Rusija (, Rossíja) ali Ruska federacija (Росси́йская Федера́ция, Rossíjskaja Federácija ) je država v Vzhodni Evropi in Severni Aziji. Je največja država po površini na svetu, razteza se čez enajst časovnih pasov in meji na štirinajst držav. Po prebivalstvu je Rusija na devetem mestu med državami sveta in prva v Evropi. Glavno in največje mesto države je Moskva. Sankt Peterburg je drugo največje mesto v Rusiji in velja za »kulturno prestolnico« države. Druga večja mesta so Novosibirsk, Jekaterinburg, Kazan, Krasnojarsk, Nižni Novgorod, Čeljabinsk, Krasnodar, Samara in Omsk.
Prva vzhodnoslovanska država, Kijevska Rusija (prednica današnjih Ukrajine, Belorusije in Rusije), je nastala v 9. stoletju in leta 988 je sprejela pravoslavno krščanstvo od Bizantinskega cesarstva. Kijevska Rusija je kasneje razpadla, iz nje pa je med drugim izšla Moskovska velika kneževina, ki je zrasla v Rusko carstvo. Do začetka 18. stoletja se je Rusija močno povečala z osvojitvami, priključitvami in dosežki ruskih raziskovalcev ter postala Ruski imperij, ki ostaja tretji največji v zgodovini. Ruska revolucija leta 1917 je končala monarhično vladavino in zamenjala jo je RSFSR, prva ustavno socialistična država na svetu. Po ruski državljanski vojni je RSFSR s še tremi sovjetskimi republikami ustanovila Sovjetsko zvezo, v kateri je bila največja in najpomembnejša članica. Sovjetska zveza je v 30. letih na račun milijonov življenj doživela hitro industrializacijo in v drugi svetovni vojni na vzhodni fronti odigrala odločilno vlogo za zaveznike. V obdobju hladne vojne je tekmovala z Združenimi državami za globalni ideološki vpliv. Sovjetsko obdobje je bilo čas najpomembnejših ruskih tehnoloških dosežkov, vključno s prvim umetnim satelitom in prvo človeško odpravo v vesolje.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Ruska SFSR postala neodvisna Ruska federacija. Sprejeta je bila nova ustava, ki je uveljavila federalni polpredsedniški sistem. Od preloma stoletja v ruskem političnem sistemu dominira Vladimir Putin, pod komer je država doživela demokratično nazadovanje in premik proti avtoritarizmu. Rusija je bila vpletena v več vojn v bivših sovjetskih in drugih državah, vključno s prvo in drugo čečensko vojno, rusko-gruzijsko vojno, sirsko državljansko vojno ter rusko-ukrajinsko vojno. Leta 2014 je okupirala in si po mednarodno nepriznanem referendumu priključila Krimski polotok, leta 2022 pa še štiri ukrajinske oblasti. Zaradi agresije na Ukrajino je Rusija od 2014 in zlasti od 2022 podvržena večjemu številu mednarodnih sankcij.
Na mednarodnem nivoju se Rusija po merilih demokracije, človekovih pravic in svobode medijev, zaznamuje jo tudi visok nivo korupcije. Rusko gospodarstvo je 11. na svetu po nominalnem BDP in se močno zanaša na svoje obilne naravne vire. Njeni mineralni in energetski viri so največji na svetu in prihodki od proizvodnje nafte ter zemeljskega plina so globalno visoko uvrščeni. Ruski BDP na prebivalca je 68.; Rusija ima največjo zalogo jedrskega orožja in tretje najvišje izdatke za obrambo na svetu. Država je stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, članica G20, Šanghajske organizacije sodelovanja, BRICS, Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Svetovne trgovinske organizacije. Je vodilna članica postsovjetskih organizacij, kot so Skupnost neodvisnih držav, Evrazijska ekonomska unija in Organizacija dogovora o skupni varnosti. V Rusiji je 30 objektov Unescove svetovne dediščine.
Etimologija Rusko ime države () izhaja iz bizantinskega grškega imena za Kijevsko Rusijo (). Nova oblika imena Rus', (), je bila izposojena iz grškega izraza in je bila prvič uporabljena leta 1387. Ime se je v ruskih virih pojavilo konec 15. stoletja, vendar so državo njeni prebivalci do konca 17. stoletja pogosteje imenovali med drugim »Rus'«, »ruska zemlja« () ali »Moskovska država« (). Leta 1721 je Peter Veliki spremenil ime države iz Ruskega carstva () v Ruski imperij ().
