Monoteizem je vera v enega Boga. Ožja definicija monoteizma je prepričanje v obstoj enega samega Boga, vsemogočnega, vseprisotnega in vsevednega stvaritelja sveta.Cross, F.L.; Livingstone, E.A., eds. (1974). "Monotheism". The Oxford Dictionary of the Christian Church (2 ed.). Oxford: Oxford University Press.
Ločimo lahko med izključnim monoteizmom in, v širšem pomenu, vključujočim monoteizmom ter pluriformnim (panenteističnim) monoteizmom, ki sicer poznata različna božanstva, vendar predpostavljata neko temeljno enotnost med njimi.
Monoteizem se razlikuje od henoteizma, verskega sistema, v katerem vernik časti enega boga, ne da bi drugim odrekal pravico, da enakopravno častijo druge bogove, in monolatrije, priznanje obstoja mnogih bogov, vendar z doslednim čaščenjem samo enega božanstva.Frank E. Eakin, Jr. The Religion and Culture of Israel (Boston: Allyn and Bacon, 1971), 70. Izraz monolatrija je morda prvič uporabil Julius Wellhausen.
Ožja definicija monoteizma velja predvsem za Abrahamske vere, torej krščanstvo,Christianity's status as monotheistic is affirmed in, among other sources, the Catholic Encyclopedia (article "Monotheism"); William F. Albright, From the Stone Age to Christianity; H. Richard Niebuhr; About.com, Monotheistic Religion resources ; Kirsch, God Against the Gods; Woodhead, An Introduction to Christianity; The Columbia Electronic Encyclopedia Monotheism; The New Dictionary of Cultural Literacy, monotheism; New Dictionary of Theology, Paul , pp. 496–499; Meconi. "Pagan Monotheism in Late Antiquity". pp. 111ff. judaizem in islam. Širša definicija obsega tradicije babizma, bahajsko vero, Cao Dai (Caodajizem), Čeondoism (Cheondogyo), deizem, vero Druzov, Eckankar, Sikhizem, hindujske sekte kot Šivaizem in Vaišnavizem, Mandeizem, Rastafari, Seičo no Ie, Tenrikjo (tenrizem), jezizem in zoroastrizem; elemente pred-monoteistične misli je mogoče najti v zgodnjih religijah, kot so atenizem, starokitajska religija in jahvizem.References:
Etimologija Beseda monoteizem izhaja iz grščine (monos)Monos, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek–English Lexicon, at Perseus kar pomeni "en sam" in (theos)Theos, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, at Perseus, kar pomeni "bog".
Izvor Kvazi-monoteistične misli o obstoju univerzalnega božanstva je najti v pozni bronasti dobi, vEhnatonovi himni sončnemu božanstvu. Možna nagnjenost k monoteizmu se je pojavila v vedskem obdobju v železni dobi Južne Azije. Rigveda kaže znake monizma Brahmana, zlasti v sorazmerno pozni deseti knjigiHYMN CXC. Creation. ki je datirana v zgodnjo železno dobo, npr.v Nasadija Sukta .
Zoroastrijanci so že od šestega stoletja pred našim štetjem dalje verovali v nadvlado enega samega Boga: Ahuro Mazdo kot "stvarnika vsega"Yasna, XLIV.7 in prvega med vsemi drugimi."First and last for all Eternity, as the Father of the Good Mind, the true Creator of Truth and Lord over the actions of life." (Yasna 31.8)"Vispanam Datarem", Creator of All (Yasna 44.7)"Data Angheush", Creator of Life (Yasna 50.11)NYÂYIS. Kljub temu zoroastrizem ni bil izključno monoteističen, ker je poleg Ahure Mazde častil druge jazate. Starodavna hindujska teologija po drugi strani je bila monistična, vendar v bogoslužju ne izključno monoteistična, ker je še vedno ohranjala obstoj mnogih bogov kot podobe enega vrhovnega boga, Brahmana.
Thales (sledijo mu drugi Monisti, kot Anaksimander, Anaximenes, Heraklit, Parmenid) je predlagal, da je naravo mogoče razložiti izhajajoč iz enega samega načelao, ki vse prežema in združuje. Številni starogrški filozofi, skupaj s Ksenofanom iz Kolofona in Antistenom, so verjeli v podoben politeistični monizem, ki je imel nekaj podobnosti z monoteizmom. Prvo znan sklic na enotnega boga je Platonov Demiurg (božanski obrtnik), čemur sledi Aristotelov negibni gibalec, ki bi močno vplival na judovsko in krščansko teologijo. Judovstvo po pregnanstvu je bilo prva religija, ki je v okviru monističnega konteksta zasnovala pojem osebnega monoteističnega boga. Koncept etičnega monoteizma, ki trdi, da morala izvira samo iz Boga in da se njeni zakoni ne spreminjajo, se je prvič pojavil v judovstvu, je pa dandanes osrednje načelo večine sodobnih monoteističnih religij, kot so zoroastrizem, krščanstvo, islam, sikhizem in bahanska vera.
