Ruska revolucija je skupna oznaka za vrsto revolucij v ruskem cesarstvu v letu 1917, ki so privedle do razpustitve caristične avtokracije in ustanovitve Ruske sovjetske federativne socialistične republike. Po prvi februarski revoluciji (marca po gregorijanskem koledarju) je bil cesar Nikolaj II. prisiljen odstopiti, stari režim pa je zamenjala začasna ruska vlada. V drugi oktobrski revoluciji (novembra po gregorijanskem koledarju) je bila začasna vlada odstranjena in nadomeščena s komunistično vlado boljševikov.
Februarska revolucija je potekala v kontekstu težkih vojaških neuspehov na vzhodni fronti v času prve svetovne vojne, ki je pustila večino ruske armade v stanju uporov, osredotočena okoli mesta Petrograd (sedanji Sankt Peterburg). V splošnem kaosu so člani cesarske Dume prevzeli nadzor nad državo in oblikovali rusko začasno vlado. Vojaško vodstvo se je čutilo nemočnega za zatrtje revolucije, Nikolaj II., poslednji ruski cesar, pa je ob tem moral abdicirati. Sovjeti (delavski sveti), ki so jih vodile radikalnejše socialistične frakcije, so na začetku dovolili začasni vladi prevzeti oblast, vendar obenem vztrajali na posebni pravici, da vplivajo na vlado in nadzirajo različne milice.
Sledilo je obdobje dvovladja, v katerem je začasna vlada imela državno oblast, medtem ko je omrežje Sovjetov, ki so jih vodili socialisti, pridobivalo zvestobo spodnjih razredov in politične levice. Ob vsem tem so se dogajali pogosti upori, protesti in številne stavke. Ob odločitvi začasne vlade za nadaljevanje vojne z Nemčijo, so se boljševiki in ostale socialistične frakcije zavzeli za zaustavitev bojev. Delavske milice, ki so bile pod njihovim nadzorom, so preoblikovali v rdečo gardo (kasnejšo Rdečo armado), s katero so uveljavili znaten nadzor.Orlando Figes, A Peoples Tragedy, p370
V oktobrski revoluciji so boljševiška stranka pod Leninom in delavski Sovjeti v Petrogradu strmoglavili začasno vlado. Sami sebe so imenovali za vodje različnih vladnih ministrstev in prevzeli nadzor nad podeželjem, z vpostavitvijo čeke pa utišali nasprotovanja. Za končanje udeležbe Rusije v prvi svetovni vojni, so voditelji boljševikov z Nemčijo marca 1918 podpisali mirovni sporazum v Brest-Litovsku
Med »rdečimi« boljševiki in »belimi« frakcijami je izbuhnila državljanska vojna, ki je trajala več let, s končno zmago boljševikov. Tako je revolucija utrla pot k ustanovitvi Zveze sovjetskih socialističnih republik leta 1922.
Ozadje thumb|right|275px|Vojaška blokada Narvskih vrat na krvavo nedeljo 1905
Glavni dejavnik februarske revolucije naj bi bila revolucija iz leta 1905. Dogodki s krvave nedelje tega leta so sprožili vrsto protestov. V tem kaosu je bil ustanovljen svet delavcev, tim. sanktpeterburški sovjet, začeli so se komunistični politični protesti.Wood, 1979. p. 18
Prva svetovna vojna, ki je izzvala ruski protest naslovljen na cesarja Nikolaja II., je bila drugi pomembnejši dejavnik, ki je prispeval k maščevanju ruskih komunistov proti njihovim nasprotnikom. Po vstopu Otomanskega cesarstva v vojno na strani centralnih sil oktobra 1914 je bila Rusija prikrajšana za glavno trgovsko pot skozi Otomansko cesarstvo. Sledila je manjša gospodarska kriza, v kateri je Rusija postala nezmožna zagotoviti dovolj orožja svoji vojski v letih do 1917. Kljub vsemu so bili problemi bolj administrativne kot industrijske narave glede na to, da se je Nemčija stalno bojevala na dveh glavnih bojiščih.Wood, 1979. p. 24
Vojna je prav tako prinesla izčrpanost v mesta zaradi pomanjkanja hrane kot odgovor na motnje v kmetijstvu. Pomanjkanje hrane je postalo znaten problem v Rusiji, vzrok pa ni ležal v izpadu letine, ki se ni vidno spremenila v vojnem času. Posredni razlog je bil, da je vlada z namenom financiranja vojne natisnila več miljonov rubljev, s tem nastala inflacija pa je cene do leta 1917 dvignila za štirikrat. Kmečki stan se je soočil z višjo ceno blaga, obenem pa ni dobil ustreznega zaslužka pri svojih izdelkih. Posledica tega je bila, da so začeli kopičiti zaloge žita in se vrnili k samooskrbnemu kmetovanju. Istočasno so naraščajoče cene vodile k zahtevam po višjih plačah v tovarnah. Januarja in februarja 1916 je revolucionarna propaganda s pomočjo nemških finančnih sredstev vodila v vsesplošne stavke. Izid vsega tega je bila naraščajoča kritika vladi kot pa kakršnakoli vojna naveličanost. Prvotna mrzlica domoljubnega vzburjenja, ki je povzročila spremembo imena mesta Sankt Peterburg v manj nemški Petrograd, se je v naslednjih letih malo umirila, vendar pa se ni obrnila v malodušje. V času začetnih vstaj v Petrogradu februarja 1917 so se množice na ulicah jasno nasprotovale transparentom z napisi "dol z vojno". Težke vojne izgube so prav tako okrepile misli, da je cesar Nikolaj II. nesposoben vladati.