Čeprav v slovenščini tudi v zgodovinskem kontekstu (še posebno pri Kijevski Rusiji) uporabljamo besede Rusija/Rus'/Rusi, ki so po zapisu enake oz. podobne sodobnemu pomenu teh besed, jih ne moremo enačiti, saj se nanašajo na skupno prednico sodobne Ukrajine, Belorusije ter Rusije. Belorusi in Rusi so šele kasneje prevzeli to ime. Za ločeno rusko državo se je beseda Rus/Rusija v sodobnem pomenu deloma začela uporabljati v 15. stoletju, vse do 18. stoletja se je zanjo predvsem v Evropi uporabljalo ime Moskovija (latinsko Moscovia).Шмидт С. О. Памятники письменности в культуре познания истории России. М., 2007. Т. 1. Стр. 545
V ruščini je več besed, ki se v slovenščino prevedejo kot »Rusi«:, ki se nanaša na narodnostne Ruse, , državljani Rusije ne glede na narodnost, in v zadnjem času priljubljeno , ruski državljani ruske države. Po Zgodovini minulih let izhaja beseda Rus' iz Ruskih ljudi, ki so bili švedsko pleme in so bili izvorni trije člani dinastije Rurikidov. Finska beseda za Švede, ruotsi, ima isti izvor.<ref>The Origin of Rus'''. Omeljan Pritsak. The Russian Review. Vol. 36, No. 3 (Jul. 1977), pp. 249-273 (25 pages). https://doi.org/10.2307/128848; https://www.jstor.org/stable/128848</ref> Poznejše arheološke študije večinoma potrjujejo to teorijo.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Prve človeške naselbine na območju Rusije segajo v zgodnji paleolitik. Predstavniki Homo erectusa so pred okrog 2 milijonoma let migrirali na območje Tamanskega polotoka v južni Rusiji. Na Severnem Kavkazu so našli kremenasta orodja, stara okrog 1,5 milijona let. Radiokarbonsko datirani primerki iz Denisove jame v gorovju Altaj nakazujejo, da je najstarejši denisovec živel 195–122.700 let nazaj. V omenjeni jami je bil odkrit tudi fosil Denny, križanke med neandertalcem in denisovcem, ki je živela okrog 90.000 let nazaj. V Mezmajski jami v Rusiji so bili najdeni eni zadnjih preživelih neandertalcev izpred okrog 45.000 let.
Prve sledi zgodnjih sodobnih ljudi v Rusiji segajo 45.000 let nazaj v Zahodno Sibirijo. Gosto posejane kulturne ostanke anatomsko sodobnih ljudi, stare vsaj 40.000 let, so odkrili v Kostjonki-Borščjovem in stare 34.600 let pri Sungirju, oboje v Evropski Rusiji. Arktično Rusijo so ljudje dosegli vsaj 40.000 let nazaj v Mamontovi Kurji. Antično severnoevrazijsko prebivalstvo Sibirije, genetsko podobno maltinsko-buretski in afontovski kulturi, je bilo pomemben genetski darovalec antičnim ameriškim domorodcem in vzhodnoevropskim lovcem-nabiralcem.
Po kurganski hipotezi je regija ob Volgi in Dnepru na jugu Rusije in v Ukrajini pradomovina Protoindoevropejcev. Zgodnje indoevropske migracije iz Pontsko-kaspijske stepe v Ukrajini in Rusiji so razširile poreklo jamne kulture in indoevropske jezike po velikem delu Evrazije. Nomadsko pastirstvo se je razvilo v Pontsko-kaspijski stepi na začetku bakrene dobe. Ostanke teh stepskih civilizacij so odkrili v krajih, kot so Ipatovo, Sintašta, Arkaim, in Pazirik, ki vsebujejo najzgodnejše znane sledi konj v bojevanju. Genetsko sestavo govorcev jezikov uralske družine v severni Evropi je oblikovala migracija iz Sibirije, ki se je začela vsaj 3500 let nazaj.
Med 3. in 4. stoletjem našega štetja je v južni Rusiji obstajalo gotsko kraljestvo Ojum, ki so ga pozneje zasedli Huni. Med 3. in 6. stoletjem našega štetja so nomadske invazije, ki so jih vodila vojaška plemena, kot so bili Huni in Avari, nadvladale tudi Bosporsko kraljestvo, helenistično državo, ki je nasledila grške kolonije. Hazari, turško ljudstvo, so do 10. stoletja vladali stepam med Kavkazom na jugu, porečjem Volge na vzhodu in zahodno vse do Kijeva na Dnepru. Za njimi so prišli Pečenegi, ki so ustvarili veliko konfederacijo, ki so jo prevzeli Kumani in Kipčaki.Carter V. Findley, The Turks in World History (Oxford University Press, 2004)
Predniki Rusov so slovanska plemena, ki so se ločila od Protoindoevropejcev, ki so se pojavili v severovzhodnem delu Evrope okrog 1500 let nazaj. Vzhodni Slovani so postopoma poselili zahodno Rusijo (približno med današnjima Moskvo in Sankt Peterburgom) v dveh valovih: prvem iz Kijeva do današnjih Suzdala in Muroma ter drugem iz Polocka do Novgoroda in Rostova. Pred slovanskimi selitvami so to območje poseljevala ugrofinsko govoreča ljudstva. Od 7. stoletja naprej so prispeli Vzhodni Slovani počasi asimilirali domorodce.Ed. Timothy Reuter, The New Cambridge Medieval History, Volume 3, Cambridge University Press, 1995, pp. 494-497. .
