Rúščina (ру́сский язы́к (rússkij jazýk) ) je jezik, ki se skupaj z ukrajinščino in beloruščino umešča v vzhodnoslovansko podskupino slovanskih jezikov. Ruščina je najbolj razširjen slovanski jezik. V skladu z ustavo Ruske federacije je uradni jezik na vsem njenem področju. Obenem je skupaj z jeziki tamkajšnjih avtohtonih prebivalcev (титульные языки) tudi uradni jezik vrste avtonomnih republik RF. Ruščina je materni jezik okoli 154 milijonom ljudem, kot drugi jezik pa jo uporablja še več kot 100 milijonov ljudi. Po podatkih iz leta 2012 v Ruski federaciji živi okoli 120 milijonov maternih govorcev ruščine ter še okoli 20 milijonov govorcev ruščine kot drugega jezika. Ruščina je tudi eden od šestih uradnih jezikov Organizacije združenih narodov ter eden izmed uradnih jezikov Unesca in drugih mednarodnih organizacij.
Znanost, ki preučuje ruski jezik, literaturo in kulturo, se imenuje rusistika.
Geografska porazdelitev Prvenstveno se ruščina seveda uporablja v Ruski federaciji. V ruščini delujejo državne institucije, poteka uradno sporočanje med ustanovami posameznih republik, tudi v vojski, v njej se izdaja periodika.
Narečja Običajno se ruska narečja delijo v dve narečni skupini: severno in južno, ob njih pa nekateri navajajo tudi srednjeruske govore, ki kažejo značilnosti obeh skupin. Mednje sodi tudi moskovski govor, na katerem v veliki meri temelji ruski knjižni jezik (русский литературный язык). Narečna delitev se nanaša na delitev govorov evropskega dela Rusije, torej območja, ki je bilo avtohtono poseljeno z vzhodnoslovanskim prebivalstvom.
V južnoruskih narečjih je ena glavnih značilnosti t. i. akanje (gre za sovpadanje nenaglašenih o in a v a-jevski glas po trdem soglasniku v prvem prednaglasnem zlogu, v drugih nenaglašenih zlogih po trdem soglasniku pa v polglasnik). Nenaglašena a in e po mehkih soglasnikih sovpadata v kratki i-jevski glas (v neprednaglasnih zlogih v glas, ki je med kratkim i-jem in polglasnikom). V večini južnoruskih narečij se oblike 3. osebe ednine glagolov končujejo na mehki [t'], fonem /g/ pa se izgovarja frikativno (priporniško), podobno kot v nekaterih slovenskih krajevnih govorih, npr. na Goriškem.
V severnoruskih narečjih je prisotno t. i. okanje ([o] in [a] se v nenaglašenih zlogih razlikujeta). Oblike 3. osebe ednine glagolov se v večini teh narečij končujejo na trdi [t], fonem /g/ se izgovarja eksplozivno (zaporniško). V večini severnoruskih govorov se je izgubila opozicija med [č'] in [c], ki sta sovpadla v glasova [c] in [c'], kar imenujemo cokanje. Primer tega fenomena je beseda чай (čaj), ki jo izgovarjajo kot [ц']ай (c'aj) ali [ц]ай (caj).
Srednjeruski govori izražajo izbrane značilnosti obeh ostalih narečnih skupin. Imajo tako značilnosti južnoruskih (akanje, razlikovanje [č'] in [c]) kot tudi severnoruskih (zaporniški [g], trdi [t] v končnici 3. osebe ednine sedanjika glagolov) govorov. Seveda pa imajo tudi srednjeruski govori svoje posebnosti. Taka je izgovarjava »-чн«, na primer »булошная« (bulošnaja [šn] 'pekarna') namesto »булочная« (buločnaja [čn]), ki je značilna za moskovske govore in govore ob Volgi ter na vzhodu.
Stopnja narečnih razlik v ruščini ni tako velika kot denimo v slovenščini, nemščini, italijanščini in kitajščini. To je očitno posledica razmeroma nedavnega širjenja tega jezika, ki je povezano z osvajanjem novih ozemelj, jezikovno politiko in migracijskimi procesi v Ruskem imperiju in Sovjetski zvezi.
Ruščina izven Rusije V Sovjetski zvezi je bila ruščina splošni sporazumevalni jezik s statusom uradnega jezika na celotnem območju države. Otroci neruske nacionalnosti so imeli podaljšano obvezno šolanje (10 let namesto 9) predvsem zaradi temeljitega učenja ruščine. Ruščina se je širila tudi z rusifikacijo in intenzivnim preseljevanjem, prostovoljnim ali prisilnim. Dandanes na območju nekdanje Sovjetske zveze ali njenega vpliva še vedno veliko ljudi govori rusko. Tu so posebej vredni omembe Belorusija, Ukrajina in Kazahstan. V prvi je ruščina poleg beloruščine tudi uradni jezik in jo je skoraj povsem izpodrinila. V Ukrajini je ob razširjeni sporazumevalni rabi ruščine njen zakonski status vroče politično vprašanje, saj je njena razširjenost posledica zatiranja ukrajinščine ter rusifikacije,Eternal Russia: Yeltsin, Gorbachev, and the Mirage of Democracy Jonathan Steele, Harvard University Press, 1988, (p. 217) priznana pa je kot manjšinski jezik. Tudi baltske države (Estonija, Latvija, Litva; zlasti prvi dve) imajo obsežne ruske skupnosti, ruščina pa v njih nima statusa uradnega jezika. Pomembno, večmilijonsko število ruskogovorečih se zaradi emigracije nahaja v drugih evropskih državah, pa tudi v ZDA, Izraelu in Kanadi.
