Niš (; , je tretje največje mesto v Srbiji za Beogradom in Novim Sadom. Leži ob reki Nišavi, je največje mesto v južni oziroma jugovzhodni Srbiji in sedež Nišavskega upravnega okraja ter Niške pravoslavne eparhije. Mesto ima tudi svojo univerzo, ustanovljeno leta 1965. Po popisu prebivalstva iz leta 2022 ima mesto 178.976 prebivalcev, njegovo upravno območje pa 249.501 prebivalcev.
V Nišu se je rodilo ali pa ga je uporabljalo kot rezidenco več rimskih cesarjev: Konstantin I. Veliki, prvi krščanski cesar in ustanovitelj Konstantinopla, Konstancij III., Konstans, Vetranion, Julijan, Valentinijan I., Valens; in Justin I.. Cesar Klavdij II. Gotski je v bitki pri Naissu (današnji Niš) odločno premagal Gote. Mesto je kasneje igralo pomembno vlogo v zgodovini Bizantinskega cesarstva, zaradi česar si je prislužilo vzdevek Cesarsko mesto.
Po približno 400 letih osmanske vladavine je bilo mesto leta 1878 osvobojeno in postalo del Kraljevine Srbije, čeprav ne brez velikega prelivanja krvi – ostanke tega lahko najdemo po vsem mestu. Danes je Niš eno najpomembnejših gospodarskih središč v Srbiji, zlasti v elektronski, strojni, tekstilni in tobačni industriji. Letališče Konstantin Veliki je mednarodno letališče v Nišu. Mesto je tudi sedež Univerze v Nišu, Niške škofije in poveljstva srbske vojske.
Leta 2013 je mesto gostilo praznovanje 1700. obletnice Konstantinovega milanskega edikta.
V bližini mesta je drugo največje srbsko letališče, Letališče Konstantin Veliki - Niš.
Mesto Niš je od leta 2002 upravno razdeljeno na pet mestnih občin. Trenutni župan Niša je Dragoslav Pavlović.
Ime Niš je bil v stari srbščini in stari bolgarščini znan kot НишьДанчо Господинов и кол. (2003) История на града Лом и Ломска околия. Изток-Запад, , стр. 387. ali Ньшь (Nyšь). Nāissus je starodavno ime mesta. Naissus je verjetno izpeljanka starejšega imena *Nāviskos, iz *Nāvia ('koritasta dolina'), keltskega imena reke Nišave, ki teče skozi mesto. V zgodovinskih virih se mesto omenja kot Naissus, Ναϊσσός, Naessus, urbs Naisitana, Нишь, Ньшь, Nisso in Nix.
Niš se je razvil iz toponima, ki je bil v stari grščini potrjen kot ΝΑΙΣΣΟΣ (Naissos), in je svojo sedanjo obliko dosegel s fonetičnimi spremembami v protoalbanščini, nato pa je ime kraja prešlo v slovansko jezikovno kulturo.*
Sodobno obliko imena starodavnega Naissosa, pomembnega kraja v Dardaniji, ki se danes imenuje Niš, je najbolje razložiti s pomočjo zgodovinske fonetike albanščine. Za več glej: Vladimir I. Georgiev (1981) Introduction to the History of the Indo-European Languages. Publishing House of the Bulgarian Academy of Sciences, p. 142, . Hamp, Eric P. "Albanian" p. 1663 in Part 2, The study of languages, edited by Einar Haugen, Berlin, Boston: De Gruyter Mouton, 2019, pp. 1626-1692. https://doi.org/10.1515/9783111684970-016</ref>
Niš bi lahko kazal na to, da se je v predslovanski antiki v regiji govorila praalbanščina. Po Ismajliju (2015) je čas te naselitve predmet razprave, saj so se PraAlbanci morda preselili relativno pozno v antiki na to območje, kar bi lahko bila vzhodna širitev praalbanske naselbine, saj noben drug toponim, znan v antiki na tem območju, ne predvideva albanskega razvoja. Vendar ni mogoče izključiti, da razvoj niškega < naiss- predstavlja tudi regionalni razvoj na poznoantičnem Balkanu, ki je sicer tesno povezan z albanščino (tj. zanj je značilen isti fonetični sistem), vendar z njo morda ni identičen. Poskušali so razložiti ime kraja na različne načine kot "izključno slovanski razvoj", na primer srbski jezikoslovec Aleksandar Loma, vendar avstrijski jezikoslovec Joachim Matzinger, ki vztraja pri albanskem prenosu Naiss > Niš, trdi, da je "razprava z zgodovinskim južnoslovanskim jezikoslovjem nujna potreba".Matzinger, Joachim (2016). "Die albanische Autochthoniehypothese aus der Sicht der Sprachwissenschaft": "Es wird versucht, den Ortsnamen auf verschiedene Weise auch als rein slawische Entwicklung zu erklären, siehe Aleksandar LOMA [...] Das letzte Wort ist hier noch nicht gesprochen, eine Diskussion mit der historischen südslawischen Linguistik ist ein dringendes Desiderat!", p. 14
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Prvo naselje na mestu današnjega Niša so morda ustanovili Kelti konec 3. stoletja pred našim štetjem. Vendar pa je zelo malo arheoloških dokazov, ki bi jih lahko uporabili za rekonstrukcijo predrimske zgodovine Niša. V rimskem obdobju je mesto Naissus postalo veliko urbano središče. Med rimskim osvajanjem Balkana, med letoma 168 in 75 pr. n. št., je bilo mesto uporabljeno kot operativna baza. Naissus je bil prvič omenjen v rimskih dokumentih blizu začetka 2. stoletja n. št. in je veljal za kraj, vreden omembe, v Ggeografiji Klavdija Ptolemaja.