Izoblikoval se je vladajoči razred knezov, bojarjev in njihovega oboroženega spremstva mužov.
Kijevska Rusija
Vzpostavitev prvih vzhodnoslovanskih držav v 9. stoletju je sovpadla s prihodom Varjagov, Vikingov z območja današnje Švedske, ki so se podali vzdolž vodnih poti, ki so se raztezale od vzhodnega Baltika do Črnega in Kaspijskega morja. Po Zgodovini minulih let so leta 862 Varjaga po imenu Rurik iz ljudstva starih Rusov izvolili za vladarja Novgoroda. Leta 882 se je njegov naslednik Oleg podal na jug in osvojil Kijev, ki je pred tem plačeval davek Hazarom. Rurikov sin Igor in Igorjev sin Svjatoslav sta podvrgla vse lokalne Vzhodne Slovane kijevski oblasti in uničila hazarski kaganat ter sprožila več vojaških odprav v Bizanc in Perzijo.
V 10. in 11. stoletju je bila Kijevska Rusija ena največjih in najbolj cvetočih držav v Evropi. Vladavina Vladimirja I. (980–1015) in njegovega sina Jaroslava Modrega (1019–1054) predstavljata zlato dobo Kijeva, v kateri je bila od Bizanca sprejeta pravoslavna krščanska vera in zapisan prvi vzhodnoslovanski zakonik, Russkaja Pravda. Sledilo je obdobje fevdalizma in decentralizacije, za katero so značilni neprestani politični boji med člani ruriške dinastije, ki je kolektivno vladala Kijevski Rusiji. Nastajale so nove kneževine. Dominanca Kijeva je upadala, kar je koristilo Vladimiro-Suzdalski kneževini na severovzhodu, Novgorodski republiki na severu in Gališko-volinski kneževini na jugozahodu. Do 12. stoletja je Kijev izgubil svojo premoč in Kijevska Rusija je razpadla na več kneževin. Knez Andrej Bogoljubski je leta 1169 oplenil Kijev in za svoj sedež določil Vladimir, s čimer se je politična moč premaknila na severovzhod.
Pod poveljstvom Aleksandra Nevskega so Novgorodčani odbili švedski napad v bitki na Nevi leta 1240, pa tudi nemške križarje v bitki na Čudskem jezeru leta 1242.
Mongoli so si po bitki pri Kalki leta 1223 podjarmili vse ruske kneževine razen Novgoroda. Kijevska Rusija je naposled podlegla mongolski invaziji v letih 1237–1240, ki ji je sledilo plenjenje Kijeva (1240) in drugih mest, pa tudi smrt velikega dela prebivalstva. Napadalci, pozneje znani kot Tatari, so oblikovali državo Zlato hordo, ki je območju vladala naslednji dve stoletji. Tuji zasedbi se je izognila le Novgorodska republika, tako da se je dogovorila za plačilo davka Mongolom. Gališko-volinska kneževina je kasneje postala del Litve in Poljske, medtem ko je Novgorodska republika še naprej cvetela na severu. Na severovzhodu so bizantinsko-slovanske tradicije Kijevske Rusije prilagodili in oblikovali rusko avtokratsko državo. Pod Mongoli in Tatari je Rusija zaostala za evropskim družbenim razvojem.
Moskovska velika kneževina
Uničenju Kijevske Rusije je sledil vzpon Moskovske velike kneževine, sprva kot del Vladimiro-Suzdalske kneževine. Čeprav je bila Moskva še vedno pod vladavino Mongolov-Tatarov, so ji ti dopustili, da na začetku 13. stoletja začela uveljavljati svoj vpliv na tem območju in je postopoma postala v vodilna sila v »zbiranju ruskih dežel«. Ko se je leta 1325 v Moskvo preselil sedež metropolita Ruske pravoslavne cerkve, se je njen vpliv povečal. Moskovski veliki knezi so s pomočjo cerkve, mest in novega plemstva postavili temelje centralizirane države. Moskovski poslednji tekmec, Novgorodska republika, je cvetela kot glavno središče trgovine s kožami in najvzhodnejše pristanišče Hanzeatske zveze.