Wolfgang Amadeus Mozart, avstrijski skladatelj, * 27. januar 1756, Salzburg, Sveto rimsko cesarstvo (zdaj Avstrija), † 5. december 1791, Dunaj.
Slovel je kot ploden in vpliven skladatelj klasičnega obdobja. Kljub kratkemu življenju je rezultat njegovega hitrega tempa skladanja glasbe več kot 800 del tako rekoč vseh žanrov njegovega časa. Mnoge od teh skladb so priznane kot vrhunci simfoničnega, koncertantnega, komornega, opernega in zborovskega repertoarja. Mozart na splošno velja za enega največjih skladateljev v zgodovini zahodne glasbe, njegovo glasbo občudujejo zaradi »melodične lepote, formalne elegance ter bogastva harmonije in teksture.«
Že od svojega najzgodnejšega otroštva je kazal neverjetne sposobnosti. Ko je pri petih letih že obvladal igranje klaviatur in violine, je takrat tudi skladal in nastopal pred evropskimi plemiči. Oče ga je peljal na veliko turnejo po Evropi in nato trikrat v Italijo. Pri 17 letih je bil glasbenik na salzburškem dvoru, vendar je postajal nemiren in je potoval v iskanju boljšega položaja.
Med obiskom Dunaja leta 1781 je bil Mozart odpuščen s položaja v Salzburgu. Ostal je na Dunaju, kjer je dosegel slavo, a malo finančne varnosti. V zadnjih letih bivanja na Dunaju je zložil precejšen del svojih najbolj znanih simfonij, koncertov in oper. Maša zadušnica (Rekviem) je ostala ob času njegove zgodnje smrti pri 35 letih večji del nedokončana. Okoliščine smrti so zaradi njegove mladosti delno negotove in pogosto predmet ugibanj ter kovanja različnih zgodb.
Življenje Prva leta sličica|Zapis krsta Joannesa Chrysostomusa Wolfgangusa Theophilusa Mozarta, 28. januar 1756. Wolfgang Amadeus Mozart se je rodil leta 1756 staršema Leopoldu in Anni Marii v Salzburgu, takrat prestolnici neodvisne knezoškofovske države, ki se danes nahaja v Avstriji. Ob krstu 28. januarja je dobil ime Joannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart, vendar je kasneje uporabljal le imeni Wolfgang in Theophilus – slednjega v različnih oblikah, pogosto kot francoski Amadé ali italijanski Amadeo, medtem ko se danes najpogosteje uporablja latinska oblika »Amadeus«. Oče Leopold je bil priznan skladatelj in violinist, ki je služboval na dvoru salzburškega nadškofa. Od številnih otrok zakoncev Mozart je poleg Wolfganga otroštvo preživela le Maria Anna, imenovana tudi »Nannerl«. Dečkov izjemen glasbeni talent je postal očiten že v zgodnjem otroštvu, tako da je Leopold posvetil vso svojo energijo razvoju in izobrazbi svojega sina. Wolfgang je napredoval izredno hitro: prve skladbe je napisal že pri petih letih, prav tako je že kot otrok postal virtuoz na klavirju in violini.
Leta potovanj Ko je imel Wolfgang 6 let, se je družina odpravila na svoje prvo potovanje v München, kjer so se predstavili na dvoru bavarskega volilnega kneza. Temu prvemu potovanju jih je sledilo še več: najprej na Dunaj in v Prago, nato pa tri leta in pol dolga turneja po Evropi, med katero so Mozartovi obiskali med drugim München, Mannheim, Pariz, London, Haag in Zürich. Potovanja so bila učinkovita promocija »čudežnega dečka« in so bila bistvenega pomena za razvoj mladega skladatelja, saj je prišel v stik z mnogimi skladatelji in orkestri po Evropi. Vendar pa so bila potovanja manj finančno uspešna, kot je pričakoval Leopold, in tudi zelo naporna, še posebej za Wolfganga, ki je bil pogosto šibkega zdravja in je med turnejo skoraj umrl. Po enem letu doma v Salzburgu sta se oče in sin leta 1769 ponovno odpravila na pot, tokrat v Italijo, kjer je mladi skladatelj doživel nove uspehe: bil je sprejet v prestižno bolonjsko Accademio Filarmonico, v Vatikanu pa je po spominu napisal partituro Allegrijevega Miserereja, ki je bila sicer varovana skrivnost. V Milanu je doživel uspešno premiero svoje opere Mitridate, Re di Ponte, čemur so sledila naročila za več novih oper. Leopold je upal, da bo lahko njegov sin v Italiji dobil stalno mesto kot skladatelj, vendar mu to ni uspelo. thumb|right|200px|Mozart leta 1777. Portret je nastal v Bologni, na njem pa skladatelj nosi odlikovanje Reda zlate ostroge, ki mu ga je podelil papež.