Rimljani so mesto zasedli med dardansko kampanjo (75–73 pr. n. št.) in v mestu postavili legijski tabor. Mesto, ki se je v predrimskem obdobju imenovalo refugia in vici, se je zaradi svojega strateškega položaja (Tračani so bili nastanjeni na jugu) razvilo kot pomembna garnizija in tržno mesto v provinci Moesia Superior. Leta 169 n. št. je bil Naissus ustanovljen kot municipij in od Dioklecijana naprej je pripadal provinci Dardaniji. Leta 272 se je v Naissusu rodil bodoči cesar Konstantin Veliki. Konstantin je ustanovil provinco Dacia Mediterranea, katere glavno mesto je bil Naissus, ki je vključevala tudi Remesiano na Via Militaris ter mesti Pautalia in Germanijo. V Naissusu je na kratko živel od leta 316 do 322.Pannonia and Upper Moesia: a history of the middle Danube provinces p.51
Mesto je bilo zelo pomembno za Konstantinsko dinastijo. Je rojstni kraj Konstantina Velikega, ki ga je iz srednje velikega mesta spremenil v veliko mesto s številnimi javnimi stavbami. Mesto je v konstantinovem obdobju močno zacvetelo. Mesto je krasil bronasti doprsni kip Konstantina. Bilo je njegovo začasno prebivališče in mesto, kjer je razglasil številne zakone, ohranjene v Teodozijevem zakoniku. V Konstantinovih pripovedih je bil Naissus mesto, kjer je uzurpator Vetranion abdiciral v korist Konstancija II. po mogočnem govoru, ki ga je imel uporniškim vojskam. Julijan, zadnji Konstantinov cesar, je Naissus, ki je imel tovarne orožja, uporabil kot svojo bazo v državljanski vojni in rekrutiral Ilire in druge kot vojake za svojo kampanjo.
Leta 364 n. št. je bila cesarska Vila Mediana, 3 km dolga, kraj, kjer sta se srečala cesarja Valentinijan in Valens ter razdelila Rimsko cesarstvo na polovici, katerima sta vladala kot socesarja.
Leta 441 so jo oblegali Huni, leta 448 pa opustošili, nato pa ponovno leta 480, ko so delno obnovljeno mesto porušili barbari. Bizantinski cesar Justinijan I. je mesto obnovil, vendar so ga Avari ponovno uničili. Slovani so med svojim pohodom proti Bizancu osvojili Niš in se tu naselili leta 540.
Srednji vek
Leta 805 je mesto in okolico zavzel bolgarski cesar Krum. V 11. stoletju je Bizanc ponovno prevzel nadzor nad Naissusom in okolico.
Kralj Salomon Ogrski in princ Geza sta korakala po dolini reke Velike Morave vse do Niša. Ogri so leta 1072 brez odpora zavzeli bizantinsko mesto. Med ljudskim križarskim pohodom se je 3. julija 1096 Peter Puščavnik spopadel z bizantinskimi silami pri Naissusu. Manuel I. Komnen je mesto utrdil, vendar ga je pod njegovim naslednikom Andronikom I. zasedel ogrski kralj Béla III.. Bizantinski nadzor je bil sčasoma ponovno vzpostavljen, a je leta 1185 padel pod srbsko oblast. Do leta 1188 je Niš postal prestolnica srbskega kralja Štefana Nemanje. 27. julija 1189 je Nemanja v Nišu sprejel nemškega cesarja Friderika Barbaroso in njegovih 100.000 križarjev. Niš je omenjen v opisih Srbije pod Vukanom leta 1202, kar poudarja njegov poseben status. Leta 1203 je bolgarski Kalojan priključil Niš. Štefan Nemanjić je kasneje ponovno pridobil regijo.