Septembra 1915 so po vzpostavljenem soglasju liberalni poslanci Ustavotvorne demokratske stranke in frakcija socialdemokratske delavske stranke v spodnjem domu ruskega parlamenta Dumi zahtevali oblikovanje nove odgovorne vlade; njihove predloge je Nikolaj II. gladko zavrnil. Kot predsednik vlade je ta čas prevzel poveljstvo nad vojsko, v času njegove odsotnosti iz Petrograda pa je prepustil vsakodnevno vodenje vlade cesarici Aleksandri Fjodorovni, ki je bila izrazito nepriljubljena, delno zaradi svojega nemškega porekla, delno zaradi vpliva, ki jo je imel nad njo neugledni menih Rasputin.Wood, 1979. p. 25
Vsled tako političnega kot vojaškega stanja je do leta 1916 hudo padlo zaupanje v režim. Aleksander Gučkov, ki je julija 1915 ob ustanovitvi Odbora za vojaško industrijo postal njegov predsednik, je v začetku leta 1916 imel posvetovanja z višjimi častniki in člani Odbora glede možnega udara, s katerim bi prisilili cesarja k abdikaciji. V novembru je predsednik Ustavotvorne demokratske stranke Pavel Miljukov v Dumi odkrito obtožil vlado, da razmišlja o mirovnih pogajanjih z Nemčijo. Decembra je manjša skupina ruskih aristokratov usmrtila Rasputina. Januarja 1917 je bil cesarjevemu stricu velikemu vojvodi Nikolaju s strani princa Lvova ponujen prestol Nikolaja II. Čeprav vsi ti primeri niso bili neposreden razlog za februarsko revolucijo, pa vsekakor pomagajo razložiti, zakaj je monarhija preživela le nekaj dni potem, ko je izbruhnila revolucija.
thumb|right|275px|Demonstracije ruskih vojakov v Petrogradu februarja 1917
Medtem so bili socialdemokratski voditelji v izgnanstvu, pretežno v Švici, malodušni opazovalci propadanja mednarodne socialistične solidarnosti. Francoski in nemški socialdmokrati so glasovali v prid njihovim vladam. Georgij Plehanov je v Parizu zavzel nasilno protinemško stališče, medtem ko je Aleksander Parvus podpiral nemške vojaške napore z naboljšim namenom zagotoviti revolucijo v Rusiji. Menjševiki so v glavnem zagovarjali pravico obrambe Rusije pred Nemčijo, čeprav je njihov pomembni član Julij Martov zahteval konec vojne in dogovor na osnovi narodne samoodločbe, brez aneksacij ali odškodnin.
Prav pogledi Martova so prevladali pri sestavljanju manifesta glavnega boljševiškega revolucionarja Leva Trockega na konferenci v švicarskem Zimmerwaldu, katere se je udeležilo petintrideset socialističnih vodij septembra 1915. Neizogibno je temu močno oporekal Lenin, podprt z Zinovjevim in Radekom. Njihov pogled je postal znan kot Zimmerwaldska levica. Lenin je zavrnil tako obrambo Rusijo kot klic po miru. Od jeseni 1914 je vztrajal, da bi bil s stališča delavskega razreda in delavskih množic manjše zlo poraz caristične monarhije; vojna z Nemčijo bi se morala tako spremeniti v državljansko vojno delavskih vojakov proti lastni vladi, v primeru zmage pa bi morala postati njihova naloga bojevati revolucionarno vojno za osvoboditev množic po vsej Evropi. Tako je Lenin ostal enfant terrible Ruske socialdemokratske delavske stranke, čeprav je bilo na tej točki vojne v Rusiji le okoli 10 tisoč privržencev in je moral izgledati nič več kot vodja ekstremističnega krila bankrotirane organizacije. Kljub temu je Lenin izkoristil proteste v Petrogradu, ki so razvneli rusko revolucijo.Wood, 1979. p. 26
Februarska revolucija
thumb|right|275px|Revolucionarni protesti februarja 1917 thumb|Srečanje z Nemci na nikogaršnjem ozemlju thumb|Srečanje pri ruskih žičnih ovirah
V začetku februarja (po julijanskem koledarju) so se v Petrogradu začele stavke in demonstracije. V eni večjih tovarn v Petrogradu, Putilovu, so delavci napovedali stavko za 22. februar.Service, 2005. p. 32.
