thumb|right|300px|Mogulsko cesarstvo Mogulsko cesarstvo, (perzijsko: Gurkānī, گوركانى) je bilo cesarstvo, ki je v svojem največjem ozemeljskem obsegu vladalo večini Indijske podceline. Tedaj je bilo znano kot Hindustan, obsegalo je tudi današnje ozemlje Afganistana in regije Beludžistan. Cesarstvo je bilo ustanovljeno leta 1526, širilo se je približno do leta 1707, v okrnjenem teritorialnem obsegu pa je preživelo do leta 1857. Cesarstvo so leta 1526 ustanovili in mu vladali Timuridi, s turško-mongolskimi čagatajskimi koreninami iz Srednje Azije, ki se je štela za neposrednega naslednika tako Džingiskana (preko njegovega sina Čagataj kana) in Timur Lenka, s pomembno indijsko radžputsko in perzijsko dediščino preko poročnih zvez;Jeroen Duindam (2015), Dinastije: Globalna zgodovina moči, 1300–1800, p. 105, Cambridge University Press prva dva mogulska cesarja sta imela oba starša s srednjeazijskimi predniki, naslednji cesarji pa so imeli pretežno perzijske in radžputske prednike. Dinastija je gojila indo-perzijsko kulturo, kombinacijo perzijske kulture z lokalnimi vplivi; kar je razvidno iz njihove dvorne kulture in administrativnih običajev.
Cesarstvo je leta 1526 ustanovil timuridski vodja Babur, ko je premagal zadnjega vladarja Delhijskega sultanata, Ibrahima Lodija v prvi Panipatski vojni.
Čeprav je bilo Mogulsko cesarstvo ustvarjeno in vzdrževano z vojnami, ni odločno zatrlo kultur in ljudstev, ki jim je zavladalo; namesto tega jih je izenačilo in pomirilo z novimi upravnimi praksami in različnimi vladajočimi elitami, kar je vodilo k učinkovitejši, centralizirani in standardizirani vladavini. Osnova skupnega bogastva cesarstva so bili kmetijski davki, ki jih je uvedel tretji mogulski cesar Akbar. Ti davki, ki so znašali več kot polovico proizvodnje kmečkega obdelovalca, so bili plačani v dobro regulirani srebrni valuti in so povzročili, da so kmetje in obrtniki vstopili na večje trge.
Relativni mir, ki ga je cesarstvo vzdrževal večji del 17. stoletja, je bil dejavnik pri gospodarski širitvi Indije. Naraščajoča evropska prisotnost v Indijskem oceanu in naraščajoče povpraševanje po indijskih surovinah in končnih izdelkih sta ustvarila veliko bogastvo za mogulski dvor. Med mogulsko elito je bilo bolj očitno potrošništvo, kar je imelo za posledico večje pokroviteljstvo nad slikarstvom, literarnimi oblikami, tekstilom in arhitekturo, zlasti med vladavino Šaha Džahana. Med mogulskimi območji Unescove svetovne dediščine v južni Aziji so: utrdba Agra, Fatehpur Sikri, Rdeča trdnjava, Humajunova grobnica, trdnjava Lahore, vrtovi Šalimar in Tadž Mahal, ki je opisan kot »dragulj muslimanske umetnosti v Indiji in ena vsesplošno občudovanih mojstrovin svetovne dediščine«.
Ime Najbližje uradnemu imenu cesarstva je bil Hindustan, ki je dokumentiran v Ain-i-Akbari. Mogulski upravni zapisi cesarstvo omenjajo tudi kot »prevlado Hindustan« (Vilājat-i-Hindustān), »država Hind« (Bilād-i-Hind), »Sultanat Al-Hind« (Salṭanat(i) al-Hindīyyah), kot je opaziti v epitetu cesarja Aurangzeba oz. endonimna identifikacija cesarja Bahadurja Šaha Zafarja kot Dežela Hind (Hindostān) v hindustanščini. Sodobne kitajske kronike so cesarstvo omenjale kot Hindustan (Héndūsītǎn). Na zahodu se je izraz Mogul uporabljal za cesarja in posledično za celotno cesarstvo.
Mogulska oznaka za njihovo dinastijo je bila Gurkani (Gūrkāniyān), sklicevanje na njihovo poreklo od turško-mongolskega osvajalca Timurja, ki si je po poroki s čingisidsko princeso nadel naziv Gūrkān 'zet'. Beseda mogul je indo-perzijska oblika besede Mongol. Prvi privrženci mogulske dinastije so bili Turki Čagataji in ne Mongoli. Izraz mogul je bil uporabljen zanje v Indiji zaradi povezave z Mongoli in za razlikovanje od afganistanske elite, ki je vladala Delhijskemu sultanatu. Izraz je še vedno sporen med indologi. Po mnenju Marshalla Hodgsona bi se morala dinastija imenovati Timurid/Timuri ali Indo-Timurid.