Salzburg, 1773–1777 Po vrnitvi v Salzburg leta 1773 je 17-letni Mozart dobil zaposlitev kot dvorni glasbenik na dvoru salzburškega knezoškofa Hieronymusa Colloreda. Mladi skladatelj je bil priljubljen v domačem mestu in je v tem obdobju imel priložnost napisati številne skladbe različnih vrst. Med drugim je v tem času nastal ciklus petih violinskih koncertov, več simfonij, in prelomni Koncert za klavir in orkester v Es-duru K 271. Vendar pa Mozart ni bil povsem zadovoljen z življenjem v Salzburgu. Po eni strani je bila njegova plača razmeroma skromna, mesto se mu je zdelo majhno in provincialno, predvsem pa si je zelo želel pisati opere, za kar v Salzburgu ni bilo pogojev: tu so opere uprizarjali le redko, dvorno gledališče pa so leta 1775 zaprli.
Pariško potovanje 1777–1779 Leta 1777 je Mozart dal odpoved in se odpravil na potovanje proti Augsburgu, Münchnu, Manečemu in Parizu, da bi našel boljšo zaposlitev. Ker Leopold od nadškofa ni dobil dovoljenja, da spremlja svojega sina, je z njim na pot odšla mati. V Mannheimu se je Mozart srečal z orkestrom, ki je bil takrat eden najboljših v Evropi. Poleg tega je spoznal glasbeno družino Weber in se zaljubil v Aloysio Weber, eno od štirih hčera in obetavno pevko. Ko v Mannheimu ni uspel najti primerne zaposlitve, se je marca 1778 odpravil naprej v Pariz. V odsotnosti finančno in družabno veliko spretnejšega očeta je bil tu še manj uspešen; čeprav je uspel organizirati nekaj koncertov, mu ni uspelo narediti preboja v priljubljenosti in je pogosto naletel na hladen sprejem. Kmalu je zašel v finančne težave, nato pa ga je nepričakovano doletela še osebna tragedija: 3. julija 1778 je po kratki bolezni umrla njegova mati. Septembra se je Mozart tako odpravil iz Pariza nazaj proti Mannheimu, medtem pa je njegov oče v Salzburgu uspel zanj izboriti bolje plačan položaj na salzburškem dvoru. Wolfgang je še vedno upal, da bo uspel dobiti službo izven Salzburga, zato se je obotavljal v Mannheimu in Münchnu, vendar brez uspeha. Poleg tega mu je Aloysia Weber ob ponovnem srečanju dala jasno vedeti, da je ne zanima. Januarja 1779 se je Mozart tako vrnil v Salzburg in prevzel službo dvornega organista in koncertnega mojstra pri salzburškem nadškofu za precej boljšo plačo. Kljub temu ni bilo njegovo nezadovoljstvo s Salzburgom nič manjše in si je še vedno želel mesto zapustiti. Na začetku leta 1781 je dosegel precejšen uspeh z opero Idomeneo, ki je bila uprizorjena v Münchnu, kar mu je povrnilo samozavest in ga utrdilo v prepričanju, da želi biti operni skladatelj.
Odhod na Dunaj in odločitev za samostojnost Leta 1781 so na Dunaju potekale slovesnosti ob kronanju cesarja Jožefa II., ki jim je prisostvoval tudi salzburški nadškof Colloredo. Mozart je bil poklican na Dunaj kot nadškofov uslužbenec, toda kmalu sta skladatelj in njegov delodajalec prišla v konflikt. Mozart je nadškofu zameril, da ga obravnava kot navadnega uslužbenca, in menil, da ne spoštuje dovolj njegovega talenta. Spor se je hitro stopnjeval, dokler ni maja Mozart ponudil odpovedi. Sprva je nadškof ni želel sprejeti, nato pa jo kak mesec kasneje le je; Mozarta je odslovil dobesedno z "brco v zadnjico", ki jo je dal nadškofov komornik, grof Arco.
Mozart se je tako znašel na Dunaju sam in brez zaposlitve, toda trdno odločen, da v mestu ostane in poskuša preživeti kot samostojen skladatelj. Ta korak je bil precej revolucionaren - do tedaj so skladatelji vedno iskali zaposlitve ali vsaj mecenstvo pri bogatih pokroviteljih, in se niso preživljali sami. Odločitev, da ostane na Dunaju, je bila toliko težja tudi zato, ker ji je njegov oče popolnoma nasprotoval. V celi vrsti pisem je poskusil sina prepričati, naj se vrne v Salzburg, toda le-ta je bil trdno odločen, da se zoperstavi tako zatiralskemu delodajalcu kot tudi avtoritativnemu očetu.
