Venezuela, uradno Bolivarska republika Venezuela (špansko: República Bolivariana de Venezuela), je država ob severni obali Južne Amerike, sestavljena iz celinskega dela ter številnih otokov in otočkov v Karibskem morju.
Venezuela ima površino 916.445 km2, prebivalstvo države pa je bilo leta 2022 ocenjeno na 29 milijonov. Glavno mesto in največja urbana aglomeracija je mesto Caracas.
Etimologija Po najbolj priljubljeni in sprejeti različici je leta 1499 odprava španskih konkvistadorjev, pod vodstvom Alonsa de Ojede, dosegla venezuelsko obalo. Hiše na kolih na območju jezera Maracaibo so italijanskega navigatorja Ameriga Vespuccija spominjale na mesto Benetke v Italiji, zato naj bi regijo poimenoval Veneziola ali »Male Benetke«. Španska različica poimenovanja »Veneziole« je .
Martín Fernández de Enciso, član odprave, je o nastanku poimenovanja v svojem delu Summa de geografía navedel, da je posadka našla domačine, ki so se imenovali Veneciuela. Tako se je ime Venezuela morda razvilo iz domače besede.
Uradna poimenovanja države V obdobju 1830 do 1856 je bilo uradno poimenovanje Venezuele (v španščini) Estado de Venezuela, kasneje República de Venezuela (1856–1864), Estados Unidos de Venezuela (1864–1953) in ponovno República de Venezuela (1953–1999).
Sedanje poimenovanje Bolivarska republika Venezuela () se uporablja od leta 1999, ko je bila pod vladavino Huga Chaveza sprejeta nova ustava in se je izpostavila vloga Simona Bolivarja, enega od vodilnih osvoboditeljev Latinske Amerike izpod španskega kolonialnega jarma.
Zgodovina Predkolumbovska zgodovina Obstajajo dokazi o človeškem bivanju na območju, ki je danes znano kot Venezuela, pred približno 15.000 leti. Orodja iz tega obdobja vključujejo kamnite sekire in strgala, ki so bila najdena na visokih obrežnih terasah reke Rio Pedregal v zahodni Venezueli. Poznopleistocenske lovske artefakte, vključno s konicami sulic, so našli na podobnih mestih v severozahodni Venezueli, znanih kot »El Jobo«; po radiokarbonskem datiranju so ti iz obdobja od 13.000 do 7000 pr. n. št.
Ni znano, koliko ljudi je živelo v Venezueli pred špansko osvojitvijo; ocenjeno je na okoli milijon. Poleg danes znanih avtohtonih ljudstev je prebivalstvo vključevalo zgodovinske skupine, kot so Kalina (Karibi), Auaké, Caquetio, Mariče in Timoto–Cuicas. Kultura Timoto–Cuica je bila najbolj kompaktna družba v predkolumbovski Venezueli, z vnaprej načrtovanimi stalnimi vasmi, obdanimi z namakanimi terasastimi polji. Vodo so hranili tudi v zalogovnikih. Njihove hiše so bile predvsem iz kamna in lesa, s slamnato streho. Večinoma so bili miroljubni in odvisni od poljedelstva. Regionalni pridelki so vključevali krompir in t.i. ullucos. Za seboj so pustili umetnine, predvsem antropomorfno keramiko, večji spomeniki pa se niso ohranili. Imeli so znanje tkanja rastlinskih vlaken v tekstil in spletanja preprog za bivališča. Pripisujejo jim, da so izumili t.i. arepas, polpete oz. mlince iz posebne koruzne moke, ki so še danes pomemben del venezuelske kuhinje.
Po osvojitvi s strani konkvistadorjev se je število prebivalcev močno zmanjšalo, predvsem zaradi širjenja novih nalezljivih bolezni iz Evrope. Na zahodu so gojili predvsem koruzo, na vzhodu pa manioko. Veliki deli t.i. llanosov so bili obdelani v kombinaciji požigalništva in trajnega predplužnega kmetijstva.
Kolonizacija Španska kolonizacija celinske Venezuele se je začela leta 1522 in ustanovila prvo trajno južnoameriško naselje na kraju, kjer danes stoji mesto Cumaná. V 16. stoletju je Venezuelo kot koncesijo podelil španski kralj nemški bančni družini Welser (Klein-Venedig, 1528–1546). Domači caciques (plemenski vodje), kot sta bila Guaicaipuro (ok. 1530–1568) in Tamanaco (umrl 1573), so se poskušali upreti španskim vdorom, vendar so jih prišleki na koncu podredili; Tamanaco je bil ubit po ukazu ustanovitelja Caracasa, Diega de Losada.
