Vatikan (uradno: , krajše , , krajše , slovensko Vatikanska mestna država), včasih nepravilno Sveti sedež, je najmanjša neodvisna država na svetu, tako po površini kot po prebivalstvu.
Vatikan je enklava v Rimu, nahaja se znotraj obzidja, blizu desnega brega reke Tibere, popolnoma obkrožena z glavnim mestom Italije.
Ustanovitev in uradna opredelitev Vatikanska mestna država je bila opredeljena v Lateranskih sporazumih, ki sta jih 11. februarja 1929 sklenila papež Pij XI. in Benito Mussolini, ter v Temeljnem zakonu, objavljenem 7. junija 1929 (popravljenem 26. novembra 2000 papež Janez Pavel II. ter 13. maja 2023 papež Frančišek), kot »funkcionalna država«, katere namen je zagotavljati posebne pravice in avtonomije, ki jih papež potrebuje za opravljanje svojih cerkvenih funkcij ter ga ščiti pred zunanjim političnim vplivom. Lateranski sporazumi so opredelili meje vatikanske države ter priznali Sveti sedež in Vatikan kot dva pravna subjekta, hkrati pa določili Vatikan kot državo, v kateri je papež edini subjekt s političnimi pravicami v ožjem smislu. Vatikan je državna struktura in subjekt mednarodnega prava od 11. februarja 1929 (ko so bile izmenjane listine o ratifikaciji Lateranskih sporazumov), kar je z motuproprijem dne 7. junija 1929 razglasil papež Pij XI..
Italija je priznala suvereno vatikansko državo kot trajno nevtralno območje, poleg tega pa ji je naklonila nekatere ugodnosti, brez katerih ne more delovati, npr. vodovod, električno omrežje, železnica, telekomunikacije.
Z Lateranskimi sporazumi je bilo določeno tudi, da papeževa poletna rezidenca v Castel Gandolfu ter približno dvajset stavb v Rimu uživajo zunajteritorialni status. Te stavbe sicer niso del vatikanskega državnega ozemlja; njihov položaj je mogoče primerjati s položajem stavb, v katerih so diplomatsko konzularna predstavništva. Poleg teh zgradb ima zunajteritorialni položaj še območje pri Santa Marii de Galeria, kjer so postavljene antene Radia Vatikan. To območje je celo večje od Vatikana samega.
Državna ureditev Po ureditvi je Vatikan teokratičnaabsolutna volilna monarhija.
Vatikan je pod suverenostjo Svetega sedeža, zato so pooblastila za zastopanje Vatikana pri podpisovanju pogodb in v diplomatskih odnosih z državami ter mednarodnimi organizacijami pridržana papežu, ki jih izvaja preko Državnega tajništva, v nekaterih primerih pa lahko ta pooblastila izvaja predsednik guvernorata.
Papež je namreč vrhovni poglavar države in ima kot tak vsa zakonodajna, sodna in izvršilna pooblastila, ki pa jih običajno prenese na različne organe in odbore znotraj Vatikana.
Pravna narava Vatikana V teoriji mednarodnega prava je do neke mere sporno, ali je Vatikan država. Vatikan ni edini primer ozemlja s posebnim statusom, ki ga upravlja Cerkev oziroma verska skupnost. Pravoslavna meniška skupnost na gori Atos v severni Grčiji, ki se ima za avtonomno državo v okviru Grčije, po mednarodnem pravu ne šteje za državo. Podobno nenavaden položaj ima Suvereni malteški viteški red, katerega »ozemlje« je omejeno na dve palači v Rimu.
Je Vatikan država ali ni? Nekateri strokovnjaki za mednarodno pravo, med njimi Hans Kelsen in James Crawford v The Creation of States in International Law trdijo, da Vatikan ni država - čeprav se strinjajo, da Vatikan ni del Italije in da gre v vsakem primeru za ozemlje »sui generis« (posebne vrste), pri tem pa se sklicujejo predvsem na troje »pomanjkljivosti«: Vatikan ima izredno majhno površino in je kakršnakoli gospodarska samozadostnost izključena. Vatikan nima nobenega stalnega prebivalstva. Državljanstvo Vatikana je enako kot pravica do prebivališča vezana na opravljanje določenih funkcij v Katoliški Cerkvi in s prenehanjem teh funkcij preneha. kot subjekt mednarodnega prava največkrat nastopa Sveti sedež in ne Vatikan. Diplomatski predstavniki tujih držav so akreditirani pri Svetem sedežu in ne pri Vatikanu. Mednarodne pogodbe sklepa Sveti sedež, ki je tudi član mednarodnih organizacij, razen nekaterih izjem (Vatikan je npr. član Svetovne poštne zveze).
