Slovenska mladinska književnost je leposlovje v slovenščini, namenjeno otrokom in mladini.
Obdobja slovenske mladinske književnosti 1550–1850 V prvem, predliterarnem obdobju so imela nekatera besedila otroka kot naslovnika omenjenega v podnaslovu (Primož Trubar, 1550), Abecednik in Katekizem, 1550). V drugi izdaji Katekizma (1555) je Trubar dodal še poglavje Otrozhie molitue. Predliterarne začetke mladinske književnosti najdemo v 16. stoletju]] še v Kreljevi Otročji bibliji, 1566; Bohoričevi Otrozhi tabli, 1580 itd.), posebej pa v 17. stoletju]] oz. v času, ko se je otroštvo začelo upoštevati kot posebno obdobje v človekovem življenju. Te vrste knjig (biblija, abecedniki, katekizmi, pesmarice, postile) so služile vzgoji otrok, pa tudi razvijanju pismenosti odraslih.Primož Trubar, Abecedarium vnd der klein Catechismus in der Windischen Spach: Ane Buquice, is tih se ty mladi inu preprosti Slouvenci mogo lahku vkratkih zhasu brati nauuzhiti. Vtih so tudi ty vegshy stuki te kersczhanske vere im ande molytue, te so prepisane od anima Peryatila vseh Slouezou, 1550. V času razsvetljenstva so nastali prevodi Christopha von Schmida, ki v naslovih in podnaslovih ne izražajo le naslovnika ali tematike, ampak tudi vzgojni namen.Christoph von Schmid, Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmy. Pripodobni navky dobrih staršov za svoje otroke ino podložne: Kniga za vsakega kmeta ino težaka, 1824; Kratkoshasne pravlize otrokam v podvuzhenje, 1835; Genovefa: Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke, 1879. Opismenjevanje se je postopoma institucionaliziralo, izvajalo se je v cerkvah in nato v šolah. Knjige za odrasle so sčasoma postale mladinsko branje in so bile vključene v učne načrte za osnovno šolo. To so na primer Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) Antona Tomaža Linharta, Pesme sa pokušino (1808) Valentina Vodnika, Krst pri Savici: Povest v verzih (1836) in Poezije (1847) Franceta Prešerna, Martin Krpan (1858) Frana Levstika. Šolstvo na Slovenskem se je začelo razvijati z reformami Marije Terezije in Jožefa II., po katerih je osnovna šola postala obvezna za vse otroke (Splošna šolska naredba, 1774). Šola je spodbudila nastajanje strokovnih knjig: učbenikov, beril, slovnic, spisovnikov ipd. (npr. Drobtinice: Učitelam ino učencem, starišam ino otrokom v podvučenje ino za kratek čas, 1846–1901).
1850–1900 Predvsem pesniki v tem času uveljavljajo kult otroštva, mladosti, spontanosti in čustev. Drugo obdobje zaznamuje začetek izdajanja časopisov Vedež (Časopis za šolsko mladost, 1848/50) in Vrtec (Časopis s podobami za slovensko mladost, 1871–1944/45 ustanovitelj Ivan Tomšič), ki niso bili neposredno povezani s šolo in izobraževanjem, ampak tudi z zunajšolskimi interesi. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi ilustracije (»podobe«), ki so jih vnašali najprej v poučne (Fran Erjavec), pozneje pa tudi v leposlovne sestavke in knjige za mlade. Predstavniki tega obdobja so Fran Levstik (Otročje igre v pesencah, 2. zvezek Levstikovih zbrani spisov, 1891, 1880 v reviji Vrtec), Matilda Tomšič Sebenikar (pisala v revijo Vrtec od začetka) in Josip Stritar. Knjižne ilustracije so postopoma nastajale že v reformaciji in baroku (Janez Vajkard Valvasor), vendar lahko o ilustriranih knjigah za otroke govorimo šele od leta 1911 naprej (Fran Milčinski, Pravljice, ilustratorja Gvido Birolla in Maksim Gaspari), o slikanicah za otroke pa šele od začetka 20. stoletja naprej (Ljudmila Prunk, Marica Gregorič Stepančič, Viktor Cotič, Pravljice, 1913; Leopold Paljk, Milko Bambič, Kolački, 1926; Anica Černej, Edo Derčaj, Življenje hudobne kavke Katke, 1932; France Bevk, Ksenija Prunk, Tovariša: povest za mladino, 1934 itd.).
