Prízren (, ; ) je drugo najbolj naseljeno mesto in občina na Kosovu ter sedež istoimenske občine in okrožja. Je na bregovih reke Prizren med vznožjem Šar planine na jugu Kosova. Prizren ima celinsko podnebje z nekaj sredozemskimi vplivi.
Prizren je ustavno določen kot zgodovinska prestolnica države. Arheološka izkopavanja v Prizrenski trdnjavi kažejo, da je bilo območje trdnjave naseljeno in uporabljeno že od bronaste dobe. Prizren se tradicionalno enači z naseljem Theranda v rimski Dardaniji, čeprav so bile v novejših raziskavah predlagane tudi druge lokacije. V pozni antiki je bil del obrambnega utrdbenega sistema v zahodni Dardaniji, trdnjava pa je bila obnovljena v času vzhodnorimskega cesarja Justinijana. Bizantinska oblast v regiji se je dokončno končala v letih 1219–20, ko je srbska rodbina Nemanjići prevzela nadzor nad trdnjavo in mestom. Prizren je bil pod vladavino Štefana Dušana prestolnica Srbskega cesarstva, v času Dušanove vladavine pa je zacvetel in postal pomembno središče trgovine. Od leta 1371 je Prizren nadzorovala vrsta regionalnih fevdalnih vladarjev, vključno z družino Mrnjavčević, plemiško družino Balšić, rodbino Branković in ugledno hišo Kastrioti. Osmanski Turki so Prizren leta 1455 zavzeli od Srbskega despotata in skoraj takoj postal glavno mesto Prizrenskega sandžaka v Osmanskem cesarstvu. Prizren je bil pomembno upravno mesto za Osmane, konec 19. stoletja pa je postal pomembno politično središče albanske renesanse.
Prizren je bil sedež Prizrenske lige in središče albanskega nacionalizma in odpora.
Ime Ime mesta je bilo povezano z imenom Petrizen, dardanske utrdbe, ki jo je Prokopij omenil v 6. stoletju.
Hamp je predlagal, da ime mesta približno pomeni »žival z rogatim brodom« z IE korenom *ḱrn 'rog, rogata stvar' (prim. Oxford). Po Curtisu toponim Prizren sledi albanskim fonetičnim pravilom, kar pomeni, da se je ime razvilo pod albansko govorečim prebivalstvom.Mehmeti, Col. "This Time In Linguistics History: Eric Hamp and Albanian Linguistics". Linguistic Society of America.Slavic-Albanian Language Contact, Curtis (2012), page 42
Zgodovina Zgodnje obdobje
Prizren je bil tradicionalno identificiran s Therando, mestom iz Rimskega cesarstva. Vendar pa novejše raziskave kažejo, da je bila Theranda morda na današnjem Suvem Reku. Arheološke raziskave so pokazale, da je bilo na mestu Prizrenske trdnjave več obdobij naseljenosti od prazgodovine. V njenem spodnjem delu je bil skozi stoletja odložen material iz zgornjega dela trdnjave. Izvira iz srednje bronaste dobe (ok. 2000 pr. n. št.) v pozno železno dobo (ok. 1. stoletje n. št.) in je primerljiva z materialom, najdenim na bližnjem prazgodovinskem najdišču v vasi Vlashnjë (približno 10 km zahodno od Prizrena). Leta 2005 so v bližini Vlashnjë našli prazgodovinske skalne poslikave na obrednem mestu, povezanem z življenjskim ciklom. Predstavljajo prvo najdbo prazgodovinske skalne umetnosti v regiji.
V pozni antiki je utrdba doživela fazo obnove. Je del vrste utrdb, ki jih je v istem obdobju zgradil ali obnovil Justinijan I. vzdolž Belega Drima v severni Albaniji in zahodnem Kosovu na poteh, ki so povezovale obalna območja s Kosovskim poljem. V tem času se trdnjava Prizren verjetno pojavlja v zgodovinskih zapisih kot Petrizen v 6. stoletju n. št. v delu Prokopija kot ena od utrdb, ki jih je Justinijan naročil obnoviti v Dardaniji.
