Jugoslovanska ljudska armada, s kratico JLA (srbohrvaško: Jugoslovenska narodna armija, s kratico JNA), je bila vojaška oborožena sila Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Ustanovljena je bila ob koncu druge svetovne vojne, marca 1945, s preoblikovanjem partizanskih enot v redno vojsko. Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada, leta 1951 pa se je ob desetletnici svojega obstoja preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado. Vrhovni poveljnik generalštaba je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to funkcijo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ.
Vojska je bila oblikovana na klasičen vojaški način s tremi glavnimi rodovi: kopensko vojsko, mornarico in letalstvom. Leta 1968 so ji v strahu pred sovjetsko agresijo dodali še Teritorialno obrambo v vsaki od republik. Slovenci so glede na svoj delež v državi bili relativno najbolj zastopani v letalstvu in mornarici, kajti oba sta odvisna od tehnike, tej pa morajo streči izobraženi ljudje. Njen zaton se je začel na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja zaradi družbenih sprememb ter gospodarske in politične krize. Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je zapečatila njeno usodo. Po razširitvi vojne na Hrvaškem in v Bosni je JLA 20. maja 1992 prenehala obstajati.
Struktura JLA je bila sestavljena iz kopenske vojske, letalstva in mornarice. Organizirana je bila v pet vojaških območij, ta pa so bila razdeljena še na posamezna okrožja, ki so bila zadolžena za vodenje registra nabornikov, vpoklica in vodenje različnih vojaških objektov ter ostalih administrativnih zadev. Poveljstva posameznih regij so se nahajala v Beogradu (nadzorovalo je vzhodno Hrvaško, Srbijo in Bosno), Zagrebu (nadzorovalo je Slovenijo in severno Hrvaško), Skopju (nadzorovalo je Makedonijo, južno Srbijo in Črno goro) in Splitu, kjer je bilo poveljstvo mornarice.
Več kot polovico vojske so predstavljali naborniki, ki so vojaški rok sprva služili dve leti, po letu 1964 pa je bil ta skrajšan na 18 mesecev. Služenje vojaškega roka je v večini primerov potekalo daleč od stalnega kraja prebivanja nabornika, s čimer so dosegli večetnično vojsko in preprečili morebitno narodno pripadnost posameznih enot v vojski. Po podatkih iz leta 1990 je imela JLA naslednjo narodnostno zgradbo: 1% Albancev, 10% Hrvatov, 75-85% Srbov in Črnogorcev, 4% Bošnjakov in 3% SlovencevMeier, Viktor. Yugoslavia — A History of its Demise. Routledge, London, 1999.
Leta 1990, dve leti pred razpadom, je vojska skoraj končala reorganizacijo, v kateri je iz starega sistema divizij prešla na moderni sistem brigad. To naj bi ji v primeru vojne omogočilo večjo fleksibilnost, taktično prednost, hitrost premika in varnost, saj je tako obstajalo manj možnosti, da bi agresor uničil večje enote v vojski.
Kopenska vojska thumb|223x223px|desno|Emblem kopenske vojske JLA Kopenska vojska (KoV – Kopnena vojska) je bila najbolj številčna oborožena veja v JLA. Leta 1991 je imela 165.000 pripadnikov, od katerih je bilo kar 90.000 nabornikov. Za primer vojne pa je imela pripravljenih več kot milijon rezervistov. Poleg redne vojske je imela vsaka republika še Teritorialno obrambo, v kateri so bili po navadi starejši in za vojsko delno sposobni rezervisti.