1900–1950 Tretje obdobje se začne z nastopom Otona Župančiča (Pisanice: pesmi za mlade, 1900; Lahkih nog naokrog, 1912; Sto ugank – tristo zadrg, tristo zank, 1915; Ciciban in še kaj, 1915). Župančič se je uveljavil kot avtor, ki je ustvarjal brez eksplicitnega didaktično-izobraževalnega namena. Istočasno se je z mladinsko poezijo ukvarjala tudi Anica Černej, 1900–1944 (Metulji, Za srečne in žalostne dni, Dedek Miha).
1950–1980 Po letu 1950 je nastopil val internacionalizacije mladinske književnosti, prevodov del Paula Hazarda, Bettine Hürlimann in mednarodnih stikov. Gibanje je pospešilo razvoj slovenske mladinske književnosti. V tem obdobju je prišlo do izrazitega razvoja avtorskih poetik in prehoda od socialnega realizma k fantastični pripovedi, premika od ruralnega k urbanemu in do tematskih sprememb, ki so bile najprej zaznamovane s koncem druge svetovne vojne, nato pa z družbenimi spremembami ob koncu 20. stoletja. Razvoj mladinskega leposlovja so z raznimi projekti posredno spodbujale različne ustanove in revije, na primer založba Mladinska knjiga (nagrada Izvirna slovenska slikanica), revija Ciciban, Pionirska knjižnica (Center za mladinsko književnost in mladinsko knjižničarstvo - dejavnosti Moja najljubša knjiga, 1998; Slovenski knjižni kviz, 1998 itd.), Bralna značka Slovenije, revija Otrok in knjiga. S tematskimi številkami npr. o stripu, prevodih, kiču, mladinski književnosti na razpotju, »zdravju« v mladinskih knjigah, tragičnem in komičnem, perspektivah, mitskem in s strokovnimi posveti, ki so presegli nacionalne meje, je revija Otrok in knjiga postala nepogrešljiv strokovni spremljevalec primarne mladinske književnosti. Mladinska književnost se je širila tudi prek knjižnih zbirk za različne skupine mladih naslovnikov (npr. Cicibanova knjižnica, 1949; Pionirska knjižnica, 1950; Čebelica, 1953; Najdihojca, 1958; Velike slikanice, 1967; Mala slikanica, 1974; Zlata slikanica, 1975; Pedenjped, 1977; Levi devžej, 1971; Knjižnica Sinjega galeba, 1952; Kresnice, 1985; Cicibanov vrtiljak, 1987; Kartonke, 1987; Svetlanovčki, 1995 itd.). Od leta 1949 podeljujejo Levstikovo nagrado založbe Mladinska knjiga za dosežke na področju mladinske književnosti. Svojo pomembno vlogo pri slovenski mladinski književnosti imata tudi reviji Pastirček in Galeb, ki sicer izhajata v zamejstvu (v Gorici in v Trstu), a sta nastali za širjenje slovenskega jezika in kulture med mladimi Slovenci. K uveljavljanju mladinske književnosti so prispevali tudi ilustratorji in avtorji, ki so sodelovali na pomembnih mednarodnih razstavah.
1980–2010 V tem obdobju so značilni problemska tematika, dvojni naslovnik, pluralizem in zunajliterarni dejavniki: potrošništvo, večpredstavnost. Razširile so se nagrade na področju mladinskega leposlovja: Srečanja mladinskih pisateljev (1997) in nagrada večernica za najboljše izvirno leposlovno mladinsko delo (1997); ustanovljena je bila Sekcija za mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisateljev in nagrada desetnica za izvirno slovensko mladinsko delo (2004). Prav tako so bili ustanovljeni Slovenska sekcija za IBBY (, 1992), Smrekarjeva nagrada (1993) in nagrada izvirna slovenska slikanica (2004). K razvoju slovenske mladinske književnosti so poleg Mladinske knjige prispevale tudi EPTA, Didakta, Grlica, Kres, Karantanija, Miš, OKC, Prešernova družba, Smar-Team.
Pionirska knjižnica v Ljubljani kot ena osrednjih institucij na področju promocije mladinske književnosti že dolga leta organizira Slovenski knjižni kviz, zbira informacije o literarnih nagradah v slovenskem in svetovnem prostoru, organizira in koordinira dejavnosti v zvezi z akcijo Moja najljubša knjiga, informira o novostih, prireditvah za otroke in odrasle. Od leta 1990 nastaja priporočilni seznam knjig. Slovenski avtorji, ilustratorji in prevajalci si prizadevajo za nominacije za častno listo IBBY (1992) in Andersenovo nagrado. Med izjemnimi prevajalci so Dušan Ogrizek, Vasja Cerar, Jakob J. Kenda.