Osmansko obdobje Padec Srbskega cesarstva, ki ga je leta 1385 osvojil osmanski sultan Murat I., je odločil tudi o usodi Niša. Po 25-dnevnem obleganju je mesto padlo v roke Osmanov. Leta 1443 je bilo vrnjeno pod srbsko oblast. Niš je ponovno padel pod osmansko oblast leta 1448 in tako ostal 241 let. Med osmansko oblastjo je bil Niš sedež vojaške in civilne uprave cesarstva. Šlezijski popotnik je leta 1596 zapisal, da je bila pot od Sofije do Niša posuta s trupli, niška vrata pa je opisal kot posuta s sveže odsekanimi glavami revnih bolgarskih kmetov. Leta 1689 je Niš med veliko turško vojno zavzela avstrijska vojska, vendar so ga Osmani leta 1690 ponovno zavzeli. Leta 1737 so Niš ponovno zavzeli Avstrijci, ki so poskušali obnoviti utrdbe okoli mesta. Istega leta so Osmani mesto brez odpora ponovno zavzeli. Obstoječa utrdba je osmanskega turškega izvora in datira iz prvih desetletij 18. stoletja (1719–1723). Znana je kot eden najpomembnejših in najbolje ohranjenih spomenikov te vrste na srednjem Balkanu. Trdnjava je bila zgrajena na mestu prejšnjih utrdb – starorimskih, bizantinskih in kasneje še srednjeveških utrdb.
Med prvo srbsko vstajo leta 1809 so srbski revolucionarji poskušali osvoboditi Niš v bitki pri Čegru. Po porazu srbskih sil je osmanski poveljnik Niša ukazal, da so glave pobitih Srbov namestili na stolp kot opozorilo. Struktura je postala znana kot Ćele kula ().) Leta 1821 so Osmani aretirali niškega škofa Milentijo in 200 srbskih domoljubov zaradi obtožbe priprave upora na območju Niša v podporo grški osamosvojitveni vojni. 13. junija istega leta so škofa Milentijo in druge srbske voditelje javno obesili.
V 19. stoletju je bil Niš pomembno mesto, a so ga, ko je leta 1841 izbruhnil niški upor, naselili Bolgari. Po osmanski statistiki med Tanzimatom je bilo prebivalstvo Niškega sandžaka obravnavano kot bolgarsko, in po mnenju francoskih popotnikov, kot sta Jérôme-Adolphe Blanqui in Ami Boue v letih 1837/1841. Po mnenju vseh avtorjev je med letoma 1840 in 1872 razmejitev med Bolgari in Srbi nesporna in je potekala severno od Niša, čeprav Cyprien Robert, eden od avtorjev trdi, da so polovico prebivalstva mesta sestavljali Srbi. Tudi srbski kartografi tistega časa (kot sta Dimitrije Davidović leta 1828 in Milan Savić leta 1878) so kot takšno razmejitev sprejeli Južno Moravo in dodali Niš zunaj meja srbskega ljudstva. Leta 1862 so se nekatere muslimanske družine iz Beograda in Smedereva naselile v Nišu zaradi prisilne razselitve muslimanov v Kneževini Srbiji. Mestno prebivalstvo Niša je sestavljalo 17.107 kristjanov in 4291 muslimanskih moških, s skupno 3500 srbskimi in 2000 muslimanskimi hišami. Muslimansko prebivalstvo Niša je bilo sestavljeno predvsem iz Turkov, od katerih je bil del albanskega porekla, preostali pa so bili muslimanski Albanci in muslimanski Romi.
Leta 1870 je bil Niš vključen v Bolgarski eksarhat. Pred tem je bilo območje pod upravo ekumenskega patriarhata v Carigradu in srbskega patriarhata v Peći. Mesto je bilo v skladu s konferenco v Carigradu leta 1876 določeno tudi kot območje, ki naj bi bilo odstopljeno Bolgariji.Encyclopedia of the Ottoman Empire; Gabor Agoston, Bruce Alan Masters; 2009, p. 104