Izvirni greh (latinsko peccatum originale), imenovan tudi greh prednikov, je krščanski nauk o stanju greha, v katerem človeštvo obstaja od padca človeka, ki izvira iz Adamovega in Evinega upora v Edenskem vrtu, in sicer greh neposlušnosti pri uživanju prepovedanega sadeža z drevesa spoznanja dobrega in zla.Splošni religijski leksikon, Modrija, 2007, ISBN 978-961-241-183-1, str. 481 Teologi so to stanje opredelili na mnoge načine, od nečesa tako nepomembnega, kot je majhna hiba ali težnja h grehu, vendar brez kolektivne krivde, imenovane 'greh narave', do popolne izprijenosti ali samodejne krivde vseh ljudi skozi kolektivno krivdo.
Avguštin iz Hipona (354–430) je najprej izoblikoval nauk o izvirnem grehuPatte, Daniel. The Cambridge Dictionary of Christianity. Ed. Daniel Patte. New York: Cambridge University Press, 2010, 892, saj je videl, da temelji na nauku Nove zaveze apostola Pavla ( in ) in starozavezni verz iz Psalmov . Tertulijan (ok. 155 - ok. 240), Ciprijan, Ambrož Milanski in Ambroziaster so menili, da človeštvo sodeluje v Adamovem grehu, ki ga prenaša človeška generacija. Avguštin je dejal, da je svobodna volja oslabljena, vendar je izvirni greh ni uničil. Avguštinova formulacija izvirnega greha je bila priljubljena med protestantskimi reformatorji, kot sta Martin Luther in Jean Calvin, ki sta izvirni greh izenačila s pohotnostjo, poželjivostjo (ali 'škodljivo željo') in potrdila, da je vztrajal tudi po krstu in popolnoma uničil svobodo delati dobro in predlagal, da je prvotni greh pomenil izgubo svobodne volje, razen greha. Sodobni avguštinski kalvinizem se drži tega stališča. Janzenistično gibanje, ki ga je katoliška cerkev od leta 1653 razglasila za krivoverno, je tudi trdilo, da je izvirni greh uničil svobodo volje. Namesto tega katoliška cerkev razglaša: »Krst z dajanjem življenja Kristusovi milosti izbriše izvirni greh in človeka obrne nazaj k Bogu, vendar posledice za naravo, oslabljene in nagnjene k zlu, vztrajajo v človeku in ga prikličejo v duhovni boj.« Catechism Catholic Church 405 »Oslabljena in zmanjšana zaradi Adamovega padca, svoboda še ni uničena v rasi.« Council of Trent (Sess. VI, cap. i and v)
Zgodovina doktrine Od Pavla do Avguština
Nauk o krivdi prednikov (προγονικὸν ἁμάρτημα progonikon hamartema), torej grehi prednikov, ki so vodili v kaznovanje njihovih potomcev, je Kelsos v svojem Resničnem nauku, polemiki, ki napada krščanstvo, predstavil kot tradicijo antike v starogrški religiji. Kelsos navaja, da »Apolonovemu ali Zevsovemu duhovniku pripisuje reklo, da »mlini bogov meljejo počasi, celo otroškim otrokom in tistim, ki se rodijo po njih«. Ideja o božji pravičnosti v obliki kolektivne kazni je povsod prisotna tudi v hebrejski Bibliji.Deset egiptovskih nadlog, uničenje Šehema itd., Predvsem pa kazni, ki so jih Izraelci kaznovali zaradi preskakovanja iz jahvizma; izrecno v Izaiji 14:21, Exodus 20:5, Exodus 34:6–7, Jeremiah 32:18. Krašovec, Jože, Nagrada, kazen in odpuščanje: razmišljanje in prepričanja starodavnega Izraela v luči grških in sodobnih pogledov, BRILL, 1999, p 113.
Ideja odrešenja svetega Pavla je temeljila na nasprotju med Adamovim grehom in Jezusovo smrtjo in vstajenjem. »Greh je v svet prišel po enem človeku, smrt pa po grehu in na ta način je prišla smrt vsem ljudem, ker so vsi grešili.« (). »Tako kot v Adamu vsi umrejo, bodo tudi v Kristusu vsi postali živi.«() Do takrat prestop v rajskem vrtu ni dobival velikega pomena. Po besedah Jezusovega učenjaka Geze Vermesa:
Pavel je verjel, da je Adamova pregreha skrivnostno vplivala na naravo človeške rase. Izvirni greh, Pavlova stvaritev brez biblijskega ali postbiblijskega judovskega primera, je bila z običajnimi človeškimi napori nepopravljiva.