Prva dunajska leta Dunaj je bil ob koncu 18. stoletja glasbena prestolnica Evrope in priložnosti za nadarjene glasbenike ni manjkalo. Mozart jih je hitro izkoristil in postal zelo uspešen: zaslovel je kot izvrsten pianist in skladatelj, kar mu je omogočilo, da je organiziral cikluse abonmajskih koncertov, na katerih je dirigiral in igral svoja lastna dela. Poleg tega so začela prihajati tudi naročila za opere, njegovo najljubšo obliko. Poleti 1782 je bila krstna uprizoritev opere Beg iz seraja v nemškem jeziku, ki je doživela izjemen uspeh in dokončno utrdila Mozartov sloves kot skladatelja.
thumb|left|250px|Constanze Mozart, portret iz leta 1782 Medtem ko je bil v sporu z nadškofom Colloredom, se je Mozart vselil kot podnajemnik k družini Weber, ki je prišla živet na Dunaj iz Mannheima. Mozartova prejšnja ljubezen, Aloysia, je bila sedaj poročena, toda Mozart se je kmalu začel zanimati za tretjo od štirih hčera, Constanze. Naslednje leto poleti, kmalu po triumfalnem uspehu z Begom iz seraja, se je par, ob nejevoljni privolitvi Leopolda Mozarta, poročil v dunajski katedrali sv. Štefana. Par je imel v devetih letih zakona šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroška leta. Prvi obisk mladoporočencev v Salzburgu leta 1783 ni uspel zbližati Wolfganga z očetom in sestro, ki sta Constanzo sprejela dokaj hladno. Ob tej priložnosti je sicer nastala Maša v c-molu, eno najpomembnejših Mozartovih liturgičnih del.
Po vrnitvi na Dunaj je Mozart spoznal Josepha Haydna in skladatelja sta kmalu postala dobra prijatelja. Haydn je ob neki priložnosti povedal Leopoldu Mozartu, da je njegov sin »največji skladatelj, kar jih pozna«.
S koncerti, naročili za skladbe in poučevanjem je Mozart v svojih prvih dunajskih letih zaslužil toliko, da sta si s Constanze privoščila dokaj razkošen življenjski slog; preselila sta se v veliko stanovanje s služabniki, kjer je imel Wolfgang izvrsten, drag klavir, kupil pa je tudi biljardno mizo. Uživala sta tudi v druženju in zabavah s prijatelji, Mozart pa je še posebno imel rad draga in razkošna oblačila ter lasulje.
Leta 1784 je Mozart postal prostozidar, kar je kasneje pomembno vplivalo na njegovo življenje, pa tudi glasbo.
Mozartove zdravstvene težave Mozart je bil večkrat bolan, vendar se je zanj najtežje obdobje pričelo po letu 1778. Takrat mu je umrla mati, pogosto so pričela nastopati obdobja z depresijami , sledila so obdobja povzdignjenega razpoloženja, ko je v navalu izredne produktivnosti, ustvarjal svoja najboljša dela. Doživljal je hude psihične stiske v katerih so se rojevala velika glasbena dela, opere, simfonije, koncerti, orkestralna glasba. Zadnjo trimesečno depresijo je preboleval leta 1791 in konec istega leta tudi umrl.
1786–1787 Po letu 1782 se Mozart ni dosti posvečal operi, saj je bil bolj osredotočen na klavirske koncerte in solistično kariero. Leta 1785 pa je spoznal italijanskega pesnika in libretista Lorenza da Ponteja in med njima je kmalu prišlo do plodnega sodelovanja. Naslednje leto je bila na Dunaju premiera Figarove svatbe, ki je bila zelo uspešna, še večji uspeh pa je doživela v Pragi. To je Mozarta in Da Ponteja spodbudilo k ustvarjanju nove opere: leta 1787 je bila tako v Pragi krstna uprizoritev Don Giovannija, ki je bila triumfalen uspeh, manj toplo pa jo je sprejelo dunajsko občinstvo. Obe operi spadata med največje opere vseh časov, in med Mozartova najpomembnejša dela ter se od njegovih oper danes največ izvajata.
Konec leta 1787 je Mozart dobil stalno zaposlitev na cesarskem dvoru kot komorni skladatelj, vendar je bila njegova naloga zgolj pisati skladbe za dvorne plese. Njegov komentar je bil, da je »plačan preveč za to, kar dela, in veliko premalo za to, kar bi lahko delal«. Čeprav je bila plača razmeroma skromna, je v kasnejših letih postala za Mozarta pomemben vir dohodka.
Leta težav 1788–1790