Inkovski imperij () je nastalo v srcu andskih Kordiljer, s središčem v današnjem Peruju. Tamkajšnji prebivalci Inki so ga imenovali Tahuantinsuyu in so ga sestavljali 4 deli: Chinchaysuyu, Cuntisuyu (po reformiranem kečua Quntisuyu), Antisuyu in Collasuyu (po ajmarskem plemenu Colla, nazadnje reformirano v Qullasuyu).Najveće kulture svijeta, str. 122. Samo središče države, Qusqu (danes špan. Cusco), je bilo razdeljeno na Urin Qusqu (Spodnji Cusco) in Hanan Qusqu (Zgornji Cusco).
Inki niso poznali pisave in železa, so pa bili izvrstni strokovnjaki v upravljanju s svojo državo in vladanjem nad premaganci. Sredstvo sporazumevanja so bile vrvice z vozli, poznani kot quipu (kipu), za katere dešifriranje so bili usposobljeni samo quipucamayoc (kipukamajuk). Govorili so kečuanski jezik.
Ime Inka izhaja iz njihovega imperija Tawantinsuyu, »štirih suyo«. V kečuanščini tawa pomeni 'štiri', -ntin je pripona poimenovanja skupine, tako da tawantin pomeni kvartet, skupino štirih stvari. Imperij je bil razdeljen na štiri suyus (»regije« ali »province«), katerih vogali so se združili v Cuscu (Qosqo). Štiri suyos so bili: Chinchay Suyo (sever), Anti Suyo (vzhod - Amazonsko višavje), Colla Suyo (jug) in Conti Suyo (zahod). Ime Tawantinsuyu je torej opisni izraz, ki označuje združitev provinc. Špansko prečrkovanje imena kot Tahuatinsuyo ali Tahuatinsuyu se pogosto uporablja še danes.
Izraz Inka v kečuanščini pomeni »vladar« ali »gospod« in je bil uporabljen za sklicevanje na vladajoči razred ali vladajoče družine v imperiju. Španščina je prevzela izraz kot etnični izraz, ki se nanaša za vse subjekte imperija in ne le zgolj na vladajoči razred. Kot tako se ime Imperio inca (»Inkovski imperij«) nanaša na ves narod in ozemlje, ki so ga zavzeli.
Zgodovina Izvor Obstajajo različne legende o izvoru Inkov, kot tudi bolj strokovne razlage, od katerih sta verjetni dve.
Po eni, ki jo zagovarja J. H. Rowe, naj bi Inki izvirali iz regije ob jezeru Titikaka in se razširili v dolino Cusco. Njihova kultura naj bi bila povezana s kulturo Huari (Wari) in Tiavanaku (Tihuanaco). Med leti 600 in 1000 je območje okoli jezera namreč zasedalo kraljestvo Huari, o njihovem propadu pa ni podatkov. Kulturi sta si bili zelo podobni (lončenina, cestno omrežje, skladišča, arhitekturni slog). To tezo zagovarja tudi Peter Findell Klaren.Longhena Maria , Walter Alva, Die Inca und weitere bedeutende Kulturen des Andenraumes, str. 62
Drugi trdijo, da so bili Inki le eno od plemen v dolini Cusco.Erik R. Wolf: Evropa in ljudstva brez zgodovine, str. 98
Kraljestvo Cusco Inca ljudstvo so bili okoli 12. stoletja pastirsko pleme na območju Cusca. Pod vodstvom Manco Capaca, so ustanovili majhno mestno državo Kraljevino Cusco (kečua Qusqu, Qosqo). Leta 1438 so začeli daljnosežno širitev pod poveljstvom Sapa Inke (Edini Inka - najpomembnejša voditelja) Pachacuti-Kusí Yupanqui, čigar ime dobesedno pomenilo »sol zemlje«. Ime Pachacutec (Človek, ki spreminja svet) je dobil, ko je podjarmil pleme Chancas (sodobni Apurímac). Med njegovo vladavino in vladavino njegovega sina Tupac Yupanquija so prišla pod nadzor Inkov območja Andov (približno današnji Peru in Ekvador).
Reorganizacija in oblikovanje sličica|desno|Prva slika Inke v Evropi, Pedro Cieza de León, Cronica del Peru, 1553 Pachacutec je reorganiziral kraljestvo Cusco v Tahuantinsuyu, ki je bilo sestavljeno iz centralne vlade z Inkom kot vladarjem in štirih pokrajinskih vlad z močnimi voditelji: Chinchasuyu (SZ), Antisuyu (SV), Kuntisuyu (JZ) in Qullasuyu (JV). Za Pachacuteca tudi mislijo, da je zgradil Machu Picchu, bodisi kot družinski dom ali kot poletno rezidenco.
