Granáda (grško : Elibírge, ali Illiberi Liberini, , Gárnata) je glavno mesto province Granada v španski avtonomni pokrajini Andaluzija. Mesto leži ob vznožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju rek Darro in Genil, na nadmorski višini 738 m. Po podatkih iz leta 2009 ima mesto 234.325 prebivalcev, širše urbano področje pa 498.365, kar postavlja Granado na trinajsto največje urbano področje v Kraljevini Španiji.
Najpomembnejše kulturno-zgodovinsko obeležje Granade je Alhambra, mavrska citadela in palača, ki spada med znamenitosti skupne muslimanske, judovske in krščanske zapuščine. Zaradi tega je Granada v vrhu kulturnih in turističnih atrakcij Španije.
Arhitektura mavrske dinastije Almohadov z nekaterimi odličnimi primeri mavrskih in moriskovskih stavb je ohranjena v delu mesta, ki se imenuje Albaicin. Danes je Granada znana tudi po prestižni Univerzi v Granadi in pestrem nočnem življenju.
Granatno jabolko (v španščini granada) je heraldični element mesta.
Zgodovina Zgodnja zgodovina thumb|left|upright|Mestna vrata Fadžalauza
Ozemlje okoli Granáde je bilo poseljeno z Iberci že najmanj v 8. stoletju pr. n. št.. Kasneje so se tja priseljevali tudi Feničani, Grki, Kartažani, Rimljani, Bizantinci in Vizigoti. Iberci so regijo imenovali Ilturir. Na mestu današnje Granade je verjetno stala rimska naselbina, čeprav dokazov zanjo niso našli. Kakšnih 30 km južneje so Iberci v 5. stoletju pr. n. št. zgradili naselje Elibyrge, ki je kasneje postalo rimsko mesto Illiberis. T. Ring, R.M. Salkin, S. La Boda (1995), International Dictionary of Historic Places: Southern Europe, Taylor & Francis, str. 296, ISBN 978-1-884964-02-2. Pridobljeno dne 27. decembra 2012.
Ime Iliberis naj bi bilo baskovskega izvora in pomeni "novo mesto" (starobaskovsko * ili-Berri, baskovsko iri-berri),J.I. Hualde, J. Lakarra, R.L. Trask (1995), Towards a History of the Basque Language, John Benjamins Publishing, Amsterdam, str. 37, ISBN 90-272-3634-8. čeprav je Granada zelo oddaljena od regij, za katere je znano, da so njihovi prebivalci v antiki govorili baskovsko. Če podobnost ni naključje, bi Iliberis lahko bil baskovska kolonija.R.L. Trask (2008) , Etymological Dictionary of Basque , University of Sussex, Falmer, Združeno kraljestvo, str. 229. Pridobljeno dne 17. septembra 2013.
Ustanovitev
Zgodovinsko arabsko ime Granade je غرناطة [Ġarnāṭah]. Po omajadski invaziji na Hispanijo leta 711 so velik del Iberskega polotoka zasedli Mavri in ustanovili islamsko državo Al Andaluz. Judje so v tem času kakšnih trideset kilometrov severno od Illiberisa ustanovili majhno skupnost z imenom Gárnata ali Gárnata al-yahūd (Judovska Granada). Beseda Gárnata (ali Karnattah) morda pomeni "Hrib tujcev".A. Room (2006), Placenames of the World: Origins And Meanings of the Names for 6,600 Countries, Cities, Territories, Natural Features And Historic Sites, McFarland, str. 149, ISBN 978-0-7864-2248-7 . Pridobljeno dne 27. decembra 2012. V pogromu leta 1066 so večino judovskih meščanov pobili. R. Gottheil, M. Kayserling (1906), Granada, Jewish Encyclopedia.
Današnjo Granado so ustanovili v 11. stoletju med državljansko vojno, v kateri je na začetku 11. stoletja propadel Kordovski kalifat. Po vojni je berberski general Ziri Ibn Manad ustanovil svoje neodvisno kraljestvo s prestolnico Elviro. Ker je mesto ležalo na ravnini in bilo zato slabo branljivo pred napadi sovražnika, je prestolnico prenesel v višje ležečo vas Gárnata. Vas se je zelo hitro razvila v eno od najpomembnejših mest v Al Andaluzu. Do konca 11. stoletja se je mesto razširilo preko reke Darro na Albaicin in do vznožja vzpetine, na kateri stoji Alhambra. V Al Andaluzu so v tem obdobju vladali Almoravidi in Almohadi.
