John Donne (), angleški pesnik in duhovnik, * 1572, London, Anglija, † 31. marec 1631.
John Donne je predstavnik t. i. »metafizičnih pesnikov« svojega obdobja. Njegovo delo, za katerega je značilen realističen, a čuten slog, vključuje sonete, ljubezenske in verske pesmi, prevode iz latinščine, epigrame, elegije, satire in pridige. Njegove pesmi v primerjavi z deli sodobnikov zaznamuje zveneč jezik in neposrednost metafor.
Donne je izšel iz predane rimskokatoliške družine, zato je vse do svoje spreobrnitve v anglikanstvo trpel preganjanje. Kljub odlični izobrazbi in pesniški nadarjenosti je več let preživel v revščini, odvisen od bogatih prijateljev. Leta 1615 je postal anglikanski duhovnik, leta 1621 pa še dekan katedrale svetega Pavla. Nekateri poznavalci so prepričani, da Donnova dela odražajo zgornje dogodke, saj je v zgodnjih letih pisal satire in ljubezenske pesmi, kasneje pa se je preusmeril na pridige. Nasprotno se drugi, denimo Helen Gardner, sprašujejo o zanesljivosti časovnega umeščanja del, saj je bila večina Donnovih pesmi izdana šele posmrtno (1633). Izjema so le Obletnice (Anniversaries, 1612) in Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih (Devotions upon Emergent Occassions, 1623). Znani so tudi datumi nastanka njegovih pridig, nekateri celo popolnoma točno.
Zgodnje življenje right|thumb|300px|Del hiše, v kateri je John Donne živel v Pyrfordu John Donne se je rodil v londonski Bread Street v času med 23. januarjem in 19. junijem 1572 kot tretji od šestih otrok. Njegov oče, ki se je prav tako imenoval John, je bil valižanskega porekla in zaposlen v družbi, ki je trgovala z železnino. Ker je bil rimskokatoliške vere, se je iz strahu pred preganjanjem izogibal pozornosti vlade.»Donne, John«, avtor Richard W. Langstaff. Članek iz Collier's Encyclopedia, zvezek 8. Bernard Johnston, glavni urednik. P.F. Colliers Inc., New York: 1988. strani 346-349.»Donne, John.« Članek v »British Authors Before 1800: A Biographical Dictionary«. Uredila Stanley Kunitz in Howard Haycraft. The H.W. Wilson Company, New York: 1952. strani 156-158. John Donne starejši je umrl leta 1576, njegova vdova Elizabeth Heywood pa je morala poskrbeti za vzgojo njunih otrok. Elizabeth je prav tako izhajala iz veljavne katoliške družine. Bila je hči dramatika Johna Heywooda in sestra Jasperja Heywooda, prevajalca in jezuita. Njen oče je bil nečak katoliškega mučenika Thomasa Mora.Jokinen, Anniina. »The Life of John Donne.« Luminarium. 22. junij 2006. Obiskano 22. januarja 2007.
Običaj mučeništva se je nadaljeval med Donnovimi ožjimi sorodniki, saj jih je bilo mnogo iz verskih razlogov usmrčenih ali izgnanih.Greenblatt, Stephen. The Norton anthology of English literature Osma izdaja. W. W. Norton and Company, 2006. ISBN 0393928284. Strani 600–602 Kljub prežeči nevarnosti je družina poskrbela za Donnovo šolanje pri jezuitih, kjer je prejel poglobljeno znanje o svoji veri, zaradi katerega je kasneje pogosto zahajal v ideološka verska nasprotja.
Elizabeth se je nekaj mesecev po moževi smrti poročila z bogatim vdovcem dr. Johnom Symingesom, ki je že imel tri otroke. Naslednjega leta, 1577, je umrla Donnova sestra Elizabeth, leta 1581 pa še Mary in Katherine. Preden je bodoči pesnik dopolnil deset let, je tako doživel že štiri smrti v ožji družini.
Donne je od enajstega leta študiral na Hart Hall (današnji kolidž Hertford v Oxfordu). Po treh letih je bil sprejet na Univerzo v Cambridgeu, kjer je študiral še nadaljnja tri leta. Na nobeni od teh ustanov ni mogel diplomirati, saj je zavrnil t. i. Prisego o nadvladi (Oath of Supremacy). Slednja je bila uzakonjena leta 1559 in je od vsakogar, ki je v Angliji opravljal javno ali cerkveno službo, zahtevala prisego zvestobe kralju kot vodilnemu v anglikanski cerkvi, zavrnitev pa so smatrali za izdajo. Kasneje so zahtevo po prisegi razširili še na člane parlamenta in na univerzitetne študente.
