thumb|Zračni posnetek Viktorijinega pristanišča z okolico Victoria je glavno mesto kanadske province Britanska Kolumbija. Leži na južni konici Vancouvrovega otoka ob severni obali Tihega oceana, čisto na jugozahodu države. Samo mesto je imelo 91.867 prebivalca (štetje 2021), širše metropolitansko območje pa je s 397.237 prebivalci 16. največje v Kanadi.
Je eno najstarejših mest na severozahodnem delu Severne Amerike, saj so se prvi britanski naseljenci tu ustalili že leta 1843. Poimenovano je po Viktoriji Britanski, tedanji kraljici Združenega kraljestva, kot del kolonije Britanska Severna Amerika.
Mesto je ohranilo veliko število svojih zgodovinskih stavb, zlasti dve najbolj znani znamenitosti, stavba parlamenta (dokončano leta 1897 in dom zakonodajne skupščine Britanske Kolumbije) in hotel Empress (odprt leta 1908). Kitajska četrt v mestu je druga najstarejša v Severni Ameriki, takoj za San Franciscom. Prvi narodi Coast Salish v regiji so na tem območju ustanovili skupnosti že dolgo pred evropsko naselbino, ki je imela v času evropskih odkritij veliko prebivalcev.
Viktorija, znana kot »mesto vrtov«, je privlačno mesto in priljubljena turistična destinacija ter ima regionalni tehnološki sektor, ki je postal največja zasebna industrija, ki ustvarja prihodke. Leta 2019 se je Viktorija po podatkih Numbea uvrstila med 20 najboljših svetovnih mest po kakovosti življenja.
Zgodovina Pred prihodom evropskih pomorščakov v poznem 18. stoletju je bilo območje Velike Viktorije dom več skupnosti ljudstev Coast Salish, vključno z ljudstvi Lək̓ʷəŋən (Lekwungen) in W̱SÁNEĆ (Saanich).
Zgodnja evropska raziskovanja (1770–1871) Španci in Britanci so se lotili raziskovanja severozahodne obale, začenši z obiskoma Juana Péreza leta 1774 in Jamesa Cooka leta 1778. Čeprav območje Viktorije v prelivu Juan de Fuca ni bilo raziskano do leta 1790, so španski mornarji obiskali pristanišče Esquimalt (zahodno od same Viktorije) v letih 1790, 1791 in 1792.
Leta 1841 je bil James Douglas zadolžen za postavitev trgovske postojanke na južni konici Vancouvrovega otoka. Na priporočilo Georgea Simpsona bi bilo treba zgraditi novo, bolj severno postojanko, če bi utrdba Fort Vancouver padla v ameriške roke (glej mejni spor v Oregonu). Douglas je leta 1846 v pričakovanju izida Oregonske pogodbe ustanovil utrdbo Fort Victoria na mestu današnje Viktorije, s čimer je razširil mejo med Britansko Severno Ameriko in Združenimi državami vzdolž 49. vzporednika od Skalnega gorovja do Georgijske ožine.
Leta 1843 je bila na mestu, ki se je prvotno imenovalo Camosack, kar pomeni 'dehteča voda', zgrajena trgovska postojanka družbe Hudson's Bay Company. Naselje, na kratko znano kot Fort Albert, je bilo novembra 1843 v čast kraljici Viktoriji preimenovano v Fort Victoria.W. Kaye Lamb, "The Founding of Fort Victoria", B.C Historical Quarterly, Vol. VII (April 1943), p. 88 Songheeji so ustanovili vas čez pristanišče nasproti utrdbe. Vas Songheesov je bila kasneje, leta 1911, preseljena severno od Esquimalta. Kronska kolonija je bila ustanovljena leta 1849. Med letoma 1850 in 1854 je bila z avtohtonimi skupnostmi sklenjena vrsta pogodb, znanih kot Douglasove pogodbe, o nakupu določenih zemljišč v zameno za blago. Ti sporazumi so prispevali k temu, da je bilo na tem mestu ustanovljeno mesto, ki je postalo glavno mesto kolonije, čeprav so sledile polemike o etičnih pogajanjih in spoštovanju pravic s strani kolonialne vlade. Nadzornik utrdbe James Douglas, je bil imenovan za drugega guvernerja kolonije Vancouver Island (Richard Blanshard je bil prvi guverner, Arthur Edward Kennedy tretji in zadnji guverner) in je bil vodilna osebnost v zgodnjem razvoju mesta vse do svoje upokojitve leta 1864.
