Švedska, uradno Kraljevina Švedska, je nordijska država na Skandinavskem polotoku v severni Evropi. Na zahodu in severu meji na Norveško, na vzhodu pa na Finsko. S 450.295 kvadratnimi kilometri je Švedska največja nordijska država tako po površini kot po številu prebivalcev in je peta največja država v Evropi. Njeno glavno in največje mesto je Stockholm. Švedska ima 10,7 milijona prebivalcev in nizko gostoto prebivalstva 25,5 prebivalcev na kvadratni kilometer; 88 % Švedov živi v urbanih območjih. Večinoma so v osrednji in južni polovici države. Švedska urbana območja skupaj pokrivajo 1,5 % njene površine. Švedska ima raznoliko podnebje zaradi dolžine države, ki sega od 55° severne zemljepisne širine do 69° severne zemljepisne širine.
Švedska je bila naseljena že od prazgodovine, okoli leta 12.000 pr. n. št. Prebivalci so se pojavili kot Geati () in Švedi (), ki so bili del pomorskih ljudstev, znanih kot Nordijci. Enotna švedska država je bila ustanovljena konec 10. stoletja. Leta 1397 se je Švedska pridružila Norveški in Danski v Skandinavsko Kalmarsko unijo, ki jo je Švedska zapustila leta 1523. Ko se je Švedska vključila v tridesetletno vojno na protestantski strani, se je začela širitev njenih ozemelj in nastalo je Švedsko cesarstvo, ki je ostalo ena od velikih sil Evrope do začetka 18. stoletja. V tem obdobju je Švedska nadzorovala velik del Baltskega morja. Večina osvojenih ozemelj zunaj Skandinavskega polotoka je bila izgubljena v 18. in 19. stoletju. Vzhodna polovica Švedske, današnja Finska, je bila leta 1809 izgubljena v korist cesarske Rusije. Zadnja vojna, v kateri je bila Švedska neposredno vpletena, je bila leta 1814, ko je Švedska z vojaškimi sredstvi prisilila Norveško v personalno unijo, unijo, ki je trajala do leta 1905.
Švedska je visoko razvita država, ki se na lestvici indeksa človekovega razvoja uvršča na peto mesto. Je ustavna monarhija in parlamentarna demokracija, zakonodajna oblast pa je v rokah 349-članskega enodomnega parlamenta (Riksdag). Je unitarna država, razdeljena na 21 okrožij in 290 občin. Švedska vzdržuje nordijski sistem socialnega varstva, ki svojim državljanom zagotavlja univerzalno zdravstveno varstvo in terciarno izobraževanje. Ima 14. najvišji BDP na prebivalca na svetu in se zelo visoko uvršča po kakovosti življenja, zdravju, izobraževanju, varstvu državljanskih svoboščin, gospodarski konkurenčnosti, enakosti dohodkov, enakosti spolov in blaginji. Švedska se je Evropski uniji pridružila 1. januarja 1995, Natu pa 7. marca 2024. Je tudi članica Združenih narodov, schengenskega območja, Sveta Evrope, Nordijskega sveta, Svetovne trgovinske organizacije in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).
Etimologija Na splošno velja, da ime Švedska izhaja iz protoindoevropskega korena *s(w)e, ki pomeni 'svoj' in se nanaša na lastno pleme iz plemenskega obdobja.Indogermanisches etymologisches Wörterbuch by Julius Pokorny (English translation), p. 1493 Domače švedsko ime, Sverige (zloženka besed Svea in rike, prvič zabeležena v sorodni besedi Swēorice v Beowulfu), se prevaja kot kraljestvo Švedov, ki je izključevalo Geate v Götalandu.
Sodobna angleška različica je bila izpeljana v 17. stoletju iz srednje nizozemščine in srednje nizke nemščine. Že leta 1287 so v srednji nizozemščini najdene omembe lande van sweden ('dežela Švedov'), pri čemer je švedska oblika ednina.Lemma: SWEDEN , Instituut voor de Nederlandse Taal V stari angleščini je bila država znana kot ali , v zgodnji moderni angleščini pa kot . Nekateri finski jeziki, kot sta finščina in estonščina, uporabljajo izraza in ; ti različici se nanašata na Rusi, ki so naseljevali obalna območja Roslagena v Upplandu in so dali ime Rusiji.