Pachacutec je poslal oglednike po regijah v svojem kraljestvu; ti so mu prinesli poročila o politični organizaciji, vojaški moči in bogastvu. On je nato poslal voditeljem teh dežel sporočila o koristi pridružitve njegovemu imperiju in jim ponujal luksuzna darila, kot je tekstil visoke kakovosti z obeti, da bi morali biti bistveno bogatejši, če bi bili pod vladarji Inkov.
Večina je sprejela nadvlado Inkov kot izvršeno dejstvo in pristala mirno. Otroci vladarjev so se nato v Cuscu naučili inkovskih upravnih sistemov, nato pa se vrnili v svoje rodne dežele. To je omogočilo Inkom indoktrinacijo otrok nekdanjega vladarja v inkovsko plemstvo in z malo sreče, poročili svoje hčere v družine na različne konce imperija.
Širitev in konsolidacija sličica|Manko Kápak in Mama Oclo, otroka Intija Vojsko je tradicionalno vodil Inkovski sin; Pachacutecov sin Tupac Yupanqui je začel zavojevanje na severu leta 1463 in ga nadaljeval kot Inka po Pachacutecovi smrti leta 1471. Njegovo najpomembnejše osvajanje je bila kraljevina Chimor, Inkova edina resna tekmica za obalo Peruja. Tupac Yupanqui je imperij raztegnil na sever v današnji Ekvador in del Kolumbije.
Tupaca Yupanquija sin Huayna Capac je dodal majhen del ozemlja na severu v današnjem Ekvadorju in v delih Peruja. Na svojem vrhuncu je Inkovski imperij vključeval Peru in Bolivijo, večino tega, kar je zdaj Ekvador, velik del tega, kar je danes Čile severno od reke Maule v osrednjem Čilu. Napredovanje na jug je bilo ustavljeno po bitki pri Maule, kjer so se srečali z odločnim odporom ljudstva Mapuče. Imperij se je razširil v Amazonijo v bližini reke Chinchipe in potisnil nazaj ljudstvo Shuar leta 1527. Imperij se je razširil tudi v dele Argentine in Kolumbije. Večina južnega dela inkovskega imperija, del imenovan kot Qullasuyu, je imel sedež na Altiplanu.
Inkovski imperij je bil združenje jezikov, kultur in narodov. Sestavni deli imperija niso bili vsi enakomerno zvesti, niti niso bile vse lokalne kulture popolnoma integrirane. Kot celota je imel gospodarstvo, ki je temeljilo na izmenjavi in obdavčitvi luksuznih dobrin in delovne sile.
Državljanska vojna in španska zasedba sličica|Eden izmed glavnih dogodkov v španskem osvajanju inkovskega imperija je bila smrt Atahualpe, zadnjega Sapa Inka, 29. avgusta 1533 Španski osvajalci pod vodstvom Francisca Pizarra in njegovih bratov so raziskovali južno od tega, kar je danes Panama in dosegli inkovsko ozemlje leta 1526.* Jasno je bilo, da so dosegli bogato ozemlje z obeti velikega zaklada in organizirali še eno ekspedicijo leta 1529. Pizarro je odpotoval v Španijo in prejel kraljevo odobritev osvojiti regijo in postati njegov namestnik. Ko so se vrnil v Peru leta 1532, je potekala vojna med dvema bratoma, sinovoma Huayna Capaca, Huáscarjem in Atahualpo in nemiri na novo osvojenih ozemljih in morda še pomembneje, črna kuga, ki se je razširila iz Srednje Amerike, so precej oslabile imperij. Pizarro ni imel mogočne vojske; s samo 168 moškimi, 1 topom in 27 konji je pogosto uporabil pogovore s potencialnimi nasprotniki, ki bi ga lahko zlahka uničili.
Španski jezdeci, v celoti oklopljeni, so imeli veliko tehnološko premoč nad silami Inkov. Španci so razvili enega izmed najboljših vojaških strojev v pred-modernem svetu, taktike so se naučili v večstoletnem boju proti mavrskim kraljestvom na Iberskem polotoku. Skupaj s to taktično in materialno premočjo, so Španci pridobili tudi deset tisoč avtohtonih zaveznikov, ki so zahtevali, da končajo nadzor Inkov na njihovih ozemljih.
sličica|right|Širitev Inkov (1438–1533) Njihov prvi posel je bila bitka Puná v bližini današnjega Guayaquila v Ekvadorju, na pacifiški obali. Pizarro je nato julija 1532 ustanovil mesto Piura. Hernando de Soto je bil poslan raziskati notranjost in se vrnil s povabilom, da obišče Inko Atahualpa, ki je premagal svojega brata v državljanski vojni in je počival na Cajamarci s svojo vojsko 80.000 vojakov.