Po judovski, krščanski in islamski tradiciji je bil monoteizem prvotna religija človeštva; ta izvirna religija se včasih imenuje "adamična religija" ali, v smislu Andrewa Langa, "pravera". Preučevalci religije so v 19. stoletju to stališče večinoma opustili v prid evolucijskemu napredku od animizma preko politeizma do monoteizma. Avstrijski antropolog Wilhelm Schmidt je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja postuliral kot Urmonotheismus, "pra-" ali "primitivni monoteizem". Protiargument je, da so judovstvo, krščanstvo in islam, kot tudi grški filozofski monoteizem, zrasli v nasprotju s politeizmom. V zadnjem času so se Karen Armstrong in drugi avtorji vrnili k ideji evolucijskega napredovanja, ki se je začelo z animizmom, se razvilo v politeizem, ki se je razvil v henoteizem in v monolatrijo, ki se je razvila v pravi monoteizem.Compare:
Abrahamske religije Medtem ko se vsi pripadniki abrahamskih religij imajo za monoteiste, nekateri v judovstvu krščanstva ne štejejo za čisto obliko monoteizma (zaradi krščanskega nauka o Trojici) in ga uvrščajo med šitufe. Islam tudi sodobnega krščanstva nima za monoteizem, predvsem zaradi krščanske doktrine o trojstvu, zaradi česar ga islam uvršča med širkGreh malikovanja ali politeizma (tj. oboževanje ali čaščenje kogar koli ali česar koli drugega razen Allaha) in trdi, da gre za maličenje verovanj, ki jih je Jezus dejansko imel. Kristjani po drugi strani trdijo, da je nauk o Trojici veljaven izraz monoteizma, in navajajo, da Trojice ne sestavljajo tri ločena božanstva, temveč tri osebe, ki obstajajo konsubstancialno (kot ena sama snov) znotraj enega samega božanstva.Lesson 10: Three Persons are Subsistent Relations , International Catholic University: "Očetovstvo predstavlja Očetovo osebo, sinovstvo predstavlja Sinovo osebo, pasivna spiracija pa Osebnost Svetega Duha. Toda v Bogu je "vse eno in tisto, brez razmejitve zaradi medsebojnega nasprotovanja." Torej, čeprav so v Bogu tri osebe, obstaja samo ena sama zavest, ena sama miselnost in ena sama jubezen. Tri Osebe enavredno sodelujejo v notranji božanski dejavnosti, ker so vse enačene z božanskim bistvom. Kajti, če bi vsaka božanska oseba imela svojo posebno in drugačno zavest, bi obstajali trije bogovi, ne pa edini bog krščanskega razodetja. Tako boste v tem pogledu videli neizmerno razliko med božansko osebo in človeško osebo ."; Holy Trinity, Orthodox Wiki: "Pravoslavni kristjani častijo Očeta, Sina in Svetega Duha - Sveto Trojico, troedinega Boga. Po Svetem pismu in cerkvenih očetih Cerkev verjame, da je Trojica tri božanske osebe (hipostaze) enega bistva (ousia). Paradoks je verjeti v to, toda tako se je Bog razodel. Vse tri osebe so medsebojno povezane, to pomeni, da so enobitne (homoousios) in soodvisne. Nikoli ni bilo časa, ko katera od oseb Trojice ne bi obstajala. Bog je onkraj časa in pred časom, a vendar deluje znotraj časa, gre skozi zgodovino in govori v skoznjo."Trinity, Britannica: "Nikejski koncil leta 325 je v svoji izpovedi navedel ključno formulo za to doktrino, da je Sin "iste snovi [homoousios] kot Oče", o Svetem Duhu pa je povedal zelo malo. V naslednjega pol stoletja je Atanazij zagovarjal in izpopolnjeval nikejsko formulo, do konca 4. stoletja pa je pod vodstvom Bazilija Cezarejskega, Gregorja Nyskega in Gregorja Nazianškega (Kapadokijski očetje) nauk o sveti trojici dobil obliko, ki jo je ohranil odtlej Sprejeta je v vseh zgodovinskih izpovedih krščanstva, čeprav je vpliv razsvetljenstva zmanjšal njen pomen."