Avguštin je trdil, da je nauk o izvirnem grehu prvi učil Irenej, lyonski škof, v svojem boju proti gnosticizmu. Irenej je z doktrino nasprotoval stališču, da je bil padec Adama korak v napačno smer, s katerim so imeli, kot je verjel Irenej, njegovi potomci neko solidarnost ali identiteto. Vendar Irenej ni verjel, da je Adamov greh tako hud, kot bo veljala kasnejša tradicija, in ni bil popolnoma jasen o njegovih posledicah. Prepričanje, da vsa človeška bitja sodelujejo v Adamovem grehu in si delijo njegovo krivdo, za Ireneja niso povsem tuji pojmi, vendar je njegov nauk o izvirnem grehu dokaj blag v primerjavi s tistim, kar bi kasneje našli v Avguštinovih spisih. Ena od ponavljajočih se tem v Ireneju je njegovo stališče, da je Adam v svojem prestopku v bistvu otrok, ki je zgolj sodeloval z drevesom pred svojim časom. Za Ireneja je bilo poznavanje dobrega in zla sestavni vidik človeške narave; Adamov greh je grabil sadje drevesa, namesto da bi ga čakal kot božji dar.
Drugi grški očetje so poudarili kozmično razsežnost padca in sicer da se ljudje od Adama rodijo v padlem svetu, vendar trdno verjamejo, da je človek, čeprav je padel, svoboden. Tako niso učili, da so ljudje prikrajšani za svobodno voljo in vpleteni v popolno pokvarjenost, kar je eno razumevanje izvirnega greha med voditelji reformacije. V tem obdobju so gnostiki učili nauke o človeški pokvarjenosti in sami po sebi grešni naravi človeškega mesa, pravoslavni krščanski pisci pa so si zelo prizadevali, da bi se jim zoperstavili. Krščanski apologeti so vztrajali, da božja sodba človeštva v prihodnosti pomeni, da mora človeštvo imeti sposobnost živeti pravično.
Zgodovinar Robin Lane Fox trdi, da je temelj nauka o izvirnem grehu, kot ga je sprejela Cerkev, na koncu temeljil na Avguštinovem napačnem prevodu pisma Rimljanom () apostola Pavla, v njegovem delu O milosti Kristusa in o izvirnem grehu. Čeprav je res, da je latinski zapis Rim. 5,12d in quo omnes peccaverunt napačen prevod, mnogi sodobni egzegeti trdijo, da to ne kaže, da Pavel ni imel pojma o izvirnem grehu, zlasti v luči 18. in 19. vrstice istega poglavja. Rim 5,12–21, in trdijo, da je treba jemati kot celoto; primer za izvirni greh v Pavlu ne sme temeljiti na eni sami klavzuli v 12. vrstici.e.g., Douglas J. Moo, "The Epistle to the Romans" (Grand Rapids: Eerdmans, 1996); Leon Morris, "The Epistle to the Romans" (Grand Rapids: Eerdmans, 1988).
Apokrifne knjige Nauk o izvirnem grehu najdemo v 4. Ezdrovi knjigi, ki se nanaša na Adama, ki je odgovoren za padec človeka, katerega potomci so podedovali bolezen in zlo. O Adam, kaj si naredil? Kajti čeprav si ti grešil, padec ni bil samo tvoj, ampak tudi naš, ki smo tvoji potomci. () Za prvega Adama, obremenjenega s zlo srcem, je prestopil in bil premagan, kakor tudi vsi, ki so iz njega izhajali. Tako je bolezen postala trajna; zakon je bil v srcih ljudi skupaj z zlobno korenino; a dobro je odšlo, zlo pa je ostalo. () Kajti v Adamovo srce je bilo že od začetka posejano zrno zlega semena in koliko brezbožnosti je ustvarilo do zdaj in bo rodilo, dokler ne pride čas mlate! ().