Nasridi in Granadski emirat
thumb|left|Piri Reisova zgodovinska karta Granade
Po porazu Almohadov v bitki pri Las Navas de Tolosa leta 1212 in odhodu zadnjega almohadskega princa Idrisa leta 1128, je oblast v Al Andaluzu prevzel ambiciozni emir Ibn Al Ahmar, ustanovitelj Nasridske dinastije z najdaljšim vladanjem na Iberskem polotoku. Nasridi so se po krščanski osvojitvi Córdobe leta 1236 pridružili Ferdinandu III. Kastiljskemu in leta 1238 uradno ustanovili Granadski emirat. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil emirat tributarna država Kastiljskega kraljestva. Povezan je bil z afriškimi in arabskimi trgovskimi središči, še posebej z Magrebom in z zlatom bogato Podsaharsko Afriko, predvsem s sedanjim Malijem in Burkina Fasom. Nasridi so kastiljski vojski dali na zazpolago svoje vojake in plačance iz severne Afrike.
Svetovni popotnik in verodostojen zgodovinar Ibn Batuta je Granadsko kraljestvo obiskal leta 1350. Opisal ga je kot močno in samozadostno kraljestvo, ki se je pogosto spopadalo s Kastiljskim kraljestvom.
Rekonkvista in 16. stoletje thumb|left|F. Padilla: Kapitulacija Granade; Mohamed XII. pred Ferdinandom in Izabelo
2. januarja leta 1492 je zadnji muslimanski andaluški vladar, emir Mohamed XII. (špansko Boabdil), po zadnji bitki v granadski vojni predal svojo oblast katoliškima kraljema Ferdinandu II. Aragonskemu in Izabeli I. Kastiljski.
Predaja Granadskega emirata je eden od najpomembnejših dogodkov v zgodovini Granade, saj pomeni zaključek rekonkviste Al Andaluza. Pogoji za predajo so bili določeni v Alhambrski mirovni pogodbi, ki je izrecno dovoljevala muslimanskim prebivalcem, imenovanim Mudehar, da še naprej nemoteno prakticirajo svojo vero in običaje. Leta 1499 je kardinal Francisco Jiménez de Cisneros, razočaran nad počasnostjo granadskega nadškofa Fernanda de Talavera pri pokristjanjevanju muslimanov in Judov, izvedel program prisilnega pokristjanjevanja in ustvaril družbeni razred spreobrnjencev (conversos). Kardinalov ukrep, ki je bil očitna kršitev mirovne pogodbe, je izzval oborožen upor podeželskega muslimanskega prebivalstva s središčem v pokrajini Alpujarras jugozahodno od mesta.
Kastiljsko kraljestvo je zaradi upora leta 1501 preklicalo Alhambrsko mirovno pogodbo in določilo, da se morajo muslimani pokristjaniti ali se izseliti. Velik del muslimanske elite je emigriral v severno Afriko. Za ibersko judovsko prebivalstvo je enak odlok z grožnjo smrtne kazni začel veljati že leta 1492. Pokristjanje Jude in kristjane judovskega porekla so imenovali Maranos, kar pomeni "prašiči". Pokristjanjene muslimane so imenovali Moriski, kar pomeni "katoličani mavrskega porekla". Obe kategoriji spreobrnjencev so preganjali, usmrčevali ali izganjali. Nekateri pripadniki obeh kategorij so še naprej skrivoma prakticirali svojo staro vero.
Tekom 16. stoletja je Granada postajala vedno bolj katoliška in kastiljska, ker so se vanjo doseljevali ljudje iz drugih delov Iberskega polotoka. Mestne mošeje so pretvorili v krščanske cerkve ali jih porušili. Porušili so tudi judovsko četrt. Novozgrajena stolnica in dvorna palača (Chancillería) sta povsem spremenili podobo mesta.
Posledice Padec Granade ima pomembno mesto med dogodki v drugi polovici 15. stoletja. Pomenil je zaključek rekonkviste in konec osemsto let dolge muslimanske vladavine na Iberskem polotoku. V Španiji, zdaj brez večjih notranjih ozemeljskih sporov, se je začelo uspešno obdobje raziskovanja in kolonizacije, predvsem obeh Amerik. Leta 1492 je na ekspedicijo na zahod odplul Krištof Kolumb, za katerega se običajno trdi, da je bil prvi Evropejec v Novem svetu, čeprav je to bil Leif Ericson kakšnih petsto let pred njim. Bogastvo obeh Amerik je Izabeli I. in Ferdinandu II. omogočilo utrditi oblast v njunem združenem kraljestvu. Kasnejša španska osvajanja in kolonizacije so ustvarila ogromen Španski imperij, ki je bil takrat največji na svetu.
Mestne znamenitosti Največji bogastvo Granade je njena ibersko-muslimanska zapuščina, iz katere izstopata Alhambra in Generalife. Alhambra je arhitekturni višek nasridske umetnosti. Večina utrjene palače je bila zgrajena v 13. in 14. stoletju, največ v času Jusufa I. in Mohameda V. med letoma 1333 in 1354. Generalife je poletna palača nasridskih emirjev z romantičnimi vrtovi, izjemna zaradi same lokacije, kot tudi zaradi raznolikosti cvetja, parkov in vodometov.