Konstantin Jireček je na podlagi korespondence ohridskega škofa Demetrija Homatenosa (1216–36) menil, da je bil Prizren eno od območij, ki so jih Albanci zasedali pred slovansko širitvijo.Ducellier, Alain (21 October 1999). The New Cambridge Medieval History: Volume 5, c.1198-c.1300. Cambridge University Press. p. 780. ISBN 978-0-521-36289-4. Archived from the original on 3 January 2014. Retrieved 21 November 2012
Srednji vek Današnji Prizren se prvič omenja leta 1019 v času Bazilija II. (vladal 976–1025) v obliki Prisdriana. Leta 1072 so voditelji bolgarskega upora Georgija Vojteha odpotovali iz svojega središča v Skopju na območje Prizrena in se sestali, na katerem so povabili Mihajla Vojislavljevića iz Duklje, da jim pošlje pomoč. Mihajlo je poslal svojega sina Konstantina Bodina in 300 svojih vojakov. Dalasen Dukas, dux Bolgarije, je bil poslan proti združenim silam, a je bil poražen v bližini Prizrena, ki ga je nato srbska vojska obsežno oropala. Bolgarski magnati so po tej začetni zmagi Bodina razglasili za cesarja Bolgarov. Do konca leta 1072 jih je na območju severne Makedonije premagal Nikefor Brijenij. Območje je v 1090-ih napadel srbski vladar Vukan. Demetrios Homatenos je zadnji bizantinski ohridski nadškof, ki je Prizren vključil v svojo jurisdikcijo do leta 1219. Štefan Nemanja je med letoma 1180 in 1190 zasegel okoliško območje ob Belem Drimu, vendar se to morda nanaša na območje prizrenske škofije in ne na samo utrdbo in naselje, nadzor nad njima pa je morda izgubil pozneje. Cerkvena ločitev Prizrena od Carigrajskega patriarhata leta 1219 je bila zadnje dejanje vzpostavitve srbske oblasti Nemanjićev v mestu. Prizren in njegova utrdba sta bila upravno in gospodarsko središče župe Podrimlje (v albanščini Podrima ali Anadrini). Staro mestno jedro Prizrena se je razvilo pod trdnjavo ob levem bregu Bistrice/Lumbardhi. V starem mestnem jedru so bili nameščeni dubrovniški trgovci. Prizren je sčasoma postal trgovsko središče in vrata za dubrovniško trgovino proti vzhodnemu Kosovu in naprej. V tem obdobju je Štefan Dušan ustanovil in bil pokopan v samostanu Svetih nadangelov v Prizrenu.
Prizren je bil kratek čas prestolnica srbskega cesarstva in križišče pomembnega trgovskega blaga med Dubrovnikom in Konstantinoplom.
Leta 1330 je srbski kralj Štefan Dečanski izrecno omenil prisotnost Albancev in albanska imena vasi na Kosovu, zlasti v okrožjih Prizren in Skopje. Krizobula srbskega carja Štefana Dušana, ki jo je med letoma 1348 in 1353 prejel samostan svetega Mihaila in Gavrila v Prizrenu, navaja prisotnost Albancev v bližini Prizrena, v Metohiji in v vaseh Drenica. V tej krizobuli je izrecno omenjenih devet albanskih živinorejskih vasi v bližini Prizrena - te vasi so znane pod imeni Gjinovci (Gjinajt), Magjerci, Bjellogllavci (Kryebardhët), Flokovci (Flokajt), Crnça, Caparci (Çaparajt), Gjonovci (Gjonajt), Shpinadinci (Shpinajt) in Novaci. Srbski kralji, zlasti Štefan Dušan, so srbskim samostanom v Prizrenu, Dečanih in Tetovu podarili cele albanske vasi. Poleg tega so ljudje z albansko antroponimijo večkrat omenjeni v krizobuli Štefana Dušana iz leta 1348, ki navaja tiste, ki molijo v samostanu sv. Mihaela in Gabrijela v Prizrenu, pa tudi nekatere prebivalce samega mesta in okoliških vasi. V enem od dokumentov Štefana Dušana iz leta 1355 je vojak z albansko antroponimijo izključno omenjen kot eden od ljudi, ki morajo nenehno plačevati samostanu sv. Nikolaja v vasi Billushë blizu Prizrena.
Ljudje z albanskim antroponimom so omenjeni tudi v registru iz leta 1452 v bližini Prizrena v vaseh, kot so Mazrek, Kojushe, Milaj, Zhur, Xerxe, Pllaneje, Gorozhup, Zym.Vilayet of Pastric (Paštrik) in 1452/53 Na območju Prizrena so bili v 14. in 15. stoletju zabeleženi albanski toponimi, kot so Rudina e Leshit, Truallishta e Gjon Bardhit, Llazi i Tanushit, Truallishta e Komanit, Shpija e Bushatit, Zhur in Mazrek. Leta 1330 so bili na območju med Prizrenom in Orahovcem omenjeni albanski toponimi, kot je Katun Arbanas (Albanska vas).
Po smrti Štefana Uroša V. leta 1371 je vrsta konkurenčnih regionalnih plemičev oblegala, protioblegala in imela nadzor nad Prizrenom – vse bolj z osmansko podporo in posredovanjem. Prvi, ki je poskušal prevzeti nadzor nad Prizrenom in trgovino, ki je potekala skozi mesto, je bil kraljevič Marko, toda po njegovem porazu v bitki na Marici septembra 1371 so se Balšići iz Kneževine Zeta jeseni in pozimi leta 1371 odpravili v Prizren, da bi ga zavzeli.{sfn|Fine|1994|p=383}} Spomladi leta 1372 je Nikola Altomanović oblegal Prizren in poskušal razširiti svojo oblast, a je bil poražen. Smrt Đurađa I. Balšića leta 1377 je ustvarila še en vakuum moči – Đurađ Branković je nato prevzel Prizren. Bitka na Kosovu je privedla do dodatnih političnih sprememb, saj je Gjon Kastrioti zavzel Prizren in podelil posebne privilegije glede trgovine Dubrovniku in njegovim prebivalcem.
