Oltar (latinsko altare 'žrtvenik') je vsaka zgradba, na kateri se daruje, kot žrtvovanje so namenjene religioznim potrebam. Oltar stoji po navadi v svetišču, ki je lahko v templju, cerkvi in drugih mestih čaščenja. Danes se uporabljajo predvsem v krščanstvu, budizmu, hinduizmu, šintoizmu, itd. Tudi v novopoganstvu in obrednih magijah. Judaizem je uporabljal takšno strukturo do uničenja Drugega templja. Tudi mnoge zgodovinske religije so jih poznale, vključno grška in skandinavska.
Antika Hebrejska biblija
Oltarji (hebrejščina: מזבח, mizbe'ah, 'prostor za zakol ali žrtvovanje') "Altar", Encyclopedia Biblica, (1899). v hebrejski Bibliji so bili običajno narejeni iz zemlje Biblija ali neobdelanega kamna. Oltarji so bili na splošno postavljeni na vidnih mestih.1 Mojzes Prvi, zapisan v hebrejski Bibliji je tisti, ki ga je postavil Noe. 1 Mojzes 8 Oltarje so postavili Abraham 1 Mojzes 12 , Izak, Jakob in Mojzes.
Po teofaniji na gori Sinaj, v tabernaklju - in zatem v templju – sta se uporabljala samo dva oltarja: oltar žgalnih daritev in oltar kadila.
Krščanstvo
Beseda 'oltar', v grščini θυσιαστήριον, se pojavi v Novi zavezi štiriindvajsetkrat. V katoliški in pravoslavni krščanski teologiji je evharistija ponovna predstavitev, v dobesednem smislu, da je ena žrtev postala »ponovno prisotna«. Zato je miza, na kateri je posvečena evharistija, imenovana oltar.
Oltarji zasedajo pomembno mesto v svetiščih vseh cerkva Katoliške cerkve, vzhodnega pravoslavja, Orientalske pravoslavne cerkve, Vzhodne asirske cerkve in Antične cerkve vzhoda ter v večini anglikanskih in luteranskih cerkva. Najdena jih je tudi v manjšini drugih protestantskih čaščenj, čeprav izraz 'obhajilna miza', ki se izogiba žrtvam, ki jih označuje oltar, je v cerkvah v reformirani tradiciji prednostna. Oltar igra osrednjo vlogo pri praznovanju evharistije, ki se odvija na oltarju, na katerem so postavljeni kruh in vino za posvečenje.
Območje okrog oltarja je videti kot obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostale cerkve bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja), z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije, tako kot v armenski apostolski cerkvi in armenski katoliški cerkvi ali preprosto po splošni arhitekturni postavitvi. Oltar je pogosto višje kot ostala cerkev. V reformiranih in anabaptističnih cerkvah miza služi podobni funkciji. Pogovorno se beseda 'oltar' uporablja tudi za označevanje oltarne pregrade, vendar je ta uporaba tehnično napačna.
Cerkve imajo na splošno en sam oltar, večje cerkve imajo eno ali več stranskih kapelic, od katerih ima vsaka svoj oltar. Glavni oltar je bil imenovan tudi 'visok oltar'. Od oživitve somaševanja na zahodu, rimski misal priporoča, da v novih cerkvah obstaja le en oltar, »ki pri vernikih označuje enega Kristusa in eno evharistijo«. Večina zahodnih cerkev iz nekdanjega obdobja, naj gre za rimskokatoliško ali anglikansko, ima v osrednjem delu cerkve velik visok oltar z eno ali več sosednjimi kapelami, od katerih ima vsaka svoj oltar, na katerem se lahko praznuje evharistija ob delavnikih.
Arhitekturno obstajata dve vrsti oltarjev: tisti, ki so pritrjeni na vzhodno steno kora, in tiste, ki so prosto stoječi in jih je mogoče obhoditi.
V najzgodnejših obdobjih Cerkve se zdi, da je bila evharistija izvajana na prenosnih oltarjih, ki so bili narejeni za ta namen. Nekateri zgodovinarji menijo, da so med preganjanjem praznovali evharistijo med grobnicami v katakombah v Rimu, s pomočjo sarkofagov mučencev kot oltarjev, na katerih naj bi praznovali. Drugi zgodovinarji to izpodbijajo, vendar se domneva, da je tu izvor tradicije postavljanja relikvij pod oltar.