Judovstvo okvir| Tetragram v paleo-hebrejščini (10. stoletje pr. N. Št. Do 135 CE), stari aramejski pisavi (10. stoletje pr. N. Št. Do 4. stoletja n. Št.) In oglati hebrejski pisavi (3. stoletje pr. N. Št.) Judovstvo tradicionalno velja za eno najstarejših monoteističnih religij na svetu, čeprav se domneva, da so Izraelci nekoč (pred 7. stoletjem pr.n.št.) bili politeistični, sčasoma pa se razvili v henotetstične in kasneje v ne toliko monoteistične kot monolatristične vernike.Monotheism, My Jewish Learning, "Številni kritični učenjaki menijo, da je bil interval med Begom iz Egipta in prodorom monoteizma veliko daljši. Izven Devteronomija so nastarejša besedila, ki govorijo, da ni drugih bogov, ampak samo Gospod, pesmi in molitve, ki jih pripisujejo Hani in Davidu, in sicer eno in pol do dve stoletji in pol po Begu iz Egipta. Te vrste odlomki postanejo pogostni šele v sedmem stoletju pr. n. Št., to je v času, v katerega kritični pogled datira Devteronomij. " Bog v judovstvu drugega templja in kasnejšem rabinskem judovstvu je bil strogo monoteistično,Maimonides, 13 principles of faith, Second Principle absolutno, nedeljivo in neprimerljivo bitje, ki je glavni vzrok za ves obstoj. Babilonski Talmud druge, "tuje bogove" omenja kot neobstoječe entitete, ki jim ljudje napačno pripisujejo resničnost in moč.e. g., Babylonian Talmud, Megilla 7b-17a. Ena izmed najbolj znanih izjav rabinskega judovstva o monoteizmu je Drugo od 13 verskih načel MajmonidaBog, vzrok vsega, je en sam. To ne pomeni en kot en od dveh, tudi ne en kot vrsta (ki zajema veliko posameznikov), tudi ne en kot predmet, sestavljen iz številnih delov, tudi ne kot en sam enostaven predmet, ki je neskončno deljiv. Bog je enotnost, ki se razlikuje od katere koli druge možne enotnosti. Yesode Ha-Torah 1: 7V judovstvu in islamu nekateri zavračajo krščansko idejo monoteizma. Judaizem uporablja izraz shituf za božje čaščenje na način, ki za judostvo ni niti povsem monoteističen (čeprav še vedno dovoljen za ne-jude) niti povsem politeističen (kar bi bilo prepovedano).
V starodavnem Izraelu V 8. stoletju pr.n.št. je čaščenje Jahveja v Izraelu tekmoval z mnogimi drugimi kulti, ki so ga pristaši Jahvizma omenjali pod skupnim imenom Baala. Najstarejše knjige hebrejske Biblije odražajo to konkurenco, tako v knjigah Ozeje in Nauma, kjer pisci objokujejo "odpadništvo" izraelskega ljudstva in mu grozijo z božjo jezo, če se ne odreče svojim politeističnim kultom.1 Kings 18, Jeremiah 2; Othmar Keel, Christoph Uehlinger, Gods, Goddesses, and Images of God in Ancient Israel, Fortress Press (1998); Mark S. Smith, The Origins of Biblical Monotheism: Israel's Polytheistic Background and the Ugaritic Texts, Oxford University Press (2001)Othmar Keel, Christoph Uehlinger, Gods, Goddesses, and Images of God in Ancient Israel, Fortress Press (1998); Mark S. Smith, The Origins of Biblical Monotheism: Israel's Polytheistic Background and the Ugaritic Texts, Oxford University Press (2001)
Staroizraelska religija je bila prvotno politeistična; Izraelci so častili številna božanstva, kot so bili El, Baal, Ašera in Astarta. Jahve je bil prvotno narodni bog Izraelskega in Judejskega kraljestva. Sčasoma je henoteistični kult Jahveja postajal čedalje bolj napadalen do čaščenja drugih bogov. Kasneje so reforme kralja Jozije uvedle obliko strogega monolatrije. Po padcu Jude in ob začetku babilonskega ujetništva se je okrog izgnanega kraljevega dvora zbral ožji krog duhovnikov in pismoukov, ki so dalje razvijali koncept Jahve kot edinega sveta sveta.
Shema Shema Yisrael ("Poslušaj, [O] Izrael") sta prvi dve besedi poglavja v Tori in naslov molitve, ki je osrednji del jutranjih in večernih judovskih molitev. Prvi verz povzema monoteistično bistvo judovstva: "Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je en sam" (), ki ga najdemo v , včasih pa tudi prevedeno kot "GOSPOD je naš Bog, samo GOSPOD". Verni Judje menijo, da je shema najpomembnejši del molitvene službe v judovstvu in da je moliti jo dvakrat na dan mitzvah (verska zapoved). Tradicionalno je, da Judje izmolijo shemo kot svojo zadnjo besedo, starši pa učijo otroke, da to molijo pred spanjem.
Krščanstvo