Naslednji dan je bila v čast mednarodnemu dnevu žena organizirana vrsta srečanj in shodov, ki so postopno prerasla v ekonomska in politična zborovanja. Demonstracije so bile organizirane z zahtevami po kruhu, podprte s strani industrijske delovne sile, ki je imela to kot razlog, da nadaljuje s stavkami. Demonstrirajoče delavke so iz tovarn privedle ven več kot 50 tisoč ljudi.When women set Russia ablaze , Fifth International 11. julij 2007. Do 25. februarja se je skoraj vsako industrijsko podjetje v Petrogradu zaprlo, skupaj z mnogimi trgovskimi in storitvenimi podjetji. Delavcem na ulici in na javnih srečanjih so se pridružili študentje, pisarniški uslužbenci in učitelji.
Za zadušitev izgredov je cesar Nikolaj II. računal na vojsko, ki je v glavnem mestu imela na voljo več kot 180 tisoč vojakov, ki pa so bili večinoma neusposobljeni oz. ranjeni. Po ocenah zgodovinarja Iana Becketta naj bi jih bilo zanesljivih okoli 12 tisoč, vendar se je tudi za te izkazalo, da so šli proti svoji volji med množico, v kateri je bilo toliko žensk. Ravno zaradi tega je vojska ob cesarjevem ukazu 26. februarja, da zatre upor s silo, začela z vstajo.Beckett, 2007. p. 523. Uporu se jih je sicer pridružilo le malo, več častnikov je bilo ali ustreljenih ali pa so se poskrili; zmožnost garnizona, da zadrži proteste, je bila vse prej kot uspešna, simboli režima so bili hitro porušeni okoli mesta, vladna oblast v glavnem mestu pa je razpadla. Pomagalo ni niti dejstvo, da je Nikolaj II. ukinil Dumo. Slednja je kot odgovor na to z namenom zagotovitve miru preko večinskega liberalnega bloka vzpostavila Začasni odbor. V tem času so socialistične stranke ponovno ustanovile petrogradski Sovjet, ki je deloval že med revolucijo 1905, predstavljajoč delavce in vojake. Preostale skupine so svojo lojalnost režimu zamenjale naslednji dan.Wade, 2005. pp. 40–43.
Cesar, ki je bil v tem času v vojaškem štabu na fronti, se je z vlakom po več ustavitvah vrnil v Petrograd, kjer so mu vojaški poveljniki in še delujoči ministri enoglasno predlagali abdikacijo s prestola. 2. marca je v svojem imenu in po nasvetu v imenu svojega sina Alekseja to tudi storil. Nikolaj II. je za svojega naslednika imenoval brata velikega vojvodo Mihaela, ki pa je ob zavedanju, da bi imel kot vladar le malo podpore, 3. marca odklonil krono, rekoč da bi jo vzel le, če bi imel soglasje demokratičnih sil.Browder and Kerensky, 1961. p. 116. Šest dni kasneje se je sedaj s strani stražarjev naslovljen kot Nikolaj Romanov združil s svojo družino v Aleksandrovem dvorcu v Carskem selu, kamor ga je v hišni zapor nastanila začasna vlada.
Takojšnji učinek februarske revolucije je bilo vsesplošno vzdušje vzhičenosti in vzburjenja v Petrogradu.Malone, 2004. p. 91. Začasno vlado, vzpostavljeno 3. marca, je sprva vodil liberlani aristokrat princ Georgij Lvov, član Ustavotvorne demokratske stranke.Service, 2005. p. 34. Nasprotni tabor socialistov je že štiri dni pred tem ustanovil svoje telo Petrogradski sovjet (delavski svet), oba pa sta tekmovala za oblast nad Rusijo.
Dvovladje