Pisava Kot pisavo ruščina uporablja nekoliko modificirano cirilico, tj. »graždansko cirilico« (гражданский шрифт 'posvetna pisava'), ki je sestavljena iz 33 grafemov. Cirilica se je začela v Rusiji uporabljati po pokristjanjevanju v času vladavine Vladimirja I., torej po letu 988. »Graždanko« je leta 1708 uvedel Peter I. Veliki. Nadaljnja poenostavitev grafije in pravopisa, ki jo je pripravljala Pravopisna komisija Akademije znanosti od 1904 do 1912, se je z dekreti zgodila v letih 1917–1918, uradno pa je bila spet potrjena leta 1956. Sodobna pravila ruskega pravopisa so produkt dolgega procesa urejanja pravopisnih in punktuacijskih norm, ki poteka od 18. stoletja.
Prečrkovalna tabela + Ruska cirilica Latinica Velika črka Mala črka А а a Б б b В в v Г г g Д д d Е е e/je Ё ё jo/o Ж ж ž З з z И и i Й й j (kratki i) К к k Л л l М м m Н н n О о o П п p Р р r С с s Т т t У у u Ф ф f Х х h Ц ц c Ч ч č Ш ш š Щ щ šč Ъ ъ ‘’ trdi znak (jor (еръ)) Ы ы y (jeri (еры)) Ь ь ‘ mehki znak (jer (ерь)) Э э è (obratni, široki e) Ю ю ju Я я ja
Sodobna ruščina Za vzhodnoslovanske jezike so značilne:
• oblike s polnoglasjem, tj. kombinacije -oro-, -ere-, -olo- (город 'mesto', берег 'obala', болото 'močvirje', молоко 'mleko'), ki ustrezajo starocerkvenoslovanskim oblikam z nepolnoglasjem, tj. kombinacijam -ra-, -la-, -r’e-, -l’e- (град, брѣг, блато, млѣко);
• spremembe začetnega e v o (e > o – один, осень);
• posledično razlikovanje praslovanskih refleksov *ь > е in *ъ > о;
• odražanje praslovanskih nosnih samoglasnikov psl. ǫ > rus. u in psl. ę > rus. ja (npr. v besedah зуб 'zob' in пять 'pet').
Pomembne značilnosti so še opozicije soglasnikov po trdosti/mehčanosti, izguba kvantitetnih razlik (gre za razlike med dolgimi in kratkimi samoglasniki), jakostni tip naglasa in redukcija samoglasnikov v nenaglašenih zlogih. Mesto naglasa v ruskem knjižnem jeziku v veliki meri ustreza praslovanskemu.
Morfologija ruskega jezika je v primerjavi s praslovansko precej poenostavljena. Tako kot večina drugih slovanskih jezikov je izgubila dvojino. V glagolskem sistemu so v knjižnem jeziku odsotni imperfekt, aorist, predpreteklik (ki obstaja v nekaterih narečjih); namenilnik je sovpadel z nedoločnikom. Opuščen je tudi sistem enklitičnih oblik zaimkov.
Glasoslovje Knjižna ruščina ima razvejan sistem soglasniških fonemov (36, večinoma parnih po trdosti : mehčanosti (palataliziranosti), nezvenečnosti : zvenečnosti) in občutno enostavnejši sistem samoglasnikov, ki se je poenostavil v zgodovinskem razvoju (komaj 5 oz. po drugem pojmovanju 6 fonemov). Kakovost samoglasnikov je povezana z naglasnim mestom (drugače se izgovarjajo v nenaglašenih zlogih) in s soglasniškim okoljem. V ruščini se v nenaglašenih zlogih samoglasniki ne izgovarjajo s polno močjo: krajšajo in reducirajo se (akanje, ikanje). Knjižna ruščina tako kot slovenščina ne pozna zlogotvornih soglasnikov.
Samoglasniki Parnost soglasnikov (opozicija trdost : mehčanost) se kaže v grafičnih znakih za samoglasnike. Ruščina ima namreč 5 (oz. po drugem pojmovanju 6) samoglasniških fonemov in 10 grafemov za samoglasnike. Grafemi e, ё, и, ю, я po mehkem soglasniku označujejo njegovo mehčanost. Na začetku besede, sredi besede po trdem ali mehkem znaku (npr. пьеса, объём) ali po samoglasniku (npr. каюта) e, ё, ю, я označujejo dva glasova ([je], [jo], [ju], [ja]). Po ж, ш, ц označujejo en samoglasnik, ne kažejo mehčanja soglasnika. Grafemom 'к', 'г', 'х', 'ж', 'ч', 'ш' in 'щ' nikoli ne sledijo 'я', 'ю' in 'ы'.
