sličica|300px|Aljažev stolp
Triglav (nemško: Terglau, italijansko: Tricorno) (2864 metrov nadmorske višine) je najvišji vrh Julijskih Alp in obenem Slovenije ter tudi edini vrh obeh, ki je višji od 2800 metrov.
Na severni strani leži ostanek Triglavskega ledenika. Triglavsko pogorje je osrednji del Triglavskega narodnega parka. Triglavska severna stena je med največjimi stenami v Evropi. S Triglavom je tesno povezana tudi legenda o Zlatorogu. Triglav je bil prav tako (do slovenske osamosvojitve 1991) najvišji vrh v Jugoslaviji (pred natanko 100 m nižjim Velikim Korabom na meji Makedonije z Albanijo).
Gora je pomemben simbol slovenskega naroda. Mnenja o nastanku in pomenu imena gore so deljena. Tri-glav se najverjetneje nanaša na obliko gore, kot se jo vidi iz Bohinja, malo verjetno pa je, da je gora poimenovana po staroslovanskem poganskem božanstvu Triglavu.Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan and Založba ZRC, str. 439. Vrh z nobene strani ni izrazito troglav, z jugovzhoda pa bi tri glave lahko tvorili Mali Triglav, glavni vrh in Šmarjetna glava.
Ime Skozi zgodovino je imela gora več imen. Star zemljevid iz leta 1567 jo je imenoval Ocra mons, Janez Vajkad Valvasor jo je v drugi polovici 17. stoletja imenoval Krma. Po nemškem alpinistu in profesorju Adolfu Gstirnerju, se ime Triglav prvič pojavi zapisano kot Terglau leta 1452, toda originalen vir je bil izgubljen. Naslednji znani pojav Terglaua navaja Gstirner iz sodnega opisa meje leta 1573. Zgodnje oblike imena Triglava, prav tako vključujejo Terglau leta 1612, Terglou leta 1664 in Terklou okrog 1778-89. Ime prihaja iz besedne zveze »tri glave« (kar pomeni »tri vrhove«), kar se lahko razume kot dobesedno, saj je iz večine Gorenjske videti, kakor da ima gora tri vrhove. Ime najverjetneje nima povezave s slovanskim božanstvom Triglavom. Največji vrh nekateri imenujejo tudi Veliki Triglav, da bi ga ločili od Malega Triglava na vzhodu, ki meri 2738 metrov.
Triglav kot simbol slovenstva left|thumb|129x129px|Grb Republike Slovenije
Izvor stiliziranega Triglava s srednjim, višjim vrhom, ni znan. Taka oblika je bila prisotna v več kranjskih grbih, vendar ni mogoče dokazati, da so ponazarjali Triglav. Med drugo svetovno vojno je bil Triglav simbol Osvobodilne fronte, po njej pa del grba Socialistične republike Slovenije. Po osamosvojitvi je Triglav postal del slovenskega grba in zastave, nestilizirana podoba Triglava pa je bila najprej na hrbtni strani začasnih bonov, po uvedbi evra pa na hrbtni strani slovenskega evrokovanca za 50 centov. Triglav kot ime ali kot simbol je tudi del številnih kulturnih in športnih društev.
Triglav s koroške perspektive
thumb|left|Pogled na Julijce in na Triglav s Štalenske gore v osrčju avstrijske južne Koroške
Z vrha Štalenske gore v zgodovinskem in političnem osrčju avstrijske (južne) in osrednje Koroške nad Celovškim poljem in Gosposvetskim poljem, kjer so vsi državniški centri dežele skozi vso zgodovino gravitirali (od keltskih časov do danes), je videti Triglav v svoji mitotvorni troglavi obliki. Tam je ohranjen starodavni troglavi kip, ki je nekoč bil postavljen pred vhodom cerkve sv. Magdalene na vrhu in je sedaj shranjen v njeni notranjosti. Prav tam je neposredni pogled na Triglav. Kip ni ne keltski ne rimski, tudi kasnejše romanski ni in je verjetno iz 8./9. stoletja, zato mu vsekakor v transdisciplinarni analizi moramo pripisati različne procese inkulturacije skozi stoletja (prištevanje raznih pomenov in funkcij). Troglavi kip je prav iz te perspektive siže transdisciplinarne znanstvene analizeSCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. In: Studia mythologica Slavica, ISSN 1408-6271. [Tiskana izd.], 2012, 15, str. 231-246, ilustr. [COBISS.SI-ID 34637869] in domače koroško slovenske literature.SCHNABL, Bojan-Ilija: "Zgodovinska pripoved o našem Triglavu na Štalenski gori in o romanju na štiri gore. V: Bojan-Ilija Schnabl: "Poljanski camino : dvanajst razodetij s Celovškega polja". 1. izd. Celovec: Mohorjeva, 2018. 128 str., ilustr. ISBN 978-3-7086-1021-4. [COBISS.SI-ID 297154048], str. 55-64. Že pozno-bidermajerski koroško slovenski slikar Marko Pernhart (1824-1871) iz Spodnjih Medgorji, ki je odraščal v tem okolju Celovškega polja, je naslikal med številnimi drugimi vrhovi Koroške in Kranjske tudi Triglav. thumb|right|Troglavi kip s Štalenske gore