Zagovorniki stališča, da je Vatikan država (Juraj Andrassy v Mednarodnem pravu, Gerhard Robbers v Encyclopedia of World Constitutions ter Nick Megoran v International Encyclopedia of Human Geography) trdijo: Velikost države ni odločilnega pomena pri presoji, ali neko ozemlje šteje za državo. Čeprav je Vatikan najmanjša država na svetu, pa obstaja še nekaj izredno majhnih držav (v Evropi: Monako, San Marino, Andora ter Lihtenštajn, v Oceaniji: Nauru in Tuvalu), ki niso bistveno večje. Gospodarska samozadostnost je v času globalizacije vse manjšega pomena in je nima še vrsta tudi dosti večjih držav. Stalnost prebivalstva prav tako ni pogoj, da lahko govorimo o državi. Drži, da je Vatikan posebnost, vendar je nesporno, da je med Vatikanom in določeno kategorijo ljudi pravna vez, ki je povsem primerljiva z vezjo med katero drugo državo in njenimi državljani. Sveti sedež kot poseben, vendar nesporen subjekt mednarodnega prava, ki sam po sebi nima posvetne narave, zastopa in uresničuje interese Vatikana kot posvetne države. Ta vloga Svetega sedeža izhaja iz njegove razvite diplomatske mreže z dolgo zgodovino in neprekinjeno tradicijo ter iz dejstva, da je Vatikan država, ustanovljena zato, da se ustvarijo pogoji, da lahko papež in z njim Sveti sedež nemoteno opravljata svoje funkcije. Lateranski sporazumi Vatikansko mestno državo izrecno opredeljujejo kot državo.
Večinsko mnenje teoretikov je, da je Vatikan sicer država, ki pa je v vsakem oziru izjemno specifična, pa vendarle država in kot taka tudi subjekt mednarodnega prava.
Zakonodajna oblast Čeprav ima papež v Vatikanu polno zakonodajno oblast in se lahko odloči, da jo bo izvajal sam, jo običajno prenese na »Komisijo kardinalov za Vatikansko mestno državo«, ki ima polno namestniško oblast. Komisija je organ, ki izvaja zakonodajno oblast v državi, razen če se papež ne odloči drugače. Sestavljajo jo predsednik, ki je po naslovu kardinal (je tudi predstojnik oz. predsednik Guvernorata Vatikanske mestne države), ter drugi posvečeni in tudi laični člani, ki jih imenuje papež osebno, za petletni mandat. Preden komisija zakon razglasi, se le-ta predloži papežu, da ga preuči in odobri. Komisija ima tudi prostojnost izdajanja splošnih predpisov, vendar lahko predsednik komisije samostojno izda odloke, s katerimi uveljavi zakonodajne in regulativne norme. Poleg sprejemanja zakonov komisija tudi potrdi državni proračun in končne bilance, preden se preko Državnega tajništva predložijo papežu. Vatikanski zakoni so razglašeni z objavo v uradnem listu Acta Apolicae Sedis, veljati pa začnejo sedmi dan po objavi, če ni izrecno navedeno drugače.
Pravni sistem Vatikanski pravni sistem priznava kanonsko pravo kot temelj svojih zakonov in kot glavno razlagalno merilo. Kanonsko pravo je zbirka cerkvenih zakonov, ki urejajo delovanje in odnose znotraj Katoliške cerkve. Kanonsko pravo se razlaga kot kompleksna enotnost Božjega prava, v katerem se odraža sama Katoliška cerkev, njen izvor, sredstva, duhovno in materialno poslanstvo, organizacijska struktura, zato se v temeljnih pogledih razlikuje od zakonodaje drugih držav. Vatikanska država ima tudi svoje civilne zakone, ki urejajo sekularne zadeve, lahko pa Vatikan prevzame tudi veljavne zakone Italije, v kolikor so ti usklajeni s kanonskim pravom. Lex propria se imenujejo posebni zakoni, ki jih razglasi papež za posamezna sodišča ali postopke.