Fonema /a/ (zapisovanje z a in я) in /o/ (zapisovanje z o in ё) Po trdem soglasniku v prvem prednaglasnem zlogu se /o/ in /a/ izgovarjata kot kratek a-jevski glas [ʌ] (npr. вода [vʌda]). V ostalih nenaglašenih zlogih se izgovarjata kot polglasnik. Po mehkem soglasniku v prvem prednaglasnem zlogu se izgovarjata s kratkim i-jevskim glasom. Po mehkem soglasniku v ostalih nenaglašenih zlogih se izgovarjata kot glas med polglasnikom in kratkim i-jem. Fonem /o/ se zapisuje ali kot o ali kot ё. Grafem o se piše po parnih trdih, ё pa po parnih mehkih soglasnikih. Po neparnih ш, ж, щ, ч se piše v nekaterih besedah o, v nekaterih pa ё. Grafem ë pogosto zapisujejo kar kot е, saj Rusi ločujejo med obema. Grafem ë je tudi vedno naglašen. Izjeme, kjer se piše kot йо, so tuje besede (npr. йод).
Fonem /i/ (zapisovanje z i in ы) Nenaglašeni /i/ po trdem soglasniku se izgovarja kot [y], zlasti po naglasu prehaja v polglasnik. Po mehkem soglasniku v prednaglasnem zlogu ga izgovarjamo enako kot a in e, torej kot glas med e in i, ki je bližji i. Po mehkem soglasniku v ostalih nenaglašenih zlogih pa se reducira v kratki i. V ruskem jezikoslovju ni popolnega soglasja glede tega, ali je jeri posamezen fonem ali pa le alofon (torej različica) i-ja. Med drugim zato, ker (razen v svojem onomatopoetskem glagolu ыкать) nikoli ne stoji na začetku besede.
Fonem /e/ (zapisovanje z e in э) V prednaglasnem zlogu se nenaglašeni e po trdem soglasniku izgovarja kot kratki [y] (npr. v жена [žyna]), v ostalih primerih se izgovarja bodisi kot polglasnik [ə] bodisi kot kratki [i]. Samoglasnik e se za trdimi pari soglasnikov pojavlja redko, zlasti v tujkah. Kot э ga zapisujemo predvsem na začetku besede (v tujkah ter ruskih kazalnih zaimkih, npr. это 'to'). Nenaglašeni e se bere kot kratki i-jevski glas, npr. v человек [č’ɪlʌv'ek] 'človek' in река [r’ɪka], 'reka'.
Ostaja še fonem /u/ (zapisovanje z у in ю), ki pa nima posebnosti glede na ostale samoglasniške foneme (oba načina zapisovanja, kot omenjeno, alternirata predvsem glede na soglasniško okolje).
Soglasniki Večina ruskih soglasnikov pozna pare glede na trdost : mehčanost (palataliziranost). Mehčani soglasniki, ki so samostojni fonemi, so posebnost ruščine. Pri njih ohranimo osnovno artikulacijo, srednji del hrbtišča jezika pa premaknemo proti trdemu nebu. Potem so tu še /č’/, /š’š’/ in /j/, ki pa so mehki. Soglasnike delimo v naslednje skupine:
Zvočniki: /ł/, /l'/, /m/, /m'/, /n/, /n'/, /r/, /r'/, /j/ (samo j ne pozna opozicije glede na trdost : mehčanost) Nemehčani ruski /ł/ je drugačen, trši od slovenskega (ki je t. i. srednjeevropski /l/). V knjižni ruščini na koncu besede ne prihaja do vokalizacije (npr. slovenski [delau̯]).
Zveneči nezvočniki: /b/, /b’/, /v/, /v’/, /g/, /g’/, /d/, /d’/, /ž/ (trd), /z/, /z’/ Ruščina in slovenščina se razlikujeta po statusu fonema /v/. V slovenščini je zvočnik in se tudi v končni poziciji izgovarja kot zveneči dvoustnični [ṷ]. V ruščini pa zvočniki opozicij glede na zvenečnost ne poznajo. Ker [v] in njegova palatalizirana/mehčana različica [v’] v končnem položaju in pred drugim nezvenečim soglasnikom prehajata v [f] in [f’], nista zvočnika.
Nezveneči nezvočniki: /p/, /p’/, /f/, /f’/, /k/, /k’/, /t/, /t’/, /s/, /s’/, /š/ (trd), /š’š’/ (mehek), /h/, /h’/ (h nima para glede na zvenečnost), /č’/ (mehek), /c/ (trd). Ruski fonem /š/ se od slovenskega razlikuje po trajanju, jezik pa je ob izgovarjavi bolj spredaj (v slovenščini je /š/ hipen). Fonem /č'/ je nekje med slovenskim in srbskim, saj je mehkejši od slovenskega in trši od srbskega mehkega. V končnem položaju se vsi zveneči nezvočniki izgovarjajo kot nezveneči.