Zgodovina Prazgodovina
Švedska prazgodovina se začne v Allerødskem nihanju, toplem obdobju okoli leta 12.000 pr. n. št., s poznopaleolitskimi tabori za lov na severne jelene kulture Bromme na robu ledu v današnji najjužnejši provinci države, Skanija. Za to obdobje so bili značilni majhni klani lovcev in nabiralcev, ki so se zanašali na tehnologijo kremenjaka.
Švedsko in njeno prebivalstvo je prvič opisal rimski zgodovinar Publij Kornelij Tacit v svoji Germaniji (98 n. št.). V Germaniji 44 in 45 omenja Švede (Suiones) kot močno pleme z ladjami, ki so imele na vsakem koncu premec (dolga ladja). Kateri kralji (*kuningaz) so vladali tem Suionom, ni znano, vendar nordijska mitologija predstavlja dolgo vrsto legendarnih in pollegendarnih kraljev, ki sega v zadnja stoletja pr. n. št. Runska pisava je bila v uporabi med južnoskandinavsko elito vsaj do 2. stoletja našega štetja, vendar so se iz rimskega obdobja ohranili le kratki napisi, ki dokazujejo, da so ljudje v južni Skandinaviji takrat govorili protonordijsko, jezik, ki je prednik švedščine in drugih severnogermanskih jezikov.
V 6. stoletju bizantinski zgodovinar Jordan imenuje dve plemeni, ki sta živeli v Scandza, in obe danes veljata za sinonim za Švede: Suetide in Suehane. Suehani so bili v rimskem svetu znani kot dobavitelji kož črnih lisic in so po Jordanu imeli zelo lepe konje, podobne tistim Turingov iz Germanije (alia vero gens ibi moratur Suehans, quae velud Thyringi equis utuntur eximiis).
Vikinška doba
Švedska vikinška doba je trajala približno od 8. do 11. stoletja. Menijo, da so švedski Vikingi in Gutari potovali predvsem proti vzhodu in jugu, na Finsko, v Estonijo, baltske države, Rusijo, Belorusijo, Ukrajino, Črno morje in celo do Bagdada. Njihove poti so potekale skozi Dneper proti jugu do Konstantinopla, kjer so izvajali številne napade. Bizantinski cesar Teofil je opazil njihove odlične vojne spretnosti in jih povabil, da služijo kot njegova osebna telesna straža, znana kot Varjaška garda. Švedski Vikingi, imenovani Rusi, naj bi bili ustanovitelji Kijevske Rusije. Vikinge so opisali številni zunanji viri, na primer arabski popotnik Ahmed ibn Fadlan.A History of the Vikings. Oxford University Press, 2001. . Page 164. Dejanja teh švedskih Vikingov so obeležena na številnih runskih kamnih na Švedskem, kot so grški in varjaški runski kamni. Precejšnja udeležba je bila tudi na odpravah proti zahodu, ki so obeležena na kamnih, kot so angleški runski kamni. Zdi se, da je bila zadnja večja švedska vikinška odprava nesrečna odprava Ingvarja Daljnopotnika v Serkland, regijo jugovzhodno od Kaspijskega jezera. Njeni člani so omenjeni na Ingvarjevih runskih kamnih, od katerih nobeden ne omenja nobenega ohranjenega.
V zgodnjih fazah vikinške dobe se je v Birki na otoku Björkö, nedaleč od mesta, kjer je bil kasneje zgrajen Stockholm, v srednji zemljepisni širini Švedske, razvilo središče trgovine v severni Evropi. Birko je okoli leta 750 n. št. ustanovil kralj ali trgovci, ki so poskušali nadzorovati trgovino. Birka je bila baltska povezava na trgovski poti Dneper skozi Ladogo (Aldeigja) in Novgorod (Holmsgard) do Bizantinskega cesarstva in Abasidskega kalifata.2006 Encyclopædia Britannica. Article "Birca". Opuščena je bila okoli leta 975, približno v istem času, ko je bila Sigtuna ustanovljena kot mesto približno 35 km severovzhodno. Ocenjujejo, da je Birka v vikinški dobi štela med 500 in 1000 prebivalcev. Arheološke najdbe kažejo, da je bila Birka v 9. in 10. stoletju še vedno bogata. Tam so našli na tisoče grobov, kovancev, nakita in drugih luksuznih predmetov.Andersson (1975), p. 34
Švedsko kraljestvo
Dejanska starost Švedskega kraljestva ni znana. Določitev njegove starosti je predvsem odvisna od tega, ali Švedska velja za narod, ko so Svearji (Švedi) vladali Svealandu, ali ko so bili Svearji in Götarji (Geati) iz Gotalandije združeni pod enim samim vladarjem. V prvem primeru je Svealand prvič omenjen kot država z enim samim vladarjem leta 98 pri Tacitu, vendar je skoraj nemogoče vedeti, kako dolgo je bilo tako. Epska pesnitev Beowulf opisuje pollegendarne švedsko-geatske vojne v 6. stoletju.