Pizarro in nekaj njegovih ljudi, predvsem menih z imenom Vincente de Valverde, se je udeležil srečanja z Inkom, ki je prišel le z majhnim spremstvom. S pomočjo tolmača patra Vincenteja so prebrali "Requerimiento", ki je zahteval, da on in njegov imperij sprejmejo oblast kralja Karla I. Španskega in sprejmejo krščanstvo. Zaradi jezikovnih ovir in morda slabe razlage, je Atahualpa postal nekoliko zmeden z opisom patra in krščanske vere in je dejal, da v celoti ne razumejo namere odposlanca. Ko Atahualpa poskuša z nadaljnjo preiskavo nauka krščanske vere, ki ji je odposlanec Pizarro služil, so Španci postali nestrpni, napadli inkovsko spremstvo in zajeli Atahualpo kot talca.
Atahualpa je ponudil Špancem dovolj zlata, da so napolnili prostor v katerem je bil zaprt in dvakrat toliko srebra. Inka je izpolnil to odkupnino, vendar ga je Pizarro prevaral in ga ni hotel izpustiti. V tem času je bil brat Huáscar drugje umorjen. Španci so trdili, da je bilo to po naročilu Atahualpe. To je bilo uporabljeno kot ena od obtožb proti Atahualpi, ko so Španci končno odločili in ga v avgustu 1533 usmrtili.McEwan 79
Zadnji Inki sličica|Pogled na Machu Picchu
Španci so namestili Atahualpovega brata Manko Yupanquija na oblast; nekaj časa je Manko sodeloval s Španci, medtem ko so se ti borili, da bi zatrli upor na severu. Medtem je Pizarrov sodelavec, Diego de Almagro, poskušal uveljaviti Cusco zase. Manko je poskušal uporabiti ta znotraj španski rodbinski spor v svojo korist in leta 1536 ponovno zavzel Cusco, vendar so ga Španci kasneje znova zavzeli. Inka Manko Yupanqui se je nato umaknil v gore Vilcabamba v današnjem Peruju, kjer so on in njegovi nasledniki vladali še 36 let, včasih v soglasju s Španci ali napeljevali upore proti njim. Leta 1572 je bil zadnji Inka in zadnji vladar, Tupac Amaru, Mankov sin, ujet in usmrčen.McEwan 31 Tako se je končal odpor proti španski osvojitvi Inkovske države.
Po padcu Inkovskega imperija so začeli številne vidike inkovske kulture sistematično uničevati, vključno z njihovim prefinjenim sistemom kmetovanja.Sanderson 76 Španski kolonialni uradniki so uporabljali inkovski mita corvée sistem dela za kolonialne cilje, včasih brutalno. En član vsake družine je bil prisiljen delati v rudnikih zlata in srebra, med katerimi je bil tudi mogočen rudnik srebra v Potosiju. Ko je družinski član umrl, kar se je običajno zgodilo v letu ali dveh, je morala družina poslati zamenjavo.
Učinki črne kuge na inkovski imperij so bile še bolj uničujoče. Začele so se v Kolumbiji in se hitro širile, preden so španski zavojevalci prvič prišli v imperij. Širjenje je bilo verjetno posledica učinkovitega inkovskega cestnega sistema. V nekaj letih so koze pomorile med 60% in 94% prebivalstva Inkov, skupaj z drugimi evropskimi boleznimi. Črna kuga je bila le prva epidemija , tifus (verjetno) leta 1546, gripa in koze skupaj leta 1558, koze spet leta 1589, davica leta 1614, ošpice v 1618. Vse so opustošile ostanke inkovskega kulture.
Družba thumbnail|levo|Manko Kapak, prvi Inka, 1 od 14 portretov kralja Inkov, verjetno iz srede 18. st. Olje na platno. Brooklyn Museum
Populacija Obstaja nekaj razprav o številu ljudi, ki so naseljevali Tawantinsuyu na vrhuncu, z ocenami od več kot 4 milijone ljudi, do več kot 37 milijonov. Razlog za te različne ocene je, da kljub dejstvu, da so Inki ohranili odlične zapise popisov z uporabo kipujev, je znanje o tem, kako jih brati, izgubljeno in skoraj vse izmed njih so uničili Španci v okviru svojih osvajanj.McEwan 93–96. There is some debate about the size of the population.
Jezik Ker Inki niso poznali pisnega jezika je bila glavna oblika komuniciranja kipu (quipu), keramika in pogovorni jezik kečua, uradni jezik v Inkovskem imperiju. Množico civilizacij v andski regiji so si Inki morali pokoriti, da bi ohranili nadzor nad imperijem. Jezik kečua so govorili v andski regiji, predvsem osrednjem Peruju. Pred širitvijo inkovske civilizacije so več let prilagajali vrsto kečua iz Kraljevine Cusco (zgodnja oblika "južnega kečua" prvotno imenovan Qhapaq Runasimi = 'velik jezik ljudi'), kar nekateri zgodovinarji opredeljujejo kot Cusco narečje.Origins and diversity of Quechua