V 16. stoletju, med špansko kolonizacijo, so se domorodna ljudstva, kot so številni Mariči, spreobrnila in prevzela krščanstvo. Spomin na nekatera uporna plemena ali njihove voditelje, so se ohranila v lokalnih toponimih, vključno s Caracasom, Chacao in Los Teques. Zgodnje kolonialne naselbine so se osredotočale na severno obalo. Sredi 18. stoletja so se Španci odpravili tudi bolj v notranjost, ob reki Orinoko. Tu so v letih 1775 in 1776 Ye'kuana (takrat znana kot Makiritare) organizirala resen odpor.
Španska vzhodna venezuelska naselja so bila vključena v provinco Nova Andaluzija. Od začetka 16. stoletja jo je upravljala Royal Audiencia iz Santo Dominga, v začetku 18. stoletja pa je večina Venezuele postala del podkraljestva Nova Granada, nato pa je bila leta 1777 reorganizirana kot avtonomna generalna kapetanija. Mesto Caracas, ustanovljeno v osrednji obalni regiji leta 1567, je imelo od nekdaj pomemben geostrateški položaj zaradi bližine obalnega pristanišča La Guaira, lokacije v dolini pod gorsko verigo in bolj zdravega podnebja.
Osamosvojitev in 19. stoletje Sredi 18. stoletja so premožni kreoli (v koloniji rojeni Španci) že protestirali proti trgovinskim omejitvam, ki jim jih je vsilil Madrid.
Po vrsti neuspešnih vstaj je Venezuela pod vodstvom Francisca de Mirande, venezuelskega maršala, ki se je boril tako v francoski revoluciji kot ameriški vojni za neodvisnost, v Caracasu 5. julija 1811 razglasila neodvisnost. S tem dejanjem se je pričela neuspešna osamosvojitvena vojna, ki sta jo končala uničujoč potres, ki je leta 1812 prizadel Caracas, ter upor venezuelskih llanerosov (veleposesnikov). Zato je bil tega leta prisiljen podpisati premirje s španskimi rojalisti in sestopiti z oblasti.
Simón Bolívar, novi vodja za osvoboditev španskih kolonij, je začel svojo občudovanja vredno vojaško kampanjo leta 1813 iz Nove Granade, ponovno zavzel večino ozemlja Venezuele in bil razglašen za El Libertadorja (osvoboditelja). Druga venezuelska republika je bila razglašena 7. avgusta 1813, vendar je trajala le nekaj mesecev, preden jo je zatrl rojalistični kavdiljo José Tomás Boves in njegove čete najetih llanerosov.
Konec francoske revolucije je Španiji leta 1814 omogočil veliko odpravo, pod vodstvom generala Pabla Morilla, z namenom, da si Španija povrne izgubljeno ozemlje v Venezueli in Novi Granadi. Ko je vojna leta 1817 zastala, je Bolívar ponovno vzpostavil Tretjo republiko Venezuelo, na ozemlju, ki so ga še vedno nadzorovali domoljubi, predvsem v regijah Guayana in Llanos. Tudi ta republika je bila kratkotrajna, saj je bila le dve leti pozneje, med kongresom Angosture leta 1819, razglašena zveza Venezuele z Novo Granado, ki je tvorila Republiko Veliko Kolumbijo). Vojna se je nadaljevala nekaj let, dokler ni bila dosežena popolna zmaga in suverenost, potem ko je Bolívar, ki sta mu pomagala José Antonio Páez in Antonio José de Sucre, zmagal v bitki pri Carabobu 24. junija 1821. Že 24. julija 1823 sta José Prudencio Padilla in Rafael Urdaneta s svojo zmago v bitki pri jezeru Maracaibo zapečatila neodvisnost Venezuele.
Sucre, ki je zmagal v številnih bitkah za Bolivarja, je osvobodil Ekvador in kasneje postal drugi predsednik Bolivije. Venezuela je ostala del Velike Kolumbije do leta 1830, ko je upor, ki ga je vodil Páez, 22. septembra 1929 omogočil razglasitev nove neodvisne Venezuele; Páez je postal prvi predsednik nove države. V teh dveh desetletjih vojskovanja je bilo izgubljenih od ene četrtine do ene tretjine venezuelskega prebivalstva, ki je bilo do leta 1830 ocenjeno na 800.000 (vključno z morda polovico belske populacije).
Suženjstvo je bilo v Venezueli odpravljeno leta 1854. Večino venezuelske zgodovine 19. stoletja so zaznamovali politični pretresi in diktatorske vladavine, vključno z voditeljem neodvisnosti Joséjem Antoniom Páezom, ki je trikrat postal predsednik in je med letoma 1830 in 1863 predsedoval skupaj 11 let. Ta je ohranil velika posestva, poskrbel za učinkovito upravo, dovolil svobodo tiska in držal vojsko pod nadzorom. V obdobju, ki je sledilo (1843-1870), je nasilje doseglo vrhunec v krvavi državljanski vojni (1859–1863).