Zgodovina
thumb|right|300px|Vrh Triglava (Marko Pernhart, sredina 19. stoletja)
18. stoletje
Prvi pristop v pogorje Triglava se je zgodil avgusta 1777, ko je skupina pohodnikov, v kateri sta bila med drugimi Balthasar Hacquet (po rodu Francoz) in Lovrenc Willomitzer (zdravnik iz Stare Fužine, po rodu iz Ogrske), na naročilo Žige Ziosa izvedla odpravo iz Srednje vasi do Velega polja. Na vrh Triglava se zaradi slabega vremena niso odpravili, le Hacquet se je uspel povzpeti na Mali Triglav. Prvi dokumentiran vzpon na vrh Triglava se je zgodil čez eno leto, 26. avgusta 1778, na Zoisovo pobudoMikša, Peter. Exploring the mountains - Triglav at the end of the 18th century. V: ŠTIH, Peter (ur.), ZWITTER, Žiga (ur.). Man, nature and environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern times, (Zbirka Zgodovinskega časopisa, ISSN 1408-3531, 48). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: =University Press, Faculty of Arts: Historical Association of Slovenia, 2014, str. 202-215., ki je za prvopristopnike razpisal nagrado. Uspešen vzpon so izvedli štirje domačini iz Bohinja: Luka Korošec (rudar iz Gorjuš), Matevž Kos (rudar iz Jereke), Štefan Rožič (lovec na gamse) in že omenjeni Willomitzer, ki je vodil odpravo. Hacquet v svojem delu Oryctographia Carniolica opisuje, da je na vrh prvi, morda odkar svet stoji, stopil Luka Korošec. Ostajajo ugibanja, ali je bil to prvi vzpon na vrh v zgodovini ali pa je to uspelo komu že pred tem. Jakob Aljaž, odličen poznavalec Triglavskega pogorja in organizator slovenskega planinstva, je bil osebno prepričan, da je skoraj gotovo bil Triglav osvojen že prej. Takole je razmišljal v svojem govoru O Triglavu in okolici leta 1896:
19. stoletje
Prvi ženski vzpon je leta 1870 opravila dvajsetletna Rozalija Škantar iz Srednje vasi, ki je bila kasneje oskrbnica Vodnikovega doma na Velem Polju. Njen oče Jože Škantar - Šest (*1809 †1891) je bil poznan bohinjski gorski vodnik. Podatki za leto 1897 kažejo, da je vrh obiskalo 313 planincev. Rivalstvo med nemškimi (DuÖAV - Deutschen und Österreichischen Alpenverein) in slovenskimi društvi se je kazalo predvsem v uničevanju kažipotnih tabel in napisov, Nemci so večinoma uporabljali druge koče kot Slovenci. Leta 1900 je bila v Kapeli Marije Snežne na Kredarici organizirana prva poroka.
Ena od ključnih oseb pri razvoju slovenskega planinstva je bil dovški župnik Jakob Aljaž. Prvič je prišel v Vrata leta 1883 in se povzpel na Triglav leta 1887. Za 1 goldinar je na lastne stroške od dovške občine odkupil vrh Triglava (16 m2) in na njem zgradil stolp, ki se imenuje po njem. Gradnjo stolpa je zaupal Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani. Ta je izdelal stolp iz šestih delov, ki so jih z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je 6 nosačev v enem tednu znosilo na Triglav. Stolp so postavili v petih urah, dne 7. 8. 1895. Vse stroške izdelave, 300 goldinarjev, je prevzel Jakob Aljaž.Mikša, Peter. »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju. Zgodovinski časopis 69/ 1/2, 112-123. Aljažev stolp je kot zavetišče postal premajhen takoj po postavitvi, zato je dal Jakob Aljaž leta 1895 izklesati in opremiti zavetišče 55 m pod vrhom na južni strani, poimenovan je po Valentinu Staniču. Razstrelila in izdolbla sta ga Janez Klinar - Požganc in Kobar iz Mojstrane. Zavetišče je veliko 2,4 × 2,2 × 2 m in je imelo dovolj prostora za 8 sedečih ali 16 stoječih oseb. Prvotno je imelo tudi lesena vrata, klopi, mizo in stol, po izgraditvi Doma na Kredarici leta 1896 (ponovno po zamisli Jakoba Aljaža) pa je izgubilo na pomenu.