Pluralizem po letu 1990
K pluralizmu po letu 1990 sodijo tudi komercializem in razvoj sodobnega založništva knjig za otroke, ki se (komercialno) ukvarjajo s primarno mladinsko književnostjo, npr. Aristej, Didakta, EPTA (založba najlepših slikanic z razvejano dejavnostjo najlepše slikanice, projektom Knjigobube, izdajanjem strokovnih knjig o branju, idr.), Karantanija, Kres, Prešernova družba idr., ter ustanavljanje spletnih strani, npr. (knjiga meseca; moja najljubša knjiga ter pesniki in pisateljice; slovenski ilustratorji). Ustanovljene so bile nove komercialne revije za otroke: Petka: List za radovedne (Ljubljana, 1993), Zmajček (Domžale, 1994), Polžek: Revija za punčke in fantke (Dob pri Domžalah, 1998/99), Medvedek Pu: Za najmlajše (Ljubljana, 1999); Pikapolonica: Revija za radovedne, ustvarjalne in igrive otroke (Ljubljana, 1999), Telebajski: Revija za otroke (Ljubljana, 2001), Trobentica: Za vedoželjne in igrive (Ljubljana, Prešernova družba, 2001), Zvonček: Revija z glasbeno prilogo za otroke (Kranj, 2002), Bim-bam: Revija za otroke z računalniško in avdio zgoščenko (Maribor, 2003), Bučka: Revija za otroke z avdio zgoščenko (Maribor, 2004) idr.
Mladinsko literaturo spremlja literarnozgodovinski in literarnoteoretični aparat. Pomembna je tudi mreža knjižnic (splošno-izobraževalne in šolske knjižnice (bibliopedagoške oblike dela, igralne ure s knjigo in pravljične ure), znanstveno-strokovne revije (Otrok in knjiga), znanstveno-strokovna srečanja (Otrok in knjiga]], Oko besede ...), revije za otroke oz. mlade bralce (Ciciban: Revija za najmlajše (1945), Cicido: Revija za predšolske otroke (1998), s prilogo Ciciban za starše: Brezplačna priloga revij Ciciban in Cicido (1998), Kurirček (1960–1991), ki se je pozneje preimenoval v Kekec: Literarna revija za učence osnovnih šol (1991). V tem času je Mladinska knjiga izgubila založniški monopol. Izdajajo se slikaniške oblike knjig (slikanice, leporelo, tipanke, postavljanke, igralne knjige). Sprotno ocenjevanje literarne produkcije (domače in tuje) v časopisu Delo recenzira Barbara Hanuš. Tilka Jamnik s knjižničnega stališča analizira s/tanje na področju izdajanja knjig (domačih in tujih).
Bibliopedagoško gibanje Bralna značka Slovenije je bilo ustanovljeno po češkem zgledu, sprožila sta ga pisatelj Leopold Suhodolčan, takratni ravnatelj na OŠ Prevalje, in profesor slovenščine Stanko Kotnik leta 1960 kot Prežihovo bralno značko v Kotljah na Koroškem. Bralna značka Slovenije več kot 40 let spodbujalo mlade k branju kot vseživljenjski vrednosti. Od 60. let ure pravljic oživljajo pripovedovanje, ki je v tujini izredno razvejana in cenjena dejavnost.
Mladinska književnost na univerzah Mladinska književnost se poučuje na štirih univerzah: Univerzi v Ljubljani (na Filozofski in Pedagoški fakulteti), Univerzi v Mariboru (na Pedagoški fakulteti in na Filozofski fakulteti) ter Univerzi na Primorskem (na Pedagoški fakulteti).
Mladinsko književnost kot predmet literarne vede je v 60. in 70. letih 20. stoletja na Pedagoški akademiji v Ljubljani prva poučevala Martina Šircelj, nekdanja ravnateljica Pionirske knjižnice v Ljubljani. Njena bibliografija temelji na knjižnični vzgoji, ki jo je avtorica nadgradila z raznimi teoretičnimi spoznanji. Knjigo Ura pravljic (1972), ki jo študenti uporabljajo še danes, je Martina Šircelj napisala skupaj z Marjano Kobe in Alenko Gerlovič. Mladinsko književnost kot del književnosti za odrasle je na Pedagoški akademiji v Ljubljani nekaj časa poučeval tudi Janez Rotar (Povednost in vrsta: Pravljice, balade in povesti, 1976). Marjana Kobe, ki si je prva za temo doktorata izbrala mladinsko književnost (Pogledi na mladinsko književnost, 1987). V nadaljnjem znanstvenoraziskovalnem in strokovnopedagoškem delu je kot nekdanja pravljičarka. V letih 1979–1998 je predavala o mladinski književnosti na Pedagoški akademiji oz. poznejši Pedagoški fakulteti v Ljubljani.