thumb|Zeleni list thumb|Iglice duglazije (Pseudotsuga menziesii) List (latinsko folium) je poleg stebla in korenine eden od treh glavnih rastlinskih organov. Najdemo jih pri brstnicah, steljčnice namreč nimajo oblikovanih organov.
Poleg zelenih listov, v katerih poteka fotosinteza, so se razvili tudi listi, ki opravljajo druge naloge, na primer ščitijo brste, sestavljajo in ščitijo socvetja ali posamezne cvetove. Te vrste listov se vedno pojavljajo pri golosemenkah in kritosemenkah. To so listi, ki so preobraženi v trne, vitice, žleze, pasti za žuželke ali organe za shranjevanje.
Morfologija
Strukturno popoln list kritosemenke sestavljajo listni pecelj, listna ploskev, prilisti (majhne strukture na kateri koli strani listnega peclja) in listna nožnica. Vsaka vrsta nima listov z vsemi temi strukturnimi komponentami. Lamina je razprostrta, sploščena komponenta lista, ki vsebuje kloroplaste. Listna nožnica je struktura, običajno na bazi, ki v celoti ali delno objema steblo nad nodijem, kjer je list pritrjen. Listne nožnice so običajne pri travah (Poaceae) in kobulnicah (Apiaceae). Med listno nožnico in listno ploskvijo je lahko psevdopecelj, ki je peclju podobna struktura. Psevdopeclji se pojavljajo pri nekaterih enokaličnicah, vključno z bananami, palmovkami in bambusi. Listni peclji so lahko vidni (npr. metuljnice – Fabaceae) in vrtnica), kmalu odpadejo ali sicer niso očitni, kot pri murvovkah (Fabaceae), ali so sploh odostni, kot pri magnolijevkah (Magnoliaceae). Listni pecelj je lahko odsoten ali pa listna ploskev ni sploščena. Listni pecelj mehansko povezuje list z rastlino in je pot za prenos vode in sladkorjev v list in iz njega. Listna ploskev je običajno mesto, kjer poteka večina fotosinteze. Zgornji adaksialni (nasprotniosni) kot med listom in pecljem se imenuje zalistje. To je pogosto mesto brsta, ki ga imenujemo zalistni brst.
Zunanje značilnosti lista, kot so oblika, rob, dlačice, listni pecelj in prisotnost prilistov in žlez, so pogosto pomembne za določitev družine, rodu ali vrste rastline. Botaniki so zato za opis značilnosti morfologije rastlin razvili bogato izrazje. Listi imajo skoraj vedno determinirano rast. Oblikujejo značilne vzorce in obliko in nato prenehajo rasti. Drugi rastlinski deli, kot so stebla ali korenine, imajo nedeterminirano rast in običajno rastejo, dokler je na voljo dovolj virov.
Zgradba in videz lista sta običajno značilna za vrsto (monomorfizem), nekatere vrste pa imajo tudi več kot en tip listov (dimorfizem ali polimorfizem). Najdaljši listi so pri rafiji R. regalis, ki lahko dosežejo dolžino 25 m in širino 3 m. Če so listi bazalni in ležijo na tleh, pravimo, da so polegli.
Funkcija in vrste listov Osnovni funkciji listov sta fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti svetlobe) in transpiracija (oddajanje vode), čemur so tudi anatomsko prilagojeni. So namreč ploščati, da zajamejo čim več svetlobe, na spodnji povrhnjici (včasih tudi na zgornji) pa se nahajajo listne reže, skozi katere vdira ogljikov dioksid, izhajata pa kisik in voda. Poleg tega pa listi opravljajo še vlogo izmenjave plinov, shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo hlajenja.
Fotosinteza Fotosinteza imenujemo spreminjanje vode z rudninskimi snovmi in ogljikovega dioksida s pomočjo klorofila in svetlobe v sladkor. Fotosinteza je kemijska reakcija, ki poteka v zelenih rastlinah pod vplivom sončne energije. Med fotosintezo živi organizem sprejema toplotno in svetlobno energijo in jo shranjuje kot kemično energijo v glukozi. Vodo in rudninske snovi srka rastlina iz zemlje prek korenin, ogljikov dioksid pa dobi iz zraka. Klorofil katalizira reakcijo.
