Lavrica je spalno naselje oz. satelitsko naselje Ljubljane jugovzhodno od njenih meja in obenem največje naselje v Občini Škofljica z okoli 3.500 prebivalci. Je del urbanega območja Ljubljane na njenem južnem obrobju, saj leži tik za mestno mejo med ljubljanskim predmestjem Rudnik in Škofljico. Z Ljubljano in Škofljico je povezana z mestno avtobusno linijo 3B, z Grosupljem pa jo povezuje še integrirana avtobusna linija 3G. Obsega več zaselkov oz. predelov: Ob Potoku, Srednja vas, Zadnja vas, Daljna vas, Sela pri Rudniku in Babna Gorica ob manjši istoimenski vzpetini na Ljubljanskem barju. Na vzhodni del od naselja segajo trije barjanski zatoki - ožja dolina Dovca, tesna dolina in zatok Grivka, skozi katerega teče potok Grivka. Na zahodni strani od naselja se nahajajo njive in travniki na barjanski črnici.
Zgodovina Današnje enotno naselje Lavrica se je razvilo s postopnim združevanjem nekdaj samostojnih vasi oziroma zaselkov: Sela, Srednja vas, Daljna vas in Babna Gorica. V srednjeveškem obdobju so bili ti kraji povezani v skupno teritorialno enoto (župo), ki se je sprva imenovala Čemšenik (kasneje zapisana tudi kot Semšenik ali Subšenik). Prva uradna pisna omemba te župe sega v leto 1330, ko jo v svoji listini navaja češki kralj in koroški vojvoda Henrik IV. Koroški. Iz kasnejših urbarjev iz 15. stoletja je razvidno, da je bilo območje takrat še redko poseljeno, saj je na njem obratovalo le okoli deset kmetij.
Zgodnji razvoj poselitve je bil vezan na obrobja lokalnih gričev, kjer so prebivalci zaradi nedostopnosti ravninskih zemljišč, ki so bila v lasti fevdalnih gospostev, ustanavljali gručasta naselja. Glavni gospodarski panogi zgodnjih prebivalcev sta bili poljedelstvo (pridelava žita) in živinoreja (proizvodnja mleka).
Ključna preloma za hitrejši razvoj in širitev naselja sta se zgodila v 18. in 19. stoletju. Prvega so prinesla obsežna izsuševalna dela oziroma melioracija Ljubljanskega barja v 18. stoletju, kar je omogočilo pridobivanje novih kmetijskih površin in spodbudilo intenzivnejše priseljevanje. Drugi pomemben val infrastrukturnega razvoja pa je sledil sredi 19. stoletja z odpravo fevdalnega sistema ter izgradnjo Južne železnice med Dunajem in Trstom. Ta prometna povezava je temeljito spremenila gospodarsko podobo kraja, vlak pa je skozi te kraje prvič zapeljal 24. julija 1893.
Železniška povezava je lokalnemu prebivalstvu odprla pot do širših evropskih trgov, kar je poleg tradicionalnega kmetijstva spodbudilo razcvet obrti, trgovine in zgodnje industrije. Poselitev se je začela intenzivno širiti z gričevnatih predelov dol v ravnino in ob glavne prometne poti. V drugi polovici 20. stoletja so se posamezni zaselki urbanistično povsem zlili, s čimer je Lavrica dobila današnjo strnjeno podobo satelitskega naselja v zaledju Ljubljane.
Ivan Ogrin Ivan Johannes Ogrin, veleposestnik, trgovec in dobrotnik z Lavrice, * 28. april 1875, Stara Vrhnika, † 30. julij 1951, Ljubljana.
Pomemben pečat v lokalni zgodovini je pustil veleposestnik, trgovec in mecen Ivan Johannes Ogrin. Odraščal je v večji družini s štirimi sorojenci, je obiskoval osnovno šolo skupaj s pisateljem Ivanom Cankarjem, kasneje pa je v Ljubljani dokončal podkovsko šolo. Pri dvajsetih letih se je odselil v Brazilijo, kjer se je ustalil v mestu Jaboticabal (država São Paulo). Tam je sprva odprl manjšo trgovino, ki jo je z uspešnim poslovanjem razširil in kasneje dokupil še usnjarno. Zaradi ugleda in priljubljenosti med priseljenci iz avstro-ogrske monarhije ga je tedanja avstrijska vlada imenovala za konzula v Braziliji.
