultimi poterono fregiarsi del titolo di "Principi di Canosa", attribuitogli ex Regio Decreto del 1914, partendo da Ernesto (1886), fino all'esplicito non riconoscimento dei titoli nobiliari sancito dalla Costituzione. Titolo, comunque, che è diventato parte integrante del nome. Tiberio Capece je bil leta 1712 imenovan za "princa Canose".
Po italijanskih osamosvojitvenih vojnah in katastrofalnem potresu leta 1851 je Canosa ostalo pretežno meščansko mesto, kar dokazuje gradnja palač. Praktično nepoškodovano v prvi svetovni vojni je mesto utrpelo posledice potresa v Irpiniji leta 1930, ki je povzročil ogromno škodo.
6. novembra 1943, med drugo svetovno vojno, so zavezniki kmalu po premirju 8. septembra bombardirali območje. Poškodovane so bile nekatere stavbe, med drugim cerkve San Francesco in San Biagio ter mestna hiša, življenje je izgubilo 57 ljudi. Aprila 2001 je mesto Canosa v spomin na tragedijo prejelo bronasto medaljo za civilno hrabrost. 17. septembra 1962 je Canosa z odlokom predsednika prejela naziv mesto zaradi svojih zgodovinskih tradicij in zaslug, ki jih je pridobila skupnost. Leta 1980 je Canoso ponovno poškodoval potres.
Trenutno gospodarstvo Canose temelji predvsem na kmetijstvu, s storitvenim sektorjem (arheološki turizem) ter industrijo in obrtjo, vključno s tekstilom, predelavo hrane in obrtjo.
Znamenitosti
Religiozna arhitektura Stolnica San Sabino Stolnico San Sabino je v 8. stoletju ustanovil langobardski vojvoda Arechis II. iz Beneventa, potem ko je opustil zgodnjekrščanska mesta v San Leuciu in sv. Petru. Prvotno posvečena svetima Janezu in Pavlu, je 7. septembra 1101 jo je papež Pashal II. posvetil po sv. Sabinu iz Canose, približno štiristo let po prenosu svetnikovih posmrtnih ostankov v kripto. Kot stolnico jo je leta 1916 priznal papež Benedikt XV. Gerardo Chiancone, La Cattedrale e il Mausoleo di Boemondo in Canosa (Andria, Tip. Guglielmi), 1983
Tloris bazilike je latinski križ, ki ga pokriva pet kupol in apsida, osvetljena s tremi okni, katere osrednje telo je pokrito z vitrajem, ki prikazuje zavetnika. Je primer romanske / bizantinske arhitekture. Pod korom je kripta, svetišče. Oboke podpirajo marmorni stebri s korintskimi kapiteli, ki so bili pridobljeni iz opustošenih antičnih spomenikovStolnica stoji tri metre pod trgom.
Po potresu leta 1851 je bila poškodovana, obnovitvena dela pa so privedla do razširitve latinskega križa ter rekonstrukcije pročelja v lokalnem tufu s tremi portali, ki vsak ustrezajo ladjam. Kapele vsebujejo po vrstnem redu: krstilnik, fresko, oltar, posvečen Gospe od vodnjaka (zaščitnice Canose), katere ikona je prišla po prvi križarski vojni, v sosednjem mavzoleju Bohemonda, lesen kip in slika Alfonza Maria de Liguori in grobnica blaženega patra Antonia Maria Losita (1838–1917).
V levi stranski ladji je grob škofa Lecceja, nadškofa Francesca Minerve (1904–2004) za tremi kapelicami: ena z relikvijami, kelihi, razpelom in srebrnim doprsnim kipom svetnika, obdanim z železno rešetko, in druga posvečena sv. Antonu (vendar s platnom, ki predstavlja sv. Frančiška Asiškega), tretja posvečena sv. Ani. Na levem kraku latinskega križa sta še dve kapeli, kapela sv. Zakramenta, ki vsebuje kip Presvetega Srca, druga pa sv. Jožefa.
Prezbiterij ima veliki oltar s ciborijem, ki je postavljen na marmorno podlago s tremi stopnicami, nad katerimi je nadstrešek, ki ga podpirajo štirje stebri iz rdečega marmorja s korintskimi kapiteli, osmerokotno piramido v dveh delih drži skupaj 48 stebrov iz istega marmorja, zelo podobno kot v baziliki sv. Nikolaja v Bariju.
Bohemondov mavzolej
Dostopen z desnega transepta stolnice je Bohemondov mavzolej. (Za odklepanje vrat, ki omogočajo dostop, boste morali prositi cerkvenega uradnika). Majhna stavba, ki je bila postavljena nekje po letu 1111, ima zgornji del, za katerega je značilen poligonalni boben, ki ga prekriva polkroglasta kupola. Nasproti vrat mavzoleja je kamnita izklesana heraldična naprava, lev Rampant, katerega slog se zdi sodoben Bohemondu in bi zato lahko predstavljal njegov osebni grb. Asimetrična bronasta dvojna vrata (sedaj ohranjena v stranski kapeli v sosednji baziliki Gospe od Fontane) je verjetno ustvaril Roger Melfi (11. stoletje). V notranjosti je poleg stebrov, ki gredo globoko, na marmornih tleh napis "boamvndvs".
Posvetna arhitektura
Središče mesta je posejano s stavbami iz 18. in 19. stoletja velike umetniške in estetske vrednosti. Palača Casieri Palača Iliceto, v kateri je muzej lutk 19. in 20. stoletja. Palazzo Scoccera Santa Palazzo Barbarossa Ppalača Rossi Palazzo Sinesi, ki vsebuje 400 najdb iz 4.–3. stoletja pr. n. št. Palace De Muro Fiocco Palazzo Fracchiolla-Minerva Mestna palača Palača Caporale Palazzo Visconti Palača Forino na ulici Via De Gasperi Šola Mazzini preko Piave
Teatro D'Ambra