Velika nagrada Brazilije () je nekdanja dirka svetovnega prvenstva Formule 1, ki je redno potekala med sezonama in .

Prva dirka Formule 1 s tem imenom je bila sicer prvič prirejena v sezoni 1972 kot neprvenstvena dirka na dirkališču Interlagos v São Paulu, kjer je nato redno potekala med letoma 1973 in kot dirka, ki je štela za svetovno prvenstvo. V se je prvič odvijala na dirkališču Jacarepaguá v Riu de Janeiru, ki jo je po vrnitvi v Interlagos v sezonah in redno gostilo med letoma in . Med sezonama in je redno potekala na preurejenem dirkališču v Interlagosu.

V je bila Velika nagrada Brazilije odpovedana zaradi pandemije koronavirusa. Takrat je bila načrtovana gradnja novega dirkališča v Riu de Janeiru ter je Velika nagrada Brazilije imela zadnjič potekati v Interlagosu. Nazadnje je bila gradnja novega dirkališča zaradi pritožb okoljevarstvenikov odložena, nakar je dirkališče v Interlagosu od nadaljevalo gostiti dirko svetovnega prvenstva Formule 1, vendar je bila tista preimenovana v Veliko nagrado São Paula.

Prvotno je bila Velika nagrada Brazilije prirejana v začetku sezone. V je bila prestavljena na konec sezone ter je v tem terminu potekala vse do zadnje prireditve v sezoni 2019. Občasno se je odvijala celo kot zadnja dirka na sporedu. V sezonah , , in je vselej odločala o naslovu dirkaškega prvaka, pri čemer so bile posebej napete odločitve v sezonah 2007, 2008 in 2012.

Zgodovina

Prvo desetletje

Velika nagrada Brazilije je prvič potekala 30. marca 1972 na dirkališču Interlagos v São Paulu, vendar v tem letu ni štela za svetovno prvenstvo, saj so bile v sedemdesetih letih 20. stoletja na dirkališčih zunaj Evrope pogosto prirejane neprvenstvene dirke z dirkalniki Formule 1, ki so imele pokazati, ali neko dirkališče zmore gostiti dirko, ki bo štela za svetovno prvenstvo. Zmago je takrat dosegel Argentinec Carlos Reutemann iz moštva Brabham.

Med letoma 1973 in 1977 je dirka za Veliko nagrado Brazilije v Interlagosu prvič štela za svetovno prvenstvo. Na prvih treh dirkah sta zmagala dva dirkača iz São Paula. V letih 1973 in 1974 je slavil Emerson Fittipaldi, medtem ko je José Carlos Pace na dirki leta 1975 dosegel svojo sploh edino zmago v Formuli 1. Leta 1976 je zmagal avstrijski dirkač Niki Lauda, ki je s tem postal prvi Evropejec z zmago na Veliki nagradi Brazilije, medtem ko je v naslednjem letu 1977 svojo prvo zmago na Veliki nagradi Brazilije, ki je štela za svetovno prvenstvo, dosegel Reutemann, takrat pri Ferrariju.

V sezoni 1978 se je Velika nagrada Brazilije prvič odvijala na novem dirkališču Jacarepaguá v Riu de Janeiru, saj so se dirkači pritoževali nad neravnim asfaltom na progi v Interlagosu. Na prvi dirki v Riu de Janeiru je svojo drugo zaporedno zmago na Veliki nagradi Brazilije dosegel Reutemann.

Dirkališče v Interlagosu so nekoliko posodobili ter je dirka za Veliko nagrado Brazilije v sezonah 1979 in 1980 zopet potekala na njem. Prvotni načrt je bil, da bi se dirkališči vsakega leta izmenjevali kot gostitelj dirke za Veliko nagrado Brazilije, a so se zaradi položaja na nekdanjem močvirju deli proge v Riu de Janeiru pogreznili ter je bila dirka leta 1980 prirejena v Interlagosu, kljub temu, da so bili dirkači še naprej nezadovoljni z neravnim asfaltom. Pomanjkljiva je bila tudi varnostna oprema ob progi, ki je bila v tem času dolga 7,873 kilometra, medtem ko se je okoliška soseska naglo širila in bila na videz neurejena, kar ni bilo primerno glede na vse bolj glamurozno podobo Formule 1. Zaradi teh problemov je bila Velika nagrada Brazilije v naslednji sezoni 1981 trajno preseljena na dirkališče v Riu de Janeiru.