Leta 1911 se je vrnil v domovino in začel investirati v nepremičnine. Kupil je posestva v Šentilju pri Velenju, graščino Golnik (ki jo je leta 1914 prodal) ter nekdanjo Lenčetovo posest na Lavrici, ki jo je pred tem upravljal gostilničar in politik Josip Lenče. Ogrin je na Lavrici nadaljeval družinsko tradicijo prejšnjih lastnikov ter deloval kot gostilničar, kmet in trgovec z vinom. V lokalnem okolju se je tudi ustalil. 31. januarja 1921 se je poročil z Antonijo Švigelj z Brega pri Borovnici, naslednje leto, 16. marca 1922, pa se jima je rodila hči Ana Nuška.
Ivan Ogrin je umrl v bolnišnici v Ljubljani zaradi raka na črevesju, 30. julija 1951. Pripeljali so ga domov, kjer je do pogreba ležal v hišni veži. Pogreb je bil na novem pokopališču na Rudniku, 1. avgusta 1951. Tam počivata našli tudi njegova žena Antonija (1889 – 1971) in hči Ana Nuška (1922 - 2008).
Društveno življenje in gradnja kulturno-posvetnih objektov
PGD Lavrica Najstarejše lokalno društvo je bilo ustanovljeno 10. julija 1921 pod imenom Gasilno društvo Laverca. Sredstva za delovanje in opremo so člani zbirali z organizacijo vrtnih veselic s srečelovi, ki so potekale v smrekovem gaju za Ogrinovo domačijo. Gasilski dom so slovesno predali namenu poleti 1926. Zaradi velike materialne in moralne podpore so gasilci Ivana Ogrina leta 1928 razglasili za častnega člana.
OŠ Lavrica Podružnična šola je bila na pobudo lokalnega prebivalstva zgrajena leta 1926. Prvotno poslopje je obsegalo dve učilnici, šolski vrt in stanovanje za učitelja. Pouk sta leta 1927 začela izvajati šolski upravitelj Mirko Kosin in učiteljica Zora Kosin Bitežnik, šolo pa je v prvem letu obiskovalo 61 otrok. Delovanje šole je finančno podpirala »Ogrinova ustanova«, ki jo je ustanovil Ivan Ogrin z namenom pomoči revnejšim učencem pri nakupu šolskih potrebščin (sklad je deloval do leta 1962). Med drugo svetovno vojno, decembra 1943, je šolsko poslopje zasedla domobranska vojska in v njem uredila oporišče. Marca 1944 so objekt napadli partizani, pri čemer je šola pogorela, skupaj z arhivom in knjižnico. Delna sanacija se je začela že med vojno, obnova pa je bila dokončana leta 1947. Zaradi povojnega upada vpisa so se otroci kasneje začeli šolati na Škofljici. Leta 1968 je bila šola formalno preoblikovana v podružnico Osnovne šole Škofljica in še danes deluje kot izobraževalno ter kulturno središče kraja.
Tamburaško društvo Krim-Lavrica Kulturno delovanje se je okrepilo leta 1930 z ustanovitvijo tamburaškega društva. Člani so imeli redne vaje pri Vodniku, kjer je do leta 1960 obratovala tudi lokalna pošta.
Sokolska četa Lavrica Kot podružnica društva Sokol Ljubljana IV. je bila 21. junija 1931 ustanovljena Sokolska četa na Lavrici, ki je ob ustanovitvi združevala 130 članov. Društvo je kasneje, 14. avgusta 1938, ob današnji Kamnikarjevi ulici slovesno odprlo lastno letno telovadišče.
Sklici in opombe
Glej tudi Seznam naselij v Sloveniji
Kategorija:Naselja Občine Škofljica