Leta 1895 se je pričel dolgoletni spor z Veliko Britanijo o ozemlju Guayana Esequiba, za katerega je Britanija trdila, da je del njene kolonije Britanske Gvajane, Venezuela pa je Guayano Esequibo videla kot venezuelsko ozemlje. Spor je prerastel v venezuelsko krizo leta 1895. Vse to je vodilo tudi v diplomatsko krizo, saj je venezuelski lobist William L. Scruggs skušal dokazati, da je britansko stališče glede tega spora kršilo Monroejevo doktrino ZDA iz leta 1823, zato je uporabil svoj vpliv v Washingtonu, da bi izpostavil zadevo. Nato je ameriški predsednik Grover Cleveland sprejel široko razlago doktrine, ki ni samo prepovedala novih evropskih kolonij, ampak je razglasila obči ameriški interes. Britanija je na koncu sprejela arbitražo, vendar je v pogajanjih o njenih pogojih uspela prepričati ZDA v številnih podrobnostih. Leta 1898 se je v Parizu sestalo sodišče, da bi odločilo o tem vprašanju, vendar je le-to leta 1899 večino spornega ozemlja dodelilo tedanji Britanski Gvajani.
Avtokratska vlada je prišla na oblast pod Ciprianom Castrom (1899-1908) in zatem Juanom Vicentejem Gómezom (1909-1935). Castro je zamudil izplačilo znatnih zunanjih dolgov Venezuele in ni hotel plačati odškodnine tujcem, ki so bili vpleteni v venezuelske državljanske vojne. To je privedlo do venezuelske krize v letih 1902–1903, v kateri so Velika Britanija, Nemčija in Italija uvedle večmesečno pomorsko blokado, preden je bila dogovorjena mednarodna arbitraža na novem Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu.
Povzetek Ozemlje Venezuele je kolonizirala Kraljevina Španija leta 1522, kljub odporu domorodnih ljudstev. Leta 1811 je postala Venezuela ena prvih španskih kolonij v Ameriki, ki je razglasila neodvisnost in je kot departma postala del prve zvezne republike Kolumbije, znane kot Velika Kolumbija. Kot polnopravna suverena država je Venezuela prenehanje federacije s Kolumbijo razglasila leta 1830.
V 19. stoletju je Venezuela utrpela politične pretrese in avtokracijo, do sredine 20. stoletja pa je ostala pod prevlado regionalnih vojaških diktatorjev. Od leta 1958 je imela država vrsto demokratično izvoljenih vlad (v večini držav regije so tedaj vladale vojaške diktature), obdobje pa je zaznamovala blaginja. Gospodarski pretresi v 1980-ih in 1990-ih letih so privedli do velikih političnih kriz in obsežnih družbenih nemirov, vključno s velikimi demonstracijami v Caracasu leta 1989, dvema poskusoma državnega udara leta 1992 in obsodbo predsednika Carlosa Andrésa Péreza zaradi obtožb o poneverbi javnih sredstev leta 1993. Propad zaupanja v obstoječe stranke se je izrazil na predsedniških volitvah leta 1998, ki so sprožile bolivarsko revolucijo na čelu s Hugom Chavezem, ki se je nadaljevala z ustavodajno skupščino leta 1999, na kateri je bila vsiljena nova ustava Venezuele. Vladno populistično politiko socialnega varstva so okrepile visoke cene nafte, ki so omogočile začasno povečanje socialnih izdatkov ter zmanjšanje ekonomske neenakosti in revščine v prvih letih režima, v prvem desetletju tega stoletja pa se je revščina spet okrepila. Venezuelske predsedniške volitve leta 2013, ki so na oblast prinesle Nicolása Maduro, so bile zelo sporne, kar je povzročilo obsežne protivladne proteste, nesposobnost in skorumpiranost državne uprave pa ponovno krizo in vsesplošno pomanjkanje v državi, ki traja še danes.
Napad ZDA na Venezuelo
Združene države Amerike so 3. januarja 2026 izvedle zračne napade na več lokacijah na severu Venezuele, vključno z glavnim mestom Caracas. V okviru operacije je bil zajet tudi predsednik Nicolás Maduro, katerega je 5. januarja nadomestila začasna predsednica Delcy Rodríguez.
Ob 4.21 po venezuelskem standardnem času je ameriški predsednik Donald Trump v objavi na omrežju Truth Social potrdil, da sta bila venezuelski predsednik Nicolás Maduro in njegova žena Cilia Flores zajeta ter odpeljana iz države.
Geografija