Ko je leta 1858 novica o odkritju zlata na celini Britanske Kolumbije dosegla San Francisco, je Victoria postala pristanišče, oskrbovalna baza in opremljevalno središče za rudarje na poti do zlatih polj v kanjonu reke Fraser, število prebivalcev pa se je v nekaj dneh povečalo s 300 na več kot 5000. Victoria je bila leta 1862 ustanovljena kot mesto. Leta 1862 je bila Victoria epicenter epidemije črnih koz na pacifiškem severozahodu leta 1862, ki je opustošila Prve narode in ubila približno dve tretjini vseh domorodcev v Britanski Kolumbiji. Leta 1865 je bil v Esquimaltu ustanovljen severnopacifiški dom kraljeve mornarice, ki je danes kanadska pomorska baza na pacifiški obali. Leta 1866, ko se je otok politično združil s celino, je bila Viktorija imenovana za glavno mesto nove združene kolonije namesto New Westminstra – kar je bila na celini nepriljubljena poteza – in je postala glavno mesto province, ko se je Britanska Kolumbija leta 1871 pridružila Kanadski konfederaciji.
Sodobna zgodovina (1871–danes) V drugi polovici 19. stoletja je pristanišče Viktorija postalo eden največjih uvoznikov opija v Severni Ameriki, ki je oskrboval trgovino z opijem iz Hongkonga in distribucijo v Severno Ameriko. Trgovina z opijem je bila zakonita in neregulirana do leta 1865, ko je zakonodajalec izdal dovoljenja in uvedel dajatve na njegov uvoz in prodajo. Trgovina z opijem je bila prepovedana leta 1908.
Leta 1886 je bil z dokončanjem terminala Kanadske pacifiške železnice na zalivu Burrard položaj Viktorije kot trgovskega središča Britanske Kolumbije nepreklicno izgubljen v korist mesta Vancouver. Mesto je nato začelo gojiti podobo uglajene civiliziranosti v svojem naravnem okolju, k čemur so prispevali vtisi obiskovalcev, kot je Rudyard Kipling, odprtje priljubljenih vrtov Butchart leta 1904 in gradnja hotela Empress s strani Kanadskih pacifiških železnic leta 1908. Robert Dunsmuir, vodilni industrialec, čigar interesi so vključevali premogovnike in železnico na Vancouvrovem otoku, je zgradil grad Craigdarroch na območju Rocklanda, blizu uradne rezidence namestnika guvernerja province. Njegov sin, James Dunsmuir, je postal premier in nato namestnik guvernerja province ter zgradil svojo veličastno rezidenco v parku Hatley (ki se je več desetletij uporabljala kot vojaška šola Royal Roads, zdaj civilna univerza Royal Roads) v sedanjem mestu Colwood.
Razcvet nepremičnin in razvoja se je končal tik pred prvo svetovno vojno, zaradi česar je Viktorija ostala z veliko zalogo edvardijanskih javnih, poslovnih in stanovanjskih stavb, ki so močno prispevale k značaju mesta. Z gospodarskim zlomom in obilico neporočenih moških je Viktorija postala odlična lokacija za novačenje vojakov. V obdobju neposredno pred vojno sta bila ustanovljena dva pehotna bataljona milice, 88. viktorijanski strelski polk in 50. gordonski gorski polk. V Viktoriji je živel sir Arthur Currie. Pred vojno je bil učitelj na srednji šoli in nepremičninski posrednik, poleti 1914 pa je bil poveljnik gordonskih gorskih polkov. Pred koncem vojne je poveljeval kanadskemu korpusu. V tem obdobju je bilo v okolico Viktorije vključenih več občin, vključno z občino Esquimalt, okrožjem Oak Bay in več občinami na polotoku Saanich.
Pitna voda v širši Viktoriji je slovela po odlični čistosti in več desetletij v 20. stoletju je bila učinkovito odporna na kloriranje. Se pa pitna voda klorira od marca 1944.https://www.newspapers.com/image/506169130/?terms=chlorination&match=1 Victoria Daily Times, 5 May 1944, page 1
Od druge svetovne vojne je območje Viktorije doživelo relativno stabilno rast in postalo dom dveh večjih univerz. Od 1980-ih so zahodna predmestja vključena v nove občine, kot sta Colwood in Langford, ki so skupaj znane kot Zahodne skupnosti.
V širšem območju Viktorije se občasno pojavljajo pozivi k združitvi trinajstih občinskih uprav znotraj regionalnega okrožja prestolnice. Nasprotniki združitve trdijo, da ločeno upravljanje prebivalcem daje večjo lokalno avtonomijo. Zagovorniki združitve trdijo, da bi to zmanjšalo podvajanje storitev, hkrati pa omogočilo učinkovitejšo uporabo virov in sposobnost boljšega reševanja širših, regionalnih vprašanj in dolgoročnega načrtovanja. <
Geografija Središče mesta Victoria leži v majhnem zalivu na jugovzhodni strani otoka Vancouver, obrnjeno stran od Tihega oceana. Vancouverjev Otok je del zahodne kanadske province Britanska Kolumbija. Okoliške soseske skupaj sestavljajo mesto. Mesto samo tvori jedro regionalnega okrožja prestolnice, ki obsega celotno metropolitansko območje. Velika večina prebivalcev otoka Vancouver živi tukaj.