Formula za fotosintezo: CO2 + H2O + svetloba → kloroplast, mineralne snovi, voda za transpiracijo ali vodno okolje → (C6H10O6)n + O2
thumb|Poenostavljena shema fotosintetskih reakcij Zahteve za fotosintezo: Svetloba Za fotosintezo je potrebna svetloba. Za prestrezanje svetlobe je potrebna velika površina – listi so veliki, ploščati, jih je veliko. Razporejeni tako, da se med seboj ne senčijo. Velika površina lista pomeni veliko izgubo vode skozi površino lista. Zato je povrhnjica lista prekrita s kutikulo, voskom, laski. Celice v povrhnjici so dobro zlepljene skupaj (edini medcelični prostor v povrhnjici so reže). Kloroplast Za fotosintezo je potrebno veliko kloroplastov (klorenhim) na najbolj osvetljeni površini lista Za poganjanje fotosinteze v kloroplastu je potrebna svetloba Za poganjanje fotosinteze mora foton zadeti molekulo klorofila – celice povrhnjice fokusirajo svetlobo v območje stebričastega tkiva, žarek se odbija po notranjosti lista. V notranjosti lista je lahko jakost svetlobe več kot desetkrat višja, kot je jakost svetlobe, ki pada na list. Fotosintezni aparat v kloroplastu lahko poškoduje premočna svetloba ali UV-sevanje - del svetlobe se odbije na površini lista, UV pa se absorbira v celicah povrhnjice (flavonoidi). Izmenjava plinov Za fotosintezo je potrebna izmenjava plinov – celice povrhnjice so zlepljene skupaj, vendar so v povrhnjici reže Izguba vode skozi reže se omejuje z regulacijo odpiranja in zapiranja rež. Reže so samo na spodnji povrhnjici (ali pa je rež malo na zgornji povrhnjici in veliko na spodnji). Zgornja povrnjica se na soncu bolj segreva kot spodnja. Potreben je razvejan ksilemski sistem v listu, ki dovaja dovolj vode za transpiracijo Razporejanje plinov znotraj listov CO2 vstopi v list skozi režo in nato potuje do fotosinteznih celic skozi gobasto tkivo z medceličnimi prostori (aerenhim). Transportni sistem S fotosintezo nastane veliko organskih snovi, ki jih je potrebno dovesti v vse dele rastline. To se izvede s pomočjo razvejanega floemskega sistema v listu.
Transpiracija Transpiracija je fizikalni proces, ki poteka v listu. Višje rastline sprejemajo iz tal s pomočjo korenin vodo in ione. Transport snovi poteka v listne vršičke in liste s transpiracijskim tokom, ki ga omogoča izhlapevanje vode iz listov, čemur pravimo transpiracija. Po drugi strani nastajajo v procesu fotosinteze snovi, ki so potrebne vsem ostalim delom rastline in se prenašajo v obratni smeri po asimilatnem toku. Je zelo pomembno za vsako rastlino, predvsem za njeno rast in njen razvoj.
Dihanje rastlin Rastline energijo za življenje sproščajo z dihanjem, predvsem iz sladkorja. Za dihanje potrebni kisik sprejemajo iz zraka, ki prihaja v zelene liste skozi listne reže. Pri dihanju pa nastaja kot odpadna snov v celicah drug plin, to je ogljikov dioksid. Rastline ga izločajo po isti poti, po kateri sprejemajo kisik - skozi reže.
Formula za dihanje: O2 + (C6H10O6)n → CO2 + H2O + energija
Razmnoževanje Listi rastlin, ki sodelujejo pri razmnoževanju: trosni listi (sporofili), ki nosijo sporangije; cvetni listi (periant, cvetno odevalo, čašni in venčni listi) venec (corolla); venčni listi (petal); prašniki (androeceum) - mikrosporofili; plodni listi (karpel): pestič nastane z zraščanjem enega (apokarpen pestič) ali več plodnih listov (sinkarpen ali cenokarpen pestič). Sestavljen je iz plodnice, v kateri so semenske zasnove, vratu (lahko manjka) in ene ali več brazd. Skupno ime za vse karpele enega cveta je ginecej (gynoecium).
Zaščita Dnični listi, ki ščitijo rastni vršiček stebla v mirovanju (tegment) so običajno enostavnih oblik. Po navadi so luskasti in se nahajajo na podzemskih steblih ali pri dnu stebla, pod stebelnimi listi. Ovršni listi (brakteje), ki ščitijo cvet ali socvetje, se razvijejo na poganjku nad stebelnimi listi. To so podporni listi ali brakteje, ki so pogosto barviti. Nekateri štejejo k ovršnim listom tudi cvetne liste. Krovni list ščiti rastni vršiček pri obstranski razrasti
Založna funkcija Klični listi (cotyledonis) so nadzemski poganjki kaleče mlade rastline. Rastlina ima najprej samo 1, 2 ali več enostavno oblikovanih kličnih listov, ki običajno kmalu propadejo. Preobraženi listi v čebulah (dnični listi, zeleni listi): čebula, zeljna glava, glavata solata, radiči.