Avguštin iz Hipona
Avguštin iz Hipona (354–430) je učil, da se Adamov greh prenaša s poželenjem ali »škodljivo željo«, kar ima za posledico, da človeštvo postane massa damnata (masa pogube, obsojena množica) z veliko omejene, čeprav ne uničene svobode volje. Ko je Adam grešil, se je človeška narava poslej spremenila. Adam in Eva sta s spolnim razmnoževanjem poustvarila človeško naravo. Njihovi potomci zdaj živijo v grehu, v obliki poželenja, kar je izraz, ki ga je Avguštin uporabljal v metafizičnem, ne v psihološkem smislu. Avguštin je vztrajal, da poželenje ni biti, temveč slaba lastnost, pomanjkanje dobrega ali rana. Priznal je, da je bilo spolno poželenje (libido) morda prisotno v popolni človeški naravi v raju in da je šele pozneje postalo neposlušno človeški volji kot posledica neposlušnosti prvega para Božji volji v izvirnem grehu. Po Avguštinovem mnenju (imenovanem »realizem«) je bilo v človeštvu resnično prisotno, ko je Adam grešil, zato so vsi grešili. Po Avguštinu je izvirni greh sestavljen iz Adamove krivde, ki jo podedujejo vsi ljudje.
Justo Gonzalez razlaga Avguštinovo učenje: ljudje smo popolnoma pokvarjeni po naravi in milost je neustavljiva, povzroči spreobrnjenje in vodi do vztrajnosti. Čeprav so zgodnejši krščanski avtorji v izvirnem grehu učili elemente fizične smrti, moralne šibkosti in nagnjenosti k grehu, je Avguštin prvi dodal koncept podedovane krivde (reatus) od Adama, pri čemer je bil dojenček ob rojstvu večno prekleti. Avguštin je zavzel tradicionalno stališče, da je svoboda volje oslabljena, vendar je ni izničil izvirni greh, dokler se leta 412 n. št. ni spreobrnil v stoično stališče, da človeštvo nima nobene svobodne volje, razen da greši zaradi njegovega antipelagijskega pogleda na krst dojenčkov.
Avguštin je verjel, da gredo nekrščeni dojenčki v pekel kot posledica izvirnega greha. "Infernum", literally "underworld", later identified as limbo. Latinski cerkveni očetje, ki so sledili Avguštinu, so sprejeli njegovo stališče, ki je v srednjem veku postalo referenčna točka za latinske teologe.Study by International Theological Commission (19 January 2007), The Hope of Salvation for Infants Who Die Without Being Baptized, 19–21 V poznejšem srednjeveškem obdobju so nekateri teologi še naprej zagovarjali Avguštinovo stališče. Drugi so menili, da nekrščeni dojenčki sploh niso trpeli bolečine: ne zavedajoč se, da so bili prikrajšani za blaženo gledanje (visio beatifica), so uživali naravno, ne nadnaravno srečo.
Janez Kasijan V delih Janeza Kasijana (ok. 360–435) Konferenca XIII pripoveduje, kako se je modri menih Chaeremon, o katerem piše, odzval na zmedo zaradi lastne izjave, da »človek, čeprav si z vso silo prizadeva za dober rezultat, vendar ne more postati gospodar tega, kar je dobro, če ga ni pridobil preprosto z darilom Božanske blagodati in ne s prizadevanji lastnega truda«(1. poglavje). Kasijan v 11. poglavju Chaeremona govori o primerih preganjalca Pavla in Mateja kot težave za tiste, ki pravijo, da je »začetek svobodne volje v naši moči«, in primere Zaccheusa in dobrega tatu pa križ kot težave za tiste, ki pravijo, da je »začetek naše svobodne volje vedno posledica navdiha božje milosti«.Nicene and Post-Nicene Fathers: Series II/Volume XI/John Cassian/Conferences of John Cassian, Part II/Conference XIII/Chapter 11 s:Nicene and Post-Nicene Fathers: Series II/Volume XI/John Cassian/Conferences of John Cassian, Part II/Conference XIII/Chapter 11
Kasijan ni sprejel ideje o popolni pokvarjenosti, na kateri naj bi vztrajal Martin Luther. Učil je, da je človeška narava padla ali pokvarjena, vendar ne povsem. Poudaril je, da imajo ljudje še vedno moralno svobodo in da ima človek možnost, da sledi Bogu.
Reakcija Cerkve