Ko je bilo krščanstvo pod Konstantinom Velikim in Licinijem legalizirano, so bile v velikem številu zgrajene prave cerkvene stavbe, običajno s samostojnimi oltarji sredi svetišča, ki so bila v vseh zgodnjih cerkvah zgrajenih v Rimu, na zahodnem delu cerkve . »Ko so kristjani v Rimu v 4. stoletju lahko svobodno začeli graditi cerkve, so običajno postavili svetišče proti zahodnemu koncu stavbe, ki je imitirala svetišče Jeruzalemskega templja. Čeprav je bil v času Jeruzalemskega templja veliki duhovnik res obrnjen proti vzhodu, ko je žrtvoval na Yom Kippurju, je bilo svetišče, v katerem je stal, na zahodnem koncu templja. Krščanska replikacija postavitve in usmeritev Jeruzalemskega templja je pripomogla k dramatizaciji eshatološkega pomena, povezanega z žrtvijo Jezusove smrti visokega duhovnika v poslanstvu za Hebreje.« The Biblical Roots of Church Orientation by Helen Dietz Duhovniki (škof, duhovniki, diakoni, ministranti) so praznovali evharistijo obrnjeni proti vzhodu. Nekateri trdijo, da se je za osrednji del praznovanja skupnosti odvijalo na enak način. Po 6. stoletju je prevladala nasprotna usmeritev, z vhodom na zahodni in oltarjem na vzhodni strani. Nato so se duhovniki in skupnost obračali na vzhod med celotnim obredom; v zahodni Evropi so se v srednjem veku začeli oltarji stalno postavljati proti vzhodni steni kora.
V zahodni krščanski cerkvi
Večina rubrik, tudi v knjigah 17. stoletja in kasneje, kot je npr. Pontificale Romanum, še naprej predvideva samostojen oltar. Obred posvetitve cerkveDe ecclesiae dedicatione seu consacratione je še naprej predvideval, da bi uradni škof lahko obkrožil oltar med posvetitvijo cerkve in njenega oltarja. Kljub temu se je z večanjem velikosti in pomena retablov večina oltarjev postavljala proti steni ali komaj ločena od nje.
V skoraj vseh primerih se je vztrajalo pri usmeritvi molitve na vzhod, čeprav je bil oltar na zahodnem delu cerkve, kot v vseh prvih cerkvah v Rimu, pri čemer je duhovnik, ki je daroval mašo, gledal skupnost in cerkveni vhod ali če je bil na vzhodnem koncu cerkve, se je duhovnik obračal z vzhodno apsido in imel hrbet obrnjen proti skupnosti. Ta raznolikost je bila prepoznana v rubrikah rimskega misala iz leta 1604, tipične izdaje papeža Klement VIII. do izdaje papeža Janeza XXIII. iz leta 1962: Si altare sit ad orientem, versus populumu ...Ritus servandus Missae, V, 3
Ko so bili postavljeni blizu stene ali so se je dotikali, so oltarji pogosto presegli retabel ali oltarni nastavek. Če so prostostoječi, bi jih lahko postavili, tako kot v vzhodno krščanstvo, v ciborij (včasih tudi baldahin)
Pravila o današnji obliki rimske obredne liturgije priporočajo samostojni glavni oltar, ki je »zaželen, kadar koli je to mogoče.« Podobno je v anglikanskem obredju, rubrike v Knjigi poganske molitve predlaga oltar proti steni, dokler revizija te knjige v 20. stoletju ni odstranila besede, ki je predlaga kakršno koli obliko oltarja.
Kot oltar v strukturnem pomenu, je na zahodu postalo običajno, da je bil v latinščini označen kot altaria portatilia (prenosni oltar), tudi oltarni kamen. Med obredom je lahko duhovnik hodil okoli njega. Prav tako so bili vstavljeni v središče grajenih oltarjev, zlasti tistih iz lesa. V tem primeru je bil oltarni kamen tudi liturgični oltar. Pontificale Romanum je obsegal obred za hkratni blagoslov več teh oltarnih kamnov.De altarium portatilium consecratione Na vzhodu je antimins (štirikotno oltarno platno s podobo polaganja Kristusa v grob) služil in še naprej služi istemu namenu.
Izraz 'premični oltar' ali 'prenosni oltar' se zdaj uporablja za celoten strukturni oltar z ali brez vstavljenega oltarnega kamna, ki se ga lahko dejansko premakne.