Rast listov Univerzalna značilnost rastlinskega razvoja je neprekinjeno nastajanje listnih zasnov (primordijev). Rastlina vzorec nastajanja listnih zasnov, ki je določen že med embriogenezo, vzdržuje vse življenje. Z diferenciacijo in rastjo listnih zasnov se razvijejo različni tipi listov.
Listi na rastlinah imajo omejeno rast, izjema je velbičevka (Welwitschia), katere listi rastejo neomejeno. Vse življenje ima le dva lista.
Filotaksija Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – filotaksiji, ki določa, kako so na steblu nameščeni listi, da ne bi zasenčevali eden drugega. Filotaksija je značilnost rastlinske vrste in nam pove, koliko listov je v posameznem kolencu in kje v njem so pritrjeni.
Glavne vrste namestitve: thumb|300px|a = premenjalna (spiralasta) razvrstitev,b = navzkrižna razvrstitev,c = nasprotna razvrstitev,d = razvrstitev v obliki rozete oziroma vretenca Premenjalna ali spiralasta – v vsakem kolencu je samo en list, ki je v sosednjem kolencu pod kotom, ki je manjši od 180º (ni na nasprotni strani stebla). Dvoredna – premenjalni listi (v vsakem vretencu po en list) so na nasprotnih straneh stebla, tako da so vsi isti le v 2 vrstah. Pritlična – vsi listi izraščajo pri dnu stebla in sestavljajo listno rozeto. Nasprotna – v vsakem kolencu sta drug nasproti drugemu po 2 lista. Navzkrižna – nasprotna lista sta nameščena pravokotno na lista sosednjega kolenca, tako da skupaj tvorijo križ. Vretenčasta – v vsakem kolencu so trije ali več listov.
Zeleni listi Na nadzemskih poganjkih je največ stebelnih ali pravih zelenih listov (trofofili). Prvi (mladostni ali primarni listi) so pogosto drugačnih oblik kot listi na starejših delih rastline.
Vsi listi se razlikujejo po svoji zgornji in spodnji površini. Pri večini dreves je zgornja površina bolj zelena in bolj gladka, ker imajo vlakna in žile na spodnji površini. Mnoge rastline obračajo svoje organe proti svetlobi (da pridobijo največji izkoristek) oz. še večkrat, da se direktni svetlobi umaknejo (da jih sončna energija zaradi prevelike intenzitete ne poškoduje).
Listi se razlikujejo tako po zgradbi kot po funkciji, razlike pa obstajajo tudi pri anatomski sestavi lista. Različne so oblike listov. Nekatera drevesa imajo široke (trta, figovec, platana), druga ozke liste (oljka, granatno jabolko), tretja imajo liste preoblikovane v iglice (macesen, bor, smreka), četrta imajo mesnate liste (homuljica, netresk). Opazimo lahko od okroglih listov hruške, do ovalnih listov jablane, do žagastih kot pri praprotih. Nekateri listi imajo peclje, nekateri so brez njih.
Različna je tudi lega izraščanja. Pri večini dreves rastejo listi iz vej, pri nekaterih tudi iz vejic, pri hrastu tudi iz stebla, pri večini lončnic pa kar neposredno iz podzemnega stebla (čebula, česen, cikorija).
Deli lista thumb|200px|Razčlemba lista:OB = zgornji del lista,UB = spodnji del lista,Lamina = listna ploskev,Petiolus = listni pecelj,Stipula = prilisti,Basis (Blattgrund) = listno dno Osnovna delitev lista: Listna ploskev je večinoma sploščena, včasih tudi valjasta ali cevasta. Listni pecelj je nosilec listne ploskve. Listno dno je običajno odebeljen spodnji del lista.
Drugi deli lista so še: Listna nožnica je cevasto oblikovano listno dno, ki obdaja steblo (npr. pri travah) ali trebušasto razširjeno listno dno (npr. pri kobulnicah). Listna kožica je kožnata tvorba na prehodu listne nožnice v listno ploskev pri travah in šaših. Listna škornjica je cevasta tvorba, nastala iz zraslih prilistov, ki obdaja steblo nad kolencem (npr. pri dresnovkah). Prilisti so majhnim listom podobni priveski, ki so pri dvokaličnicah nameščeni na listnem dnu. Listno vreteno je podaljšek peclja, osrednja žila pri pernato razrezanem ali pernato sestavljenem tipu listne ploskve. Listič je del listne ploskve pri sestavljenem listu.
Morfološke značilnosti zelenih listov Oblike listne ploskve