Preselitev iz São Paula v Rio de Janeiro

Brazilski navijači so si od leta 1980 prizadevali za Veliko nagrado Brazilije v Riu de Janeiru, saj je Emerson Fittipaldi končal svojo kariero v Formuli 1, hkrati pa je bil nov zvezdnik Nelson Piquet iz Ria de Janeira. Na dirki leta 1981 je Carlos Reutemann, takrat pri Williamsu, dosegel svojo, vključno s tisto na neprvenstveni dirki leta 1972, četrto zmago na Veliki nagradi Brazilije. Argentinec se ni držal ukazov iz boksov ter ni spustil predse moštvenega kolega in svetovnega prvaka Alana Jonesa, ki je dirko končal na drugem mestu. Na dirki leta 1982 je zmagal Piquet pred Kekejem Rosbergom, nazadnje pa sta bila oba diskvalificirana ter je bil za zmagovalca razglašen Alain Prost, ki je nato zmagal na dirkah v letih 1984, 1985, 1987 in 1988, s čimer je dobil naziv »kralja Ria«. Piquet je zmagal na dirkah v letih 1983 in 1986, medtem ko je na dirki leta 1989, zadnji v Riu de Janeiru, slavil Nigel Mansell iz moštva Ferrari.

Jacarepaguá je bila zahtevna proga. Potekala je po ravnem zemljišču, ovinki so bili večinoma dolgi in hitri, nekateri celo nagnjeni, asfalt pa hrapav. Dirka je bila še naprej prirejana v začetku sezone, vendar je bila prestavljena na nov termin ter se je odvijala marca ali aprila, potem ko je med letoma 1973 in 1980 potekala januarja ali februarja, ko je bil na južni polobli višek poletja. Kljub temu je bilo tudi v novem terminu vreme zaradi tropskega podnebja v Riu de Janeiru vselej soparno ter so bili dirkači v teh razmerah izčrpani od napora. Italijan Riccardo Patrese je na dirki leta 1982 odstopil prav zaradi telesne izčrpanosti. Na zadnji dirki leta 1989 se je Američan Eddie Cheever zaradi telesne izčrpanosti dvakrat zrušil, ko je hotel izstopiti iz svojega dirkalnika po trčenju z Berndom Schneiderjem.

Vrnitev v São Paulo

Proti koncu osemdesetih let 20. stoletja je bil nov brazilski zvezdnik v Formuli 1 Ayrton Senna iz São Paula, ki je v sezoni 1988 osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Zaradi tega je tamkajšnja mestna uprava vložila 15 milijonov ameriških dolarjev v prenovo dirkališča v Interlagosu, ki je vključevala gradnjo nove, krajše proge in polaganje bolj gladkega asfalta. To je imelo za posledico vrnitev dirke za Veliko nagrado Brazilije v São Paulo v sezoni 1990, nakar je redno potekala na dirkališču v Interlagosu vse do sezone 2019. Predtem je bilo dirkališče leta 1985 uradno preimenovano v Autódromo José Carlos Pace, po domačem dirkaču, ki je na njem leta 1975 dosegel svojo edino zmago v Formuli 1, dve leti potem pa umrl v letalski nesreči. Nova proga je bila v začetku dolga 4,325 kilometra, kar se je pozneje neznatno spremenilo zaradi preureditve nekaterih ovinkov.

Na prvi dirki na prenovljenem dirkališču v Interlagosu je slavil Alain Prost, ki je s tem dosegel svojo šesto zmago na Veliki nagradi Brazilije in 40. v Formuli 1. Francoz v tem času sicer ni bil priljubljen v Braziliji, saj je v predhodni sezoni 1989 osvojil naslov svetovnega prvaka po trčenju s Senno in Brazilčevi diskvalifikaciji na Veliki nagradi Japonske. Prost je še danes edini dirkač, ki je šestkrat zmagal na Veliki nagradi Brazilije.

Senna je na dirki leta 1990 dosegel tretje mesto z McLarnom, nato pa v naslednjem letu 1991 zmagal. Svojo prvo zmago na domači dirki je dosegel kljub problemom z menjalnikom in napadom Riccarda Patreseja iz moštva Williams, ki je ciljno črto prečkal z zaostankom manj kot treh sekund. Izčrpanemu Senni so morali pomagati pri izstopu iz dirkalnika. Leta 1992 je svojo drugo zmago v Braziliji dosegel Nigel Mansell, takrat pri Williamsu, ki je s tem po Reutemannu in Prostu postal tretji dirkač, ki je zmagal tako v São Paulu kot v Riu de Janeiru. Leta 1993 je svojo drugo zmago na domači dirki dosegel Senna, ki je bil takrat v svoji zadnji sezoni pri McLarnu.