Zgodovina
Veliki mogulski vladarji Vladar Ime Začetek vladavine Konec vladavine Babur Zahirudin Mohamed 1526 1530 Humajun Nasirudin Mohamed 1530 1540 medvladje* - 1540 1555 Humajun Nasirudin Mohamed 1555 1556 Akbar Džalaludin Mohamed 1556 1605 Džahangir Nurudin Mohamed 1605 1627 Šah Džahan Šahabudin Mohamed 1627 1658 Aurangzeb Moinudin Mohamed 1658 1707 afganistanska vladavina (Šer Šah Suri in njegovi potomci)
Babur in Humajun (1526–1556)
Mogulsko cesarstvo je ustanovil Babur (vladal 1526–1530), srednjeazijski vladar, ki je po očetovi strani izhajal iz perziziranega turško-mongolskega osvajalca Timur LenkTimurja (ustanovitelja Timuridskega cesarstva), po materini pa Džingiskana. Po očetu je Babur pripadal poturčenemu plemenu Barlas mongolskega porekla. Babur, ki je bil izrinjen od svojih prednikov v Srednji Aziji, se je obrnil v Indijo, da bi zadovoljil svoje ambicije. Ustanovil se je v Kabulu in nato iz Afganistana skozi Kajberski prelaz vztrajno napredoval proti jugu v Indijo. Baburjeve sile so premagale Ibrahima Lodija, delhijskega sultana, v prvi bitki pri Panipatu leta 1526. Z uporabo strelnega orožja in topov je lahko razbil Ibrahimovo vojsko, čeprav je bil v številčno slabšem položaju in razširil svojo oblast do sredine Indo-Gangeške nižine. Po bitki se je središče mogulske moči premaknilo v Agro. V odločilni bitki pri Khanvi, ki se je leto kasneje odvijala blizu Agre, so timuridske sile Baburja premagale združeno radžputsko vojsko Rane Sange iz Mevarja, pri čemer je njegova domača konjenica uporabljala tradicionalno bočno taktiko.
Zaskrbljenost z vojnami in vojaškimi pohodi pa novemu cesarju ni omogočila, da bi utrdil pridobitve, ki jih je dosegel v Indiji. Nestabilnost cesarstva je postala očitna pod njegovim sinom Humajunom (vladal 1530–1556), ki ga je uporni Šer Šah Suri (vladal 1540–1545) prisilil v izgnanstvo v Perzijo. Humajunovo izgnanstvo v Perzijo je vzpostavilo diplomatske vezi med safavidskimi in mogulskimi dvori ter privedlo do povečanja perzijskega kulturnega vpliva v pozneje obnovljenem Mogulskem cesarstvu. Humajunova zmagoslavna vrnitev iz Perzije leta 1555 je obnovila mogulsko oblast v nekaterih delih Indije, vendar je naslednje leto umrl v nesreči.
Od Akbarja do Aurangzeba (1556–1707)
Akbar (vladal 1556–1605) se je rodil kot Džalal-ud-din Mohamed v trdnjavi Radžput Umarkot Humajunu in njegovi ženi Hamidi Banu Begum, perzijski princesi. Akbar je nasledil prestol pod regentom Bairamom Kanom, ki je pomagal utrditi Mogulsko cesarstvo v Indiji. Z vojskovanjem je Akbarju uspelo razširiti cesarstvo v vse smeri in nadzorovati skoraj celotno Indijsko podcelino severno od reke Godavari. Ustvaril je novo, njemu zvesto vladajočo elito, uvedel sodobno upravo in spodbudil kulturni razvoj. Povečal je trgovino z evropskimi trgovskimi družbami. Indija je razvila močno in stabilno gospodarstvo, kar je vodilo v trgovinsko ekspanzijo in gospodarski razvoj. Akbar je dovolil svobodo veroizpovedi na svojem dvoru in poskušal rešiti družbenopolitične in kulturne razlike v svojem cesarstvu z ustanovitvijo nove vere, Din-i-Ilahi, z močnimi značilnostmi kulta vladarja. Svojemu sinu je zapustil notranje stabilno državo, ki je bila sredi svoje zlate dobe, a še preden so se pojavili znaki politične šibkosti.