Kopenska vojska je bila organizirana v šest armad, ki so bile nameščene v petih republikah SFRJ: 1. armada (Beograd) – severna Srbija in Vojvodina 2. armada (Niš) - južna Srbija in Kosovo 3. armada (Skopje) – Makedonija 5. armada (Zagreb) - Hrvaška 7. armada (Sarajevo) – Bosna in Hercegovina 9. armada (Ljubljana) – Slovenija II korpus (Titograd) mornarica (Split) – nekdanja četrta armadasličica|Tanki M4 Sherman prvi maj, Ljubljana 1961
Kopenska vojska je bila razdeljena na pehoto, oklepno mehanizirane sile, topništvo, protiletalsko obrambo, veziste, inženirce in enote za radiološko in kemično obrambo.sličica|Traktor M5, Ljubljani 1961 Oborožitev kopenske vojske se je skozi posamezna obdobja spreminjala. Kmalu po drugi svetovni vojni je prevladovalo zaseženo nemško in rusko orožje. V prvi polovici petdesetih let pa tudi orožje zahodnega izvora (letala, tanki ...). Ko je Jugoslavija v letih po drugi svetovni vojni na noge postavila lastno industrijo, je večino nižje in srednje tehnološkega orožja izdelovala tudi sama. Zadnjih deset let obstoja JLA so v pehotni oborožitvi prevladovale večinoma avtomatske puške M70, M76, M77 in strojnice M84 in M72. Oklepne sile so uporabljale 1.614 tankov T-54, T-55, 73 tankov T-72 in 443 tankov M-84. Večina tankov je bila zastarelih, izstopali so le tanki M-84, ki so bili po licenci izdelani sovjetski tanki T-72. Armada je imela v rezervi tudi večje število obupno zastarelih tankov T-34/85 in Sherman. Med oklepniki za prevoz pehote je bilo največ oklepnikov M-80, ki so bili kopija ruskih BMP. Veliko je bilo tudi starejših M-60. Med kolesnimi oklepniki so v armadi prevladovali oklepniki ruskega izvora tipa BTR, konec osemdesetih let dvajsetega stoletja pa so v uporabi prišli v Jugoslaviji izdelani oklepniki BOV. sličica|Samovozni top Jackson M36, Maribor 1958 Topništvo je imelo okoli 1.000 kosov 122, 130, 152 in 155 mm topov. Veliko topov je bilo ameriškega izvora, taka primera sta ameriška 105 in 155 mm havbica. Preostali topovi so bili ruskega izvora, izjema je bil le top M-65, ki je bil v celoti izdelan v Jugoslaviji in samohodni top M-7. Poleg topov je bilo v oborožitvi tudi več kot 8.000 minometov 82 in 120 mm ter okoli tisoč kosov raketnih sistemov M-63, M-77 in M-87. V oborožitvi je bilo tudi nekaj deset kosov ruskih raketnih sistemov tipa FROG-7 zemlja-zemlja z dosegom preko 100 km.
Zračna obramba je bila oborožena z več kot 5.000 protiletalskimi topovi kalibra 20 mm, 40 mm in 57 mm ter več tisočimi protiletalskimi raketnimi sistemi sovjetskega izvora Kub, Neva, Dvina, Strela 1, Strela 2, Strela 3, Strela 10 in Igla.
Protioklepne enote so bile opremljene s protitankovskimi topovi kalibra 75 mm, 90 mm, in 100 mm. Te so bili večinoma ruskega izvora. V enotah so se veliko uporabljali tudi netrzajni topovi kalibra 57 mm, 82 mm in 105 mm. Te so bili večinoma izdelani v Jugoslaviji. Med protioklepnimi raketnimi orožji sta se veliko uporabljala raketna sistema Malyutka in Shmel ter cela kopica ročnih protioklepnih orožij, ki so bili večinoma jugoslovanske izdelave.
Pod kopensko vojsko je spadala tudi obalna obramba. Ta je bila opremljena večinoma z nemškimi in italijanskimi topovi iz druge svetovne vojne ter protiladijskimi raketnimi sistemi ruskega ali jugoslovanskega izvora.
Letalstvo thumb|180px|desno|Emblem Jugoslovanskega vojaškega letalstva Jugoslovansko vojaško letalstvo (JRV - Jugoslavensko ratno vazduhoplovstvo) je imelo okoli 32.000 pripadnikov ter več kot 4.000 zunanjih izvajalcev. Imelo je več kot 1.200 aktivnih zrakoplovov od tega 1.000 letal, preko 750 je bilo reaktivnih letal in 200 helikopterjev, tako je bilo Jugoslovansko letalstvo leta 1991 druga najmočnejša letalska sila v Evropi. V celotni svoji zgodovini je imelo skupaj preko 5000 zrakoplovov. levo|sličica|246x246_pik|Republic P-47 Thunderbolt jurišnik sličica|263x263_pik|Šolsko letalo SOKO G-2 Galeb levo|sličica|246x246_pik|Supermarine Spitfire 352 eskadrilije sličica|263x263_pik|Šolsko letalo Lockheed T-33 Shooting StarNjegove glavne naloge so bile transport, opazovanje, obramba pred zunanjimi sovražniki ter zračna podpora mornarici in kopenskim enotam ter seveda šolanje