Stavbe v mestu imajo tipično meščanski videz z veliko arhitekture iz 19. stoletja. Med njimi so tudi številne renesančne in baročne zgradbe.
Alhambra
thumb|center|701px|Panorama Alhambre s Sierro Nevado v ozadju
Alhambra je nasridsko palačno mesto, katero je UNESCO leta 1984 razglasil za svetovno kulturno dediščino. Palača spada med najbolj obiskane spomenike v Španiji. Sestavljena je iz obrambnega dela - Alcazabe, stanovanjskega dela, Nasridske palače in vrtov in nasadov El Generalife.
Alhambra, ki je v celoti obzidana, stoji na majhni planoti na jugovzhodnem robu mesta nad dolino Assabica. Nekaj zgradb je tam verjetno stalo že pred prihodom Mavrov.
V 11. stoletju se je grad Alhambra razvil v obzidano mesto in postal vojaška postojanka, ki je obvladovala celotno okolico. V 13. stoletju je s prihodom Mohameda I. Ibn Nasra (1238-1273), prvega emirja iz Nasridske dinastije, postala njegova rezidenca, kar je pomenilo začetek njenega razcveta. V 13. in 14. stoletju je postala palača, citadela in trdnjava, v kateri so bili nastanjeni granadski sultani in njihovi najvišji uradniki, vključno z uslužbenci sodišča in vojaškimi poveljniki.
Leta 1527 je cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. porušili del zgodovinskega kompleksa za izgradnjo palače z njegovim imenom. Katoliški kralji so pred tem že preuredili nekaj prostorov, Karel V. pa je želel zgraditi stalno prebivališče, primerno za cesarja. Okoli 1537 je ukazal nad Abu l Hajajevim stolpom zgraditi bivalne prostore (Peinador de la Reina) za svojo ženo Izabelo.
V 18. stoletju je nastal skoraj sto let dolg premor v tekočem vzdrževanju Alhambre. V času francoske nadvlade so bistvene dele trdnjave podrli. Popravila, obnova in restavratorska dela, ki še vedno trajajo, so se začela v 19. stoletju. V palačnem kompleksu sta tudi Muzej Alhambre in Muzej lepih umetnosti.Historical introduction of the Alhambra, Alhambradegranada.org. Pridobljeno dne 11. marca 2011.
Generalife
thumb|200px|Generalife thumb|200px|Južni portal granadske stolnice
Generalife je park vzhodno od Alhambre, ki je bil namenjen rekreaciji in počitku granadskih sultanov. Obsega pobočja hriba Cerro del Sol nad soteskama rek Genil in Darro in je viden z razglednih točk v celem mestu. Zasnovan je bil kot vas, ki jo sestavljajo krajina, vrtovi in zgradbe. Zgrajen je bil med vladavino Mohameda III. (1302-1309) in bil kmalu zatem med vladavino Abu I Valida Ismaila (1313-1324) preurejen v islamskem nasridskem slogo. Generalife spada med največje mestne znamenitosti. Za Unescovo svetovno kulturno dediščino je bil razglašen leta 1984.
Kakšen je bil njegov prvotni videz, je težko reči, ker so ga v krščanskem obdobju večkrat preuredili in spremenili in uničili mnogo njegovih prvotnih aspektov. Vse zgradbe so trdno grajene. Okrasje je na splošno strogo in enostavno in se malo razlikuje od alhambrskega dekorativnega ometa, vendar je estetsko. V zadnji tretjini 20. stoletja so del vrta uničili zaradi gradnje avditorija.The Generalife, Alhambradegranada.org. Pridobljeno dne 11. marca 2011.
Stolnica
Stolnica v Granadi je zgrajena v središču mesta nad nekdanjo nasridsko Veliko mošejo. Gradnja se je začela v času španskega renesanse na začetku 16. stoletja, kmalu potem, ko sta mesto osvojila katoliška monarha. Gradbena dela sta vodila Juan Gil de Hontañón in Enrique Egas. Cerkev je bila zasnovana po vzoru na stolnico v Toledu. Po prvotnem načrtu naj bi bila zgrajena v gotskem slogu, kot je bilo v Španiji v navadi v prvih desetletjih 16. stoletja. Cerkvene oblasti so leta 1529 Egasa odpustile in dela dodelile Diegu Silou, ki je gradnjo nadaljeval na Egasovih gotskih temeljih, vendar je zgradbo spremenil v povsem renesančno.C. Jerez Mir, Carlos, Architecture guide of Granada, Ministry of Culture of Andalusia, str. 59, ISBN 84-921824-0-7.