Katoliška cerkev je na tem območju ohranila nekaj vpliva; dokumenti iz 14. stoletja omenjajo katoliško cerkev v Prizrenu, ki je bila med 1330. in 1380. leti sedež škofije.
Osmansko obdobje
Po več letih napadov in protinapadov so Osmani leta 1454 izvedli veliko invazijo na Kosovo; poskusi osvoboditve območja Prizrena, ki so jih prej izvedli Skenderbeg in nato János Hunyadi, so propadli, saj je bil Đurađ Branković v tistem času osmanski vazal in križarjem ni dovolil prehoda na Kosovo za boj proti Osmanom. 21. junija 1455 se je Prizren predal osmanski vojski. Prizren je bil glavno mesto Prizrenskega sandžaka, v skladu z novo upravno organizacijo Osmanskega cesarstva pa je postal glavno mesto vilajeta. Kasneje je postal del večjega Rumelijske ejaleta. Bilo je uspešno trgovsko mesto, ki je imelo koristi od svoje lege na trgovskih poteh sever-jug in vzhod-zahod po cesarstvu. Prizren je postal eno večjih mest Kosovskega vilajeta.
V nahiji Hoča je v 16. stoletju približno 409 družinskih poglavarjev in 104 posestnikov nosilo albanska imena. Približno 45 vasi je imelo večinsko albanska imena, medtem ko so bila na ozemlju med Prizrenom in Đakovico vasi z večinsko albanskimi imeni, obstaja pa tudi veliko primerov mešane albansko-slovanske antroponimije.Popullsia Shqiptare e Kosoves Gjate Shekujve p. 94
V osmanskem defterju iz leta 1591 je bilo mesto Prizren zabeleženo pod okriljem Prizrenskega sandžaka – to vključuje tudi glave mestnih gospodinjstev. Do takrat je bil Prizren že precej islamiziran, kar se odraža v antroponomiji prebivalcev; obstaja več primerov muslimanskih prebivalcev z mešanico muslimanske in albanske antroponimije (npr. Ali Gjoci, Hasan Gjinaj, Ferhad Reçi, Hasan Bardi ...). Muslimanske soseske (Mahalla/Mëhalla) so sestavljale Xhamia e Vjetër (stara mošeja, 53 domov), Levisha (50 domov), Ajas beu (15 domov), Haxhi Kasem (48 domov), Jazixhi Sinani (71 domov), Çarshia (imenovan tudi Jakub beu, 18 domov), Kurila (31 domov) in Mëhalla e lëkurëpunuesve (soseska usnjarjev, 34 domov). Krščanske soseske (Mahalla/Mëhalla) so sestavljale Pazari i Vjetër (Stari trg, 8 domov), Madhiq (37 domov), Vasil (27 domov), Kodha (13 domov), Çarshia/Pjetri Nikolla (14 domov), Bogoi Riber (11 domov), Radmir (51 domov), Jazixhi Sinani (omenjen že prej, 24 domov), Pandelja (29 domov), Prend Vriça (9 domov) in Ajas (13 domov). V soseskah Pandelja, Jazixhi Sinani in Kodha so prevladovali prebivalci z značilno albansko antroponomijo; v drugih soseskah se je mešala pretežno slovanska/slovansko-albanska (oziroma pravoslavna) antroponomija.
Lazaro Soranzo je v 16. stoletju zapisal, da je bilo mesto naseljeno »bolj z Albanci kot s Srbi«. Leta 1624 je Pjeter Mazrreku poročal, da v mestu živi 12.000 muslimanov, skoraj vsi Albanci (Turchi, quasi tutti Albanesi), 200 katoličanov in 600 Servianov. Gjergj Bardhi je med svojim obiskom Prizrena leta 1638 zapisal, da območje naseljujejo Albanci in da se tam govori albanski jezik. V 1630-ih je osmanski turški popotnik Hadži Kalifa zapisal, da v mestu Prizren živijo Albanci.Hadži-Kalfa ili Ćatib-Čelebija, turski geograf XVII veka o Balkanskom poluostrvu - Stojan Novakovic Leta 1651 je albanski katoliški duhovnik iz Prizrena Gregor Mazrreku poročal, da se je veliko moških v Prizrenu spreobrnilo v islam, da bi se izognili davku džizja, in da so Gregorja prosili, naj jim na skrivaj da spoved in sveto obhajilo, kar je ta zavrnil.