novih kadrov tudi za tuje zračne sile. Večina šolskih letal je bila izdelanih v Jugoslaviji. Na začetku svojega obstoja 1942 in še tudi po letu 1945, je imelo jugoslovansko letalstvo v svoji oborožitvi naslednje modele letal: angleška: Supermarine Spitfire in Hawker Hurricanes; ruske: Yak-3, Yak-7, Yak-9 in Ilyushin ll-2 ter zaplenjena nemška: Messerschmitt Bf 109G in Junkers Ju 87 Štuka. S povojnim razvojem letalstva je bila septembra 1945 v Beogradu ustanovljena letalska vojaška akademija, katere glavni namen je bil izšolati bodoče pilote nove jugoslovanske vojske. levo|sličica|246x246_pik|Poslovni Dassault Falcon 50thumb|right|263x263px|SOKO G-4 Super Galeb, domače reaktivno šolsko vojaško letalo
sličica|261x261px|SOKO J-22 Orao Jugoslovanski jurišniklevo|sličica|246x246_pik|Poslovni Learjet 25sličica|Nadzvočni prestreznik Mig 21|259x259_pik levo|sličica|250x250_pik|Poslovni Jakovljev Jak-40 levo|sličica|246x246_pik|North American F-86D Sabre-Dog Pivka specialna izvidniška verzija sličica|264x264_pik|Jurišnik Republic F-84 Thunderjet levo|sličica|245x245_pik|North American F-86D Sabre-Dog Beograd lovska verzija z 24 raketami sličica|264x264_pik|Lovca Mig-29 Fulcrum sličica|267x267_pik|SOKO J-21 Jastreb jurišnik Leta 1948 se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo, to je imelo za jugoslovansko letalstvo posledice, saj je bilo večina letal, ki jih je uporabljala armada sovjetskega izvora. Zato je postalo problematično vzdrževanje in zagotavljanje rezervnih delov, ki jih je predtem dobavljala Sovjetska zveza. Da bi nadomestili to izgubo, je Jugoslavija začela sama razvijati letala in tako so konec štiridesetih let izdelali letala domača letala: Ikarus Aero 2, Ikarus 213 Vihor, Ikarus S-49 ter prvo v Jugoslaviji izdelano reaktivno letalo Ikarus 451M. Kljub dokaj uspešnemu razvoju novih letal so razvijalci v začetku petdesetih let prišli do zaključka, da jugoslovanska industrija enostavno ni sposobna izdelovati vedno bolj sofisticiranih bojnih letal, zato so se po pomoč obrnili na zahod, predvsem ZDA. Ker je bila takrat hladna vojna na vrhuncu in je zahodu ustrezalo, da je Jugoslavija sprta s Sovjetsko zvezo, so začeli zahodni zavezniki Jugoslavijo oskrbovati z zahodnim orožjem, med katerim so bila tudi letala. Tako je Jugoslavija v oborožitev dobila takrat že nekoliko zastarela zahodna letala: Havilland Mosquito in Republic F-47D Thunderbolt ter helikopterji Westland Dragofly. V začetku leta 1953 pa je dobila prva reaktivna ameriška letala: Lockheed T-33A Shooting Star za potrebe šolanja, jurišna letala Republic F-84 Thunderjet, lovskega North American F-86 Sabre ter tudi 130 vse vremenskih letal North American F-86D Sabre Dog, s tem je bila jugoslavija največjih operater teh letal izven ZDA. Pri dobavi ameriških letal je bila jasno vidna sovjetska beda, saj so bila ameriška letala mnogo bolj dovršena in odlično opremljena z avioniko, imela so že triosnega avtopilota in radar z dosegom 50 km. Jugoslavija je dejansko postala skoraj “poseben NATO partner”, čeprav formalno ni bila članica. To je pomenilo, da je imel JRV v nekem trenutku tehnološko celo prednost pred večino sosed in eno najbolje opremljenih ne-NATO letalstev v Evropi. Posebej F-86D je bil res “high-tech” za svoj čas: radar v nosu, avtomatski prestrezni sistem, nočni/all-weather interceptor, raketno oborožen.
Konec petdesetih let, po Stalinovi smrti, so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ponovno otoplili, zato je trgovina med državama ponovno stekla. Kot tradicionalen kupec ruskega orožja se je Jugoslavija ponovno začela zalagati z ruskim visokotehnološkim orožjem. Na letalskem področju je sledila nabava letal MiG-21 Fishbed, An-26 ter helikopterjev Mi-2, Mi-4 in Mi-8. Sredi osemdesetih let pa je jugoslovansko letalstvo v uporabo sprejelo še najsodobnejše letalo tistega časa MiG-29 Fulcrum kot prva evropska država zunaj Sovjetske zveze. Piloti so bili razočarani nad rusko inštrumentacijo, ki je zaostajala za mnogo starejšimi ameriškimi letali. Letalstvo se je spogledovalo tudi z letali Su-25 ter helikopterji Mi-24, vendar do nakupa ni nikoli prišlo, saj je vojska prej razpadla.