Leta 1591 so ga sprejeli na pravno šolo Thaives Inn, eno od londonskih odvetniških zbornic, ki so izobraževale študente prava (Inns of Court), naslednjega leta pa na podobno Lincoln's Inn.
Njegov brat Henry je pred letom 1591, ko so ga zaprli zaradi nudenja skrivališča katoliškemu duhovniku, prav tako študiral na univerzi. V zaporu je umrl za kugo, kar je v Johnu prebudilo prve dvome o katoliški veri. Članek v »British Authors Before 1800: A Biographical Dictionary«. Uredila Stanley Kunitz in Howard Haycraft. The H.W. Wilson Company, New York: 1952. Strani 156-158.</ref>
Med in tudi po končanem izobraževanju je Donne velik del svoje znatne dediščine zapravil za ženske, knjige, zabavo in potovanja. Čeprav natančni zapisi o njegovih potovanjih ne obstajajo, je znano, da je obiskal celinsko Evropo in se pri Cadizu leta 1596 pod grofom Esseškim in sirom Walterjem Raleighom boril proti Špancem, leta 1597 pa še pri Azorih. Prisostvoval je zmagi nad špansko admiralsko ladjo San Felipe.Donne, John. The Columbia Encyclopedia, šesta izdaja. Obiskano 19. februarja 2007.Will in Ariel Durant. »The Story of Civilization: Part VII: The Age of Reason Begins.« Simon and Schuster: New York, 1961. strani 154–156
Izaak Walton je v Donnovi biografiji, izdani leta 1640, zapisal:
»V Anglijo se ni vrnil, dokler ni nekaj let preživel najprej v Italiji, nato pa v Španiji, kjer je se je seznanil z mnogo koristnimi dejstvi o obeh državah, njunih zakonih in načinu vladanja, ter se popolnoma izuril v njunih jezikih.«
Do 25. leta starosti se je dodobra pripravil na diplomatsko pot, katere si je očitno želel. Postal je glavni tajnik lorda čuvarja Velikega pečata (Lord Keeper of the Great Seal), sira Thomasa Egertona. Naselil se je v njegovem londonskem domu, York House na Strandu, v bližini najvplivnejšega družbenega centra tedanje Anglije, palače Whitehall. V naslednjih štirih letih se je zaljubil v Egertonovo sedemnajstletno nečakinjo (nekateri pravijo, da je imela le 14 oziroma 16 let) Anne More. Na skrivaj sta se poročila leta 1601, poroki pa sta nasprotovala tako Egerton kot Annin oče, George More. Poroka je uničila njegovo kariero, prinesla pa mu je tudi kratko bivanje v zaporu Fleet (Fleet Prison), enako tudi duhovniku, ki ju je poročil, ter poročni priči. Ko se je zakon izkazal kot veljaven, so Donna izpustili, potem pa je ta poskrbel tudi za izpustitev ostalih dveh. Walton pravi, da je Donne v pismu, s katerim je ženi sporočil, da je izgubil službo, zapisal: »John Donne, Anne Donne, Un-done (uničena)«. Zares je moral počakati vse do leta 1609, ko se je spravil s svojim tastom in prejel ženino doto.
Po izpustitvi iz zapora je Donne moral sprejeti preprosto podeželsko življenje v Pyrfordu v grofiji Surrey. V naslednjih letih je skromno plačo, s katero je preživljal sebe in svojo družino, služil z odvetništvom, odvisen pa je bil od ženinega bratranca sira Francisa Wollyja, pri katerem so tudi stanovali. Ker je Anne skoraj vsako leto rodila, se je s takšno gostoljubnostjo bratranec izkazal za zelo darežljivega.