Preliv Juan de Fuca ločuje otok od Združenih držav Amerike, katerih Olimpijske gore so vidne južno od Viktorije. Na vzhodu leži preliv Georgia, kjer je na stotine otokov, znanih kot Zalivski otoki. Okoliški hribi ščitijo mesto pred močnim deževjem na zahodni obali otoka. Hkrati je lokacija tako zaščitena, da jo le redko prizadenejo nevihte.
Mesto leži južno od 49. vzporednika, ki sicer tvori mejo med Združenimi državami Amerike in Kanado proti vzhodu do Velikih jezer.
Topografija Pokrajino Viktorije je oblikoval vulkanski učinek, ki mu je sledila voda v različnih oblikah. Pleistocenska poledenitev je območje prekrila z debelo ledeno odejo, katere teža je spustila zemljo pod sedanjo morsko gladino. Ti ledeniki so odložili tudi kamnito peščeno ilovico. Ko so se umikali, je njihova talina pustila debele nanose peska in gramoza. Morska glina se je usedla na tisto, kar je kasneje postalo suho. Postglacialni odboj je izpostavil današnji teren zraku, dvignil nanose plaž in blata visoko nad morsko gladino. Nastala tla imajo zelo spremenljivo teksturo, nenadne teksturne spremembe so pogoste. Na splošno se glina najpogosteje pojavlja v severnem delu mesta in v kotlinah. Južni del ima grobo teksturirano podtalje in ilovnato zgornjo plast zemlje. Peščena ilovica in ilovnati peski so pogosti v vzhodnem delu, ki meji na Oak Bay. Viktorijina tla so relativno neizlužena in manj kisla kot tla drugod na obali Britanske Kolumbije. Njihova debela temna zgornja plast zemlje kaže na visoko stopnjo rodovitnosti, zaradi česar so bila dragocena za kmetijstvo pred urbanizacijo.
Rastlinstvo in živalstvo thumb|Kamasija (Camassia quamash), katere čebulice so užitne
Mestni vrtovi in parki odražajo viktorijanske vplive, pa tudi vplive ameriških staroselcev. Britanci so bili sprva presenečeni, ko so našli pokrajino, ki je tako blizu njihovim idealom. George Simpson, guverner družbe Hudson's Bay Company (HBC), ki je to lokacijo izbral za glavno trgovsko postojanko, je pokrajino, podobno parku, videl kot »popoln elizij glede na podnebje in pokrajino«. Na izbiro lokacije je torej pomembno vplivala pokrajina, pa tudi milo podnebje in naravno pristanišče.
Ustvarjalci te kulturne krajine okoli Viktorije so bili Songhee, obalna etnična skupina Salish, ki je danes priznana kot 'pleme'. Posadili so Camassio quamash, običajno imenovano preprosto camas, vrsto agave z modrimi cvetovi, za katero so prej mislili, da je članica družine lilij. Njihove čebulice imajo okus po zelo sladkih, pečenih paradižnikih, nekatere celo po hruškah. Premera so od 4 do 8 cm in tehtajo do 100 g. To gojenje, skupaj s skrbnim upravljanjem tal, je skozi stoletja preoblikovalo pokrajino in ji dalo značaj, podoben parku. Rastlina je bila tudi zelo iskana dobrina. thumb|Ameriški drozg (Turdus migratorius)
Brezdrevesna območja so nastala z nadzorovano uporabo ognja. Posebna vrsta hrasta, oregonski hrast (Quercus garryana), je bila še posebej pomembna za ljudstvo Songhee; po njem je dobilo ime eno od sosednjih mest. Ob travnikih so tvorili edinstven ekosistem, z obalnimi območji, kjer prevladujejo duglazije ali močvirja. Oregonski hrast je razširjen med Britansko Kolumbijo in Kalifornijo, najbolje pa uspeva okoli Viktorije. Poimenovan je po Nicholasu Garryju (ok. 1782–1856)Garry, Nicholas. In: Dictionary of Canadian Biography. 24 Bände, 1966–2018. University of Toronto Press, Toronto iz družbe Hudson's Bay in lahko živi več kot štiristo let. Okoli leta 1800 je ta sistem še vedno obsegal približno 15 km² na območju Viktorije; danes jih je ostalo le še 21 hektarjev. Veliki parki znotraj mestnih meja še naprej črpajo svoj značaj tako iz angleške kot iz avtohtone kulture.