20. stoletje
Med prvo svetovno vojno so bile celotne Julijske Alpe zaprte za tujski promet, po njej pa je SPD prevzela koče DuÖAV, a izgubila tiste za rapalsko mejo. Med obema vojnama je meja potekala prav preko Triglava. Aljažev stolp se je nahajal na jugoslovanski strani, natančno 2,55 metra od meje z Italijo.Še pojasnilo glede nastanka zgradbe Morbegno , Gore-ljudje.net, pridobljeno 22. marec 2017. V tem času so Italijani vrh slovesno preimenovali v Tricorno (Julius Kugy ob tem dogodku opisuje pretep na vrhu med člani italijanskih in slovenskih društev), Aljažev stolp naj bi bil prebarvan v belo-rdeče-zeleno vendar se je to kasneje izkazalo za propagando ORJUNE. Italija je za nadzorovanje meje že leta 1919 zgradila manjšo leseno vojašnico Morbegno, leta 1933/1934 pa nedaleč od nje še veliko Triglavsko vojašnico Viktorja Emanuela III.Pod Triglavom ni prostora za še eno kočo , Gore-ljudje.net, pridobljeno 23. marec 2017.
Postojanke in označene poti
V okolici Triglava so številne planinske koče: Triglavski dom na Kredarici, Dom Planika pod Triglavom, Dom Valentina Staniča, Tržaška koča na Doliču, Vodnikov dom na Velem polju, Aljažev dom v Vratih in še druge, nekoliko bolj oddaljene. Tik pod Glavo v Zaplanji (2556 m) stoji tudi ruševina italijanske vojašnice, imenovane Vittorio Emanuelle III (po italijanskem kralju). Ime Morbegno se je nanjo preneslo s sosednjega lesenega objekta, ki je obstajal od septembra 1919 do 1924. Vse do 80. let so obstajali številni načrti njene preureditve v planinsko kočo z imenom "Kugyjev dom" vendar je zgradba propadala naprej.
Številni množični pohodi na Triglav običajno vodijo z Rudnega polja na Pokljuki preko Velega polja do Kredarice in nato po grebenu Malega Triglava na vrh. Opisani smeri se priključijo tudi dostopi iz Krme in Voj, možen je tudi dostop iz Planike na Mali Triglav po južni strani. Običajni dostopi s Primorske vodijo preko Prehodavcev in/ali Doliča na Triglavsko škrbino in na vrh z zahodne strani, na Prehodavcih se priključi tudi pot iz Doline Triglavskih jezer. Iz doline Vrat vodijo označene poti čez Prag in po Tominškovi poti do Staničeve koče in Kredarice (vmes se priključi pot iz Kota) ali preko Luknje čez Plemenice.
Stranski vrhovi thumb|right|250px|Satelitska fotografija Triglava Ni jasne definicije stranskega vrha. Če za neposredno bližino vrha vzamemo štirikotnik z vogali Konjsko sedlo (2020 m), Dolič (2164 m), Luknja (1758 m) in Dom Valentina Staniča (2332 m), potem je v njej 11 vrhov s seznama slovenskih dvatisočakov in še nekaj poimenovanih višinskih kót, zlasti v Severni triglavski steni.
Mali Triglav (2725 m) - dostopen z juga s Planike in po grebenu z vzhoda s Kredarice. Čez njega vodi zavarovana označena pot na Triglav. Rjavec (2568 m) - vrh v južnem grebenu Triglava, zapira pogled na zahod gledano s Planike. Glava v Zaplanji (2556 m) - v neposredni bližini označenih poti z Doliča in Luknje, tik pod vrhom so ostanki italijanske vojašnice Viktorja Emanuela III. in italijanske stražarnice. Kredarica (2515 m) - kot vrh je skoraj sinonim za dom na Kredarici, ki leži tik pod njim. Poleg so tudi meteorološka postaja, kapela in vetrnice. Rž (2538 m) - v neposredni bližini označene poti med Kredarico in Staničevim domom. Vrh Zelenic (2468 m) - zahodno od Glave v Zaplanji nad dolino Zadnjice. Glava (2426 m) - v bližini Triglavskega ledenika in Triglavskega brezna. Sfinga (2385 m) - na robu Severne triglavske stene v Zaplanji Šmarjetna glava (2358 m) - nad Doličem, dominanten vrh gledano iz Velske doline. Vrh Snežne konte (2342 m) - v neposredni bližini poti iz Konjskega sedla na Kredarico, običajni zimski pristop iz Krme vodi severno od vrha, označena pot pa ga obide po južni in zahodni strani. Vzhodne glave (2314 m) - na robu Severne triglavske stene v neposredni bližini markiranih poti iz Vrat.