Premični oltarji vključujejo prostostoječe lesene mize brez oltarnega kamna, postavljene v kor stran od vzhodne stene, ki jih cerkve v reformirani tradiciji dajejo prednost. Oltarji, ki jih je mogoče premikati, najdemo v nižjih cerkvah, ki se ne osredotočajo na čaščenje na evharistiji in jih redko izvajajo. Tako katoličani kot protestanti praznujejo evharistijo na takih oltarjih zunaj cerkva in kapelic, tako na prostem kot v avditoriju.
Rimskokatoliška cerkev
Vzhodnokatoliške cerkve sledijo svojim lastnim tradicijam, ki se na splošno ujemajo s podobnimi vzhodno pravoslavnimi ali orientalskimi pravoslavnimi cerkvami. Vse krščanske cerkve vidijo oltar, na katerem se ponuja evharistija kot 'miza Gospodova' (trapeza Kyriou) iz svetega Pavla 1. pisma Korintčanom 10:21 . Pravila, navedena tukaj, so tista latinske cerkve.
Latinska cerkev razlikuje med fiksnimi oltarji (tisti, ki so pritrjeni na tla) in premičnimi (tisti, ki se lahko premaknejo) in navaja: »Zaželeno je, da v vsaki cerkvi obstaja fiksni oltar, ker to bolj jasno in trajno označuje Kristusa, živi kamen (1 Peter 2:4; Efesov 2:10). V drugih krajih, ki so namenjeni svetim praznovanjem, je lahko oltar premičen.« General Instruction of the Roman Missal (GIRM), 298
Na fiksnem oltarju naj bi na splošno bila plošča iz naravnega kamna, ki se sklada s tradicijo in pomenom, ki jo pripisujejo oltarju, vendar je v mnogih primerih dovoljen dostojanstven, dobro izdelan masiven les; opore ali podnožje fiksnega oltarja so lahko iz vsakega dostojanstvenega trdnega materiala. Premični oltar je lahko iz katerega koli plemenitega trdnega materiala, primernega za liturgično uporabo. GIRM, 301; canon 1236 of the Code of Canon Law
Liturgične norme določajo: Primerno je, da je treba ohraniti tradicijo rimske liturgije o postavitvi relikvije mučencev ali drugih svetnikov pod oltar. Vendar je treba opozoriti na naslednje: a) relikvije, namenjene hrambi morajo biti takšne velikosti, da jih je mogoče prepoznati kot dele človeških teles. Zato ne smemo odlagati pretirano majhnih relikvij enega ali več svetnikov.) b) Največja pazljivost je potrebna, da se ugotovi verodostojnost relikvij, namenjenih hrambi. Bolje je, da je oltar posvečen brez relikvij, kot pa, da bi bili pod njim relikvije dvomljive verodostojnosti. c) Relikviarij ne sme biti postavljen na oltarju ali v mizi oltarja, temveč pod mizo kot oblikovanje oltarja lahko dopušča.Rite of Dedication of a Church and an Altar, Chapter II, 5; cf. GIRM, 302 and canon 1237 §2 of the Code of Canon Law
Ta zadnja norma izrecno izključuje običajno prakso, ki je v zadnjih stoletjih vstavila relikvije v posebej ustvarjeno votlino znotraj oltarne mize ali oltarnega kamna. Prav tako je izključena postavitev relikvije v podnožju premičnega oltarjaRite of Dedication of a Church and an Altar, Chapter VI, 4.
»Pri gradnji novih cerkva je bolje, da se vzpostavi edini oltar, ki bo v zbiranju vernikov označil enega Kristusa in Cerkvene evharistije. V že obstoječih cerkvah pa je, ko je star oltar tak da postane neprimeren za sodelovanje ljudi, ne da bi ga bilo treba premakniti brez poškodovanja umetniške vrednosti, bi bilo treba postaviti še en fiksni oltar, ki bi bil spretno izdelan in ustrezno posvečen in bi se sakralni obredi odvijali samo tu. Da se pozornost verujočih ne moti od novega oltarja, stari oltar ne bi smel biti okrašen na noben poseben način.«
Oltar, fiksen ali premičen, bi moral biti praviloma ločen od stene, da bi bilo enostavno hoditi okoli njega in darovati mašo. Mesto bi moralo biti postavljeno tako, da bi bilo naravno središče pozornosti celotne skupnosti.
Oltar mora biti pokrit vsaj z eno belo krpo in nič drugega ne sme biti na oltarni mizi, razen tistega, kar je potrebno za liturgično praznovanje. Svečniki in križ je po potrebi lahko bodisi na oltarju bodisi v bližini, zato je zaželeno, da je križ še vedno izven liturgičnih praznovanj.
Protestantska cerkev