Džahangir (rojen kot Salim, vladal 1605–1627) se je rodil Akbarju in njegovi ženi Mariam-uz-Zamani, indijski radžputski princesi. Salim je dobil ime po indijskem sufijskem svetniku Salimu Čištiju. Bil je »odvisen od opija, zanemarjal je državne zadeve in prišel pod vpliv konkurenčnih dvornih klik«. Džahangir se je od Akbarja razlikoval po tem, da si je močno prizadeval pridobiti podporo islamske verske ustanove. Eden od načinov, kako je to storil, je bil, da je podelil veliko več madad-i-ma'aš (neobdavčenih osebnih zemljiških dohodkov, podeljenih versko izobraženim ali duhovno vrednim posameznikom), kot jih je imel Akbar. V nasprotju z Akbarjem je Džahangir prišel v konflikt z nemuslimanskimi verskimi voditelji, zlasti s sikhskim gurujem Ardžanom, čigar usmrtitev je bila prva od mnogih konfliktov med Mogulskim cesarstvom in skupnostjo Sikhov.
Šah Džahan (vladal 1628–1658) se je rodil Džahangirju in njegovi ženi Džagat Gosain, radžputski princesi. Njegova vladavina je začela zlato dobo mogulske arhitekture. V času vladavine Šaha Džahana je sijaj mogulskega dvora dosegel vrhunec, kar ponazarja Tadž Mahal. Stroški vzdrževanja dvora pa so začeli presegati prihodke. Njegovo vladavino so imenovali zlata doba mogulske arhitekture. Šah Džahan je razširil Mogulsko cesarstvo na Dekan, tako da je ukinil sultanat Ahmadnagar in prisilil Adil Šahije in Kutb Šahije k plačilu davka.
Najstarejši sin Šaha Džahana, liberalec Dara Šikoh, je leta 1658 zaradi očetove bolezni postal regent. Dara je zagovarjal sinkretistično hindujsko-muslimansko kulturo in posnemal svojega pradeda Akbarja. S podporo islamske ortodoksije pa je prestol zasedel mlajši sin šaha Džahana, Aurangzeb (vladal 1658–1707). Aurangzeb je premagal Dara leta 1659 in ga dal usmrtiti. Čeprav si je Šah Džahan popolnoma opomogel od bolezni, je Aurangzeb držal Šah Džahana v ječi, dokler ni leta 1666 umrl. Aurangzeb je povečal cesarstvo do največjega ozemeljskega obsega, nadzoroval je povečanje islamizacije mogulske države. Spodbujal je spreobrnitev v islam, ponovno uvedel džizijo za nemuslimane in sestavil Fatava 'Alamgiri, zbirko islamskega prava. Aurangzeb je ukazal tudi usmrtitev sikhskega guruja Tegh Bahadurja, kar je vodilo v militarizacijo sikhske skupnosti. Z imperialne perspektive je spreobrnitev v islam vključila lokalne elite v kraljevo vizijo mreže skupne identitete, ki bi združila različne skupine po celem cesarstvu v poslušnosti mogulskemu cesarju. Od leta 1682 je vodil pohode po Dekanu, priključil preostali muslimanski oblasti Bidžapur in Golkonda, čeprav je bil vpleten v dolgotrajen konflikt v regiji, ki je imel uničujoč učinek na cesarstvo. Kampanji sta terjali davek v mogulski zakladnici in Aurangzebova odsotnost je povzročila hud upad upravljanja, medtem ko sta stabilnost in gospodarska proizvodnja v mogulskem Dekanu strmo padla.
Aurangzeb velja za najbolj kontroverznega mogulskega cesarja, pri čemer nekateri zgodovinarji trdijo, da sta njegova verska konzervativnost in nestrpnost spodkopala stabilnost mogulske družbe, medtem ko drugi zgodovinarji to dvomijo in ugotavljajo, da je gradil hindujske templje, zaposloval bistveno več Hindujcev v njegovi imperialni birokraciji kot njegovi predhodniki in so nasprotovali fanatizmu proti Hindujcem in šiitskim muslimanom. Kljub tem obtožbam je bilo priznano, da je cesar Aurangzeb izvajal represivno politiko do nemuslimanov. Po tej spremembi je prišlo do velikega upora Maratov, ki ga je spodbudila neomajna državna izgradnja njihovega voditelja Šivadžija v Dekanu.
Zaton (1707–1857)
Aurangzebov sin, Bahadur Šah I., je preklical versko politiko svojega očeta in poskušal reformirati upravo. »Vendar pa se je po njegovi smrti leta 1712 dinastija Mogulov začela pogrezati v kaos in nasilne spore. Samo leta 1719 so se na prestol zaporedoma povzpeli štirje cesarji«, ki so bili veljaki pod vladavino bratovščine plemičev, ki so pripadali indijski Muslimanski kasti, znani kot Sadaat-e-Bara, katere voditelji, bratje Sajid, so postali de facto suvereni cesarstva.