Velika nagrada Brazilije 1994 je bila prva dirka v sezoni. Senna je v svojem prvem nastopu pri Williamsu štartal z najboljšega položaja in se potegoval za zmago z Michaelom Schumacherjem iz moštva Benetton. Do 55. od 71 krogov sta oba imela prednost enega kroga pred tekmeci, preden se je Senna zavrtel in odstopil, kar je Schumacherju omogočilo lahko zmago. Senna se je smrtno ponesrečil pet tednov pozneje na Veliki nagradi San Marina, Schumacher pa je na koncu sezone osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Nemec je zmagal tudi v naslednjem letu 1995 z Benettonom ter v letih 2000 in 2002 s Ferrarijem, s čimer je postal prvi dirkač s štirimi zmagami na prvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Brazilije.

V letih 1996 in 1997 sta slavila Williamsova dirkača, ki sta v teh sezonah osvojila naslova svetovnega prvaka, Damon Hill oziroma Jacques Villeneuve. V sezonah 1998 in 1999 je dve zaporedni zmagi dosegel Mika Häkkinen iz moštva McLaren-Mercedes. Domači dirkač Rubens Barrichello je na dirki leta 1999 nekaj časa vodil, edinikrat pri moštvu Stewart, preden je odstopil zaradi eksplodiranega motorja. Pozneje mu kljub dolgi karieri v Formuli 1 in šestim sezonam pri Ferrariju nikoli ni uspelo doseči zmage na domači dirki.

Znamenita je bila dirka leta 2001, ko je Williamsov novinec Juan Pablo Montoya po umiku varnostnega avtomobila v tretjem krogu drzno prehitel svetovnega prvaka Michaela Schumacherja in po polovici prevožene razdalje vodil s prednostjo približno 30 sekund, preden je odstopil, ko je v njegov dirkalnik zaradi prepoznega zaviranja trčil Arrowsov dirkač Jos Verstappen, kratko potem, ko ga je Montoya prehitel za krog. Zmago je takrat dosegel David Coulthard iz moštva McLaren-Mercedes. Dirka je bila tudi prva v zgodovini Formule 1, kjer sta dva brata štartala iz prve vrste, saj je Michael Schumacher v kvalifikacijah dosegel prvo mesto pred bratom Ralfom.

Ena najbolj napetih je bila dirka leta 2003, ki jo je zelo nepričakovano dobil Italijan Giancarlo Fisichella z Jordanom v močnem dežju. Pri večini moštev niso pričakovali dežja ter je prišlo do številnih odstopov zaradi napačne izbire pnevmatik. Sicer nekonkurenčno moštvo Minardi je edinkrat v zgodovini Formule 1 imelo priložnost za zmago, saj je bilo edino, ki je imelo pripravljene gume za mokro progo. Kljub temu sta oba njegova dirkača odstopila, ko sta se zavrtela. Zavrten je bil tudi svetovni prvak Michael Schumacher, kar je bil njegov prvi odstop po Veliki nagradi Nemčije 2001. V vodstvu se je izmenjalo več voznikov, tudi McLarnova Kimi Räikkönen in David Coulthard. V času trčenja Marka Webbra v ogrado in Fernanda Alonsa z na stezi ležečim kolesom, ki je odpadlo z Webbrovega dirkalnika, je vodil Räikkönen pred Fisichello. Ker je bilo prevoženih več kot 75 odstotkov načrtovane razdalje, kar je pomenilo možnost podelitve polnih točk, so sodniki odločili, da nima smisla nadaljevati dirko na mokri stezi, ki jo je bilo treba najprej očistiti od velikega števila razbitih delcev, ter je bila dirka dokončno prekinjena. Räikkönen je bil razglašen za zmagovalca, Fisichella pa uvrščen na drugo mesto. Alonso je bil uvrščen na tretje mesto, vendar ni bil navzočen na stopničkah, saj so ga odpeljali v bolnišnico zaradi več udarnin na nogah in rokah. Pozneje je bilo ugotovljeno, da ob prekinitvi dirke šteje vrstni red ob koncu enega kroga pred prekinitvijo, tako da je bil Fisichella teden dni po dirki naknadno razglašen za zmagovalca. Pred naslednjo dirko za Veliko nagrado San Marina mu je Räikkönen predal pokal. Za Italijana je bila ta zmaga sploh prva v Formuli 1, za moštvo Jordan pa četrta in zadnja, preden je po koncu sezone 2005 prenehalo obstajati. Jordan je v tem času dirkal s Fordovimi motorji, kar je pomenilo prvo zmago tega proizvajalca po Veliki nagradi Evrope 1999 s Stewartom in še danes njegovo zadnjo zmago v Formuli 1.

Prestavitev na konec sezone 260px|thumb|Prvi krog dirke leta 2006 260px|thumb|Štart dirke leta 2007