Čeprav je delal kot odvetnik in pomagal kot pisec pamfletov pri škofu Thomasu Mortonu, je Donne živel v stalni denarni negotovosti, saj se mu je družina neprestano večala. Do svoje smrti je Anne rodila enajst otrok, od katerih jih je preživelo devet. Imenovali so se Constance, John, Francis, Lucy (po Donnovi pokroviteljici Lucy, grofici Bedfordski in otrokovi botri), Bridget, Mary, Nicholas in Margaret. Francis in Mary sta umrla, preden sta dopolnila deseto leto. Obupan je Donne zapazil, da vsaka smrt sicer prinese lačna usta manj, a kaj, ko ni zmogel plačevati pogrebnih stroškov. V tem času je Donne napisal delo Biathanatos, ki je drzno zagovarjalo samomor, vendar ga ni objavil.Greenblatt, Stephen. »The Norton anthology of English literature«. Osma izdaja. W. W. Norton and Company, 2006. ISBN 0393928284. stran 601
Zgodnje pesništvo Donnove prve pesmi izkazujejo izjemno poznavanje angleške družbe, združeno z ostro kritiko njenih nepravilnosti. Njegove satire se ukvarjajo s splošnimi elizabetinskimi temami, kot so korupcija pravnega sistema, povprečni pesniki in domišljavi dvorjani, a izstopajo po svoji intelektualni dovršenosti in z osupljivo metaforiko. Njegove podobe slabosti, bruhanja, govna in kuge so prispevale k stvarjenju močno satiričnega sveta, naseljenega z vsemi bedaki in zločinci Anglije. Njegova tretja satira pa se nasprotno ukvarja s problemom iskrene vere, kateremu je Donne pripisoval posebno pozornost. V njej zagovarja, da je bolje podrobno preučiti lastna verska prepričanja, kot slepo slediti kakršnikoli ustaljeni tradiciji, kajti pri poslednji sodbi besede, kot so »Janez, ali pa Franc, sta [jih] tako učila,« ne bodo rešile nikogar.Greenblatt, Stephen. »The Norton anthology of English literature«. Osma izdaja. W. W. Norton and Company, 2006. ISBN 0393928284. stran 600
Čas njegovega zgodnjega pesniškega udejstvovanja zaznamuje tudi ljubezenska poezija, predvsem njegove elegije, v katerih je uporabil neobičajne metafore: tako naj bi bolha, ki grize dva zaljubljenca, predstavljala zakon. V Elegiji XIX, »Njegovi ljubici, ki gre v posteljo«, je pesniško slekel svojo ljubico in primerjal umetnost ljubljenja z odkrivanjem Amerike. V Elegiji XVIII je primerjal vrzel med dojkama svoje ljubice s Helespontom. Teh pesmi Donne ni objavil, čeprav je dovolil, da so krožile naokrog v obliki rokopisov.
Ker je bila ljubezenska poezija v Donnovem času nadvse moderna, obstajajo različna mnenja glede vprašanja, ali Donnove strastne pesmi zares govore o njegovi ženi Anne. A vendar se to zdi kar verjetno. Večino svojega zakona je preživela noseča ali pa v skrbi za dojenčke, kar očitno pomeni, da sta imela s pesnikom močno telesno razmerje. 15. avgusta 1617 je Anne pet dni po rojstvu mrtvega otroka, enajstega po vrsti v šestnajstih letih zakona, umrla. Donne je za njo globoko žaloval in se nikdar ni znova poročil, kar je bilo za tedanji čas nenavadno, še posebej, ker je moral poskrbeti za številno družino. Kasneje je, spominjajoč se ženine smrti, napisal 17. Sveti sonet.
Kariera in poznejše življenje Donne je bil v parlament izvoljen leta 1602 kot predstavnik volilne enote Brackley, vendar ta položaj ni bil plačan, zato si je moral še naprej močno prizadevati, da je lahko preživel svojo družino. Pri tem se je močno zanašal na bogate prijatelje.
Poezija je bila v njegovem času med pripadniki višjih slojev dokaj moderna, kar mu je omogočalo, da je pri njih iskal in našel pokroviteljstvo. Mnogo Donnovih pesmi je tako posvečenih bogatim prijateljem ali zaščitnikom, predvsem siru Robertu Druryju, ki je leta 1610 postal pesnikov glavni pokrovitelj. Prav zanj je Donne napisal dve Obletnici, Anatomijo sveta (An Anatomy of the World, 1611) in O napredku duše (Of the Progress of the Soul, 1612). Čeprav zgodovinarji ne poznajo natančnih razlogov, iz katerih je Donne zapustil katoliško cerkev, je gotovo, da je bil v stiku s kraljem Jakobom I. V letih 1610 in 1611 je napisal dve protikatoliški polemiki: Psevdomučenika (Pseudo-Martyr) in Ignacijev konklave (Ignatius his Conclave). Čeprav je bil Jakob zadovoljen z Donnovim delom, je zavrnil njegovo ponovno vrnitev na dvor. Namesto tega ga je nagovoril, naj sprejme svete zadolžitve. Čeprav se sprva ni čutil vrednega za opravljanje duhovniške dolžnosti, se je leta 1615 vdal kraljevim željam in bil posvečen kot duhovnik anglikanske cerkve.
thumb|right|200px|Nekaj mesecev pred smrtjo je Donne naročil ta portret, ki prikazuje njegovo predstavo lastne podobe pri poslednji sodbi.Lapham, Lewis. The End of the World. Thomas Dunne Books: New York, 1997. stran 98. Sliko je obesil na steno, da bi ga spominjala na minljivost življenja.