Vendar pa zgodovinarji običajno začnejo linijo švedskih monarhov od takrat, ko sta Svealandu in Gotalandiji vladala isti kralj, in sicer Erik Segersäll (Erik Zmagovalni) in njegov sin Olaf Skötkonung v 10. stoletju. Ti dogodki so pogosto opisani kot utrjevanje Švedske, čeprav so bila precejšnja območja osvojena in vključena pozneje. V tem kontekstu se Gotalandija nanaša predvsem na provinci Östergötland in Västergötland. Småland je bila takrat zaradi svojih gostih borovih gozdov malo zanimiva, saj je imelo le mesto Kalmar in njegov grad večji pomen. Ob južni obali Norrlanda, ene od štirih dežel Švedske, so bila tudi švedska naselja.
Svetemu Ansgarju tradicionalno pripisujejo zasluge za uvedbo krščanstva na Švedsko leta 829, vendar nova religija ni začela v celoti nadomeščati poganstva vse do 12. stoletja. V tem stoletju je Švedska doživljala dinastične boje med klanoma Erika in Sverkerja. Konflikt se je končal, ko se je tretji klan poročil s klanom Erika in ustanovil rodbino Bjälbo, ki je Švedsko postopoma utrdila v močnejšo državo. Po Legendi o svetem Eriku in Erikovi kroniki so švedski kralji izvedli vrsto križarskih vojn na pogansko Finsko in začeli konflikte z Rusi, ki takrat niso imeli več nobenih povezav s Švedsko. Zaradi križarskih vojn, predvsem z drugo švedsko križarsko vojno pod vodstvom Birgerja Jarla, je Finska postopoma postala del kraljestva Švedske in vplivne sfere katoliške cerkve. Švedi so zgradili trdnjave v Tavastiji in Åbu, medtem ko je bil ustanovljen švedski kraljevi svet, vzpostavljena upravna struktura in fiskalni aparat ter kodificirani pravni zakoniki v času vladavine Magnusa Ladulåsa (1275–1290) in Magnusa Erikssona (1319–1364).] Posledično so bile finske dežele trdno vključene v švedsko kraljestvo.
Razen provinc Skanija, Blekinge in Halland na jugozahodu Skandinavskega polotoka, ki so bile v tem obdobju del Kraljevine Danske, se fevdalizem na Švedskem ni nikoli razvil tako kot v večjem delu Evrope. Posledično je kmetstvo večinoma ostalo razred svobodnih kmetov skozi večino švedske zgodovine. Suženjstvo na Švedskem ni bilo pogosto, institucija pa je postopoma izginila zaradi širjenja krščanstva, težav pri pridobivanju sužnjev iz dežel vzhodno od Baltskega morja in razvoja mest pred 16. stoletjem. Dejansko sta bila tako suženjstvo kot tlačanstvo v celoti odpravljena z odlokom kralja Magnusa Erikssona leta 1335. Švedska je ostala revna in gospodarsko nerazvita država, kjer je bila menjava glavno sredstvo menjave.Scott, pp. 55–56.
Leta 1319 sta se Švedska in Norveška združili v personalno unijo pod kraljem Magnusom Erikssonom, vnukom švedskega kralja Magnusa Ladulåsa in norveškega kralja Haakona V. Magnus Eriksson je od leta 1332 do 1360 vladal tudi Skaniji. Sredi 14. stoletja je Švedsko prizadela črna smrt.Scott, pp. 56–57. Prebivalstvo Švedske in večine Evrope je bilo zdesetkano. Prebivalstvo je doseglo raven pred letom 1348 šele v začetku 19. stoletja, ko je med letoma 1349 in 1351 umrla tretjina prebivalstva. V tem obdobju so mesta začela pridobivati večje pravice in so bila pod močnim vplivom nemških trgovcev Hanzeatske lige, ki so bili dejavni zlasti v Visbyju. Leta 1397 je danska kraljica Margareta I. (nekdanja snaha Magnusa Erikssona) ustanovila personalno unijo Švedske, Norveške in Danske kot Kalmarsko unijo. Vendar Margaretini nasledniki, katerih oblast je bila osredotočena na Dansko, niso mogli nadzorovati švedskega plemstva.