Izvršna oblast Izvršna ali upravna struktura, ki skrbi za organizacijo in zagotavljanje storitev v Vatikanu, se imenuje Guvernorat. Pravno podlago za takšno ureditev predstavlja in ureja Zakon o vladi Vatikanske mestne države, ki je bil razglašen leta 1932, zatem pa večkrat spremenjen, nazadnje 25. novembra 2018. Odgovorni vodje guvernorata (predsednik, tajnik in namestnik generalnega tajnika) izvajajo in predstavljajo s svojim rednim delom izvršno oblast v Vatikanu. Predsednik guvernorata predseduje tudi »Komisiji kardinalov za Vatikansko mestno državo«, ki z papeževim rednim in nadomestnim pooblastilom opravlja zakonodajno oblast. Na predsednikovo zahtevo je komisija lahko tudi njegov svetovalni organ, v zvezi z vprašanji posebnega ali velikega pomena glede izvajanja izvršne oblasti. Generalno tajništvo guvernorata je neposredno odvisno od upravnih organov, med katere spadajo Osrednji arhiv, Enota za nadzor in inšpekcijo (ki sodeluje z vsemi nadzornimi strukturami Svetega sedeža) ter Enota za usklajevanje dogodkov. Delovna telesa guvernorata Delovna telesa guvernorata so sedem direktoratov in osrednji organi, med njimi: Infrastruktura in storitve Telekomunikacije in informacijski sistemi Gospodarstvo, varnost in civilna zaščita (Vatikanska žandarmerija in gasilska služba) Muzeji in kulturna dediščina (Vatikanski muzeji) Papeške vile
Direktorat za gospodarstvo je pristojen tudi za upravljanje premoženja, računovodstvo in sestavo proračuna, notranjo revizijo ter Državno kovnico (sedaj izdaja vatikanski evro). Obstajata tudi dva osrednja urada: Pravni urad, ki vodi matični register (rojstva, poroke, smrti) ter Urad za človeške vire (kadrovske zadeve).
Razločevanje Prej opisane državne funkcije Vatikanske mestne države nimajo nobene povezave z upravno in politično ureditvijo Katoliške Cerkve, kjer je najvišji papežev sodelavec Državno tajništvo, ki je najvišji in najpomembnejši organ Rimske kurije (administrativnega telesa Katoliške Cerkve).
Kjub temu, da ima Sveti sedež suvereno oblast nad Vatikanom, je potrebno opozoriti, da ju ne smemo enačiti.
Dejansko se pristojnosti teh dveh oblasti včasih prepletajo. Tako je na primer Rimska kurija, preko Državnega tajništva zadolžena za diplomatske odnose Svetega sedeža, z namenom, da se država Vatikan v mednarodnem okolju v vsem predstavi kot teokracija. Zaradi teh in podobnih prepletov ter ker Sveti sedež ne ustreza in ne more ustrezati merilom običajne organiziranosti in državne suverenosti, tudi ljudje na splošno velikokrat ne razlikujejo med Vatikanom, Katoliško Cerkvijo, Rimsko kurijo in Svetim sedežem ter meja njihovih pristojnosti.
Sodna oblast Sodno oblast v Vatikanski mestni državi izvajajo sodišča, v papeževem imenu. Civilno sodno strukturo predstavljajo tri sodišča (sodišče prve stopnje, prizivno in kasacijsko), ter Urad pravnika, ki sta mu zaupana preiskovalna oblast in pregon. Ta urad predstavljajo pravdnik in dva pomožna redna sodnika, ki delujejo neodvisno, kot državni tožilci. Civilna sodišča: slovensko ime uradno ime(v italijanščini) primeri zadev Sodišče prve stopnje Tribunale dello Stato della Città del Vaticano kazenske in civilne zadeve Prizivno sodišče Corte d’Appello pritožbe zoper sodbe prve stopnje Kasacijsko sodišče Corte di Cassazione najvišje sodišče, podobno vrhovnemu
Redne sodnike na vseh sodiščih imenuje papež, v času službovanja pa imajo vatikansko državljanstvo.
Kazenski pregon Na splošno je kazenska pristojnost teritorialna, zato se kazniva dejanja, storjena na vatikanskem ozemlju, preganjajo v skladu z veljavnim vatikanskim pravom, če je dejanje ali opustitev v celoti ali delno izvedeno na ozemlju vatikanske države, ali če je posledica tega dejanja ali opustitve nastala na ozemlju Vatikana. Kakor je bilo predvideno z Lateranskimi sporazumi, pregon ostalih prekrškov in kaznivih dejanj, ki jih storijo neposvečene osebe, Vatikan večinoma prepusti Italiji. Redki obsojenci se pošljejo na prestajanje kazni v Italijo, na stroške Vatikana. Če se storilec kaznivega dejanja, izvršenega na ozemlju Italije, zateče v Vatikan, ga je ta dolžan izročiti italijanskim oblastem, vendar le, če je storjeno dejanje kaznivo tudi po vatikanskem pravu. Enako velja, če se storilec zateče v katero od stavb Svetega sedeža z zunajteritorialnim statusom.
Cerkvena sodišča: